Iz sklopa – modula:
ZAKONODAJA/Davki/DDV/ZDDV-1/ …
ZAKON O DAVKU NA DODANO
VREDNOST
(neuradno prečiščeno besedilo -
NUPB)
/ZDDV-1/
Uradni list RS, št.:
·
13/11-UPB3 (28.02.2011),
·
18/11-ZDDV-1D (15.03.2011; veljavnost od 16.03.2011; uporaba od
16.03.2011),
·
78/11-ZDDV-1E (05.10.2011; veljavnost od 20.10.2011; uporaba od
20.10.2011),
·
38/12-ZDDV-1F (25.05.2012; veljavnost od 26.05.2012; uporaba od
26.05.2012),
·
83/12-ZDDV-1G (06.11.2012; veljavnost od 01.01.2013; uporaba od
01.01.2013),
·
46/13-ZIPRS1314-A (29.05.2013; veljavnost od 30.05.2013; uporaba od
01.07.2013),
·
86/14-ZDDV-1H (01.12.2014; veljavnost od 02.12.2014; uporaba od
01.01.2015),
·
90/15-ZDDV-1I (27.11.2015; veljavnost od 01.01.2016; uporaba od
01.01.2016),
·
77/18-ZDDV-1J (30.11.2018; veljavnost od 01.12.2018; uporaba od
01.12.2018),
·
59/19-ZDDV-1K (04.10.2019; veljavnost od 19.10.2019; uporaba od
01.01.2020),
·
72/19-ZDDV-1L (04.12.2019; veljavnost od 01.01.2020; uporaba od
01.01.2020),
·
175/20-ZIUOPDVE (28.11.2020; veljavnost od 28.11.2020; uporaba od
01.11.2020),
·
203/20-ZIUPOPDVE (30.12.2020; veljavnost od 31.12.2020; uporaba od
31.12.2020),
·
112/21-ZIUPGT (13.07.2021; veljavnost od 14.07.2021; uporaba od
14.07.2021),
·
196/21-ZDOsk (17.12.2021; veljavnost od 18.12.2021; uporaba od
01.01.2023),
·
206/21-ZDUPŠOP (29.12.2021; veljavnost od 30.12.2021; uporaba od
01.01.2022),
·
3/22-ZDDV-1M (07.01.2022; veljavnost od 22.01.2022; uporaba od
22.01.2022),
·
29/22-ZUOPDCE (04.03.2022; veljavnost od 11.06.2022; uporaba od
11.06.2022),
·
114/22-ZNUDDVE (31.08.2022; veljavnost od 01.09.2022; uporaba od
01.09.2022),
·
141/22-ZNUNBZ (07.11.2022; veljavnost od 08.11.2022; uporaba od
08.11.2022),
·
40/23-ZDavPR-B (03.04.2023; veljavnost od 18.04.2023; uporaba od
18.04.2023),
·
84/23-ZDOsk-1 (02.08.2023; veljavnost od 03.08.2023; uporaba od
01.01.2024),
·
122/23-ZDDV-1N (05.12.2023; veljavnost od 06.12.2023; uporaba od
06.12.2023).
Datum veljavnosti NUPB: od 01.01.2024
naprej
Datum
uporabe NUPB: od 01.01.2024 naprej
I. VSEBINA IN OBSEG ZAKONA
1. člen
(vsebina zakona)
(1) S tem zakonom se ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja
davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV) na ozemlju
Republike Slovenije v skladu z:
– Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006,
str. 1), zadnjič spremenjeno z Direktivo Sveta (EU) 2021/1159 z
dne 13. julija 2021 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede
začasnih oprostitev pri uvozu in nekaterih dobavah v odziv na
pandemijo COVID-19 (UL L št. 250 z dne 15. 7. 2021, str. 1)
zadnjič spremenjeno z Direktivo Sveta (EU)
2022/890 z dne 3. junija 2022 o spremembi Direktive 2006/112/ES
glede podaljšanja obdobja uporabe neobveznega mehanizma obrnjene
davčne obveznosti za dobave določenega blaga in opravljanje
določenih storitev, dovzetnih za goljufije, ter mehanizma za hiter
odziv v primerih goljufij na področju DDV (UL L št. 155 z dne 8. 6.
2022, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva Sveta
2006/112/ES);
– Direktivo Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih
pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v
Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v
državi članici vračila, ampak v drugi državi članici (UL L št. 44 z
dne 20. 2. 2009, str. 23), in
– Trinajsto direktivo Sveta 86/560/EGS z dne 17. novembra 1986 o
usklajevanju zakonodaje držav članic glede prometnih davkov –
Postopki vračila davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, ki
nimajo stalnega prebivališča ali sedeža na ozemlju Skupnosti (UL L
št. 326 z dne 21. 11. 1986, str. 40).
(2) Pojmi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
– »ozemlje Slovenije« je ozemlje pod suverenostjo Republike
Slovenije, vključno z zračnim prostorom in morskim območjem, nad
katerimi ima Republika Slovenija suverenost ali jurisdikcijo v
skladu z notranjim in mednarodnim pravom;
– »ozemlje države članice«, »država članica« in »Unija« je ozemlje
držav članic in ozemlje Unije, ki je kot tako definirano v
predpisih Evropske unije;
– »tretja država« je katero koli drugo ozemlje, razen ozemlje
Slovenije in ozemlja drugih držav članic oziroma Unije;
– »tretje ozemlje« je del državnega ozemlja države članice, ki pa
ni sestavni del »ozemlja države članice« v smislu druge alineje
tega odstavka, in sicer:
a) ozemlja, ki so del carinskega območja Unije:
– v Helenski republiki: ‘A‘Oo (gora Atos);
– v Kraljevini Španiji: Kanarski otoki;
– v Francoski republiki: francoska ozemlja iz 349. in prvega
odstavka 355. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije;
– v Republiki Finski: Alandski otoki;
– v Združenem kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska:
Kanalski otoki;
– v Italijanski republiki: Campione d'Italia, italijanske vode
Luganskega jezera.
b) ozemlja, ki niso del carinskega območja Unije:
– v Zvezni republiki Nemčiji: otok Heligoland, ozemlje
Büsingen;
– v Kraljevini Španiji: Ceuta, Melilla;
– v Italijanski republiki: Livigno.
(3) Po tem zakonu se:
– transakcije v Kneževino Monako ali iz nje obravnavajo kot
transakcije v Francosko republiko oziroma iz nje;
– transakcije na otok Man ali z njega obravnavajo kot transakcije v
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske oziroma iz
njega in
– transakcije v suverene cone Združenega kraljestva Akrotiri in
Dhekelia ali iz njih obravnavajo kot transakcije na Ciper oziroma z
njega.
2. člen
(pripadnost DDV)
Prihodki od DDV pripadajo proračunu Republike Slovenije.
3. člen
(predmet obdavčitve)
(1) Predmet DDV so naslednje transakcije:
1. dobave blaga, ki jih davčni zavezanec oziroma zavezanka (v
nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec) opravi v okviru opravljanja
svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije (v
nadaljnjem besedilu: Slovenija) za plačilo;
2. pridobitve blaga znotraj Unije, ki jih na ozemlju Slovenije,
opravi za plačilo:
a) davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti
ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, če je prodajalec davčni
zavezanec v drugi državi članici, ki v skladu z zakonodajo te
države članice ni oproščen obračunavanja DDV kot mali davčni
zavezanec in ga ne zajema ureditev iz tretjega ali petega odstavka
20. člena tega zakona;
b) v primeru pridobitve novih prevoznih sredstev, davčni zavezanec
ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, katerih druge pridobitve
niso predmet DDV v skladu s točko d) prvega odstavka 4. člena tega
zakona, ali katera koli druga oseba, ki ni davčni zavezanec;
c) v primeru pridobitve trošarinskih izdelkov, pri katerih nastane
obveznost obračuna trošarine v Sloveniji v skladu z zakonom, ki
ureja trošarine, davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni
zavezanec, katerih druge pridobitve niso predmet DDV v skladu s
točko d) prvega odstavka 4. člena tega zakona;
3. opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru
opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za
plačilo;
4. uvoz blaga.
(2) Za namene 2. b) točke prvega odstavka tega člena se za
»prevozna sredstva« štejejo naslednja prevozna sredstva, namenjena
za prevoz oseb ali blaga:
– kopenska motorna vozila s prostornino motorja nad 48 kubičnih
centimetrov ali močjo motorja nad 7,2 kilovata;
– plovila, daljša od 7,5 metrov, razen plovil za plovbo na odprtem
morju, ki prevažajo potnike za plačilo in plovil za namene
opravljanja komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti ali za
reševanje ali pomoč na morju ali za priobalni ribolov;
– zrakoplovi, katerih vzletna teža presega 1550 kilogramov, razen
zrakoplovov, ki jih uporabljajo letalske družbe predvsem na
mednarodnih poteh za plačilo.
(3) Prevozna sredstva iz drugega odstavka tega člena se štejejo za
nova, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:
– plovila in zrakoplovi so dobavljeni pred potekom treh mesecev po
datumu, ko so bili prvič dani v uporabo, kopenska motorna vozila pa
pred potekom šestih mesecev po datumu, ko so bila prvič dana v
uporabo, in
– da s kopenskimi motornimi vozili ni prevoženih več kot 6000
kilometrov, s plovili ni preplutih več kot 100 ur in z zrakoplovi
ni preletenih več kot 40 ur.
(4) Za namene 2.c) točke prvega odstavka tega člena se za
»trošarinske izdelke« štejejo energenti, alkohol in alkoholne
pijače ter tobačni izdelki, kot so določeni z veljavno zakonodajo
Unije, ne pa tudi plin, dobavljen po sistemu za zemeljski plin,
vzpostavljenem na ozemlju Unije, ali po kateremkoli omrežju,
povezanim s takim sistemom.
4. člen
(transakcije, ki niso predmet obdavčitve)
(1) Ne glede na 2. a) točko prvega odstavka 3. člena tega zakona,
predmet DDV niso naslednje transakcije:
a) pridobitev blaga, ki jo opravi davčni zavezanec ali pravna
oseba, ki ni davčni zavezanec, če bi bila dobava takšnega blaga na
ozemlju Slovenije oproščena v skladu s 53. členom ali točkami a) do
d) prvega odstavka 54. člena tega zakona;
b) pridobitev rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali
starin znotraj Unije, če prodajalec deluje kot obdavčljivi
preprodajalec in je bilo to blago v državi članici, iz katere je
bilo odposlano ali odpeljano, predmet DDV v skladu s posebno
ureditvijo za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in
starine;
c) pridobitev rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali
starin znotraj Unije, če je prodajalec tega blaga organizator
prodaje na javni dražbi, in je bilo to blago v državi članici, iz
katere je bilo odposlano ali odpeljano, predmet DDV v skladu s
posebno ureditvijo za prodajo na javni dražbi;
d) pridobitev blaga, razen blaga iz točk a) do c) in razen novih
prevoznih sredstev ali trošarinskih izdelkov, ki jo opravi davčni
zavezanec iz drugega odstavka 94. člena tega zakona za namene
opravljanja dejavnosti kmetijstva in gozdarstva, ki se obdavčuje v
skladu s posebno ureditvijo za kmete, ali davčni zavezanec, ki
opravlja le dobave blaga ali storitev, za katere nima pravice do
odbitka DDV, ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec.
(2) Točka d) prvega odstavka tega člena se uporabi le, če sta
izpolnjena naslednja pogoja:
a) da skupna vrednost pridobitev blaga znotraj Unije v tekočem
koledarskem letu ne preseže zneska 10.000 eurov in
b) da skupna vrednost pridobitev blaga znotraj Unije v preteklem
koledarskem letu ni presegla zneska iz prejšnje točke.
(3) Znesek iz drugega odstavka tega člena pomeni skupno vrednost
pridobitev blaga znotraj Unije, brez DDV, ki ga je treba plačati
ali je bil plačan za blago v državi članici, iz katere je bilo
blago odposlano ali odpeljano.
(4) Ne glede na točko d) prvega odstavka tega člena, se lahko
davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, odloči
za obračunavanje DDV v skladu z 2. a) točko prvega odstavka 3.
člena tega zakona. Davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni
zavezanec, mora izbiro vnaprej prijaviti Finančni upravi Republike
Slovenije (v nadaljnjem besedilu: davčni organ) in jo uporabljati
najmanj dve koledarski leti, in sicer od prvega dneva v mesecu, ki
sledi mesecu prijave.
II. DAVČNI ZAVEZANCI
5. člen
(definicija)
(1) »Davčni zavezanec« je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno
opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali
rezultat opravljanja dejavnosti.
(2) »Ekonomska dejavnost« iz prvega odstavka tega člena obsega
vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost,
vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo. Ekonomska
dejavnost obsega tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih
pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.
(3) Za davčnega zavezanca se poleg oseb iz prvega odstavka tega
člena šteje tudi vsaka oseba, ki priložnostno dobavi novo prevozno
sredstvo, ki ga kupcu odpošlje ali odpelje prodajalec ali kupec ali
druga oseba za njun račun na ozemlje Unije.
(4) Pogoj iz prvega odstavka tega člena, da se ekonomska dejavnost
opravlja neodvisno, izključuje zaposlene in druge osebe, ki jih na
delodajalca vežejo pogodba o zaposlitvi ali kakršnekoli druge
pravne vezi, ki glede nadzora in navodil v zvezi z delom, načina
opravljanja dela, plačila za opravljeno delo in drugih odgovornosti
delodajalca kažejo na odvisno razmerje med delodajalcem in
delojemalcem.
(5) Državni organi in organizacije, organi lokalnih skupnosti ter
druge osebe javnega prava se ne štejejo za davčne zavezance v zvezi
z dejavnostmi ali transakcijami, ki jih opravljajo kot organi
oblasti, tudi če pobirajo takse, prispevke in druge dajatve ter
plačila v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami. Pri
opravljanju dejavnosti ali transakcij pa se štejejo za davčne
zavezance v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami, če bi
njihova obravnava, kot da niso davčni zavezanci, povzročila znatno
izkrivljanje konkurence.
III. OBDAVČLJIVE TRANSAKCIJE
1. Dobava blaga
6. člen
(splošno)
(1) »Dobava blaga« pomeni prenos pravice do razpolaganja z
opredmetenimi stvarmi kot da bi bil prejemnik lastnik.
