NOVOSTI
(SPREMEMBE IN DOPOLNITVE) ZDDV-1
–
od 01.01.2015 naprej (2. del)
Uvod
V
tem delu E-Super časnika bomo predstavili besedilo sprememb in
dopolnitev ZDDV-1, ki se nanaša na posebne ureditve, in sicer jih
bomo predstavili v dveh sklopih:
·
sklop A. Posebna
ureditev za elektronske storitve, telekomunikacijske storitve ali
storitve oddajanja (uporaba od 1. januarja 2015
naprej), v odvisnosti
od tega, ali jih opravlja:
o
davčni zavezanec
s sedežem znotraj Unije, vendar ne v državi članici Unije, v kateri
se šteje, da je opravljena storitev iz posebne ureditve (nova
posebna ureditev) – zaradi poenostavitve besedila se za navedeno
ureditev v nadaljevanju uporablja izraz »ureditev
Unija«;
o
davčni
zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije (uporaba že
uveljavljene posebne ureditve se le širi na telekomunikacijske
storitve in storitve oddajanja) – zaradi poenostavitve besedila
se za navedeno ureditev v nadaljevanju uporablja izraz »ureditev
ne-Unija«;
·
sklop B. Posebna
ureditev za storitve mednarodnega občasnega prevoza potnikov
(uporaba od 1. aprila 2015 naprej).
Pojmi,
uporabljeni v besedilu E-Super
časnika:
·
kratice za
države oziroma davčne zavezance, sodelujoče v poslih – (SI =
slovenski davčni zavezanec z izdano identifikacijsko številko za
namene DDV in s sedežem v Sloveniji; AT = avstrijski davčni
zavezanec z izdano identifikacijsko številko za namene DDV in s
sedežem v Avstriji …);
·
PZDDV =
Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost;
·
ZDDV-1 = Zakon o
davku na dodano vrednost.
A.
Posebni
ureditvi za elektronske storitve, telekomunikacijske storitve ali
storitve radijskega in televizijskega oddajanja – uporaba od 1.
januarja 2015 naprej
V
nadaljevanju tega gradiva so za izvajanje ene ali druge posebne
ureditve zapisana in s praktičnimi primeri predstavljena
pomembnejša določila ZDDV-1. Ker so slednja dokaj ohlapna, v
praksi pa lahko prihaja do nekaterih posebnosti, ki jih določila
ZDDV-1 (niti PZDDV) podrobneje ne opredeljujejo, je pri izvajanju
posebnih ureditev potrebno upoštevati predvsem naslednje
predpise (in smernice):
·
Izvedbeno uredbo
Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca 2011 o določitvi izvedbenih
ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o skupnem sistemu DDV, z
vključenimi spremembami in dopolnitvami – uporaba od 01.01.2015
naprej;
·
Direktivo Sveta
2006/112/ES z dne 28.11.2006 o skupnem sistemu DDV z vključenimi
spremembami in dopolnitvami – uporaba od 01.01.2015
naprej;
·
priročnik
(smernice) o »Mini VEM« oziroma »vse na enem mestu«.
Obe
posebni ureditvi, sta sicer za davčne zavezance, ki opravljajo te
storitve, neobvezni in pomenita ukrep poenostavitve po spremembi
pravil DDV glede opredelitve kraja opravljanja elektronskih
storitev, telekomunikacijskih storitev ali storitev oddajanja (glej
spremenjen 30.c člen ZDDV-1 glede opredelitve kraja opravljanja
storitev), hkrati pa omogočata, da davčnemu
zavezancu ni treba izpolnjevati nacionalnih administrativnih
obveznosti (primeroma pridobitev identifikacijske številke za
namene DDV, oddaja obračuna DDV itd.) v vsaki državi
članici, v kateri se
šteje, da so storitve opravljene.
S
ciljem poenostavitve izpolnjevanja davčnih obveznosti iz naslova
DDV je zato vzpostavljen sistem »Mini VEM« oz. »Vse na Enem Mestu«,
ki med drugim omogoča:
-
registracijo / odjavo registracije uporabe posebne
ureditve;
-
predložitev obračuna DDV;
-
plačilo in povračilo DDV;
-
itd.
Sistem bo
davčnim zavezancem, ki opravljajo elektronske storitve,
telekomunikacijske storitve ali storitve oddajanja, omogočal
izpolnjevanje vseh njihovih obveznosti iz naslova DDV v vseh
državah članicah, saj bo država članica identifikacije (država, v
kateri je davčni zavezanec prijavil posebno ureditev) posredovala
te podatke (primeroma obračune DDV, plačilo DDV) ustreznim državam
članicam potrošnje. Na ravni Unije sta zato ti dve posebni
ureditvi glede njunega izvajanja usklajeni in
poenoteni.
PRIMER
SI
opravlja elektronske storitve, kot so le-te opredeljene v Prilogi
Ia k ZDDV-1 oz. 7. členu Izvedbene uredbe Sveta (ES) št. 282/2011,
osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo stalno prebivališče v
drugih državah članicah Unije.
Kraj
opravljanja storitev je od 01.01.2015 skladno z določilom 30.c
člena ZDDV-1 v državi, kjer ima ta oseba (naročnik storitve) stalno
prebivališče (t.i. država članica potrošnje). Od opravljenih
elektronskih storitev bo moral SI obračunati DDV v vsaki državi
članici, v kateri se šteje, da je opravljena elektronska
storitev.
Da
se SI »izogne« administrativnim obveznostim, ki veljajo v
posameznih državah članicah, se lahko odloči za posebno ureditev
Unija. V okviru ureditve Unija bo država članica identifikacije
Slovenija, v kateri ima davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti,
pri čemer bo SI preko sistema »Mini VEM« izpolnjeval vse
obveznosti, ki veljajo v posamezni državi članici (predložitev
posebnega obračuna DDV, plačilo DDV itd).
PRIMER
Srbski davčni
zavezanec, s sedežem v Srbiji, ki nima niti sedeža niti stalne
poslovne enote znotraj Unije, prav tako pa nima pridobljene
identifikacijske številke za namene DDV znotraj Unije, je opravil
elektronsko storitev, kot je ta opredeljena v Prilogi Ia k ZDDV-1
oz. v 7. členu Izvedbene uredbe Sveta (ES) št. 282/2011, osebam, ki
imajo stalno prebivališče v Sloveniji in/ali v drugih državah
članicah.
Kraj opravljene
storitve je od 01.01.2015 skladno z določilom 30.c člena ZDDV-1 v
državi, kjer ima ta oseba (naročnik storitve) stalno prebivališče
(t.i. država članica potrošnje). Od opravljenih elektronskih
storitev bo moral srbski davčni zavezanec obračunati:
·
DDV
v Sloveniji - za opravljene elektronske storitve fizičnim osebam s
stalnim prebivališčem v Sloveniji;
·
DDV
države članice – za opravljene elektronske storitve fizičnim osebam
s stalnim prebivališčem v drugi državi članici.
Da
se srbski davčni zavezanec »izogne« administrativnim obveznostim,
ki veljajo v posameznih državah članicah, se lahko odloči za
posebno ureditev ne-Unija ter izbere Slovenijo za državo članico
identifikacije. V okviru ureditve ne-Unija bo država članica
identifikacije Slovenija. Srbski davčni zavezanec bo tako preko
sistema »Mini VEM« izpolnjeval vse obveznosti, ki veljajo v
posamezni državi članici – tudi v Sloveniji (predložitev posebnega
obračuna DDV, plačilo DDV itd).
Glede na to, da
sta po novem v ZDDV-1 vključeni dve posebni ureditvi za elektronske
storitve, telekomunikacijske storitve in storitve oddajanja, bomo v
nadaljevanju obrazložili vsako od teh ureditev v smeri:
1.
obrazložitve
pomembnih pojmov/definicij;
2.
uporabe posebne
ureditve;
3.
prijave/registracije
posebne ureditve;
4.
izključitev iz
posebne ureditve;
5.
predlaganja
posebnega obračuna DDV;
6.
plačila
DDV;
7.
vračila/odbitka
DDV;
8.
vodenja evidenc;
in
9.
izdajanja
računov.
A.1. Pomembni
pojmi/definicije
Pojmi, ki so
pomembni za razumevanje obeh posebnih ureditev:
·
»telekomunikacijske
storitve«, »storitve oddajanja« ter »elektronske
storitve« so storitve iz
prvega odstavka 30.c člena ZDDV-1:
Definicijo
telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ter elektronskih
storitev nov 122.a člen ZDDV-1 veže le na 30.c člen ZDDV-1 (posebno
pravilo glede kraja opravljanja navedenih storitev). Vendar, ker
niti 30.c člen ZDDV-1 niti kateri koli drugi člen ZDDV-1 ali
podzakonski akt posebej ne opredeljuje definicije navedenih
storitev, je za opredelitev le-teh potrebno upoštevati določila
6.a, 6.b in 7. člena Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 (glej
tudi 1. del E-Super
časnika v
povezavi s spremembami ZDDV-1 od 01.01.2015 naprej).
