Iz
sklopa - modula:
PRAKSA/Mnenja DURS-MF/Ostalo/ …
REPUBLIKA SLOVENIJA
Ministrstvo za javno upravo
Direktorat za javni sektor
Številka: 010-182/2018-3
Datum: 11.06.2018
ROKI ZA ODLOČANJE V UPRAVNIH
POSTOPKIH
Na
Ministrstvo za javno upravo in Ministrstvo za pravosodje se je
podal predlog, da vlada zagotovi spoštovanje rokov, ki so
predpisani za odločanje v upravnih in sodnih postopkih, da
zagotovi, da do molka ne bo prihajalo in da uradnik ali sodnik, ki
krši roke za to odgovarja, ker da ni sposoben opravljati
službe.
V
nadaljevanju pošiljamo odgovor iz pristojnosti Ministrstva za javno
upravo, ki se nanaša na odločanje o upravnih zadevah, s tem
povezanim molkom in odgovornostjo uradnih oseb.
V
upravnih zadevah je z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP)
določen splošni dvomesečni rok za izdajo in vročitev odločitve, ter
v izjemnih primerih, ko se odloča v t.i skrajšanem ugotovitvenem
postopku (prim. 144. člen ZUP), enomesečni rok za izdajo in
vročitev odločitve, v obeh primerih šteto od popolnosti vloge
oziroma začetka postopka po uradni dolžnosti. S področnimi zakoni,
ki urejajo konkretne upravne zadeve, se s splošnim zakonom določeni
roki lahko spremenijo tako, da se skrajšajo ali podaljšajo, če to
narekujejo okoliščine konkretnega upravnega odločanja. Dvomesečni
rok je določen tudi za odločanje na drugi stopnji. Namen zakonske
določitve roka na obeh stopnjah upravnega odločanja je v usmeritvi
organa, da postopek vodi hitro in brez zavlačevanja, ter predvsem v
varovanju pravnega položaja stranke pred pasivnostjo ali
neodzivnostjo organa. S tem prizadeta stranka dobi možnost
vplivanja na pristojnost organa, saj z vložitvijo pravnega sredstva
v upravnem postopku ali tožbe v upravnem sporu, pristojnost za
odločanje prenese na hierarhično višji organ oziroma sodišče, zato
se pravno sistemsko ne more zgoditi, da o zahtevku stranke ne bi
bilo odločeno, ker ga organ ne vzame v obravnavo. Govorimo o
varovani in iztožljivi pravici do obravnavanja njenega zahtevka
stranke.
Strinjamo se, da do situacij, ko je zakoniti rok za izdajo in
vročitev odločbe prekoračen, ne bi smelo prihajati, v to so
nedvomno usmerjana prizadevanja vlade in vseh drugih organov, ki
opravljajo nadzor nad odločanjem v upravnih zadevah. Prav tako
lahko pritrdimo, da je v primeru neopravičljivih razlogov za zamudo
treba ugotavljati morebitno odgovornost. Ob teh pa opozarjamo, da
vsaka prekoračitev roka ni posledica malomarnega dela uradne osebe.
Slednja je v postopku zavezana načelom varovanja pravic stranke,
zaslišanja stranke in materialne resnice (prim. 7., 8. in 9. člen
ZUP), zato o nezakoniti prekoračitvi roka ni mogoče govoriti, če je
to povezano z izvedbo nujnih procesnih dejanj, zaradi spoštovanja
procesnih pravic stranke in ugotavljanja materialne resnice.
Zahtevnost določenih postopkov praviloma terja več procesnih
aktivnosti (npr. sklic ene ali več ustnih obravnav, izvajanje
različnih dokazov), zato takšnih postopkov objektivno ni mogoče
zaključiti v dvomesečnem roku. Kolikor organ postopal drugače, bi
bila odločba nezakonita, ker bi temeljila na nepopolno ugotovljenem
dejanskem stanju ali pa ne bi bile spoštovani osnovni procesni
standardi, ki omogočajo aktivno udeležbo stranke v postopku in s
tem povezano varstvo njenega pravnega položaja. Ob tem je treba
vzeti v obzir tudi, da stranke pogosto odločilno vplivajo na čas
sprejema odločitve, ne redki so primeri, ko stranka ob vložitvi
vloge, niti po prvem pozivu ne predloži dokazov, na katere opira
svojo odločitev, ali zahteva podaljšanje roka za predložitev,
čeprav bi z dokazi o izpolnjevanju pogojev morala razpolagati, ko
se je odločila, da vloži zahtevek, ali ko večkrat opravičuje
odsotnost na ustni obravnavi. Takrat bi organi morebiti celo lahko
zaključili postopek, vendar bi bilo neugodno za stranko, saj bi bil
zahtevek zavrnjen, zato pogosto na račun roka za izdajo odločbe,
stranki dajejo dodatne možnosti, da bi normativnim zahtevam lahko
zadostila in pridobila upravni akt, ki ga pričakuje.
Zavedamo se, da so zgoraj navedena izhodišča splošna, a hkrati ne
pristajamo na posploševanje, da se roki v upravnih postopkih ne
spoštujejo, niti da uradne osebe v primeru neupravičenega
preseganja rokov za to niso odgovorne. Primere prekoračitve rokov
je treba obravnavati posamično. Zavedanje pomena spoštovanja rokov
tako z vidika interesa stranke kot z vidika interesa države, je
nedvomno prisotno pri vsakodnevnem delu organov in njihovih uradnih
oseb. Tudi zaradi tega deluje Inšpektorat za javni sektor, katerega
ena od najpomembnejših nalog pri nadzoru spoštovanja pravil
upravnega postopka, je prav nadzor nad spoštovanjem pravil o rokih
za zakonit zaključek upravnega postopka.
Vsebina pojasnila / mnenja
Ministrstva za javno upravo temelji na naslednji zakonodaji
(zakonski in podzakonski predpisi):
·Zakon o splošnem upravnem postopku - ZUP, Uradni list
RS, št. 24/06-UPB2, 105/06-ZUS-1, 126/07-ZUP-E, 68/08-ZUP-F,
08/10-ZUP-G in 82/13-ZUP-H.
OPOMBA: Zapis zakonodaje, na
katerem temelji mnenje Ministrstva za javno upravo, je pripis
uredništva.