(2) Za dobavo blaga se štejejo tudi:
a) prenos lastninske pravice na blagu, proti plačilu odškodnine, na
podlagi zakona ali odločbe državnega organa;
b) dejanska izročitev blaga na podlagi pogodbe o najemu blaga za
določeno obdobje ali o prodaji blaga z odloženim plačilom, ki
določa, da se ob normalnem poteku dogodkov lastništvo prenese
najpozneje ob plačilu zadnjega obroka;
c) prenos blaga po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija na
nakup ali prodajo.
(3) Električna energija, plin, energija za ogrevanje ali hlajenje
in podobno se štejejo za blago.
(4) »Prodaja blaga na daljavo znotraj Unije« pomeni dobavo blaga,
pri kateri dobavitelj ali druga oseba za njegov račun to blago
odpošlje ali odpelje iz države članice, ki ni država članica, v
kateri se odpošiljanje ali prevoz tega blaga kupcu konča, tudi
kadar dobavitelj posredno sodeluje pri tem prevozu ali
odpošiljanju, če sta izpolnjena naslednja pogoja:
a) dobava blaga je opravljena davčnemu zavezancu ali pravni osebi,
ki ni davčni zavezanec, katere pridobitve blaga znotraj Unije niso
predmet DDV v skladu s prvim odstavkom 3. člena Direktive Sveta
2006/112/ES, ali kateri koli drugi osebi, ki ni davčni zavezanec,
in
b) dobavljeno blago niso niti nova prevozna sredstva niti blago, ki
ga dobavi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, potem ko je
bilo montirano ali instalirano, s poskusnim zagonom ali brez
njega.
(5) »Prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav
uvoženega blaga« pomeni dobavo blaga, pri kateri dobavitelj ali
druga oseba za njegov račun to blago odpošlje ali prevaža s
tretjega ozemlja ali iz tretje države kupcu v državi članici, tudi
kadar dobavitelj posredno sodeluje pri prevozu ali odpošiljanju
tega blaga, če sta izpolnjena naslednja pogoja:
a) dobava blaga je opravljena davčnemu zavezancu ali pravni osebi,
ki ni davčni zavezanec, katere pridobitve blaga znotraj Unije niso
predmet DDV v skladu s prvim odstavkom 3. člena Direktive Sveta
2006/112/ES, ali kateri koli drugi osebi, ki ni davčni zavezanec,
in
b) dobavljeno blago niso niti nova prevozna sredstva niti blago, ki
ga dobavi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, potem ko je
bilo montirano ali instalirano, s poskusnim zagonom ali brez
njega.
6.a člen
(davčni zavezanec, ki omogoča dobavo blaga z uporabo
elektronskega vmesnika)
(1) Kadar davčni zavezanec z uporabo elektronskega vmesnika, kot je
trg, platforma, portal ali podobno sredstvo, omogoča prodajo na
daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga v
pošiljkah z realno vrednostjo največ 150 eurov, se šteje, da to
blago prejme in dobavi sam davčni zavezanec, ki omogoča dobavo.
(2) Kadar davčni zavezanec z uporabo elektronskega vmesnika, kot je
trg, platforma, portal ali podobno sredstvo, omogoča dobavo blaga
znotraj Unije, ki jo opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v
Uniji, osebi, ki ni davčni zavezanec, se šteje, da to blago prejme
in dobavi sam davčni zavezanec, ki omogoča dobavo.
7. člen
(uporaba blaga za neposlovne namene)
(1) Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se šteje tudi uporaba
blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, za zasebne
namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih, brezplačna
odtujitev tega blaga ali kakršnakoli uporaba blaga za druge namene,
kot za namene opravljanja njegove dejavnosti, če je za to blago ali
sestavine tega blaga izkoristil pravico do celotnega ali delnega
odbitka DDV.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, se za dobavo blaga,
opravljeno za plačilo, ne šteje:
a) brezplačno dajanje poslovnih vzorcev v razumnih količinah kupcem
ali bodočim kupcem, če jih ti ne dajo v prodajo oziroma so v takšni
obliki, da ni mogoče, da se prodajajo;
b) dajanje daril manjših vrednosti v okviru opravljanja dejavnosti
davčnega zavezanca, če se dajejo le občasno in če se ne dajejo
istim osebam. Za darila manjših vrednosti se štejejo darila, pri
katerih vrednost posameznega darila ne preseže 20 eurov.
8. člen
(uporaba blaga za namene opravljanja dejavnosti, sprememba
namembnosti ter zadržanje blaga ob prenehanju opravljanja
dejavnosti)
Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se štejejo tudi naslednje
transakcije:
a) uporaba blaga, ki ga davčni zavezanec proizvede, zgradi, nabavi,
predela ali uvozi v okviru opravljanja dejavnosti, za namene
opravljanja njegove dejavnosti, če od takega blaga, če bi ga
nabavil od drugega davčnega zavezanca, ne bi imel pravice do
celotnega odbitka DDV;
b) uporaba blaga s strani davčnega zavezanca za namene
neobdavčljivih transakcij, če je bila za to blago dana pravica do
celotnega ali delnega odbitka DDV pri pridobitvi ali pri uporabi
blaga v skladu s prejšnjo točko;
c) zadržanje blaga s strani davčnega zavezanca ali njegovih pravnih
naslednikov (razen v primerih iz 10. člena tega zakona), ko preneha
opravljati obdavčljivo ekonomsko dejavnost, če je bila za to blago
dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV pri pridobitvi
ali pri uporabi blaga v skladu s točko a) tega člena.
9. člen
(prenos blaga v drugo državo članico)
(1) Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se šteje tudi prenos
blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, ki ga
opravi davčni zavezanec v drugo državo članico.
(2) Šteje se, da je bil opravljen prenos blaga v drugo državo
članico v skladu s prvim odstavkom tega člena, če davčni zavezanec
ali druga oseba za njegov račun, odpošlje ali odpelje blago v drugo
državo članico za namene svojega podjetja, razen za namene
naslednjih transakcij:
a) dobave tega blaga, ki jo opravi ta davčni zavezanec na ozemlju
države članice, v kateri se odpošiljanje ali prevoz konča, pod
pogoji iz tretjega odstavka 20. člena tega zakona;
b) dobave tega blaga zaradi instalacije ali montaže, ki jo opravi
dobavitelj ali druga oseba za njegov račun na ozemlju države
članice, v kateri se odpošiljanje ali prevoz konča, pod pogoji iz
petega odstavka 20. člena tega zakona;
c) dobave tega blaga, ki jo opravi davčni zavezanec na krovu
plovila, zrakoplova ali na vlaku med prevozom potnikov, pod pogoji
iz 21. člena tega zakona;
d) dobave plina po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem na
ozemlju Unije ali po kateremkoli omrežju, povezanem s takim
sistemom, dobave električne energije ali dobave energije za
ogrevanje ali hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja ali
hlajenja pod pogoji iz 22. člena tega zakona;
e) dobave tega blaga, ki jo opravi davčni zavezanec pod pogoji iz
46., 52., 53. in 54. člena tega zakona;
f) opravljanja storitev, ki se nanašajo na cenitev blaga ali delo
na njem, dejansko opravljenih na ozemlju države članice, v kateri
se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, če se blago po cenitvi ali
opravljenem delu na njem vrne temu davčnemu zavezancu v
Slovenijo;
g) začasne rabe tega blaga na ozemlju države članice, v kateri se
odpošiljanje ali prevoz blaga konča, zaradi opravljanja storitev v
tej državi članici, ki jih opravlja davčni zavezanec s sedežem v
Sloveniji;
h) začasne rabe tega blaga na ozemlju druge države članice za
obdobje, ki ne presega 24 mesecev, če bi se za začasni uvoz enakega
blaga iz tretje države lahko uporabil postopek začasnega uvoza s
popolno oprostitvijo uvoznih dajatev.
(3) Če eden od pogojev iz drugega odstavka tega člena ni več
izpolnjen, se šteje, da je bilo blago preneseno v drugo državo
članico. V tem primeru se šteje, da je prenos opravljen v trenutku,
ko ta pogoj ni več izpolnjen.
9.a člen
(posebna ureditev skladiščenja na odpoklic)
(1) Ne glede na prejšnji člen se za dobavo blaga, opravljeno za
plačilo, ne šteje prenos blaga, ki je del poslovnih sredstev
davčnega zavezanca, iz Slovenije v drugo državo članico, če se
prenos opravi v okviru ureditve skladiščenja na odpoklic v skladu s
tem členom.
(2) Šteje se, da je prenos v drugo državo članico opravljen v
okviru ureditve skladiščenja na odpoklic, kadar so izpolnjeni
naslednji pogoji:
a) davčni zavezanec ali druga oseba za njegov račun odpošlje ali
odpelje blago iz Slovenije v drugo državo članico z namenom, da to
blago tam pozneje dobavi drugemu davčnemu zavezancu, na katerega v
skladu s pogodbo med davčnima zavezancema preide pravica do
razpolaganja z blagom kot lastnika,
b) davčni zavezanec, ki odpošilja ali prevaža blago oziroma za
račun katerega se odpošilja ali prevaža blago (v nadaljnjem
besedilu: davčni zavezanec – dobavitelj blaga), nima niti sedeža
svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote v državi članici, v
katero je blago odposlano ali odpeljano,
c) davčni zavezanec, kateremu je namenjena dobava blaga (v
nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec – prejemnik blaga), je
identificiran za DDV v državi članici, v katero je blago odposlano
ali odpeljano, njegova identiteta in identifikacijska številka za
DDV, ki mu jo je dodelila ta država članica, pa sta v trenutku, ko
se začne odpošiljanje ali prevoz blaga, znani davčnemu zavezancu –
dobavitelju blaga, in
d) davčni zavezanec – dobavitelj blaga prenos blaga iz Slovenije v
drugo državo članico evidentira v evidenci iz četrtega odstavka 85.
člena tega zakona, identiteto davčnega zavezanca – prejemnika blaga
in njegovo identifikacijsko številko za DDV, ki mu jo je dodelila
država članica, v katero se blago odpošilja ali prevaža, pa navede
v rekapitulacijskem poročilu v skladu s četrtim odstavkom 90. člena
tega zakona.
(3) Če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka in se pravica do
razpolaganja z blagom kot lastnik prenese na davčnega zavezanca –
prejemnika blaga v roku iz četrtega odstavka tega člena, se šteje,
da je v trenutku prenosa pravice do razpolaganja z blagom kot
lastnik na davčnega zavezanca – prejemnika blaga:
a) davčni zavezanec – dobavitelj blaga v Sloveniji opravil
oproščeno dobavo blaga v skladu s 1. točko 46. člena tega
zakona;
b) davčni zavezanec – prejemnik blaga opravil pridobitev blaga
znotraj Unije v državi članici, v katero je bilo blago odposlano
ali odpeljano.
(4) Če v 12 mesecih po prihodu blaga v drugo državo članico v
smislu prvega odstavka tega člena blago ni dobavljeno davčnemu
zavezancu – prejemniku blaga iz c) točke drugega odstavka tega
člena ali osebi iz šestega odstavka tega člena in če ne nastopi
nobena od okoliščin iz sedmega do desetega odstavka tega člena, se
šteje, da je bil na dan po izteku obdobja 12 mesecev opravljen
prenos blaga v skladu z 9. členom tega zakona.
(5) Ne glede na prejšnji odstavek se šteje, da prenos v skladu z 9.
členom tega zakona ni bil opravljen, če:
a) pravica do razpolaganja z blagom kot lastnik ni bila prenesena
in je bilo zato blago v roku iz prejšnjega odstavka vrnjeno v
državo članico, iz katere je bilo odposlano ali odpeljano, in
b) davčni zavezanec – dobavitelj blaga vračilo blaga iz prejšnje
točke evidentira v evidenci iz četrtega odstavka 85. člena tega
zakona.
(6) Če davčnega zavezanca – prejemnika blaga iz c) točke drugega
odstavka tega člena v roku iz četrtega odstavka tega člena kot
prejemnik blaga nadomesti drug davčni zavezanec, se šteje, da
prenos v skladu z 9. členom tega zakona v trenutku zamenjave
prejemnika blaga ni bil opravljen, če:
a) so izpolnjeni vsi drugi pogoji iz drugega odstavka tega člena
in
b) je davčni zavezanec – dobavitelj blaga iz b) točke drugega
odstavka tega člena zamenjavo evidentiral v evidenci iz četrtega
odstavka 85. člena tega zakona.
(7) Če v roku iz četrtega odstavka tega člena kateri koli od
pogojev iz drugega oziroma šestega odstavka tega člena ni več
izpolnjen, se šteje, da je bil prenos blaga v skladu z 9. členom
tega zakona opravljen v trenutku, ko ta pogoj ni bil več
izpolnjen.
(8) Če se v roku iz četrtega odstavka tega člena blago dobavi
kateri koli drugi osebi, razen davčnemu zavezancu – prejemniku
blaga iz c) točke drugega odstavka tega člena ali davčnemu
zavezancu iz šestega odstavka tega člena, se šteje, da pogoji iz
drugega oziroma šestega odstavka tega člena tik pred to dobavo niso
več izpolnjeni.
(9) Če se blago v roku iz četrtega odstavka tega člena ne vrne v
Slovenijo, ampak odpošlje ali odpelje v drugo državo, se šteje, da
pogoji iz drugega oziroma šestega odstavka tega člena, tik preden
se tako odpošiljanje ali prevoz začne, niso več izpolnjeni.
(10) V primeru uničenja, izgube ali tatvine blaga se šteje, da
pogoji iz drugega oziroma šestega odstavka tega člena niso več
izpolnjeni na dan, ko je bilo blago dejansko uničeno, izgubljeno
ali ukradeno, če tega dneva ni mogoče določiti, pa na dan, ko je
bilo ugotovljeno, da je blago uničeno, izgubljeno ali ukradeno.
(11) Ta člen se smiselno uporablja tudi v primeru, če se ureditev
skladiščenja na odpoklic izvaja v Sloveniji in je davčni zavezanec
– dobavitelj blaga oseba s sedežem v drugi državi članici, davčni
zavezanec – prejemnik blaga pa davčni zavezanec s sedežem v
Sloveniji.
10. člen
(prenos podjetja)
(1) Pri prenosu podjetja ali dela podjetja na drugega davčnega
zavezanca, ne glede na to, ali gre za odplačni ali neodplačni
prenos ali kot vložek v podjetje, se šteje, da dobava blaga ni bila
opravljena.