V
zvezi z obema ureditvama je treba ločevati med pojmoma »država
članica potrošnje« in »država članica identifikacije«:
·
»država članica
potrošnje« je država
članica, v kateri se šteje, da je kraj opravljanja
telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske
storitve v skladu s 30.c členom tega zakona;
Država članica
potrošnje je država članica, v kateri ima prejemnik
telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske
storitve - oseba, ki ni davčni zavezanec - svoje stalno
prebivališče, izvajalec storitve pa je davčni zavezanec.
·
»država
članica identifikacije« je država članica, v kateri je davčni
zavezanec registriran za uporabo posebne ureditve.
Država članica
identifikacije je tista država članica, v kateri je davčni
zavezanec prijavil uporabo posebne ureditve in v kateri preko
sistema »Mini VEM« predlaga obračune DDV, plača DDV dolgovan v
državi članici potrošnje itd.
A.2. Uporaba
posebne ureditve
Za
razumevanje pogojev uporabe posebne ureditve je pomembno poudariti,
da nobena posebna ureditev ne zajema telekomunikacijskih storitev,
storitev oddajanja in elektronskih storitev, ki se opravljajo v
državah članicah, v katerih ima davčni zavezanec sedež svoje
dejavnosti ali stalno poslovno enoto.
Poenostavljeno
povedano – SI, ki opravlja telekomunikacijske storitve, storitve
oddajanja ali elektronske storitve osebam, ki niso davčni
zavezanci, imajo pa stalno prebivališče v Sloveniji, za namene
izpolnjevanja davčnih obveznosti ne uporabi posebne ureditve
Unija.
a)
Ureditev
ne-Unija (124. člen ZDDV-1)
Navedena posebna
ureditev se uporablja že po trenutno veljavnem ZDDV-1, vendar le za
elektronske storitve. Od 01.01.2015 naprej pa se posebna ureditev
širi tudi na telekomunikacijske storitve in storitve oddajanja, ki
jih davčni zavezanci, ki nimajo sedeža znotraj Unije, opravijo
osebam, ki niso davčni zavezanci, in imajo stalno
prebivališče
v eni izmed držav članic.
Ureditev
ne-Unija tako lahko uporablja le davčni zavezanec,
ki:
·
znotraj Unije
nima niti sedeža niti stalne poslovne enote in ki ni kakor koli
drugače zavezan k identifikaciji za namene DDV;
in
·
opravlja
elektronske storitve, telekomunikacijske storitve ali storitve
oddajanja, osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež oz.
stalno ali običajno prebivališče v eni izmed držav članic
Unije.
Navedeno pomeni,
da davčni zavezanec, ki nima sedeža ali stalne poslovne enote v
Uniji, je pa identificiran za namene DDV ali zanj velja
obveznost identifikacije za namene DDV v kateri izmed držav članic
Unije, ne
more uporabljati
ureditev ne-Unija. V tem primeru se mora davčni zavezanec
identificirati za namene DDV in izpolnjevati administrativne
obveznosti v vsaki državi članici, v kateri se šteje, da je
opravljena storitev skladno s 30.c členom ZDDV-1.
PRIMER
Srbski davčni
zavezanec, s sedežem v Srbiji, ki nima niti sedeža niti stalne
poslovne enote znotraj Unije, je na ozemlju Slovenije opravil
storitev izobraževanja fizičnim osebam (veza 29. člen ZDDV-1),
zaradi česar je (dolžan) pridobil(ti) identifikacijsko številko za
namene DDV v Sloveniji.
Prav tako je
srbski davčni zavezanec opravil elektronsko storitev osebam, ki
niso davčni zavezanci in imajo stalno prebivališče v Sloveniji
in/ali drugih državah članicah Unije.
Srbski davčni
zavezanec ne more uporabljati posebne ureditve
ne-Unija, saj je že identificiran za namene DDV v Sloveniji (v
Uniji) zaradi opravljanja drugih transakcij, zaradi katerih mora
pridobiti identifikacijsko številko za namene DDV. Prav tako pa
srbski davčni zavezanec ne more uporabljati ureditve Unija, saj
nima sedeža dejavnosti niti stalne poslovne enote v
Uniji.
b)
Ureditev
Unija (130.b člen ZDDV-1)
Navedeno
ureditev Unija lahko uporablja davčni zavezanec, ki:
·
ima
sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto na ozemlju Unije,
vendar na ozemlju države članice potrošnje nima niti sedeža svoje
dejavnosti niti stalne poslovne enote; in
·
opravlja
elektronske storitve, telekomunikacijske storitve in storitve
oddajanja osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež, stalno
ali običajno prebivališče v eni izmed držav članic
Unije.
PRIMER
SI
opravlja elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci in
imajo stalno prebivališče v drugih državah članicah (razen v
Sloveniji). SI nima stalne poslovne enote v nobeni državi članici
Unije.
SI
lahko uporablja posebno ureditev Unija.
Opozorilo:
V
kolikor SI opravlja elektronske storitve tudi osebam, ki niso
davčni zavezanci, imajo pa sedež oz. stalno/običajno prebivališče v
Sloveniji, za te transakcije ne more uporabljati posebne ureditve,
saj se opravljanje teh storitev poroča v obračunu DDV skladno z
določilom 88. člena ZDDV-1 (v kolikor je storitev predmet
obdavčitve z DDV).
A.3.
Prijava/odjava/sprememba posebne ureditve davčnemu
organu
a)
Ureditev
ne-Unija (125. člen ZDDV-1)
Davčni zavezanec
ki se odloči za uporabo posebne ureditve, se mora prijaviti v
državi članici identifikacije. Pri ureditvi ne-Uniji davčni
zavezanec za državo članico identifikacije izbere katero
koli državo članico Unije. Ta država članica bo davčnemu
zavezancu dodelila individualno identifikacijsko številko za DDV
(pri čemer bo uporabila obliko EU pred določeno sestavo
številk (primeroma EU99999999).
Tisti davčni
zavezanci, ki so po trenutni posebni ureditvi za elektronske
storitve že registrirani za uporabo te posebne ureditve za
elektronske storitve, bodo obdržali svojo obstoječo individualno
identifikacijsko številko za DDV, ki jo že sedaj uporabljajo pri
opravljanju navedenih storitev skladno s to ureditvijo.
V
kolikor davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, za državo
članico identifikacije izbere Slovenijo, mora davčnemu organu
prijaviti, kdaj se njegova dejavnost, ki jo opravlja kot davčni
zavezanec, začne, preneha, ter pozneje (pri)javiti vse spremembe,
zaradi katerih ni več upravičen do te posebne ureditve. Prijava
se predloži v elektronski obliki.
Davčni
zavezanec, ki nima sedeža v Uniji, mora ob začetku svojih
obdavčljivih dejavnosti državi članici identifikacije posredovati
naslednje podatke (drugi odstavek 125. člena ZDDV-1):
(a)
ime;
(b)
poštni naslov;
(c)
elektronske naslove, vključno s spletnimi stranmi;
(d)
nacionalno davčno številko, če obstaja; ter
(e)
izjavo, da v Uniji ni identificiran za namene DDV.
Davčni organ bo
nato identificiral davčnega zavezanca na podlagi individualne
identifikacijske številke za namene DDV in ga z elektronskimi
sredstvi uradno obvestil o identifikacijski številki za namene DDV,
ki mu je bila dodeljena.
PRIMER
Srbski davčni
zavezanec, s sedežem v Srbiji, ki nima niti sedeža niti stalne
poslovne enote znotraj Unije, opravlja elektronske storitve osebam,
ki niso davčni zavezanci in imajo stalno prebivališče v Sloveniji
in/ali drugih državah članicah Unije.
Srbski davčni
zavezanec lahko uporablja posebno ureditev ne-Unija, za
državo članico identifikacije pa lahko izbere katero koli državo
članico Unije.
b)
Ureditev
Unija (130.c člen ZDDV-1)
V
okviru ureditve Unije bo davčni zavezanec prijavil posebno ureditev
v državi članici, v kateri ima sedež svoje dejavnosti. Če davčni
zavezanec nima sedeža dejavnosti v Uniji, bo to država članica, v
kateri ima davčni zavezanec stalno poslovno enoto. Če ima v Uniji
več kot eno stalno poslovno enoto, lahko sam izbere eno od teh
držav članic za državo članico identifikacije. Davčni organ za
identifikacijo davčnega zavezanca, ki prijavi uporabo posebne
ureditve Unije, uporabi identifikacijsko številko za DDV, ki mu je
že bila dodeljena.
PRIMER
SI
opravlja elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci in
imajo stalno prebivališče v drugih državah članicah Unije (ne v
Sloveniji!). SI se je odločil za uporabo posebne ureditve
Unija.