(2) V primeru iz prvega odstavka tega člena se za potrebe DDV
prevzemnik šteje za pravnega naslednika prenosnika.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena, mora prevzemnik, ki
uporablja prevzeta sredstva za druge namene kot za tiste, za katere
ima pravico do odbitka DDV, plačati DDV v skladu z določbami tega
zakona, ki veljajo za obračun DDV od uporabe blaga in storitev za
zasebne namene.
2. Pridobitev blaga znotraj Unije
11. člen
(splošno)
(1) »Pridobitev blaga znotraj Unije« pomeni pridobitev pravice
razpolaganja na premičninah, kot da bi bil pridobitelj lastnik, ki
jih pridobitelju odpošlje ali odpelje v Slovenijo iz druge države
članice prodajalec ali sam pridobitelj ali druga oseba za račun
enega od njiju.
(2) Če je uvoznik blaga pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, in
opravi pridobitev blaga znotraj Unije v drugi državi članici, ima
pravico do vračila DDV, ki ga je plačala v zvezi z uvozom blaga v
Slovenijo, če dokaže, da je bil obračunan DDV od pridobitve blaga
znotraj Unije v namembni državi članici.
(3) Vračilo DDV iz drugega odstavka tega člena se izvrši na način,
ki ga predpiše minister oziroma ministrica (v nadaljnjem besedilu:
minister, pristojen za finance), pristojna za finance.
12. člen
(transakcije, ki se obravnavajo kot pridobitev blaga znotraj
Unije)
Za pridobitev blaga znotraj Unije, opravljeno za plačilo, se šteje
tudi uporaba blaga, ki ga davčni zavezanec za namene svojega
podjetja ali druga oseba za njegov račun odpošlje ali odpelje v
Slovenijo iz druge države članice, na ozemlju katere je bilo blago
izdelano, črpano, predelano, kupljeno, pridobljeno, ali kamor ga je
davčni zavezanec uvozil v okviru opravljanja dejavnosti.
13. člen
(NATO in SVOP)
Za pridobitev blaga znotraj Unije, opravljeno za plačilo, se šteje
tudi uporaba blaga, ki ga oborožene sile Severnoatlantske zveze ali
države članice Unije, ki sodeluje pri obrambnih prizadevanjih za
izvajanje dejavnosti Unije v okviru skupne varnostne in obrambne
politike:
– uporabljajo v Sloveniji za svoje potrebe ali potrebe svojega
civilnega osebja;
– tega blaga niso kupile po splošnih pravilih obdavčevanja na
domačem trgu ene od držav članic in
– pri uvozu tega blaga ne bi bile upravičene do oprostitve iz 8.
ali 8.a točke prvega odstavka 50. člena tega zakona.
3. Opravljanje storitev
14. člen
(splošno)
(1) »Opravljanje storitev« pomeni vsako transakcijo, ki ni dobava
blaga.
(2) Opravljanje storitev lahko med drugim vključuje naslednje
transakcije:
a) odstop premoženjskih pravic;
b) obveznost opustitve dejanja ali dopustitve dejanja ali
stanja;
c) opravljanje storitev na podlagi zakona ali odločbe državnega
organa.
15. člen
(opravljanje storitev za neposlovne namene)
Za opravljanje storitev za plačilo, se šteje tudi:
a) uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca,
za zasebne namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih ali
kakršnakoli uporaba za druge namene kot za namene opravljanja
njegove dejavnosti, če je bila za to blago dana pravica do
celotnega ali delnega odbitka DDV;
b) opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi brezplačno
za svoje zasebne namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih
ali za druge namene kot za namene opravljanja njegove
dejavnosti.
16. člen
(opravljanje storitev v svojem imenu in za račun druge
osebe)
Kadar davčni zavezanec pri opravljanju storitev deluje v svojem
imenu in za račun druge osebe, se šteje, da prejme in dobavi te
storitve sam.
17. člen
(posebna določba)
Določbe 10. člena tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za
storitve.
4. Uvoz blaga
18. člen
(definicija)
Uvoz blaga pomeni:
1. vsak vnos blaga v Unijo, ki v skladu s carinskimi predpisi nima
statusa blaga Unije ali blaga, ki je uvoženo iz tretje države, pa
znotraj Unije ni sproščeno v prost promet v skladu s carinskimi
predpisi;
2. vsak vnos drugega blaga, kot je blago iz prejšnje točke, v Unijo
s tretjega ozemlja.
5. Kuponi
18.a člen
(definicija)
(1) Za namene tega zakona je »kupon« instrument, v zvezi s katerim
obstaja obveznost, da se sprejme kot plačilo ali delno plačilo za
dobavo blaga ali opravljanje storitev, pri čemer so blago, ki bo
dobavljeno, ali storitve, ki bodo opravljene, ali identiteta
njihovih morebitnih dobaviteljev navedeni na samem instrumentu ali
v pripadajoči dokumentaciji, vključno s pogoji uporabe takšnega
instrumenta.
(2) Vrste kuponov:
a) »enonamenski kupon« pomeni kupon, za katerega sta ob njegovi
izdaji znana kraj dobave blaga ali opravljanja storitev, na katere
se nanaša kupon, in DDV, ki ga je treba plačati za navedeno blago
ali storitev;
b) »večnamenski kupon« pomeni kupon, ki ni enonamenski kupon.
18.b člen
(enonamenski kuponi)
(1) Za dobavo blaga ali opravljanje storitev, na katero se kupon
nanaša, se šteje vsak prenos enonamenskega kupona, ki ga opravi
davčni zavezanec, ki deluje v svojem imenu. Dejanska izročitev
blaga ali dejansko opravljanje storitev v zameno za enonamenski
kupon, ki ga dobavitelj sprejme kot plačilo ali delno plačilo, se
ne šteje za ločeno transakcijo.
(2) Če prenos enonamenskega kupona opravi davčni zavezanec, ki
deluje v imenu drugega davčnega zavezanca, se šteje, da je dobavo
blaga ali storitev, na katero se kupon nanaša, opravil davčni
zavezanec, v imenu katerega davčni zavezanec deluje.
(3) Če dobavo blaga ali storitev opravi dobavitelj, ki ni davčni
zavezanec, ki je v svojem imenu izdal enonamenski kupon, se šteje,
da je ta dobavitelj opravil dobavo blaga ali storitev, na katero se
kupon nanaša, davčnemu zavezancu, ki je v svojem imenu izdal
enonamenski kupon.
18.c člen
(večnamenski kuponi)
(1) Dejanska izročitev blaga ali dejansko opravljanje storitev v
zameno za večnamenski kupon, ki ga dobavitelj sprejme kot plačilo
ali delno plačilo, je predmet DDV v skladu s 3. členom tega zakona,
pri čemer vsak predhodni prenos tega večnamenskega kupona ni
predmet DDV.
(2) Če prenos večnamenskega kupona opravi drug davčni zavezanec in
ne davčni zavezanec, ki opravlja transakcijo, ki je predmet DDV v
skladu s prejšnjim odstavkom, je vsako opravljanje storitev, ki jih
je mogoče identificirati za storitve distribucije ali promocije,
predmet DDV.
IV. KRAJ OBDAVČLJIVIH TRANSAKCIJ
1. Kraj dobave blaga
19. člen
(dobava blaga brez prevoza)
Če se blago ne odpošilja ali prevaža, se za kraj dobave blaga šteje
kraj, kjer se blago nahaja, ko se opravi dobava blaga.
20. člen
(dobava blaga s prevozom)
(1) Kadar blago odpošlje ali odpelje dobavitelj, kupec ali tretja
oseba, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko
se začne odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku.
(2) Kadar se odpošiljanje ali prevoz blaga začne na tretjem ozemlju
ali v tretji državi, se šteje, da sta kraj dobave, ki jo opravi
uvoznik, in kraj vsakršne nadaljnje dobave v državi članici uvoza
blaga.
(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se šteje, da je
kraj dobave blaga kraj, kjer se blago nahaja v trenutku, ko se
odpošiljanje ali prevoz blaga kupcu konča, pri naslednjih
dobavah:
a) prodaji blaga na daljavo znotraj Unije;
b) prodaji na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav
uvoženega blaga v državo članico, ki ni država članica, v kateri se
konča odpošiljanje ali prevoz blaga kupcu;
c) prodaji na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav
uvoženega blaga v državo članico, v kateri se konča odpošiljanje
ali prevoz blaga kupcu, kadar se za obračun DDV uporabi posebna
ureditev iz 6.c podpoglavja XI. poglavja tega zakona.
(4) Prejšnji odstavek se ne uporablja za dobave rabljenega blaga,
umetniških predmetov, zbirk ali starin iz 1. do 4. točke prvega
odstavka 101. člena tega zakona, ki so predmet DDV v skladu s
posebno ureditvijo.
(5) Kadar blago, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj, kupec ali
tretja oseba, instalira ali montira dobavitelj ali druga oseba za
njegov račun, s poskusnim zagonom ali brez njega, se za kraj dobave
šteje kraj, kjer je blago instalirano ali montirano.
(6) Kadar se šteje, da je davčni zavezanec prejel in dobavil blago
v skladu s 6.a členom tega zakona, se odpošiljanje ali prevoz blaga
pripiše dobavi, ki jo opravi davčni zavezanec, ki omogoča dobavo
blaga z uporabo elektronskega vmesnika.
(7) Davčni zavezanec, ki opravlja prodaje blaga na daljavo znotraj
Unije, pri katerih se kraj dobave blaga določi v skladu s točko a)
tretjega odstavka tega člena, in za te dobave blaga ne uporablja
posebne ureditve v skladu s 6.b podpoglavjem XI. poglavja tega
zakona, mora davčnemu organu najpozneje do 31. januarja leta po
preteku leta, v katerem so opravljene te dobave, v elektronski
obliki poročati o letnem prometu, ki ga je dosegel v posamezni
državi članici, o obdobju poročanja in identifikacijski številki za
DDV v namembni državi članici ter o datumu začetka oziroma konca
identifikacije za DDV v tej državi članici.
20.a člen
(zaporedne dobave)
(1) Če se isto blago dobavlja zaporedno in je to blago iz Slovenije
odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, ali obratno,
neposredno od prvega dobavitelja do zadnje stranke v verigi, se
odpošiljanje ali prevoz za namene uveljavljanja oprostitve plačila
DDV zaradi dobave v drugo državo članico pripiše samo dobavi, ki se
opravi vmesnemu dobavitelju.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se odpošiljanje ali prevoz za
namene iz prejšnjega odstavka pripiše dobavi blaga, ki jo opravi
vmesni dobavitelj, če je vmesni dobavitelj svojemu dobavitelju
sporočil identifikacijsko številko za DDV, ki mu jo je izdala
Slovenija.
(3) Za namene tega člena »vmesni dobavitelj« pomeni dobavitelja v
verigi, ki ni prvi dobavitelj in ki odpošilja ali prevaža blago
oziroma za račun katerega se blago odpošilja ali prevaža.
(4) Ta člen se ne uporablja za dobave blaga v skladu s 6.a členom
tega zakona.
21. člen
(dobava blaga na krovu plovil, zrakoplovov ali na
vlakih)
(1) Če se dobava blaga opravi na krovu plovila, zrakoplova ali na
vlaku med delom prevoza potnikov v Uniji, se za kraj te dobave
šteje kraj, kjer se prevoz potnikov začne.
(2) Za namene prvega odstavka tega člena »del prevoza potnikov v
Uniji« pomeni del prevoza, ki se brez postanka zunaj Unije opravi
med krajem, v katerem se prevoz potnikov začne, in krajem, v
katerem se prevoz potnikov konča.
(3) »Kraj, v katerem se prevoz potnikov začne,« pomeni prvi
predvideni kraj, v katerem bodo potniki znotraj Unije vstopili, po
potrebi po delu poti zunaj Unije.
(4) »Kraj, v katerem se prevoz potnikov konča,« pomeni zadnji
predvideni kraj znotraj Unije, kjer potniki, ki so vstopili v
Unijo, izstopijo, po potrebi pred postankom zunaj Unije.
(5) V primeru povratnega potovanja se povratna vožnja šteje za
ločen prevoz.
22. člen
(dobava plina po sistemu za zemeljski plin, dobava električne
energije in energije za ogrevanje ali hlajenje po omrežjih
daljinskega ogrevanja in hlajenja)
(1) Pri dobavi plina, po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem
na ozemlju Unije ali po kateremkoli omrežju, povezanim s takim
sistemom, dobavi električne energije ali energije za ogrevanje ali
hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja ali hlajenja, davčnemu
zavezancu preprodajalcu se za kraj dobave šteje kraj, kjer ima
davčni zavezanec preprodajalec sedež ali stalno poslovno enoto, za
katero je blago dobavljeno, ali če takega kraja ni, kraj, kjer ima
stalno prebivališče ali običajno prebiva.
(2) Za namene prejšnjega odstavka »davčni zavezanec preprodajalec«
pomeni davčnega zavezanca, čigar osnovna dejavnost v zvezi z nabavo
plina, električne energije, energije za ogrevanje ali hlajenje je
preprodaja takega blaga in čigar lastna poraba tega blaga je
neznatna.
(3) Pri dobavi plina po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem
na ozemlju Unije ali po kateremkoli omrežju, povezanim s takim
sistemom, dobavi električne energije ali energije za ogrevanje ali
hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja ali hlajenja, ki ni
zajeta v prvem odstavku tega člena, se za kraj dobave šteje kraj,
kjer naročnik dejansko rabi in porabi plin, električno energijo ali
energijo za ogrevanje ali hlajenje.
(4) Kadar naročnik iz prejšnjega odstavka ne porabi vsega ali dela
plina, električne energije ali energije za ogrevanje ali hlajenje,
se šteje, da je bilo neporabljeno blago rabljeno in porabljeno v
kraju, kjer ima naročnik sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno
enoto, za katero je blago dobavljeno. Če takega kraja ni, se šteje,
da je naročnik blago rabil in porabil v kraju, kjer ima stalno
prebivališče ali običajno prebiva.
2. Kraj pridobitve blaga znotraj Unije
23. člen
(kraj pridobitve blaga znotraj Unije)
(1) Za kraj pridobitve blaga znotraj Unije se šteje kraj, kjer se
blago nahaja, ko se konča odpošiljanje ali prevoz osebi, ki ga je
pridobila.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se šteje, da je kraj
pridobitve blaga znotraj Unije na ozemlju države članice, ki je
izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero oseba, ki
pridobiva blago, opravi to pridobitev, razen če dokaže, da je bila
pridobitev blaga predmet DDV v drugi državi članici v skladu s
prvim odstavkom tega člena.