SI
ne more izbirati, v kateri državi članici bo prijavil posebno
ureditev. Država članica identifikacije je Slovenija, v kateri ima
sedež dejavnosti.
PRIMER
Švicarski
davčni zavezanec, ki ima sedež v Švici in stalno
poslovno enoto v Sloveniji, ter opravlja elektronske storitve
osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo stalno prebivališče v
Sloveniji ali drugih državah članicah Unije. Švicarski davčni
zavezanec se je odločil za uporabo posebne ureditve
Unija.
Švicarski
davčni zavezanec ne more izbirati, katero državo bo izbral za
državo članico identifikacije. Država članica identifikacije je
Slovenija, v kateri ima stalno poslovno enoto.
PRIMER
Ruski davčni
zavezanec, ki ima sedež v Rusiji in več stalnih
poslovnih enot v Sloveniji, Avstriji, Nemčiji, na Hrvaškem, itd.,
ter opravlja elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci
in imajo stalno prebivališče v Sloveniji ali drugih državah
članicah Unije. Ruski davčni zavezanec se je odločil za uporabo
posebne ureditve Unija in lahko »prosto« izbira, katero državo bo
izbral za državo članico identifikacije, vsekakor pa eno izmed
držav članic, kjer ima stalno poslovno.
Opozorilo
-
ureditev Unija se ne uporablja za storitve, ki se opravijo v državi
članici, v kateri ima davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti ali
stalno poslovno enoto, saj se opravljanje teh storitev prijavi
davčnim organom navedene države članice v obračunu DDV, kot to
določa člen 57c Izvedbene uredbe Sveta (EU) št.
282/2011.
Člen 57c
Izvedbene uredbe Sveta 282/2011
Ureditev Unije
se ne uporablja za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja
in elektronske storitve, ki se opravljajo v državi članici, v
kateri ima davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti ali stalno
poslovno enoto. Opravljanje teh storitev se prijavi pristojnim
davčnim organom navedene države članice v obračunu DDV, kakor je
določen v členu 250 Direktive 2006/112/ES.
PRIMER
SI
opravlja elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci in
imajo stalno prebivališče v Sloveniji in osebam, ki niso davčni
zavezanci in imajo stalno prebivališče drugih državah članicah
Unije. SI se je odločil za uporabo posebne ureditve Unija, država
članica identifikacije je Slovenija.
SI
lahko uporablja posebno ureditev le za opravljene elektronske
storitve osebam, ki imajo stalno prebivališče v drugih državah
članicah. Za elektronske storitve, ki jih opravi v Sloveniji, ne
more uporabiti posebne ureditve, saj se opravljanje teh storitev
poroča v obračunu DDV skladno z določili 88. člena ZDDV-1, v
kolikor je storitev predmet obdavčitve z DDV.
c)
Začetek
uporabe ureditve ne-Unija in Unija
57.d
člen Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 podrobneje določa,
kdaj se posebna ureditev lahko začne uporabljati.
Identifikacija
Člen 57d
Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011
Če davčni
zavezanec državi članici identifikacije sporoči, da namerava
uporabljati eno od posebnih ureditev, se ta posebna ureditev
uporablja od prvega dne naslednjega koledarskega
četrtletja.
Če pa se
storitve, ki jih pokriva ta posebna ureditev, prvič opravijo pred
datumom iz prvega odstavka, se posebna ureditev uporablja od
datuma, ko so bile prvič opravljene, če davčni zavezanec državi
članici identifikacije podatke o pričetku dejavnosti iz te ureditve
sporoči najpozneje deseti dan meseca, ki sledi prvič opravljeni
storitvi.
PRIMER
SI
opravlja elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci in
imajo stalno prebivališče v drugih državah članicah Unije (ne v
Sloveniji!). SI je 15.11.2014
davčnemu organu sporočil, da namerava uporabljati posebno ureditev
Unija.
SI
lahko začne uporabljati to posebno ureditev od prvega dne
naslednjega koledarskega četrtletja – tj. od 01.01.2015.
Opozorilo:
Do
01.01.2015 je SI dolžan postopati po splošni ureditvi obračunavanja
DDV in po zakonskih predpisih, ki veljajo v državi članici Unije, v
kateri se šteje, da so opravljene elektronske storitve.
PRIMER
SI
je/bo 15.02.2015 (tj. prvo četrtletje koledarskega leta) prvič
opravil elektronsko storitev osebi, ki ni davčni zavezanec in ima
stalno prebivališče v drugi državi članici Unije (ne v Sloveniji),
vendar se do konca leta 2014 ni/ne bo prijavil v posebno ureditev
Unija.
SI
lahko začne uporabljati posebno ureditev Unija:
·
od
15.02.2015, če davčnemu organu sporoči podatke o pričetku
opravljanja storitev iz posebne ureditve najpozneje 10.03.2015 (tj.
najpozneje deseti dan meseca, ki sledi prvič opravljeni
storitvi);
·
od
01.04.2015, če državi članici identifikacije podatke o pričetku
opravljanja storitev iz posebne ureditve sporoči po 10.03.2015 in
pred 01.04.2015.
d)
Elektronsko
vročanje (122.b člen ZDDV-1)
Glede na to, da
bo prijava obeh posebnih ureditev (in nadalje tudi predložitev
obračuna DDV, plačilo DDV, itd.) potekala povsem
elektronsko, bo komunikacija davčnega organa z davčnimi
zavezanci prav tako potekala po elektronski poti. Tako se bodo
odločbe, sklepi in drugi dokumenti vročali osebno po
elektronski poti skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni
postopek. Kot varen elektronski predal se uporablja v Sloveniji
informacijski sistem eDavki.
Davčnim
zavezancem, ki so prijavili uporabo posebne ureditve za
telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske
storitve v eni od držav članic znotraj Unije, vendar ne v
Sloveniji, se odločbe, sklepi in drugi dokumenti vročajo na
elektronski naslov – šteje se, da je odločba, sklep ali drug
dokument vročen davčnemu zavezancu 15. dan od dneva, ko je bil
odposlan na elektronski naslov davčnega zavezanca, ki ga je navedel
na obrazcu za prijavo v posebno ureditev.
Pritožba zoper
odločbo se lahko vloži v 30 dneh od dneva, ko se šteje, da je bila
odločba vročena.
A.4. Izključitev
iz posebne ureditve
a)
Ureditev
ne-Unija in Unija (126. in 137.c člen ZDDV-1)
Davčni organ
države članice identifikacije lahko iz določenih (objektivnih in
subjektivnih) razlogov izključi davčnega zavezanca iz posebne
ureditve. Izključitev prične veljati s prvim dnem koledarskega
četrtletja po dnevu, na katerega je bila odločitev o izključitvi
poslana davčnemu zavezancu po elektronski poti (oz. z dnem
spremembe sedeža dejavnosti ali stalne poslovne enote, v kolikor je
izključitev posledica te spremembe), kot to določa člen 58
Izvedbene uredbe Sveta 282/2011.
Člen 58
Izvedbene uredbe Sveta 282/2011
[…]
Samo država
članica identifikacije lahko davčnega zavezanca izključi iz uporabe
ene od posebnih ureditev.
Država članica
identifikacije pri odločitvi o izključitvi upošteva vse
informacije, ki jih ima na voljo, vključno z informacijami, ki jih
posredujejo druge države članice.
Izključitev
prične veljati s prvim dnem koledarskega četrtletja po dnevu, na
katerega je bila odločitev o izključitvi poslana davčnemu zavezancu
po elektronski poti.
Če pa je
izključitev posledica spremembe sedeža dejavnosti ali stalne
poslovne enote, prične veljati z dnem te spremembe.
Davčni organ
države članice identifikacije davčnega zavezanca izključi iz
posebne ureditve, če:
1.
davčni zavezanec
obvesti davčni organ o prenehanju opravljanju storitev iz
posebne ureditve (glej tudi člen 57g Izvedbene uredbe Sveta (EU)
št. 282/2011);
Davčni zavezanec
mora za odjavo registracije iz posamezne ureditve državo članico
identifikacije obvestiti vsaj 15 dni pred koncem koledarskega
četrtletja, ki je pred koledarskim četrtletjem, v katerem namerava
prenehati uporabljati ureditev.
2.
davčni zavezanec
ne izpolnjuje več pogojev za uporabo te posebne ureditve
(glej tudi člen 57f Izvedbene uredbe Sveta (EU) št.
282/2011);
3.
davčni organ
kakor koli drugače domneva, da davčni zavezanec ne opravlja več
obdavčljivih dejavnosti po tej posebni ureditvi (glej tudi člen
58a Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011), kot na primer,
da:
·
davčni zavezanec
v obdobju osmih zaporednih koledarskih četrtletij v nobeni državi
članici potrošnje ne opravi nobene storitve, zajete v navedeni
ureditvi;
4.
nenehno krši
pravila te posebne
ureditve (glej tudi člen 58b in 58c Izvedbene uredbe Sveta (EU) št.
282/2011).
Člen
58b Izvedbene uredbe
Sveta 282/2011
1. Če je davčni
zavezanec izključen iz ene od posebnih ureditev, ker nenehno krši
pravila te ureditve, davčni zavezanec ostane izključen iz uporabe
katere koli posebne ureditve v vseh državah članicah osem
koledarskih četrtletij po koledarskem četrtletju, v katerem je bil
izključen.
2. Šteje se,
da davčni zavezanec nenehno krši pravila v zvezi s katero koli
posebno ureditvijo v smislu točke (d) člena 363 ali točke (d)
člena 369e Direktive 2006/112/ES vsaj v naslednjih primerih,
če:
(a) mu je država
članica identifikacije za tri neposredno predhodna koledarska
četrtletja izdala opomine v skladu s členom 60a ter obračun
DDV za vsako od teh koledarskih četrtletij ni bil
predložen v desetih dneh po tem, ko je bil opomin
poslan;
(b) mu je država
članica identifikacije za tri neposredno predhodna koledarska
četrtletja izdala opomine v skladu s členom 63a ter ni plačal
celotnega zneska prijavljenega DDV za vsako od teh
koledarskih četrtletij v desetih dneh po tem, ko je bil opomin
poslan, razen če preostali neplačani znesek znaša manj kot 100 EUR
za vsako koledarsko četrtletje;
(c) po zahtevku
države članice identifikacije ali države članice potrošnje in en
mesec po naknadnem opominu s strani države članice identifikacije
ni dal na voljo v elektronski obliki evidenc iz členov 369
in 369k Direktive 2006/112/ES.
Člen
58c Izvedbene uredbe
Sveta 282/2011
Davčni
zavezanec, ki je bil izključen iz ene od posebnih ureditev, poravna
neposredno pri davčnih organih zadevne države članice potrošnje vse
obveznosti DDV, povezane z opravljenimi telekomunikacijskimi
storitvami, storitvami oddajanja ali elektronskimi storitvami, ki
so nastale po datumu, ko je izključitev začela
veljati.
b)
Obdobje
prepovedi uporabe posebne ureditve
Da
pa bi se države članice izognile nepotrebnim obremenitvam davčnih
organov, je davčnemu zavezancu, ki se je odloči, da bo prenehal
uporabljati eno od posebnih ureditev oz. je bil izključen iz
posebne ureditve, za določeno obdobje zavrnjena (prepovedana)
ponovna vključitev v posebno ureditev.
Obdobje
prepovedi uporabe je obdobje, v katerem je davčni zavezanec
izključen iz uporabe ene ali obeh ureditev. Obdobje prepovedi
uporabe velja samo v naslednjih primerih:
a.
davčni zavezanec
državo članico identifikacije obvesti, da ne opravlja več
telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronskih
storitev – obdobje prepovedi uporabe traja dve koledarski
četrtletji od datuma prenehanja. Prepoved uporabe velja le za
ureditev, ki jo je davčni zavezanec uporabljal;
b.
davčni zavezanec
prostovoljno izstopi iz ureditve – obdobje prepovedi uporabe traja
dve koledarski četrtletji od datuma prenehanja. Prepoved
uporabe velja le za ureditev, ki jo je davčni zavezanec
uporabljal;
c.
davčni zavezanec
nenehno krši pravila v zvezi s posebno ureditvijo – obdobje
prepovedi uporabe traja osem koledarskih četrtletij od
datuma prenehanja. Prepoved uporabe velja za obe
ureditvi.
PRIMER
SI
je od 01.01.2015 v Sloveniji prijavljen za posebno ureditev za
opravljanje elektronskih storitev osebam, ki niso davčni zavezanci
in imajo stalno prebivališče v drugih državah članicah (razen v
Sloveniji). SI dne 20.02.2015 (po elektronski poti) obvesti davčni
organ o prenehanju opravljanju storitev iz posebne ureditve.
Izključitev prične veljati s 01.04.2015.
Obdobje
prepovedi uporabe traja dve koledarski četrtletji od datuma
prenehanja uporabe posebne ureditve – tj. do 01.10.2015.
Če
SI v obdobju prepovedi opravi elektronsko storitev osebam, ki niso
davčni zavezanci in imajo stalno prebivališče v drugih državah
članicah, bo moral predložiti zahtevek za identifikacijo za namene
DDV in obračunati DDV v skladu z zakonskimi predpisi države, v
kateri se šteje, da je elektronska storitev opravljena.
A.5. Predložitev
posebnega obračuna DDV
a)
Ureditev
ne-Unija in Unija (127. in 130.e člen ZDDV-1)
Posebni obračun
DDV vsebuje podatke o elektronskih storitvah, telekomunikacijskih
storitvah ali storitvah oddajanja, ki jih je za osebe, ki niso
davčni zavezanci, v posamezni državi članici potrošnje opravil
davčni zavezanec, ki uporablja ureditev.
Posebnosti
posebnega obračuna DDV:
·
obračun se
sestavi za obračunsko obdobje, ki je koledarsko
trimesečje (jan-mar;
apr-jun; jul-sept; okt-dec);
·
obračun se
predloži v 20 dneh po poteku obračunskega
obdobja, na katerega se
nanaša (rok za predložitev obračuna se ne spremeni, če je ta datum
konec tedna ali praznik). Če davčni zavezanec, ki uporablja posebno
ureditev, ni opravil navedenih storitev, predloži t.i. nični
obračun (tj. prazen obračun);
·
obračun se
predloži v elektronski obliki izključno preko
sistema VEM;
·
v
obračunu se ločeno vodijo in izkazujejo evidence za vsako državo
članico potrošnje, v kateri je
nastala obveznost za plačilo DDV (davčna osnova, znesek DDV,
razdeljenega po davčnih stopnjah, itd.);
·
zneski v
obračunu morajo biti izkazani v EUR (in se ne zaokrožujejo navzgor
ali navzdol). Če je bil
račun za opravljeno storitev izstavljen v drugi valuti, se pri
izpolnjevanju posebnega obračuna DDV za preračun vrednosti v EUR
uporabi menjalni tečaj Evropske centralne banke, ki je objavljen na
zadnji dan obračunskega obdobja ali, če na ta dan ni objave, prvi
naslednji objavljeni tečaj;
·
spremembe
(primeroma
zneska DDV) po predložitvi posebnega obračuna DDV se lahko
izvedejo v obdobju treh let od poteka roka za predložitev in sicer
le v obliki spremembe in dopolnitve prvotnega obračuna in ne
v obliki prilagoditev enega od pozneje predloženih
obračunov.
Država članica
identifikacije bo nato posebni obračun DDV prek sistema »Mini VEM«
razčlenila po državah članicah potrošnje ter podatke posredovala
različnim državam članicam potrošnje in sedeža.
PRIMER
SI,
ki uporablja posebno ureditev Unija (država članica identifikacije
je Slovenija), je v januarju 2015 opravil telekomunikacijske
storitve osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo stalno
prebivališče v Avstriji in Nemčiji (državi članici
potrošnje).
SI
prijavi opravljene telekomunikacijske storitve v Avstriji in
Nemčiji v posebnem obračunu DDV za obdobje januar – marec 2015, ki
ga predloži preko sistema »Mini VEM« do 20. aprila 2015.
V
posebnem obračunu DDV mora SI navesti slovensko identifikacijsko
številko za namene DDV in za vsako članico potrošnje (Avstriji in
Nemčiji), v kateri je nastala obveznost za plačilo DDV, skupno
vrednost opravljenih telekomunikacijskih storitev brez DDV in
skupni znesek DDV posamezne države članice, prav tako pa mora
navesti tudi uporabljene stopnje in skupni znesek dolgovanega
DDV.
Davčni
zavezanec, ki ima poslovno enoto v državi članici, v kateri
opravlja navedene storitve, ne more vključiti teh storitev v
posebni obračun DDV (preko sistema »Mini VEM«), temveč o teh
storitvah poroča v »domačem« (nacionalnem) obračunu DDV zadevne
države članice, v kateri je poslovna enota. To velja za storitve,
ki jih opravijo poslovne enote davčnih zavezancev zunaj države
članice in poslovne enote znotraj zadevne države članice. Ne velja
pa za države članice, v katerih je davčni zavezanec registriran za
DDV, vendar nima stalnih poslovnih enot.
PRIMER
SI
uporablja posebno ureditev Unija. Hkrati ima SI tudi stalno
poslovno enoto v Avstriji. Sedež SI opravlja elektronske storitve
osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo stalno prebivališče v
Avstriji in na Hrvaškem.