(3) Če je bila pridobitev blaga predmet DDV v skladu z drugim
odstavkom tega člena in pozneje v državi članici, v kateri se
odpošiljanje ali prevoz blaga konča, se davčna osnova ustrezno
zmanjša v državi članici, ki je izdala identifikacijsko številko za
DDV, pod katero je pridobitelj opravil to pridobitev.
(4) Ne glede na drugi odstavek tega člena se šteje, da je bila
pridobitev blaga predmet DDV v skladu s prvim odstavkom tega člena,
če pridobitelj:
a) dokaže, da je opravil to pridobitev za namene poznejše dobave na
ozemlju druge države članice, določene v skladu s prvim odstavkom
tega člena, za katero je bil določen prejemnik blaga kot oseba, ki
mora plačati DDV, in
b) če je izpolnil obveznosti v zvezi s predložitvijo
rekapitulacijskega poročila.
3. Kraj opravljanja storitev
3.1. Opredelitve
24. člen
(opredelitev davčnega zavezanca za namene uporabe pravil o kraju
opravljanja storitev)
Za namene uporabe pravil o kraju opravljanja storitev se za
davčnega zavezanca šteje tudi:
– davčni zavezanec, ki opravlja tudi dejavnosti ali transakcije, ki
v skladu s prvim odstavkom 3. člena tega zakona niso opredeljene
kot obdavčljive dobave blaga ali storitev, in sicer za vse
storitve, ki so mu bile opravljene;
– pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, je pa identificirana za
namene DDV.
3.2. Splošna pravila
25. člen
(splošna pravila)
(1) Kraj opravljanja storitev, ki jih prejme davčni zavezanec, ki
deluje kot tak, je kraj, kjer ima ta davčni zavezanec sedež svoje
dejavnosti. Če so te storitve opravljene stalni poslovni enoti
davčnega zavezanca, ki ni v kraju, kjer ima sedež svoje dejavnosti,
je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima ta davčni zavezanec
stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne
enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni
zavezanec, ki prejme te storitve, stalno oziroma običajno
prebivališče.
(2) Kraj opravljanja storitev, ki jih prejme oseba, ki ni davčni
zavezanec, je kraj, kjer ima izvajalec storitev sedež svoje
dejavnosti. Če so te storitve opravljene iz stalne poslovne enote
izvajalca, ki ni v kraju, kjer ima izvajalec sedež svoje
dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima
izvajalec storitev stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take
stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer
ima izvajalec storitev stalno oziroma običajno prebivališče.
3.3. Posebna pravila
26. člen
(storitve posrednikov)
Kraj opravljanja storitev, ki jih osebi, ki ni davčni zavezanec,
opravi posrednik, ki deluje v imenu in za račun druge osebe, je
kraj, kjer je v skladu s tem zakonom opravljena glavna
transakcija.
27. člen
(storitve v zvezi z nepremičninami)
Kraj opravljanja storitev v zvezi z nepremičninami, vključno s
storitvami strokovnjakov in nepremičninskih posrednikov,
nastanitvijo v hotelih ali podobnih nastanitvenih obratih, vključno
z nastanitvijo v počitniških domovih, počitniških kampih ali na
prostorih, namenjenih kampiranju, dodeljevanjem pravic do uporabe
nepremičnin in storitvami za pripravo in koordinacijo gradbenih
del, kot so storitve arhitektov in podjetij, ki zagotavljajo nadzor
na kraju samem, je kraj, kjer se nepremičnina nahaja.
28. člen
(opravljanje prevoza)
(1) Kraj opravljanja prevoza potnikov je kraj, kjer se opravlja
prevoz, pri čemer se upošteva prevožena razdalja.
(2) Kraj opravljanja prevoza blaga, razen prevoza blaga znotraj
Unije, osebam, ki niso davčni zavezanci, je kraj, kjer se opravlja
prevoz, pri čemer se upošteva prevožena razdalja.
(3) Kraj opravljanja prevoza blaga znotraj Unije osebam, ki niso
davčni zavezanci, je kraj začetka prevoza.
(4) »Prevoz blaga znotraj Unije« pomeni prevoz blaga, pri katerem
sta kraj začetka prevoza in namembni kraj na ozemlju dveh različnih
držav članic.
(5) »Kraj začetka prevoza« pomeni kraj, kjer se prevoz blaga
dejansko začne, ne glede na prevoženo razdaljo do kraja, kjer se
blago nahaja, »namembni kraj« pa je kraj, kjer se prevoz blaga
dejansko konča.
(6) DDV se ne obračunava za tisti del prevoza blaga znotraj Unije,
ki se opravi osebam, ki niso davčni zavezanci in se nanaša na vodne
poti, ki niso del ozemlja Unije.
29. člen
(storitve s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti,
izobraževanja, zabavnih in podobnih prireditev, pomožne prevozne
storitve ter cenitve in dela na premičninah)
(1) Kraj opravljanja storitev v zvezi z vstopninami za kulturne,
umetnostne, športne, znanstvene, izobraževalne, zabavne ali podobne
prireditve, kot so sejmi in razstave, vključno s pomožnimi
storitvami, povezanimi z vstopninami, ki se opravijo davčnemu
zavezancu, je kraj, kjer te prireditve dejansko potekajo.
(2) Kraj opravljanja storitev, vključno s pomožnimi, s področja
kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, zabavnih ali
podobnih prireditev, kot so sejmi in razstave, vključno s
storitvami organizatorjev teh dejavnosti, ki se opravijo osebam, ki
niso davčni zavezanec, je kraj, kjer se te dejavnosti dejansko
izvajajo.
(3) Kraj opravljanja pomožnih prevoznih storitev, kot so
nakladanje, razkladanje, pretovarjanje in podobne dejavnosti, ter
cenitve in delo na premičninah, ki se opravijo osebam, ki niso
davčni zavezanci, je kraj, kjer so te storitve dejansko
opravljene.
30. člen
(restavracijske storitve ter storitve cateringa)
Kraj opravljanja restavracijskih storitev ter storitev cateringa,
razen storitev, ki se dejansko opravijo na krovu ladij, zrakoplovov
ali na vlakih med delom prevoza potnikov znotraj Unije, je kraj,
kjer se te storitve dejansko opravijo.
30.a člen
(restavracijske storitve ter storitve cateringa za potrošnjo na
krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih)
(1) Kraj opravljanja restavracijskih storitev in storitev
cateringa, ki se dejansko opravijo na krovu ladij, zrakoplovov ali
na vlakih med delom prevoza potnikov znotraj Unije, je kraj, kjer
se prevoz potnikov začne.
(2) Za namene prejšnjega odstavka »del prevoza potnikov znotraj
Unije« pomeni del prevoza, ki se brez postanka zunaj Unije opravi
med krajem, kjer se prevoz potnikov začne, in krajem, kjer se
prevoz potnikov konča.
(3) »Kraj, kjer se prevoz potnikov začne« je prvi kraj v Uniji,
kjer lahko potniki vstopijo v prevozno sredstvo, tudi po postanku
zunaj Unije.
(4) »Kraj, kjer se prevoz potnikov konča« je zadnji kraj v Uniji,
kjer lahko potniki, ki so vstopili znotraj Unije, izstopijo iz
prevoznega sredstva, tudi pred postankom zunaj Unije.
(5) Pri povratnem potovanju se povratna pot šteje za ločen
prevoz.
30.b člen
(najem prevoznih sredstev)
(1) Kraj dajanja prevoznega sredstva v kratkoročni najem je kraj,
kjer je prevozno sredstvo dejansko dano na razpolago najemniku.
(2) Kraj dajanja prevoznega sredstva v najem, razen kratkoročnega
najema, osebi, ki ni davčni zavezanec, je kraj, kjer ima najemnik
sedež, stalno oziroma običajno prebivališče.
(3) Ne glede na prejšnji odstavek je kraj dajanja čolna za
razvedrilo v najem, razen kratkoročnega najema, osebi, ki ni davčni
zavezanec, kraj, kjer je čoln za razvedrilo dejansko dan na
razpolago najemniku, če izvajalec to storitev dejansko opravi s
sedeža svoje dejavnosti ali stalne poslovne enote v tem kraju.
(4) Za namene tega člena »kratkoročni najem« pomeni stalno posest
ali uporabo prevoznega sredstva v obdobju, ki ni daljše od trideset
dni, in pri plovilih v obdobju, ki ni daljše od devetdeset dni.
30.c člen
(telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronske
storitve osebam, ki niso davčni zavezanci)
(1) Kadar so telekomunikacijske storitve, storitve radijskega in
televizijskega oddajanja ali elektronske storitve, zlasti tiste iz
Priloge I a tega zakona, opravljene osebi, ki ni davčni zavezanec,
je kraj opravljene storitve kraj, kjer ima ta oseba sedež, stalno
ali običajno prebivališče.
(2) Kadar izvajalec storitve in naročnik komunicirata po
elektronski pošti, to samo po sebi ne pomeni, da je opravljena
storitev elektronsko opravljena storitev.
30.d člen
(opravljanje storitev osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo
sedež zunaj Unije)
(1) Kraj opravljanja naslednjih storitev osebi, ki ni davčni
zavezanec in ima sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče
zunaj Unije, je kraj, kjer ima ta oseba sedež, stalno oziroma
običajno prebivališče:
a) storitve prenosa in odstopa avtorskih pravic, patentov, licenc,
blagovnih znamk in podobnih pravic;
b) storitve oglaševanja;
c) storitve svetovalcev, inženirjev, svetovalnih pisarn,
odvetnikov, računovodij in druge podobne storitve ter obdelava
podatkov in dajanja informacij;
d) obveznosti v zvezi s prenehanjem ali opustitvijo, v celoti ali
deloma, poslovne dejavnosti ali pravice iz tega člena;
e) bančne, finančne in zavarovalne transakcije, vključno s
pozavarovanjem, razen najema sefov;
f) storitve posredovanja osebja;
g) storitve dajanja premičnin v najem, razen vseh vrst prevoznih
sredstev;
h) storitve zagotavljanja dostopa do sistema za zemeljski plin na
ozemlju Unije ali do kateregakoli omrežja, povezanega s takim
sistemom, do sistema električne energije ali omrežij daljinskega
ogrevanja ali hlajenja ali prenos ali distribucija po teh sistemih
ali omrežjih in opravljanje drugih s tem neposredno povezanih
storitev.
30.e člen
(1) Minister, pristojen za finance, lahko z namenom izogibanja
dvojnemu obdavčevanju, neobdavčevanju ali izkrivljanju konkurence
določi, da se za storitve iz 25., 30.b, 30.c in 30.d člena tega
zakona šteje, da je kraj opravljanja storitev, ki bi bil v skladu z
navedenimi členi:
– v Sloveniji, zunaj Unije, če se te storitve dejansko uporabijo in
uživajo zunaj Unije;
– zunaj Unije, v Sloveniji, če se storitve dejansko uporabijo in
uživajo v Sloveniji.
3.a Prag za davčne zavezance, ki dobavljajo blago v skladu s
točko a) tretjega odstavka 20. člena in opravljajo storitve v
skladu s 30.c členom
30.f člen
(prag za določitev kraja dobave blaga in opravljanja
storitev)
(1) Ne glede na točko a) tretjega odstavka 20. člena in prvi
odstavek 30.c člena tega zakona je kraj dobave blaga pri prodaji
blaga na daljavo znotraj Unije in kraj opravljanja storitev, ki so
opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci, kraj, v katerem ima
dobavitelj ali izvajalec sedež ali, če sedeža nima, stalno ali
običajno prebivališče, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
a) dobavitelj ali izvajalec ima sedež, ali če sedeža nima, stalno
ali običajno prebivališče samo v eni državi članici,
b) storitev je opravljena osebi, ki ni davčni zavezanec in ima
sedež, stalno ali običajno prebivališče v kateri koli državi
članici, ki ni država članica iz prejšnje točke, ali je blago
odposlano ali prepeljano v državo članico, ki ni država članica iz
prejšnje točke, in
c) skupna vrednost opravljenih storitev ali dobavljenega blaga iz
prejšnje točke brez DDV v tekočem koledarskem letu ne presega
zneska 10.000 eurov in tega zneska ni presegla niti v predhodnem
koledarskem letu.
(2) Dobavitelj in izvajalec, ki uporabljata prejšnji odstavek,
pošljeta davčnemu organu poročilo o skupni vrednosti dobav blaga in
opravljenih storitev iz točke b) prejšnjega odstavka brez DDV v
predhodnem koledarskem letu po posamezni državi članici in izjavo o
izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka v elektronski obliki
do konca januarja tekočega leta.
(3) Kadar je v koledarskem letu presežen prag iz točke c) prvega
odstavka tega člena, se od takrat naprej za določitev kraja dobave
blaga ali opravljene storitve po tem členu uporabljata točka a)
tretjega odstavka 20. člena in prvi odstavek 30.c člena tega
zakona.
(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena se lahko dobavitelj blaga
ali izvajalec storitve, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka
tega člena, odloči za določitev kraja dobave blaga v skladu s točko
a) tretjega odstavka 20. člena tega zakona ali kraja opravljene
storitve v skladu prvim odstavkom 30.c člena tega zakona. V tem
primeru mora davčni zavezanec izbiro vnaprej priglasiti davčnemu
organu v elektronski obliki ter ta pravila uporabljati najmanj v
tekočem koledarskem letu in dveh naslednjih koledarskih letih.
4. Kraj uvoza blaga
31. člen
(kraj uvoza blaga)
(1) Kraj uvoza blaga je država članica, na ozemlju katere je bilo
blago vneseno v Unijo.
(2) Če je za blago iz 1. točke 18. člena tega zakona ob vnosu v
Unijo začet eden od postopkov iz prvega odstavka 57. člena tega
zakona, postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih
dajatev ali zunanji tranzitni postopek, je ne glede na prvi
odstavek tega člena kraj uvoza takega blaga v državi članici, na
ozemlju katere se ti postopki končajo.
(3) Če je za blago iz 2. točke 18. člena tega zakona ob vnosu v
Unijo začet eden od postopkov iz tretjega ali četrtega odstavka 93.