Za
elektronske storitve, za katere se šteje, da so opravljene na
Hrvaškem, SI poroča v posebnem obračunu DDV, predloženem
prek sistema mini VEM v Sloveniji.
Za
elektronske storitve, za katere se šteje, da so opravljene v
Avstriji, pa mora poročati v »avstrijskem« obračunu DDV, ki
ga predloži avstrijska stalna poslovna enota.
V
kolikor davčni zavezanec posebnega obračuna DDV ne predloži v
desetih dneh po poteku roka za predložitev obračuna DDV, se postopa
v naslednjih »korakih« (glej člen 60a Izvedbene uredbe Sveta (EU)
št. 282/2011):
·
država članica
identifikacije deseti dan po tem, ko bi obračun moral biti
predložen, davčnemu zavezancu po elektronski poti pošlje
opomin , hkrati pa po elektronski poti obvesti druge države
članice potrošnje, da je bil opomin izdan;
·
za
vse naknadne opomine in ukrepe, sprejete za odmero in izterjavo DDV
(morebitne obresti, kazni ali druge dajatve) je odgovorna zadevna
država članica potrošnje skladno z njenimi pravili in postopki.
Davčni zavezanec takšne obresti, kazni ali druge dajatve plača
neposredno državi članici potrošnje;
·
ne
glede na katere koli izdane opomine ter sprejete ukrepe s strani
države članic potrošnje, davčni zavezanec obračun DDV predloži
državi članici identifikacije;
·
v
kolikor davčni zavezanec prejme opomin za tri zaporedna četrtletja
in obračuna ne predloži v desetih dneh od izdaje vsakega od teh
opominov, se šteje, da nenehno krši pravila posebne ureditve, kar
ima za posledico izključitev.
A.6.
Plačilo DDV
a)
Ureditev
ne-Unija in Unija (128. in 130.f člen ZDDV-1)
Davčni
zavezanec, ki uporablja posebno ureditev, izvrši plačilo
dolgovanega DDV državi članici identifikacije ob predložitvi
posebnega obračuna DDV oz. najkasneje 20. dan po poteku
koledarskega trimesečja.
Plačilo DDV se
izvrši v evrih na bančni račun, razviden v sistemu eDavki, pri
čemer je treba vključiti sklic na enotno sklicno številko zadevnega
obračuna.
Plačane zneske
davčni zavezanec naknadno prilagodi le s sklicevanjem na ta
obračun, ne smejo pa se prikazati v drugem obračunu ali prilagoditi
v enem od pozneje predloženih obračunov.
PRIMER
SI
uporablja posebno ureditev Unija za elektronske storitve,
opravljene v Avstriji. Posebni obračun DDV je za prvo četrtletje
2015 predložil preko sistema »Mini VEM« 15. aprila 2015 (rok za
predložitev je najkasneje 20. dan po poteku obračunskega obdobja –
tj. do 20. aprila 2015).
SI
mora izvesti plačilo DDV najkasneje 20. aprila 2015 (do poteka roka
za predložitev obračuna DDV).
Podrobnejša
določila, kadar davčni zavezanec plača višji znesek od zneska iz
obračuna DDV, določa člen 63 Izvedbene uredbe Sveta (EU) št.
282/2011.
Člen 63
Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011
Država članica
identifikacije, ki prejme
višji znesek od zneska iz obračuna
DDV,
predloženega v skladu s členom 364 ali členom 369f Direktive
2006/112/ES, preplačani znesek povrne neposredno zadevnemu
davčnemu zavezancu.
Če je država
članica identifikacije prejela znesek v zvezi z obračunom DDV, ki
se pozneje izkaže za nepravilnega, in je ta država članica znesek
že porazdelila med države članice potrošnje, te države članice
potrošnje davčnemu zavezancu neposredno povrnejo vsaka svoj
delež preplačanega zneska.
Če pa se
preplačila nanašajo na obdobja do zadnjega obračunskega obdobja v
letu 2018 in vključno s tem obdobjem, država članica identifikacije
povrne ustrezni delež ustreznega dela zneska, ki ga je obdržala v
skladu s členom 46(3) Uredbe (EU) št. 904/2010, država članica
potrošnje pa povrne preplačilo, zmanjšano za znesek, ki ga povrne
država članica identifikacije.
Države članice
potrošnje po elektronski poti obvestijo državo članico
identifikacije o znesku takih povračil.
Podrobnejša
določila, kadar davčni zavezanec predloži posebni obračun DDV,
plačilo pa ni bilo izvršeno ali pa je bilo izvršeno plačilo manjše
od zneska iz obračuna, določa člen 63a Izvedbene uredbe Sveta (EU)
št. 282/2011.
Člen
63a Izvedbene
uredbe Sveta (EU) št. 282/2011
Če je davčni
zavezanec predložil obračun DDV v skladu s
členom 364 ali členom 369f Direktive 2006/112/ES, ni pa bilo
izvršeno plačilo ali je bilo izvršeno plačilo manjše od zneska iz
obračuna, država članica identifikacije davčnega zavezanca deseti
dan po tem, ko bi moralo biti plačilo najpozneje izvršeno v
skladu s členom 367 ali členom 369i Direktive 2006/112/ES, po
elektronski poti opomni o zapadlem DDV.
Država članica
identifikacije po elektronski poti obvesti države članice
potrošnje, da je bil opomin poslan.
Za vse naknadne
opomine in ukrepe, sprejete za izterjavo DDV, je odgovorna zadevna
država članica potrošnje. Če je takšne naknadne opomine izdala
država članica potrošnje, se ustrezni DDV plača tej državi
članici.
Država članica
potrošnje po elektronski poti obvesti državo članico
identifikacije, da je bil izdan opomin.
V
primeru, ko davčni zavezanec prejme opomin države članice
identifikacije za tri zaporedna četrtletja in v desetih dneh od
izdaje vsakega od teh opominov ne plača celotnega zneska DDV, se
šteje, da je nenehno kršil pravila ureditve, za kar je predvidena
izključitev iz posebne ureditve (za 8 koledarskih četrtletij),
razen če so neporavnani zneski za posamezno četrtletje nižji od 100
EUR (člen 58b Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011.
Člen 58b
Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011
1. Če je davčni
zavezanec izključen iz ene od posebnih ureditev, ker nenehno krši
pravila te ureditve, davčni zavezanec ostane izključen iz uporabe
katere koli posebne ureditve v vseh državah članicah osem
koledarskih četrtletij po koledarskem četrtletju, v katerem je bil
izključen.
2. Šteje se,
da davčni zavezanec nenehno krši pravila v zvezi s katero koli
posebno ureditvijo v smislu točke (d) člena 363 ali točke (d)
člena 369e Direktive 2006/112/ES vsaj v naslednjih primerih,
če:
[…]
(b) mu je
država članica identifikacije za tri neposredno predhodna
koledarska četrtletja izdala opomine v skladu s členom 63a
ter ni plačal celotnega zneska prijavljenega DDV za vsako od teh
koledarskih četrtletij v desetih dneh po tem, ko je bil
opomin poslan, razen če preostali neplačani znesek znaša manj kot
100 EUR za vsako koledarsko četrtletje;
[…]
A.7.
Vračilo/odbitek DDV
a)
Ureditev
ne-Unija (129. člen ZDDV-1)
Davčni
zavezanci, ki uporabljajo posebno ureditev ne-Unija, ne morejo
uveljaviti pravice do odbitka DDV, ki jim je bil zaračunan na
ozemlju države članice identifikacije, temveč lahko uveljavijo
pravico do vračila DDV skladno z določili »Trinajste direktive
Sveta 86/560/EGS z dne 17.11.1986 o usklajevanju zakonodaje držav
članic glede prometnih davkov – Postopki za vračila DDV davčnim
zavezancem, ki nimajo stalnega prebivališča ali sedeža na ozemlju
Skupnosti« (glej tudi 74.i člen ZDDV-1), kot to določa 129.
člen ZDDV-1 oz. 368. člen Direktive Sveta 2006/112/ES.
Člen 368
Direktive Sveta 2006/112/ES
Davčni
zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti in uporablja to posebno
ureditev, ne sme odbiti DDV po členu 168 te direktive. Ne glede na
člen 1(1) Direktive 86/560/EGS se temu davčnemu zavezancu odobri
vračilo DDV v skladu z navedeno direktivo. Člen 2(2) in (3) ter
člen 4(2) Direktive 86/560/EGS se ne uporabljata za vračila v zvezi
s telekomunikacijskimi storitvami, storitvami oddajanja in
elektronskimi storitvami, zajetimi v tej posebni
ureditvi.
Za
te davčne zavezance (vlagatelje zahtevkov) tako pri vračilu DDV
ne veljajo pogoji, določeni v 74.i členu ZDDV-1, kot
so:
·
na
ozemlju Slovenije ne sme opravljati dobav blaga oz. storitev, za
katere se šteje, da so bile opravljene v Sloveniji;
·
vzpostavljena
vzajemnost med Slovenijo in tretjimi državami pri vračilu DDV
davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v Uniji;
·
imenovanje
davčnega zastopnika, v kolikor se pri opravljanju storitev iz
posebne ureditve šteje za plačnika DDV skladno z določili 1. do 5.
točke 76. člena ZDDV-1;
·
itd.