člena tega zakona, je ne glede na prvi odstavek tega člena kraj
uvoza v državi članici, na ozemlju katere se ti postopki
končajo.
V. OBDAVČLJIVI DOGODEK IN OBVEZNOST OBRAČUNA DDV
32. člen
(splošne določbe)
(1) »Obdavčljivi dogodek« pomeni dogodek, s katerim so izpolnjeni
pravni pogoji, potrebni za nastanek obveznosti obračuna DDV.
(2) »Obveznost obračuna DDV« nastane, ko ima davčni organ po zakonu
pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi
je plačilo lahko odloženo.
33. člen
(dobave blaga ali storitev)
(1) Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko
je blago dobavljeno ali so storitve opravljene.
(2) Če se za dobave blaga, razen iz točke b) drugega odstavka 6.
člena tega zakona, in opravljanje storitev izdajajo zaporedni
računi ali se izvršijo zaporedna plačila, se šteje, da so
opravljene v trenutku, ko poteče obdobje, na katero se taki računi
ali plačila nanašajo, vendar to obdobje ne sme biti daljše od enega
leta.
(3) Za storitve, za katere je DDV dolžan plačati prejemnik storitev
v skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena tega zakona in ki se
neprekinjeno opravljajo v obdobju, daljšem od enega leta, ter za
katere se v tem obdobju ne izdajajo računi in ne vršijo plačila, se
šteje, da so končane ob izteku vsakega koledarskega leta, dokler
storitve niso dokončane.
(4) Zaporedne dobave blaga v obdobju daljšem od enega koledarskega
meseca, ki so odposlane ali odpeljane iz Slovenije v drugo državo
članico in v katero jih davčni zavezanec za namene svojega podjetja
dobavi ali prenese z oprostitvijo DDV, se v skladu s pogoji iz 46.
člena tega zakona štejejo za zaključene zadnji dan vsakega
koledarskega meseca, dokler dobava ni končana.
(5) Če je plačilo izvršeno preden je blago dobavljeno ali preden so
storitve opravljene, nastane obveznost obračuna DDV na dan prejema
plačila in od prejetega zneska plačila.
(6) Če račun ni izdan, blago pa je bilo dobavljeno oziroma storitev
opravljena, se DDV obračuna najpozneje zadnji dan davčnega obdobja,
v katerem je nastal obdavčljivi dogodek. Prejšnji stavek se ne
nanaša na storitve, za katere je DDV dolžan plačati prejemnik
storitev v skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena tega zakona,
ali na dobave blaga ali prenose blaga iz osmega odstavka tega
člena.
(7) Pri dobavi blaga oziroma storitev po 7., 8. in 15. členu tega
zakona nastane obveznost obračuna DDV v davčnem obdobju, v katerem
je nastal obdavčljivi dogodek.
(8) Za dobave blaga, opravljene v drugo državo članico pod pogoji
iz 46. člena tega zakona in za prenos blaga, ki ga opravi davčni
zavezanec za namene svojega podjetja v drugo državo članico z
oprostitvijo DDV, nastane obveznost obračuna DDV na dan izdaje
računa, ali če račun ni bil izdan, 15. dan v mesecu, ki sledi
mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.
(9) Drugi in peti odstavek tega člena se ne uporabljata za dobave
blaga, opravljene v drugo državo članico pod pogoji iz 46. člena
tega zakona in za prenose blaga, ki jih opravi davčni zavezanec za
namene svojega podjetja v drugo državo članico z oprostitvijo
DDV.
(10) Ne glede na prvi do peti odstavek tega člena nastaneta
obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV pri dobavi blaga, ki
jo opravi davčni zavezanec, za katerega se šteje, da je prejel in
dobavil blago v skladu s 6.a členom tega zakona, ob prejemu
plačila.
33.a člen
(predplačila pri opravljanju dobav blaga in storitev po 76.a
členu ZDDV-1)
(1) Davčni zavezanec, ki je identificiran za namene DDV in je
določen kot plačnik DDV na podlagi 76.a člena tega zakona, mora
obračunati DDV tudi od danih predplačil na dan izvršitve
predplačila.
(2) Za primere, ko je na podlagi prejšnjega odstavka DDV dolžna
obračunati oseba, ki predplačilo da, prejemnik tega predplačila ni
dolžan obračunati DDV po petem odstavku 33. člena tega zakona.
34. člen
(pridobitev blaga znotraj Unije)
(1) Obdavčljivi dogodek nastane, ko je opravljena pridobitev blaga
znotraj Unije. Šteje se, da je bila pridobitev blaga znotraj Unije
opravljena, kadar se za dobavo podobnega blaga šteje, da je bila
opravljena na ozemlju Slovenije.
(2) Pri pridobitvah blaga znotraj Unije obveznost obračuna DDV
nastane na dan izdaje računa. Če račun ni izdan, nastane obveznost
obračuna DDV najkasneje 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v
katerem nastane obdavčljivi dogodek.
35. člen
(uvoz blaga)
(1) Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko
je blago uvoženo.
(2) Če je za blago ob vnosu v Unijo začet eden od postopkov iz
drugega in tretjega odstavka 31. člena tega zakona, obdavčljivi
dogodek in s tem obveznost obračuna davka nastane, ko se za to
blago ti postopki končajo.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena nastane obdavčljivi
dogodek in obveznost obračuna DDV za uvoženo blago, ki je zavezano
carini, kmetijskim prelevmanom ali dajatvam z enakim učinkom,
določenim v okviru skupne politike Unije, takrat, ko nastane
obdavčljiv dogodek za te dajatve in s tem obveznost obračuna teh
dajatev.
(4) Za blago, ki ni zavezano plačilu katerihkoli dajatev iz drugega
odstavka tega člena, nastane obdavčljivi dogodek in s tem obveznost
obračuna DDV takrat, ko bi v skladu s carinskimi predpisi nastala
obveznost za obračun carine, če bi bila predpisana.
VI. DAVČNA OSNOVA
36. člen
(dobave blaga ali storitev)
(1) Pri dobavah blaga ali storitev davčna osnova vključuje vse, kar
predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga
je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca,
naročnika ali tretje osebe za te dobave, vključno s subvencijami,
ki so neposredno povezane s ceno takih dobav, če ni s tem zakonom
drugače določeno.
(2) Pri dobavah blaga iz 7. in 8. člena tega zakona, davčno osnovo
predstavlja nabavna cena blaga ali podobnega blaga oziroma lastna
cena blaga, določena v trenutku uporabe, razpolaganja ali zadržanja
blaga.
(3) Pri opravljenih storitvah iz 15. člena tega zakona davčno
osnovo sestavljajo celotni stroški davčnega zavezanca za opravljene
storitve.
(4) Pri dobavah blaga v obliki prenosa blaga v drugo državo
članico, davčno osnovo predstavlja nabavna cena blaga ali podobnega
blaga oziroma lastna cena blaga, določena v trenutku prenosa.
(5) V davčno osnovo se vštevajo, če že niso všteti:
a) trošarine in drugi davki, takse, uvozne in druge dajatve, razen
DDV;
b) postranski stroški, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza
in zavarovanja, ki jih dobavitelj ali izvajalec zaračuna kupcu
oziroma naročniku storitve.
(6) V davčno osnovo se ne vštevajo:
a) cenovni popusti za predčasno plačilo;
b) cenovni popusti in rabati, odobreni naročniku in obračunani v
trenutku dobave;
c) zneski, ki jih davčni zavezanec prejme od svojega naročnika kot
povračilo za izdatke, ki jih je plačal v imenu in za račun
naročnika in jih vodi v svojem knjigovodstvu kot prehodne postavke.
Davčni zavezanec mora zagotoviti dokazila o dejanskem znesku teh
izdatkov in ne sme odbiti morebiti zaračunanega DDV od teh
transakcij.
(7) Pri dobavi blaga oziroma storitev, ki jo opravi davčni
zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, je davčna osnova vse, kar
predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo prejemnik blaga oziroma
storitev moral izvršiti dobavitelju.
(8) Če plačilo za opravljeno dobavo blaga oziroma storitev preseže
znesek, do katerega bi bil davčni zavezanec upravičen, je davčna
osnova prejeto plačilo, v katero ni vključen DDV.
(9) Ne glede na prvi odstavek tega člena je davčna osnova za dobavo
blaga ali storitev v zvezi z večnamenskim kuponom enaka plačilu,
plačanemu za kupon, oziroma če ni teh informacij, denarni
vrednosti, ki je navedena na samem večnamenskem kuponu, ali v
pripadajoči dokumentaciji, zmanjšani za znesek DDV, ki se nanaša na
dobavljeno blago ali storitve.
36.a člen
(tržna vrednost)
(1) Ne glede na določbe prejšnjega člena je pri dobavah blaga ali
storitev, ki se opravijo med povezanimi osebami, davčna osnova
enaka tržni vrednosti, če je plačilo za dobavo:
– nižje od tržne vrednosti in naročnik nima pravice do
celotnega odbitka DDV v skladu z 62., 63., 65., 66., 74. in 74.i
členom tega zakona;
– nižje od tržne vrednosti in dobavitelj te dobave nima pravice do
celotnega odbitka DDV v skladu z 62., 63., 65., 66., 74. in 74.i
členom tega zakona ter za dobavo velja oprostitev po prvem odstavku
42. člena, 44. členu in drugem odstavku 49. člena tega zakona;
– višje od tržne vrednosti in dobavitelj nima pravice do celotnega
odbitka DDV v skladu z 62., 63., 65., 66., 74. in 74.i členom tega
zakona.
(2) Za namene tega člena so povezane osebe, osebe iz petega
odstavka 94. člena tega zakona.
(3) Tržna vrednost iz prvega odstavka tega člena pomeni celoten
znesek, ki bi ga kupec ali naročnik v trenutku pridobitve blaga ali
storitve pod pogoji lojalne konkurence moral plačati neodvisnemu
dobavitelju ali izvajalcu za primerljivo dobavo blaga ali storitev
na ozemlju Slovenije.
(4) Če primerljive dobave blaga ali storitev iz prejšnjega odstavka
ni mogoče ugotoviti, pomeni tržna vrednost:
– v zvezi z blagom znesek, ki ni manjši od nabavne cene blaga ali
podobnega blaga, ali če ni nabavne cene, od lastne cene, ki se
določi v trenutku dobave;
– v zvezi s storitvami znesek, ki ni manjši od celotnih stroškov,
ki jih mora davčni zavezanec plačati za opravljene storitve.
37. člen
(pridobitev blaga znotraj Unije)
(1) Pri pridobitvi blaga znotraj Unije se davčna osnova določi na
podlagi istih elementov, kot se uporabljajo v skladu s 36. členom
tega zakona za dobave enakega blaga na ozemlju Slovenije. Pri
transakcijah, ki se obravnavajo kot pridobitve blaga znotraj Unije
iz 12. in 13. člena tega zakona, davčno osnovo sestavlja nabavna
cena blaga ali podobnega blaga oziroma lastna cena blaga, določena
v trenutku dobave.
(2) V skladu s točko a) petega odstavka 36. člena tega zakona se v
davčno osnovo vključi trošarina, ki jo dolguje ali jo je plačala
oseba, ki je znotraj Unije pridobila trošarinski izdelek. Če je po
opravljeni pridobitvi blaga znotraj Unije kupcu vrnjena trošarina,
ki jo je plačal v državi članici, v kateri se je odpošiljanje ali
prevoz blaga začel, se davčna osnova ustrezno zmanjša.
38. člen
(uvoz blaga)
(1) Davčna osnova pri uvozu blaga je carinska vrednost, določena v
skladu z veljavnimi carinskimi predpisi Unije.
(2) V davčno osnovo iz prvega in petega odstavka tega člena se
vštevajo, če niso že všteti:
a) trošarine in drugi davki, prelevmani in druge dajatve, ki se
plačajo zunaj države članice uvoza, in tiste, ki se plačajo zaradi
uvoza, razen DDV;
b) postranski stroški, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza
in zavarovanja, ki nastanejo do prvega namembnega kraja na ozemlju
države članice uvoza, kot tudi postranski stroški, ki nastanejo pri
prevozu v drug namembni kraj na ozemlju Unije, če je ta kraj znan v
trenutku nastanka obdavčljivega dogodka.
(3) »Prvi namembni kraj« iz točke b) drugega odstavka tega člena
pomeni kraj, naveden na tovornem listu ali drugem dokumentu, s
katerim se blago uvozi v državo članico uvoza. Če tak kraj ni
naveden, se za prvi namembni kraj šteje kraj prvega pretovora blaga
v državi članici uvoza.
(4) V davčno osnovo se ne vštevajo:
a) cenovni popusti za predčasno plačilo;
b) cenovni popusti in rabati, odobreni naročniku in obračunani v
trenutku uvoza.
(5) Pri ponovnem uvozu blaga, ki je bilo začasno izvoženo iz Unije
na oplemenitenje na podlagi pogodbe o oplemenitenju, potem, ko je
bilo zunaj Unije popravljeno, predelano, obdelano oziroma
obnovljeno za račun izvoznika, je davčna osnova vrednost popravila,
predelave, obdelave oziroma obnove, če je prejemnik blaga oseba, ki
je začasno izvozila blago. V ostalih primerih je davčna osnova
določena v skladu s prvim odstavkom tega člena.
39. člen
(druge določbe)
(1) V davčno osnovo se ne vštevajo stroški vračljive embalaže, ki
se pri dobavitelju blaga v vračljivi embalaži vodijo evidenčno.
(2) Pri
preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi
se davčna osnova ustrezno zmanjša. Davčni zavezanec lahko popravi
(zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku
DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka.
(3) Davčni zavezanec lahko tudi popravi (zmanjša) znesek
obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o
zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku
prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v
celoti. Na enak način lahko ravna tudi davčni zavezanec, ki pridobi
pravnomočni sklep sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka oziroma
drugo listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem
postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ter
davčni zavezanec, ki ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v
celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra oziroma
drugih ustreznih registrov ali predpisanih evidenc. Če davčni
zavezanec naknadno prejme plačilo ali delno plačilo za opravljeno
dobavo blaga oziroma storitev, v zvezi s katero je uveljavil
popravek davčne osnove v skladu s tem odstavkom, mora od prejetega
zneska obračunati DDV.
(4) Ne glede na prejšnji odstavek lahko davčni zavezanec popravi
(zmanjša) znesek obračunanega in neplačanega DDV od vseh priznanih
terjatev, ki jih je prijavil v postopku prisilne poravnave oziroma
stečajnem postopku.
(5) Če davčni zavezanec naknadno prejme plačilo ali delno plačilo
za opravljeno dobavo blaga ali storitev, v zvezi s katero je
uveljavil popravek davčne osnove v skladu s prejšnjim odstavkom,
mora od prejetega zneska obračunati DDV.
(6) Če so elementi za določitev davčne osnove pri uvozu blaga
izraženi v tuji valuti, se menjalni tečaj določi v skladu s
predpisi Unije za izračun carinske vrednosti blaga.
(7) Če je vrednost, ki je podlaga za določitev davčne osnove, razen
pri uvozu blaga, določena v tuji valuti, se za preračun te
vrednosti v domačo valuto upošteva referenčni tečaj Evropske
centralne banke, ki velja na dan nastanka davčne obveznosti in ga
objavlja Banka Slovenije.
(8) Minister, pristojen za finance, lahko določi poenostavitve
glede preračuna vrednosti tuje valute v domačo valuto v skladu s
prejšnjim odstavkom.
VII. STOPNJA DDV
40. člen
(uporaba stopnje)
(1) DDV se obračunava po stopnji, ki velja v trenutku nastanka
obdavčljivega dogodka.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, se DDV obračunava po
stopnji, ki velja ob nastanku obveznosti obračuna DDV, v naslednjih
primerih:
a) v primerih iz petega odstavka 33. člena tega zakona;
b) v primeru pridobitve blaga znotraj Unije;
c) v primerih uvoza blaga iz tretjega in četrtega odstavka 35.
člena tega zakona.
(3) Stopnja, ki se uporablja za pridobitev blaga znotraj Unije, je
stopnja, ki se uporablja za dobavo enakega blaga na ozemlju
Slovenije.
41. člen
(stopnja DDV)
(1) DDV se obračunava in plačuje po splošni stopnji 22% od davčne
osnove in je enaka za dobavo blaga in storitev.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, se DDV obračunava in
plačuje po nižji stopnji 9,5 % od davčne osnove za dobave blaga in
storitev iz Priloge I in po posebni nižji stopnji 5 % od davčne
osnove za dobave blaga in storitev iz Priloge IV. Priloga I in
Priloga IV sta prilogi tega zakona in njegov sestavni del.
VIII. OPROSTITVE DDV
1. Oprostitve za določene dejavnosti, ki so v javnem
interesu
42. člen
(oproščene dejavnosti v javnem interesu)
(1) Plačila DDV so oproščeni:
1. bolnišnična in izvenbolnišnična zdravstvena oskrba in z njo
neposredno povezane dejavnosti, ki jih kot javno službo opravljajo
javni zdravstveni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije;
2. zdravstvena oskrba, ki jo zdravstveni delavci opravljajo v
okviru samostojne zdravstvene dejavnosti;
3. oskrba s krvjo in krvnimi pripravki, materinim mlekom ter
človeškimi organi za presajanje;
4. storitve zobnih tehnikov in zobna protetika, ki jo izdela zobni
tehnik oziroma zobozdravnik;
5. storitve, ki jih za svoje člane opravljajo neodvisne skupine
oseb, katerih dejavnosti so oproščene plačila DDV ali so
neobdavčljive, in so neposredno namenjene za opravljanje njihove
dejavnosti, če te skupine od svojih članov zahtevajo le plačilo
njihovega deleža skupnih stroškov in ni verjetno, da taka
oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;
5. storitve v okviru izvajanja dejavnosti v
javnem interesu, ki jih za svoje člane opravljajo neodvisne skupine
oseb, katerih dejavnosti so oproščene plačila DDV ali so
neobdavčljive, in so neposredno namenjene za opravljanje njihove
dejavnosti, če te skupine od svojih članov zahtevajo le plačilo
njihovega deleža skupnih stroškov in ni verjetno, da taka
oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;
6. socialno varstvene storitve, vključno s storitvami domov za
starejše oziroma storitve dolgotrajne
oskrbe, in dobava blaga, ki je z njimi neposredno povezana,
ki jih kot javno službo opravljajo javni socialno varstveni zavodi
ali druge osebe na podlagi koncesije ali, ki jih opravljajo druge
nepridobitne organizacije, ki se po predpisih štejejo za
dobrodelne, invalidske organizacije ali organizacije za
samopomoč;
7. storitve varstva otrok in mladostnikov ter dobava blaga in
storitev, ki je z njimi neposredno povezana, ki jih kot javno
službo opravljajo javni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije
ali druge organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne
organizacije;
8. predšolska vzgoja, šolsko izobraževanje, poklicno usposabljanje
in prekvalifikacije, vključno z dobavami blaga in storitev, ki so
neposredno povezane z vzgojo in izobraževanjem, poklicnim
usposabljanjem oziroma prekvalifikacijami, ki jih v skladu s
predpisi opravljajo javni zavodi ali druge organizacije, pod
pogoji, predpisanimi za opravljanje teh storitev, če ni verjetno,
da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;
9. zasebno poučevanje, ki ga opravljajo osebe, ki izpolnjujejo
predpisane pogoje za učitelja v javni šoli, in se nanaša na šolsko
izobraževanje;
10. zagotavljanje osebja s strani verskih skupnosti ali filozofskih
združenj za namene iz 1., 6., 7. in 8. točke tega člena, z namenom
zadovoljevanja duhovnih potreb;
11. storitve, ki jih svojim članom kot povračilo za članarino,
določeno v skladu z njihovimi pravili, opravijo nepridobitne
organizacije s cilji politične, sindikalne, verske, rodoljubne,
filozofske, humanitarne ali državljanske narave, in dobava blaga,
ki je neposredno povezana s temi storitvami, če ni verjetno, da
taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;
12. storitve, neposredno povezane s športom ali športno vzgojo, ki
jih nepridobitne organizacije nudijo osebam, ki se ukvarjajo s
športom ali se udeležujejo športne vzgoje;
13. kulturne storitve in z njimi neposredno povezano blago, ki jih
opravljajo javni zavodi in druge, od države priznane kulturne
institucije;
14. dobava blaga in storitev s strani organizacij, katerih
dejavnosti so oproščene plačila DDV v skladu s 1., 6., 7., 8., 11.,
12. in 13. točko tega odstavka, v zvezi z dogodki za zbiranje
denarnih sredstev, ki jih te organizacije organizirajo priložnostno
ter izključno v svojo lastno korist, in ni verjetno, da taka
oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;
15. reševalni prevozi bolnih ali poškodovanih oseb v, za te namene,
posebej prirejenih vozilih in plovilih, ki jih upravljajo
pooblaščene osebe;
16. prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti po
zakonu, ki ureja RTV Slovenije;
17. izvajanje univerzalne poštne storitve, v celoti ali delno, kot
je opredeljena v zakonu, ki ureja poštne storitve, ter dobava
blaga, ki je z njo neposredno povezana. Oprostitev se ne nanaša na
storitve in z njimi neposredno povezane dobave blaga, ki jih
izvajalci univerzalne poštne storitve opravijo v skladu s pogoji, o
katerih je bilo z uporabniki teh storitev posebej dogovorjeno.
(2) Dobava blaga in storitev ni oproščena plačila DDV v skladu s
1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točko prvega odstavka tega člena,
če:
– ni nujna za transakcije, ki so oproščene plačila DDV oziroma je
oproščene dejavnosti mogoče opravljati brez te dobave, ali
– je osnovni namen dobave, da organizacija pridobi dodaten prihodek
z opravljanjem transakcij, ki neposredno konkurirajo transakcijam
davčnih zavezancev, ki obračunavajo DDV.
43. člen
(oprostitve za določene dejavnosti v javnem interesu, ki jih
opravijo osebe, ki niso osebe javnega prava)
(1) Dobave blaga in storitev, za katere je oprostitev DDV določena
v 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točki prvega odstavka 42. člena
tega zakona, so oproščene plačila DDV tudi, če jih opravijo osebe,
ki niso osebe javnega prava, če je v vsakem posameznem primeru
dobave izpolnjen eden ali več naslednjih pogojev:
– njihov cilj ni doseganje dobička, če pa dobiček vseeno dosežejo,
ga ne smejo razdeliti, temveč ga morajo nameniti za nadaljnje
opravljanje ali izboljšanje storitev;
– jih upravljajo in vodijo večinoma prostovoljci, ki sami ali preko
drugih oseb niso posredno ali neposredno udeleženi v rezultatih teh
dejavnosti;
– zaračunavajo cene, ki jih odobrijo pristojni organi, ali cene, ki
niso višje od takšnih odobrenih cen, ali za storitve, za katere ni
potrebna odobritev cen, cene, ki so nižje, kot jih za podobne
storitve zaračunavajo davčni zavezanci, ki obračunavajo DDV;
– ni verjetno, da oprostitev DDV za te storitve izkrivlja
konkurenco, na primer postavlja v slabši položaj davčne zavezance,
ki obračunavajo DDV.
2. Oprostitve za določene druge dejavnosti
44. člen
(druge oproščene dejavnosti)
Plačila DDV so oproščene tudi naslednje transakcije:
1. zavarovalne in pozavarovalne transakcije, vključno s povezanimi
storitvami zavarovalnih posrednikov in zastopnikov;
2. najem oziroma zakup nepremičnin (vključno z leasingom),
razen:
– nastanitev v hotelih ali podobnih nastanitvenih zmogljivostih,
vključno z nastanitvijo v počitniških domovih, počitniških kampih
ali na prostorih, namenjenih kampiranju;
– dajanja v najem garaž in površin za parkiranje vozil;
– dajanja v najem trajno instalirane opreme in strojev;
– najema sefov;
3. dobava blaga, ki se je v celoti uporabljalo za namene oproščenih
dejavnosti oziroma transakcij iz 42. člena tega zakona in tega
člena, če davčni zavezanec ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV
za to blago, ali blaga, pri pridobitvi oziroma uporabi katerega ni
imel pravice do odbitka DDV v skladu s 66. členom tega zakona;
4. finančne transakcije, in sicer:
a) dajanje kreditov oziroma posojil v denarni obliki in
posredovanje pri sklepanju teh poslov ter upravljanje kreditov
oziroma posojil v denarni obliki, ko te storitve opravlja
kreditodajalec oziroma posojilodajalec;
b) izdajanje kreditnih garancij in drugih denarnih jamstev ter
upravljanje kreditnih garancij s strani kreditodajalca;
c) transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti in
tekočimi oziroma transakcijskimi računi, plačili, nakazili,
dolgovi, čeki in drugimi plačilnimi instrumenti, razen izterjave
dolgov in factoringa;
d) transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z valuto,
bankovci in kovanci, ki so zakonito plačilno sredstvo, razen
bankovcev in kovancev, katerih prodajna cena je določena na podlagi
njihove vrednosti kot zbirateljskega predmeta ali na podlagi
vrednosti kovine, iz katere so izdelani;
e) transakcije, vključno s posredovanjem (razen upravljanja,
hrambe, investicijskega svetovanja in storitev v zvezi s prevzemi),
z delnicami, deleži v podjetjih ali združenjih, obveznicami in
drugimi vrednostnimi papirji, razen z dokumenti o lastninski
pravici na blagu in pravicami in deleži;
f) upravljanje investicijskih skladov;
5. dobava kolkov, poštnih znamk po nominalni vrednosti, ki se
uporabljajo za poštne storitve na ozemlju Slovenije ter drugih
podobnih znamk;
6. igre na srečo;
7. dobava objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih so
objekti postavljeni, razen če je dobava opravljena, preden so
objekti ali deli objektov prvič vseljeni oziroma uporabljeni, ali
če je dobava opravljena, preden potečeta dve leti od začetka prve
uporabe oziroma prve vselitve;
8. dobava zemljišč, razen stavbnih zemljišč;
9. dobava zlata Banki Slovenije;
10. dobava blaga davčnemu zavezancu, za katerega se šteje, da je
prejel in dobavil blago v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega
zakona.
45. člen
(pravica do izbire za obdavčitev transakcij v zvezi z
nepremičninami)
(1) Davčni zavezanec, ki opravlja transakcije, za katere je
oprostitev DDV določena v 2., 7. in 8. točki 44. člena tega zakona,
se lahko dogovori z najemnikom, zakupnikom, leasingojemalcem
oziroma kupcem nepremičnine – davčnim zavezancem, ki ima pravico do
odbitka celotnega DDV, da bo od navedenih transakcij, ki bi morale
biti oproščene plačila DDV, obračunal DDV po predpisani
stopnji.
(2) Davčna zavezanca morata na zahtevo davčnega organa dokazati
obstoj pisnega dogovora o obdavčitvi transakcije v zvezi z
nepremičnino, sklenjenega za namene prvega odstavka tega člena pred
opravljeno dobavo.
3. Oprostitve za transakcije znotraj Unije
46. člen
(oprostitve v zvezi z dobavami blaga)
Plačila DDV so oproščene:
1. dobave blaga, ki ga prodajalec ali oseba, ki pridobi blago, ali
druga oseba za njun račun odpošlje ali odpelje z ozemlja Slovenije
v drugo državo članico, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
a) blago se dobavi drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki
ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v drugi državi članici,
b) davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec,
kateremu se dobavi blago, je identificiran za DDV v drugi državi
članici in je to identifikacijsko številko za DDV sporočil
dobavitelju, in
c) davčni zavezanec, ki je dobavil blago v drugo državo članico, je
predložil rekapitulacijsko poročilo v skladu s prvim in četrtim
odstavkom 90. člena in 92. členom tega zakona, v katero je vključil
tudi popolne in pravilne podatke v skladu z drugim in tretjim
odstavkom 90. člena tega zakona v zvezi z dobavo iz te točke.
Izjemoma lahko davčni organ dovoli uveljavitev oprostitve tudi, če
je davčni zavezanec opustil obveznost iz te točke in
neizpolnjevanje oziroma zamudo pri izpolnitvi svoje obveznosti
utemeljil z opravičljivimi razlogi, hkrati pa tudi predložil
manjkajoče podatke oziroma dokumente.