PRIMER
Bosanski davčni
zavezanec s sedežem v Bosni in Hercegovini, ki nima sedeža niti
stalne poslovne enote znotraj Unije, prav tako nima pridobljene
identifikacijske številke za namene DDV znotraj Unije, opravlja
elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo
stalno prebivališče v Sloveniji, pri čemer je Slovenijo izbral za
državo članico identifikacije za uporabo posebne ureditve
ne-Unija.
S
strani slovenskih davčnih zavezancev, identificiranih za namene DDV
v Slovenije, je prejel račune za storitve izobraževanja na ozemlju
Slovenije s korektno obračunanim slovenskim DDV.
Med
Slovenijo in Bosno in Hercegovino (tretjimi državami) ni
vzpostavljene vzajemnosti pri vračilu DDV davčnim zavezancem, ki
nimajo sedeža v Sloveniji (zadnje veljaven podatek z dne
01.10.2013).
Bosanski davčni
zavezanec lahko kljub temu zahteva vračilo (slovenskega)
DDV, ki mu je bil obračunan s strani drugih davčnih zavezancev,
seveda ob izpolnjevanju drugih pogojev - prejete storitve so
namenjene opravljanju obdavčene dejavnosti, da ima račun
itd.
b)
Ureditev
Unija (130.g člen ZDDV-1)
Davčni
zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve Unija, nima pravice
do odbitka DDV, lahko pa uveljavlja vračilo DDV na podlagi zahtevka
za vračilo.
Davčni
zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve v Sloveniji, lahko
uveljavi vračilo plačanega DDV v drugi državi članici v skladu s
74.h členom ZDDV-1.
Prav
tako pa lahko davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve
v drugi državi članici, ne glede na prvi odstavek 74. člena ZDDV-1
(pogoji za vračilo DDV), uveljavlja vračilo plačanega DDV v
Sloveniji v skladu z določili ZDDV-1, ki določajo vračilo DDV
davčnim zavezancem s sedežem v drugi državi članici.
Davčni
zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve v drugi državi
članici, ter v Sloveniji kot državi članici potrošnje opravlja tudi
dejavnosti, za katere ne velja posebna ureditev in za katere se
mora identificirati za namene DDV, odbije zneske DDV povezane z
obdavčljivimi dejavnostmi, za katere velja ta posebna ureditev, v
obračunu DDV, ki ga mora predložiti v skladu z 88. členom ZDDV-1.
Navedeno velja tudi za slovenske davčne zavezance, ki v drugi
državi članici potrošnje opravljajo storitve skladno s posebno
ureditvijo ter storitve, za katere se morajo identificirati za
namene DDV v tej državi članici potrošnje, kot to določa člen 369j
Direktive Sveta 2006/112/ES.
Člen
369j Direktive Sveta
2006/112/ES
[…]
Če davčni
zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje in uveljavlja
to posebno ureditev, v državi članici potrošnje opravlja
dejavnosti, za katere ne velja ta posebna ureditev in za katere se
mora identificirati za namene DDV, mora v obračunu DDV, ki ga mora
predložiti v skladu s členom 250, odbiti zneske DDV, povezane z
obdavčljivimi dejavnostmi, za katere velja ta posebna
ureditev.
PRIMER
SI
je v Sloveniji prijavil posebno ureditev Unija, saj opravlja
elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo
stalno prebivališče v Avstriji.
V
Avstriji opravlja storitve izobraževanja osebam, ki niso davčni
zavezanci (veza prvi odstavek 29. člena ZDDV-1), za kar je dolžan
predložiti zahtevek za identifikacijsko številko za namene DDV v
Avstriji ter od transakcije obračunati avstrijski DDV.
V
povezavi z izvedbo izobraževanja na ozemlju Avstrije je s strani
avstrijskih davčnih zavezancev, identificiranih za namene DDV v
Avstriji, prejel račune za pogostitev udeležencev izobraževanja
(storitve cateringa) s korektno obračunanim avstrijskim
DDV.
SI
ne more zahtevati vračila avstrijskega DDV, temveč lahko uveljavlja
odbitek DDV preko »avstrijskega« obračuna DDV, predloženega skladno
z določili avstrijskega zakonodaje.
A.8.
Evidence
a)
Ureditev
ne-Unija in Unija (130. in 130.h člen ZDDV-1)
Davčni
zavezanec, ki uporablja posebno ureditev, mora voditi dovolj
natančne evidence o transakcijah v okviru te ureditve, tako da z
njimi zagotovi vse podatke, na podlagi katerih lahko davčni organ
države članice potrošnje izvaja davčni nadzor glede pravilnosti
davčnega obračuna v skladu z zakonom.
Evidence se
štejejo za dovolj natančne, če vsebujejo podatke, kot jih določa
člen 63c Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011:
Člen 63c
Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011
1. Evidence, ki
jih vodijo davčni zavezanci, se štejejo za dovolj natančne v smislu
členov 369 in 369k Direktive 2006/112/ES, če vsebujejo naslednje
podatke:
(a) državo
članico potrošnje, za katero se opravlja storitev;
(b) vrsto
opravljene storitve;
(c) datum
opravljanja storitve;
(d) davčno
osnovo z navedbo uporabljene valute;
(e) morebitno
poznejše povečanje ali zmanjšanje davčne osnove;
(f) uporabljeno
stopnjo DDV;
(g) znesek DDV,
ki ga je treba plačati, z navedbo uporabljene
valute;
(h) datum in
znesek prejetih plačil;
(i) morebitna
predplačila, prejeta pred opravljanjem storitve;
(j) če je izdan
račun, podatki, ki jih račun vsebuje;
(k) ime
prejemnika, če je davčnemu zavezancu znano;
(l) informacije,
ki se uporabljajo za določitev kraja, kjer ima prejemnik sedež ali
stalni naslov ali kjer običajno prebiva.
2. Davčni
zavezanec podatke iz odstavka 1 zabeleži tako, da so lahko v
elektronski obliki na voljo nemudoma in za vsako posamezno
opravljeno storitev.
Na
zahtevo morajo biti evidence v elektronski obliki na voljo tako
davčnemu organu države članice identifikacije kot davčnemu organu v
državi članici potrošnje. Upoštevati je
treba, da se v primeru, da dostop do teh evidenc ni zagotovljen v
enem mesecu po prejemu opomina države članice identifikacije,
šteje, da so bila nenehno kršena pravila v zvezi z ureditvijo,
zaradi česar je davčni zavezanec lahko izključen iz
ureditve.
Davčni zavezanec
mora evidence hraniti deset let po koncu leta, ko je bila
transakcija opravljena in sicer ne glede na to, ali je davčni
zavezanec prenehal uporabljati posebno ureditev ali pa jo še
uporablja.
A.9.
Izdajanje računov za opravljene storitve iz posebne
ureditve
Za
izdajanje računov se uporabljajo pravila države članice potrošnje
in ne države članice identifikacije. Davčni zavezanci morajo zato
poznati ustrezna pravila držav članic, v katerih opravljajo
storitve za potrošnike.
Informacije o
predpisih držav članic v zvezi z izdajanjem računov bodo objavljene
na spletni strani Komisije.
B.
Posebna
ureditev za mednarodni občasni cestni prevoz potnikov – uporaba od
1. aprila 2015 naprej
Trenutna
pravila obdavčitve skladno z določili ZDDV-1, ki veljajo za
storitve prevoza potnikov v mednarodnem cestnem prometu, ki jih čez
ozemlje Slovenije opravlja davčni zavezanec, ki nima sedeža v
Sloveniji, so naslednja:
Opredelitev
kraja opravljanja storitev ter obveznost obračuna
DDV
·
DDV
se obračuna v Sloveniji od tistega dela prevoza potnikov, ki je
opravljen na ozemlju Slovenije (kot to določa posebno pravilo iz
prvega odstavka 28. člena ZDDV-1 glede kraja opravljanja storitev).
Davčna stopnja za navedeno transakcijo znaša 9,5% (glej 5. točko
Priloge I k ZDDV-1 – Seznam dobav blaga in storitev, za katere se
uporablja nižja stopnja DDV).