2. dobave novih prevoznih sredstev, ki jih odpošlje ali odpelje
prodajalec ali kupec ali druga oseba za njun račun z ozemlja
Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo davčnim zavezancem
ali pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve
blaga znotraj Unije niso predmet DDV, ali katerikoli drugi osebi,
ki ni davčni zavezanec;
3. dobave trošarinskih izdelkov, ki jih odpošlje ali odpelje
prodajalec, kupec ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije
v drugo državo članico, če se opravijo davčnim zavezancem ali
pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga
znotraj Unije, razen trošarinskih izdelkov, niso predmet DDV, če je
za odpošiljanje ali prevoz izdelkov izdan spremni dokument,
trošarina plačana v Sloveniji in zavarovano njeno plačilo v
namembni državi članici v skladu s predpisi, ki urejajo
trošarine;
4. dobave blaga v obliki prenosa blaga v smislu 9. člena tega
zakona v drugo državo članico, za katere bi se priznavale
oprostitve v skladu s 1. do 3. točko tega člena, če bi bile
opravljene za račun drugega davčnega zavezanca.
47. člen
(dobave blaga, za katere ne velja oprostitev)
(1) Oprostitev iz 1. točke 46. člena tega zakona se ne nanaša na
dobave blaga, ki jih opravijo davčni zavezanci, ki so oproščeni
obračunavanja DDV v skladu s 94. členom tega zakona, ter na dobave
blaga, ki se opravijo za davčne zavezance ali pravne osebe, ki niso
davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Unije niso
predmet DDV.
(2) Oprostitev iz 3. točke 46. člena tega zakona se ne nanaša na
dobave trošarinskih izdelkov, ki jih opravijo davčni zavezanci, ki
so oproščeni obračunavanja DDV v skladu s 94. členom tega
zakona.
(3) Oprostitev iz 1. in 3. točke 46. člena tega zakona se ne nanaša
na dobave blaga, ki so predmet DDV v skladu s posebno ureditvijo za
rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine ali posebno
ureditvijo za prodaje na javni dražbi.
48. člen
(oprostitve pri pridobitvah blaga znotraj Unije)
(1) Plačila DDV je oproščena pridobitev blaga znotraj Unije:
a) katerega dobava bi bila, če bi jo opravil davčni zavezanec v
Sloveniji, v vsakem primeru oproščena plačila DDV;
b) katerega uvoz bi bil v vsakem primeru oproščen plačila DDV v
skladu s 1., 2., 3. in 5. do 12. točko prvega odstavka 50. člena
tega zakona;
c) pri katerem bi v skladu s 74. členom tega zakona oseba, ki
pridobi blago, v vsakem primeru imela pravico do vračila celotnega
DDV, dolgovanega na podlagi 2. točke prvega odstavka 3. člena tega
zakona.
(2) Od pridobitve blaga znotraj Unije, ki je v skladu s prvim
odstavkom 23. člena tega zakona opravljena na ozemlju Slovenije, se
DDV ne obračuna, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:
a) pridobitev blaga opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v
Sloveniji, vendar je identificiran za DDV v drugi državi
članici;
b) pridobitev blaga je opravljena za namene nadaljnje dobave tega
blaga, ki jo opravi davčni zavezanec iz točke a) tega odstavka na
ozemlju Slovenije;
c) blago, ki ga davčni zavezanec iz točke a) tako pridobi, se
neposredno odpošlje ali odpelje iz druge države članice, kot je
država, v kateri je identificiran za DDV, in je namenjeno osebi, ki
je prejemnik nadaljnje dobave;
d) prejemnik nadaljnje dobave blaga je davčni zavezanec ali pravna
oseba, ki ni davčni zavezanec, vendar je identificirana za DDV v
Sloveniji, in
e) od nadaljnje dobave blaga, ki jo na ozemlju Slovenije opravi
davčni zavezanec iz točke a) tega odstavka, mora, v skladu s 4.
točko prvega odstavka 76. člena tega zakona, plačati DDV prejemnik
blaga.
49. člen
(oprostitve za določene prevozne storitve)
(1) Plačila DDV so oproščene prevozne storitve znotraj Unije pri
pošiljanju ali prevozu blaga na otoke, ki so del avtonomnega
področja Azorov in Madeire, ali z njih, kot tudi pošiljanje ali
prevoz blaga med temi otoki.
(2) Plačila DDV je oproščen tudi mednarodni prevoz potnikov, razen
mednarodnega cestnega prometa.
4. Oprostitve pri uvozu
50. člen
(oproščene transakcije)
(1) Plačila DDV so oproščene naslednje transakcije:
1. sprostitev blaga v prost promet, če bi dobava takega blaga, ki
bi jo na ozemlju Slovenije opravil davčni zavezanec, bila v vsakem
primeru oproščena plačila DDV;
2. uvoz blaga iz 51. člena tega zakona;
3. uvoz blaga s tretjega ozemlja, ki je del carinskega območja
Unije, za katerega bi se lahko uporabila oprostitev iz 2. točke
tega člena;
4. uvoz blaga, odposlanega ali odpeljanega s tretjega ozemlja ali
iz tretje države in uvoženega v državo članico, ki ni namembna
država članica, če je dobava takega blaga, ki jo opravi uvoznik,
kot je opredeljen v 6. točki prvega odstavka 76. člena tega zakona,
oproščena v skladu s 46. členom tega zakona;
5. uvoz blaga, ki ga v stanju, kakor je bilo izvoženo, ponovno
uvaža oseba, ki ga je izvozila, če je blago v skladu s carinskimi
predpisi oproščeno plačila carine;
6. uvoz blaga v okviru diplomatskih in konzularnih odnosov, ki je
oproščeno plačila carine;
6.a uvoz blaga s strani Evropske unije, Evropske skupnosti za
atomsko energijo, Evropske centralne banke, Evropske investicijske
banke ali organov, ki jih je ustanovila Unija, za katere se
uporablja Protokol z dne 8. aprila 1965 o privilegijih in
imunitetah Evropske skupnosti, in sicer v okvirih in pod pogoji iz
navedenega protokola in sporazumov o njegovem izvajanju ali
sporazumov o sedežu ter predvsem le do obsega, ki ne povzroča
izkrivljanja konkurence;
6.b uvoz blaga, ki ga opravi Evropska komisija (v nadaljnjem
besedilu: komisija) ali agencija ali organ, ustanovljen v skladu s
pravom Unije, kadar komisija ali agencija ali organ uvozi to blago
pri opravljanju nalog, dodeljenih s pravom Unije, pri odzivanju na
pandemijo COVID-19, razen kadar komisija ali agencija ali organ
uvoženo blago takoj ali pozneje uporabi za nadaljnje dobave za
plačilo;
7. uvoz blaga s strani mednarodnih organizacij, ki niso navedene v
6.a točki tega odstavka, in članov takih organizacij, z omejitvami
in pod pogoji, ki jih določajo mednarodne pogodbe o ustanovitvi
organizacij ali sporazumi o sedežu teh organizacij, ki veljajo za
Slovenijo;
8. blago, ki ga na ozemlje držav članic pogodbenic Severnoatlantske
zveze uvozijo oborožene sile drugih držav pogodbenic te zveze za
potrebe teh sil ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo
njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri skupni
obrambi;
8.a blago, ki ga na ozemlje držav članic uvozijo oborožene sile
drugih držav članic za potrebe teh sil ali spremnega civilnega
osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile
sodelujejo pri obrambnih prizadevanjih za izvajanje dejavnosti
Unije v okviru skupne varnostne in obrambne politike;
9. uvoz ulova, nepredelanega ali obdelanega po postopkih za
ohranitev kakovosti, vendar še nedobavljenega, ki ga davčni
zavezanci, ki opravljajo dejavnost ribištva, pripeljejo v
pristanišče;
10. zlato in druge plemenite kovine, bankovci in kovanci, ki jih
uvaža Banka Slovenije;
11. uvoz plina po sistemu za zemeljski plin ali po kateremkoli
omrežju, povezanim s takim sistemom, ali dovajanje plina v sistem
za zemeljski plin s plovila, namenjenega za prevoz plina, ali po
pridobivalnem plinovodnem omrežju, električne energije ali energije
za ogrevanje ali hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja ali
hlajenja;
12. storitve v zvezi z uvozom blaga, če je vrednost teh storitev
vključena v davčno osnovo v skladu s točko b) drugega odstavka 38.
člena tega zakona;
13. uvoz blaga, za katerega se DDV prijavi v skladu s posebno
ureditvijo za prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih
držav uvoženega blaga in za katero je bila davčnemu organu v državi
članici uvoza najpozneje ob vložitvi carinske deklaracije
predložena individualna identifikacijska številka za DDV za uporabo
posebne ureditve dobavitelja ali posrednika, ki deluje za njegov
račun, dodeljena v skladu s 130.l členom tega zakona.
(2) Uvoz blaga iz 4. točke prejšnjega odstavka je oproščen plačila
DDV, če uvozu blaga sledi oproščena dobava blaga v skladu s 1. in
4. točko 46. člena tega zakona, le če uvoznik v trenutku uvoza
pristojnemu davčnemu organu zagotovi vsaj naslednje
informacije:
a) svojo identifikacijsko številko za DDV, ki jo izda davčni organ
v Sloveniji ali identifikacijsko številko za DDV svojega davčnega
zastopnika, ki je dolžan plačati DDV, ki jo izda davčni organ v
Sloveniji;
b) identifikacijsko številko za DDV prejemnika blaga, ki mu je
blago dobavljeno v skladu s 1. točko 46. člena tega zakona, izdano
v drugi državi članici, ali svojo identifikacijsko številko za DDV,
izdano v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga
konča, če je blago predmet prenosa v skladu s 4. točko 46. člena
tega zakona;
c) dokaz, da je uvoženo blago namenjeno, da se odpelje ali odpošlje
iz Slovenije v drugo državo članico.
(3) Komisija, agencija ali organ, ustanovljen v skladu s pravom
Unije, ki uporablja oprostitev iz 6.b točke prvega odstavka tega
člena, obvesti davčni organ, kadar pogoji za oprostitev prenehajo
veljati. Po prenehanju veljavnosti oprostitve se za to blago
obračuna DDV na dan, ko se blago tako uporabi, in na podlagi
podatkov o davčni osnovi, ki jo na ta dan ugotovi pristojni davčni
organ.
(4) Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje in
način uveljavljanja oprostitev po tem členu ter določi količinske
ali vrednostne omejitve za posamezne vrste blaga, za katere
upravičenci iz 6., 6.a, 7., 8. in 8.a točke prvega odstavka tega
člena lahko uveljavijo oprostitev.