Davčni
zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji in na ozemlju Slovenije
opravlja prevoz potnikov, mora izpolnjevati določene
administrativne obveznosti, in sicer:
a)
pridobitev
identifikacijske številke za namene DDV v Sloveniji
Če
davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji:
·
ni
izkoristilmožnosti
imenovanja davčnega zastopnika oz. ga ni bil dolžan imenovati, je
dolžan najpozneje 15 dni pred prvim opravljenim prevozom čez
ozemlje Slovenije davčnemu organu v elektronski obliki predložiti
zahtevek za izdajo identifikacijske številke;
·
izkoristi
možnost
imenovanja davčnega zastopnika oz. ga je dolžan imenovati, potem
davčnemu organu ni dolžan predložiti zahtevka za izdajo
identifikacijske številke, pri čemer pa mora davčni zastopnik
pristojnemu davčnemu uradu posredovati pisno pooblastilo davčnega
zavezanca.
b)
predložitev
obračuna DDV ter opredelitev plačnika DDV
Če
davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji:
·
ni
izkoristilmožnosti
imenovanja davčnega zastopnika oz. ga ni bil dolžan imenovati,
potem sam izpolnjuje obveznosti in uveljavlja pravice iz naslova
DDV;
·
izkoristi
možnost
imenovanja davčnega zastopnika oz. ga je dolžan imenovati, potem se
izpolnjevanje obveznosti in uveljavljanje pravic iz naslova DDV
izvaja izključno preko davčnega zastopnika, tj. davčni zastopnik za
davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji, sestavlja in
predlaga obračune DDV, plačuje DDV, vlaga zahtevke za vračilo
presežka odbitka DDV, itd.
S
ciljem poenostavitve navedene administrativne obveznosti davčnih
zavezancev, ki v Sloveniji nimajo sedeža in opravljajo občasni
mednarodni cestni prevoz potnikov čez Slovenijo, je z novelo
ZDDV-1H uvedena posebna ureditev za opravljanje storitev
mednarodnega občasnega cestnega prevoza potnikov.
Navedena posebna
ureditev je za davčne zavezance neobvezna, začela pa se bo
uporabljati s 01.04.2015.
B.1.
Uporaba posebne ureditve (137.a člen ZDDV-1)
Za
takšno poenostavitev (posebno ureditev) se lahko odločijo davčni
zavezanci, ki v Sloveniji nimajo sedeža ali stalne poslovne enote
niti stalnega ali običajnega prebivališča, če:
·
v
Sloveniji občasno opravlja storitve mednarodnega cestnega prevoza
potnikov s prevoznimi sredstvi, ki niso registrirana v
Sloveniji;
·
ne uveljavlja
odbitka DDV v skladu s 63.
členom tega zakona ali vračila DDV v skladu s 74. do 74.i
členom ZDDV-1; in
·
ne opravlja
nobenih drugih transakcij, ki bi bile predmet DDV v
Sloveniji (opomba:
transakcij, za katere bi se skladno z določili 76. člena ZDDV-1
štel za plačnika DDV v Sloveniji).
Za
namene te posebne ureditve je podana definicija občasnega prevoza
potnikov v cestnem prometu ter definicija mednarodnega cestnega
prevoza potnikov, in sicer:
·
za
razlago pojma »občasni prevoz potnikov v cestnem prometu« ZDDV-1
napotuje na zakon, ki ureja prevoze v cestnem prometu (ZPCP-2 -
glej 28. točko 3. člena):
»28. »občasni prevoz potnikov
v cestnem
prometu« je prevoz, ki ne spada pod javni linijski prevoz niti
pod posebni linijski prevoz in pri katerem se skupina vnaprej
določenih potnikov prevaža pod pogoji, ki so dogovorjeni s pogodbo
med prevoznikom in naročnikom ali naročnico (v nadaljnjem besedilu:
naročnik) prevoza;«
Pojem »javni
linijski prevoz potnikov« kot tudi pojem »posebni linijski prevoz«
ZPCP-2 opredeljuje v 17. in 37. točki 3. člena:
17. »javni linijski prevoz potnikov v cestnem
prometu« je prevoz, ki se opravlja na določenih relacijah, po
vnaprej določenem voznem redu, ceni in splošnih prevoznih pogojih.
Opravlja se kot medkrajevni linijski in mestni linijski prevoz
potnikov;
37. »posebni linijski prevoz« je prevoz samo
določene vrste potnikov in izključuje druge potnike. Opravlja se na
podlagi pisne pogodbe med prevoznikom in naročnikom
prevoza;
·
»mednarodni
cestni prevoz potnikov« je opredeljen kot prevoz potnikov v cestnem
prometu, pri katerem je kraj odhoda oziroma
prihoda prevoznega sredstva zunaj Unije.
Davčni
zavezanec, ki se je odločil za uporabo posebne ureditve ter
izpolnjuje vse navedene pogoje skladno s 137.a členom ZDDV-1, mora
posebno ureditev uporabljati najmanj eno »davčno obdobje« – tj. eno
koledarsko leto. To pomeni, da davčni zavezanec ne more preiti iz
posebne ureditve na splošno ureditev obračunavanja DDV.
Uporaba posebne
ureditve za mednarodni občasni prevoz potnikov in obračunavanje DDV
po splošnih pravilih v skladu z določili ZDDV-1 se znotraj istega
koledarskega leta izključujeta.
PRIMER
AT
opravlja prevoz potnikov z avtobusom iz Avstrije preko Slovenije na
Hrvaško (del poti torej poteka tudi po ozemlju Slovenije). AT na
ozemlju Slovenije ne opravlja nobenih drugih transakcij, za katere
bi se štel kot plačnik DDV skladno z določili 76. člena ZDDV-1,
prevozna sredstva, s katerimi opravlja prevoz potnikov, so
registrirana v Avstriji, prav tako pa ne zahteva vračila
slovenskega DDV skladno z določili 74. člena ZDDV-1.
Kraj opravljena
storitev prevoza potnikov je v Sloveniji skladno z določilom prvega
odstavka 28. člena ZDDV-1. AT je dolžan za storitev prevoza
potnikov, opravljeno:
·
pred
01.04.2015, pridobiti
identifikacijsko številko za namene DDV v Sloveniji in obračunati
in plačati »slovenski« DDV ali imenovati davčnega
zastopnika, ki bo v imenu AT izpolnil obveznosti glede predlaganja
obračuna DDV, plačila DDV itd. (uporaba splošne ureditve
obračunavanja DDV);
·
po
01.04.2015, pridobiti
identifikacijsko številko za namene DDV v Sloveniji in obračunati
in plačati »slovenski« DDV ali imenovati davčnega
zastopnika, ki bo v imenu AT izpolnil obveznosti glede predlaganja
obračuna DDV, plačila DDV itd., (uporaba splošne ureditve
obračunavanja DDV) ali se odloči (prijavi) za uporabo
posebne ureditve za mednarodni občasni prevoz potnikov (uporaba
posebne ureditve obračunavanja DDV).
Kot
že omenjeno, se posebna ureditev in splošna ureditev
obračunavanja DDV v istem koledarskem letu izključujeta,
kar pomeni, da davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje za uporabo te
ureditve in se je odločil za uporabo le-te, znotraj istega
koledarskega leta ne more uporabljati ene in druge ureditve. V
primeru izbire posebne ureditve za koledarsko leto mora davčni
zavezanec v celotnem koledarskem letu uporabljati to posebno
ureditev. Na splošno ureditev znotraj koledarskega leta lahko
preide le v primeru, da pogoji za uporabo posebne ureditve niso več
izpolnjeni, vendar pa mora po splošnih pravilih obračunavati DDV do
poteka koledarskega leta.
B.2.
Prijava davčnemu organu (137.b člen ZDDV-1)
Davčni
zavezanec, ki se odloči za posebno ureditev za mednarodni občasni
cestni prevoz potnikov, davčnemu organu prijavo predloži v
elektronski obliki
(preko sistema eDavki). Tako je davčni zavezanec dolžan
predložiti:
·
zahtevek za
izdajo davčne številke, če mu še ni bila dodeljena (vpis v davčni
register – obrazec DR-04); in
·
zahtevek za
izdajo identifikacijske številke za DDV, preden začne opravljati
storitev prevoza v Sloveniji (obrazec DDV-P3).
Davčni
organob prejemu
zahtevka davčnega zavezanca za davčno in/ali identifikacijsko
številko za DDV davčnemu zavezancu izda potrdilo o prejemu tega
zahtevka, na podlagi katerega lahko davčni zavezanec opravi
prevoz, četudi še ni prejel davčne in/ali identifikacijske številke
za DDV.
V 8.
dneh od prejema popolnega zahtevka, davčni zavezanec v elektronski
obliki prejme obvestilo o dodeljeni identifikacijski številki za
namene DDV (šteje se, da je obvestilo o dodeljeni identifikacijski
številki za namene DDV vročeno osmi dan po odpremi potrdila na
elektronski naslov davčnega zavezanca).
Vsakršne
spremembe iz zahtevka je davčni zavezanec dolžan javiti davčnemu
organu v osmih dneh od dneva, ko se je taka sprememba dogodila in
sicer v elektronski obliki.
Posebnost:
Pri opravljanju občasnega mednarodnega prevoza potnikov v Sloveniji
mora imeti davčni zavezanec potrdilo (ali kopijo), da je
identificiran za namene DDV oz. potrdilo o vloženem zahtevku za
izdajo le-te v vozilu!
B.3.
Izključitev iz posebne ureditve (137.c člen ZDDV-1)
Davčni organ
lahko davčnega zavezanca, ki uporablja posebno ureditev za
mednarodni občasni prevoz potnikov, izključi iz te ureditve,
če:
a)
obvesti davčni
organ o prenehanju opravljanja storitev iz prvega odstavka 137.a
člena tega zakona;
b)
ne
izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 137.a člena tega
zakona;
c)
ne
predloži posebnega obračuna DDV iz 137.e člena tega
zakona;
d)
ne
sporoči spremembe podatkov v skladu s četrtim odstavkom 137.b člena
tega zakona; ali
e)
na
posebnih obračunih DDV ne prikaže vseh zahtevanih
podatkov.
Davčni organ
odločbo o izključitvi iz posebne ureditve iz tega podpoglavja
davčnemu zavezancu pošlje na njegov elektronski naslov.
B.4.
Prijava prevozov (137.d člen ZDDV-1)
Davčni zavezanec
mora pred opravljanjem prevoza v Sloveniji o tem v
elektronski obliki obvestiti davčni organ in sicer tako, da
sporoči:
·
svojo
identifikacijsko številko za DDV;
·
registrsko
številko prevoznega sredstva;
·
datum
opravljanja prevoza po območju Republike Slovenije; in
·
predvideno
relacijo prevoza po območju Republike Slovenije.
B.5.
Davčno obdobje in posebni obračun DDV (137.e člen
ZDDV-1)
a)
Davčno
obdobje
Davčno obdobje
je enako koledarskemu letu (tj. 1. januar – 31. december). V
primeru prenehanja uporabe posebne ureditve se davčno obdobje konča
na dan prenehanja uporabe posebne ureditve.
To
pomeni, da davčni zavezanec, ki se bo odločil za uporabo te posebne
ureditve, bo moral to posebno ureditev uporabljati najmanj eno
davčno obdobje, ki je koledarsko leto oziroma v primeru prenehanja
uporabe posebne ureditve celotno davčno obdobje, ki se začne s 1.
januarjem in konča na dan prenehanja uporabe te posebne
ureditve.
b)
Posebni
obračun DDV
Posebni obračun
DDV za davčno obdobje se predloži v elektronski obliki za
davčno obdobje koledarskega leta in sicer do zadnjega delovnega
dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.
Posebni obračun
DDV iz tretjega odstavka tega člena bo (med drugim) moral vsebovati
naslednje podatke:
1.
identifikacijsko
številko za DDV, ki mu jo je davčni organ poslal v elektronski
obliki;
2.
registrsko
številko prevoznega sredstva in število prepeljanih oseb s tem
prevoznim sredstvom ter datum opravljanja prevoza;
3.
vrednost
opravljene storitve na ozemlju Slovenije po posameznem prevoznem
sredstvu brez DDV;
4.
stopnjo
DDV;
5.
skupno vrednost
opravljenih storitev na ozemlju Slovenije v davčnem
obdobju;
6.
skupni znesek
DDV v davčnem obdobju.
Skladno s
predlogom PZDDV, je davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev
za opravljanje storitev mednarodnega občasnega cestnega prevoza
potnikov, dolžan za davčno obdobje sam ugotoviti davčno obveznost
in jo izkazati v obračunu DDV, in sicer na obrazcu DDV-O-OP, ki je
Priloga XV k PZDDV.
Prevozi potnikov
v mednarodnem prometu se praviloma zaračunavajo v enotnem znesku,
iz katerega ni posebej razvidno, kolikšen del se nanaša na prevoz
po posamezni državi, zato je v primeru, ko je del tega prevoza
obdavčen z DDV v Sloveniji, potrebno ugotoviti delež cene, ki se
nanaša na prevoz po Sloveniji. Skladno z določbo prvega odstavka
28. člena ZDDV-1 se ta »delež« ugotovi na podlagi prevožene
razdalje.
PRIMER
IT
je prijavil posebno ureditev za mednarodni občasni cestni prevoz
potnikov skladno z določili 137.b člena ZDDV-1. V maju 2015 je
opravil prevoz 50 potnikov z avtobusom iz Italije preko Slovenije
na Madžarsko.
Poenostavljeni
podatki, potrebni za izračun davčne obveznosti v
Sloveniji:
·
cena
prevoza na enega potnika znaša 100,00 EUR. Skupno 5.000,00 EUR (50
potnikov);
·
skupna razdalja
prevoza iz Italije na Madžarsko znaša 1.000 kilometrov;
·
prevožena
razdalja po Sloveniji znaša 300 kilometrov.
Delež cene, ki
se obdavči z DDV v Sloveniji:
100,00 x (300
km / 1.000 km) = 30,00 EUR/potnika oz. 1.500,00 EUR/50
potnikov.
Znesek DDV v
ceni:
30,00 EUR x
preračunana davčna stopnja 9,5% = 30,00 EUR x 8,6758% = 2,60
EUR/potnika oz. 130,14 EUR/50 potnikov.
Dodatno:
če se prevoz potnikov zaračunava v tuji valuti je potrebno
upoštevati tudi določila 39. člena ZDDV-1, 44. člena
PZDDV.
B.6.
Plačilo DDV (137.f člen ZDDV-1)
DDV
iz naslova opravljenega mednarodnega občasnega cestnega prevoza
potnikov je potrebno plačati najpozneje zadnji delovni dan
naslednjega meseca po poteku koledarskega leta, v katerem je
nastala obveznost obračuna DDV (načeloma do zadnjega delovnega dne
meseca januarja tekočega leta za preteklo leto, razen izjem v
primeru prenehanja uporabe posebne ureditve).
PRIMER
IT
je prijavil posebno ureditev za mednarodni občasni cestni prevoz
potnikov skladno z določili 137.b člena ZDDV-1. V letu 2015 je
opravil za 1.500,00 eurov (skupne) vrednosti opravljenih prevozov
potnikov na ozemlju Slovenije. Skupni znesek DDV v davčnem obdobju
znaša 130,14 eurov (1.500,00 EUR x preračunana davčna stopnja
9,5%).
IT
mora skladno z določilom 137.f plačati DDV v slovenski proračun v
višini 130,14 EUR najkasneje zadnji delovni dan januarja leta
2016.
Ker
posebna ureditev velja tudi za izvajalce zadevnega prevoza iz
tretjih držav, le-ti v skladu s spremenjenim drugim odstavkom 76.
člena ZDDV-1 niso dolžni imenovati davčnega zastopnika za plačilo
DDV.
B.7.
Vodenje evidenc in hramba (137.g člen ZDDV-1)
Davčni
zavezanec, ki uporablja posebno ureditev za mednarodni občasni
cestni prevoz potnikov skladno z določili ZDDV-1, mora voditi vse
evidence o opravljenih storitvah po posebni ureditvi, na podlagi
katerih lahko davčni organ izvaja ustrezen davčni nadzor, davčnemu
organu pa jo mora predložiti v elektronski obliki na njegovo
zahtevo.
Tako
mora davčni zavezanec zagotoviti:
-
podatke o vsaki
posamezni vožnji ter registrski številki prevoznega sredstva na tej
vožnji;
-
številu
potnikov;
-
vrednosti
opravljene storitve;
-
znesek
davka.
Prav
tako pa mora račune, druge dokumente ter evidence hraniti deset let
po poteku leta, na katero se računi in drugi dokumenti ter evidence
nanašajo.
C.
ZAKLJUČEK
Na
področju DDV smo deležni pogostih sprememb in dopolnitev. Tokratne
spremembe in dopolnitve ZDDV-1 (novela H), ki se začnejo
uporabljati s 01.01.2015 (in 01.04.2015), zaradi prenosa direktiv
EU kot tudi zaradi nekaterih drugih vsebinskih sprememb,
predstavljajo dokaj obsežne spremembe, ki smo jih tokrat zaokrožili
v dveh delih E-Super
časnika.
Vsekakor se
navedene spremembe ne bodo dotaknile vseh davčnih zavezancev (po
naši oceni manj kot 1% slovenskih davčnih zavezancev). Tistim, ki
jih omenjene spremembe le zadevajo, pa priporočamo, da v primerih,
ko ne najdejo odgovora v določilih ZDDV-1, preverijo tudi določila
Direktive Sveta 2006/112/ES in Izvedbene uredbe Sveta (EU) št.
282/2011.
…
še
dodatno povabilo!
Vstopite na
edinstveno super davčno avtocesto www.SuperDavki.com, vsi novi
uporabniki – člani (DELUX) SUPER kluba davkoplačevalcev prejmejo
v mesecu JANUARJU 2015 še posebno darilo!