51. člen
(blago iz 2. točke 50. člena)
(1) Na podlagi 2. točke prvega odstavka 50. člena tega zakona se
plačila DDV oprostijo:
1. črtana
2. rabljeno osebno premoženje, ki pripada fizični osebi, ki je
prebivala v tujini neprekinjeno najmanj 12 mesecev in ki se seli v
Slovenijo. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in
tobačne izdelke, motorna vozila ter opremo za opravljanje
dejavnosti;
3. predmeti, ki pripadajo osebi, ki je prebivala v tujini
neprekinjeno najmanj 12 mesecev in ki se seli v Slovenijo zaradi
sklenitve zakonske zveze. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne
pijače, tobak in tobačne izdelke, motorna vozila ter opremo za
opravljanje dejavnosti;
4. predmeti, ki jih fizična oseba, ki stalno živi v Sloveniji,
pridobi z dedovanjem. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače,
tobak in tobačne izdelke, prevozna sredstva, opremo, zaloge
surovin, polizdelkov in končnih izdelkov, živino in kmetijske
pridelke, ki presegajo običajne družinske potrebe;
5. učni pripomočki, ki jih za lastne potrebe prinesejo s seboj
dijaki in študenti, ki prihajajo v Slovenijo z namenom šolanja;
6. blago v osebni prtljagi potnika, ki se uvaža v nekomercialne
namene in je v skladu s carinskimi predpisi oproščeno plačila
carine;
7. nekomercialno blago v pošiljkah, ki jih fizična oseba s
prebivališčem v tujini brezplačno pošilja fizični osebi na
carinskem območju do vrednosti, za tobak in tobačne izdelke,
alkohol in alkoholne pijače ter parfume in toaletne vode pa do
količin, ki jih predpiše minister, pristojen za finance;
8. častna odlikovanja in nagrade, če njihova narava ali posamična
vrednost kaže na to, da niso uvožene za komercialne namene;
priložnostna darila, prejeta v okviru mednarodnih odnosov, če ne
odražajo komercialnega namena; ob pogoju vzajemnosti predmeti,
namenjeni šefom tujih držav oziroma njihovim predstavnikom za
njihove potrebe v času uradnega obiska v Sloveniji. Oprostitev se
ne nanaša na alkoholne pijače ter tobak in tobačne izdelke;
9. terapevtske substance človeškega izvora in reagenti za določanje
krvnih skupin ter tipov tkiv, ki se uporabljajo za nekomercialne
medicinske ali znanstvene namene; farmacevtski izdelki za
zdravstveno oziroma veterinarsko uporabo na mednarodnih športnih
prireditvah; laboratorijske živali, živalske, biološke in kemične
substance, poslane brezplačno, ki so namenjene znanstvenim
raziskavam, ter vzorci referenčnih substanc, namenjenih kontroli
kvalitete medicinskih proizvodov, ki jih je odobrila Svetovna
zdravstvena organizacija;
10. blago, ki ga brezplačno pridobijo državni organi, dobrodelne in
človekoljubne organizacije, namenjeno pa je za brezplačno
razdelitev osebam, potrebnim pomoči, ali blago, poslano brezplačno
in brez vsakih komercialnih namenov, z namenom, da se uporabi
izključno zaradi zadovoljitve njihovih delovnih potreb ali
izvrševanja njihovih nalog. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne
pijače, tobak in tobačne izdelke, kavo in pravi čaj ter motorna
vozila (razen na reševalna vozila). Oprostitev se nanaša le na
organizacije, ki vodijo ustrezno knjigovodstvo in pristojnim
organom omogočajo nadzor nad njihovim delovanjem in ki po potrebi
nudijo zavarovanje plačila DDV;
11. blago, ki ga uvozijo državni organi in organizacije, dobrodelne
in človekoljubne organizacije, namenjeno pa je za brezplačno
razdelitev med žrtve naravnih in drugih nesreč in vojn, ali blago,
ki ostane last teh organizacij, dano pa je na razpolago prej
omenjenim žrtvam. Oprostitev se ne nanaša na material in opremo,
namenjeno za obnovo območij, ki jih je prizadela naravna in druga
nesreča. Oprostitev se nanaša le na organizacije, ki vodijo
ustrezno knjigovodstvo in pristojnim organom omogočajo nadzor nad
njihovim delovanjem in ki po potrebi nudijo zavarovanje plačila
DDV;
12. predmeti, ki so posebej izdelani za izobraževanje,
usposabljanje ali zaposlovanje gibalno in senzorno oviranih oseb
ter oseb z motnjo v duševnem razvoju, če so bili pridobljeni
brezplačno ter uvoženi s strani ustanov oziroma organizacij,
katerih dejavnost je izobraževanje oziroma nudenje pomoči tem
osebam, in če pri donatorjih ni izražen komercialni namen;
13. oprema, ki jo imetnik uporablja za opravljanje svoje
dejavnosti, pa to preseli v Slovenijo. Oprostitev se ne nanaša na
prevozna sredstva, gorivo, zaloge blaga, izdelkov in polizdelkov
ter živino, katere imetniki so trgovci;
14. rastlinski in živinorejski proizvodi, ki jih pridobijo kmetje –
državljani Republike Slovenije na svojih posestvih v obmejnem
območju sosednje države, ter naraščaj in drugi proizvodi,
pridobljeni od živine, ki jo imajo na teh posestvih zaradi poljskih
del, paše ali prezimovanja; semena, gnojiva in podobni izdelki za
obdelavo tal, ki jo uporabljajo kmetje – tuji državljani na svojih
posestvih v Sloveniji;
15. vzorci blaga neznatne vrednosti, ki so namenjeni za
pridobivanje naročil tovrstnega blaga in ki so glede videza in
količine neuporabni za kakršnekoli druge namene;
16. tiskovine in reklamni material, ki ga pošilja oseba s sedežem
poslovanja zunaj Slovenije;
17. blago, namenjeno uporabi na sejmu, razstavi ali podobni
prireditvi. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in
tobačne izdelke ter goriva in kuriva;
18. blago, ki je zaradi določitve svoje sestave, kvalitete ali
drugih tehničnih značilnosti, namenjeno preizkušanju, preiskovanju
ali testiranju in ki se v celoti porabi oziroma uniči. Oprostitev
se ne nanaša na blago, uporabljeno pri preizkušanju, analiziranju
ali testiranju zaradi pospeševanja prodaje;
19. predmeti in spremljajoči dokumenti, ki se v zvezi s
pridobitvijo ali varstvom blagovnih znamk, patentov in modelov
pošiljajo organizacijam za varstvo pravic intelektualne
lastnine;
20. turistično informativna dokumentacija, ki je namenjena za
brezplačno razdelitev in katere glavni namen je predstaviti tujo
turistično ponudbo;
21. dokumenti, ki se pošiljajo državnim organom; publikacije tujih
državnih organov ter mednarodnih organov in organizacij; obrazci za
izvajanje pooblastil državnih organov; dokazni predmeti v sodnih
postopkih; tiskane okrožnice, ki se pošiljajo kot del običajne
izmenjave informacij med javnimi službami ali bančnimi ustanovami;
uradne tiskovine, ki jih prejema Banka Slovenije; dokumenti,
arhivi, ter obrazci za uporabo na mednarodnih srečanjih,
konferencah ali kongresih; načrti, tehnične slike, modeli in
podobni dokumenti za namene sodelovanja na mednarodnem natečaju, ki
se organizira v Sloveniji; tiskani obrazci, ki se v skladu z
mednarodnimi konvencijami uporabljajo kot uradni dokumenti v
mednarodnem prometu vozil in blaga; fotografije in diapozitivi, ki
se pošiljajo tiskovnim agencijam ali časopisnim hišam; zbirateljski
predmeti in umetniška dela, ki niso namenjeni prodaji in so uvoženi
brezplačno s strani muzejev, galerij in drugih inštitucij ter so
namenjeni za brezplačne oglede; zidni zemljevidi, filmi (razen
kinematografskih) in drugi avdiovizualni izdelki
vzgojno-izobraževalnega značaja, ki jih izdela OZN ali njene
specializirane agencije;
22. material, potreben za natovarjanje ter zavarovanje blaga med
transportom; stelja in krma za živali med transportom, naložena na
prevozno sredstvo, ki se uporablja za prevoz živali iz tuje države
v Slovenijo ali čez Slovenijo;
23. goriva in maziva v rezervoarjih, ki so tovarniško vdelani v
motorna vozila;
24. material za postavitev, vzdrževanje ali okrasitev spominskih
obeležij, grobov ali pokopališč vojnih žrtev iz drugih držav; krste
s posmrtnimi ostanki in žare s pepelom pokojnika ter pogrebni
artikli, ki običajno spremljajo krste in žare.
(2) Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje in
način uveljavljanja oprostitev po tem členu.
5. Oprostitve pri izvozu
52. člen
(oproščene transakcije)
(1) Plačila DDV so oproščene naslednje transakcije:
a) dobava blaga, ki ga iz Slovenije odpošlje ali odpelje v namembni
kraj zunaj Unije prodajalec ali druga oseba za njegov račun;
b) dobava blaga, ki ga iz Slovenije odpošlje ali odpelje v namembni
kraj zunaj Unije kupec, ki nima sedeža na ozemlju Slovenije, ali
druga oseba za njegov račun, razen blaga, ki ga prevaža kupec sam
in je namenjeno za opremljanje, oskrbovanje z gorivom ali druge
vrste oskrbovanja zasebnih čolnov, zasebnih zrakoplovov ali
katerihkoli drugih prevoznih sredstev za zasebno rabo;
c) blago, dobavljeno pooblaščenim organizacijam, ki ga te izvozijo
iz Unije kot del svojih človekoljubnih, dobrodelnih dejavnosti ali
dejavnosti poučevanja, ki jih izvajajo zunaj Unije;
d) storitve dodelave blaga (premičnin), ki so bile pridobljene ali
uvožene z namenom, da se na tem blagu opravi taka dodelava, vendar
le v primeru, če naročnik nima sedeža na ozemlju Slovenije in če
blago odpošlje ali odpelje zunaj Unije izvajalec ali naročnik ali
druga oseba za račun enega od njiju;
e) opravljanje storitev, vključno s prevoznimi storitvami in
pomožnimi storitvami, razen storitev, ki so oproščene v skladu z
42. in 44. členom tega zakona, če so neposredno povezane z izvozom
ali uvozom blaga v smislu drugega in tretjega odstavka 31. ter
uvozom blaga v skladu s prvim odstavkom 58. člena tega zakona.
(2) Pri dobavi blaga iz točke b) prvega odstavka tega člena, ki ga
potnik prenaša v svoji osebni prtljagi, se oprostitev plačila davka
uveljavlja na način vračila DDV, če so izpolnjeni pogoji iz 75.
člena tega zakona.
(3) Pri dobavi blaga iz točke c) prvega odstavka tega člena se
oprostitev plačila davka uveljavi tako, da se pooblaščenim
organizacijam vrne plačani DDV.
6. Oprostitve v zvezi z mednarodnim prevozom
53. člen
(dobava, najem in popravila plovil in zrakoplovov, oskrbovanje
in opravljanje storitev za neposredne potrebe plovil in
zrakoplovov)
Plačila DDV so oproščene naslednje transakcije v zvezi z
mednarodnim prevozom:
a) dobava blaga za oskrbovanje z gorivom in drugo oskrbovanje
plovil za plovbo na odprtem morju, ki opravljajo prevoz potnikov za
plačilo ali so namenjena za opravljanje komercialne, industrijske
ali ribiške dejavnosti, ter plovil za reševanje ali pomoč na morju
ali za priobalni ribolov, razen za oskrbovanje plovil za priobalni
ribolov;
b) dobava blaga za oskrbovanje vojaških plovil iz oznake 89.06 10
00 kombinirane nomenklature, ki zapustijo ozemlje Slovenije in so
namenjena v tuja pristanišča oziroma sidrišča;
c) dobava, izboljšave, popravilo, vzdrževanje, zakup in najem
plovil iz točke a) tega člena ter dobava, najem, popravilo in
vzdrževanje opreme, vključno z ribiško opremo, ki je vgrajena ali
se pri tem uporablja;
d) opravljanje storitev, razen storitev iz točke c) tega člena, za
neposredne potrebe plovil iz točke a) ali njihovega tovora;
e) dobava blaga za oskrbovanje z gorivom in drugo oskrbovanje
zrakoplovov, ki jih uporabljajo letalske družbe za polete na
mednarodnih zračnih poteh za plačilo;
f) dobava, izboljšave, popravilo, vzdrževanje, zakup in najem
zrakoplovov iz točke e) tega člena ter dobava, najem, popravilo in
vzdrževanje opreme, ki je vgrajena ali se pri tem uporablja;
g) opravljanje storitev, razen storitev iz f) točke tega člena, za
neposredne potrebe zrakoplovov iz e) točke tega člena ali njihovega
tovora.
7. Oprostitve v zvezi z nekaterimi transakcijami, ki se
obravnavajo kot izvoz
54. člen
(oprostitve v okviru diplomatskih in konzularnih odnosov,
COVID-19 ukrepov, NATO, SVOP, dobava zlata centralnim
bankam)
(1) Plačila DDV so oproščene naslednje transakcije:
a) dobave blaga ali storitev v okviru diplomatskih in konzularnih
odnosov;
aa) dobave blaga ali storitev Evropski uniji, Evropski skupnosti za
atomsko energijo, Evropski centralni banki, Evropski investicijski
banki ali organom, ki jih je ustanovila Unija, za katere se
uporablja Protokol z dne 8. aprila 1965 o privilegijih in
imunitetah Evropske skupnosti, in sicer v okvirih in pod pogoji iz
navedenega protokola in sporazumov o njegovem izvajanju ali
sporazumov o sedežu ter predvsem le do obsega, ki ne povzroča
izkrivljanja konkurence;
ab) dobave blaga in storitev komisiji ali agenciji ali organu,
ustanovljenemu v skladu s pravom Unije, kadar komisija ali agencija
ali organ kupi to blago ali storitve pri opravljanju nalog, ki so
jim dodeljene s pravom Unije, pri odzivanju na pandemijo COVID-19,
razen kadar komisija ali agencija ali organ kupljeno blago ali
storitve takoj ali pozneje uporabi za nadaljnje dobave za
plačilo;
b) dobave blaga ali storitev mednarodnim organizacijam, ki niso
navedene v prejšnji točki v točki aa) tega odstavka, in
članom teh organizacij z omejitvami in pod pogoji, ki jih določajo
mednarodne pogodbe o ustanovitvi organizacij ali sporazumi o sedežu
teh organizacij, ki veljajo za Slovenijo;
c) dobave blaga ali storitev, opravljene na ozemlju Slovenije, za
potrebe oboroženih sil drugih držav, pogodbenic Severnoatlantske
zveze, ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz
ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri skupni obrambi;
d) dobave blaga ali storitev, opravljene na ozemlju Slovenije, za
potrebe oboroženih sil drugih držav članic ali spremnega civilnega
osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile
sodelujejo pri obrambnih prizadevanjih za izvajanje dejavnosti
Unije v okviru skupne varnostne in obrambne politike;
e) dobave blaga ali storitev v drugo državo članico, namenjene za
oborožene sile katerekoli države, ki je pogodbenica
Severnoatlantske zveze, razen same namembne države članice, za
potrebe teh oboroženih sil ali spremnega civilnega osebja ali za
oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri
skupni obrambi;
f) dobave blaga ali storitev v drugo državo članico, namenjene za
oborožene sile katere koli države članice, razen same namembne
države članice, za potrebe teh oboroženih sil ali spremnega
civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te
sile sodelujejo pri obrambnih prizadevanjih za izvajanje dejavnosti
Unije v okviru skupne varnostne in obrambne politike;
g) dobave zlata centralnim bankam.
(2) Komisija, agencija ali organ, ustanovljen v skladu s pravom
Unije, ki je sprejel oproščeno dobavo iz točke ab) prejšnjega
odstavka, obvesti davčni organ, kadar pogoji za oprostitev
prenehajo veljati. Po prenehanju veljavnosti oprostitve se za blago
ali storitve obračuna DDV na dan, ko se blago oziroma storitve tako
uporabi. Komisija, agencija ali organ, ustanovljen v skladu s
pravom Unije, ki ni identificiran za namene DDV v Sloveniji, plača
DDV na podlagi odločbe davčnega organa.
(3) Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje in
način uveljavljanja oprostitev po tem členu, ter določi količinske
ali vrednostne omejitve za posamezne vrste blaga, za katero
upravičenci iz a), aa) ter b) do f) točke prvega odstavka tega
člena lahko uveljavijo oprostitev.
8. Oprostitve za storitve posrednikov
55. člen
(oprostitve za storitve posrednikov)
(1) Plačila DDV so oproščene storitve, ki jih opravijo posredniki,
ki delujejo v imenu in za račun druge osebe, če so te storitve del
transakcij iz 52. do vključno 54. člena tega zakona, ali
transakcij, opravljenih zunaj Unije.
(2) Oprostitev iz prvega odstavka tega člena se ne nanaša na
storitve potovalnih agentov, ki delujejo v imenu in za račun
potnika, za storitve, ki se opravijo v drugih državah članicah.
9. Oprostitve za transakcije, povezane z mednarodnim
trgovanjem
56. člen
(pogoji za oprostitev)
Oprostitev plačila DDV v skladu s tem podpoglavjem se lahko
uveljavi le, če blago oziroma storitve niso namenjeni za končno
potrošnjo in če je znesek DDV, ki se obračuna ob zaključku
postopkov ali možnosti iz tega podpoglavja, enak znesku DDV, ki bi
ga bilo treba obračunati, če bi bila vsaka od teh transakcij
obdavčena v Sloveniji.
57. člen
(oprostitve za dobave blaga in storitve v carinskih
postopkih)
(1) Plačila DDV so oproščene naslednje transakcije:
a) dobava blaga, ki se predloži davčnemu organu in je v skladu s
carinskimi predpisi v začasni hrambi;
b) dobava blaga, ki se v skladu s carinskimi predpisi vnese v
prosto cono;
c) dobava blaga, za katero se v skladu s carinskimi predpisi začne
postopek carinskega skladiščenja ali postopek aktivnega
oplemenitenja.
(2) Plačila DDV so oproščene tudi storitve, ki so povezane z
dobavami blaga po prvem odstavku tega člena.
(3) Plačila DDV so oproščene tudi dobave blaga iz prvega odstavka
tega člena v prostih conah, carinskih skladiščih in opravljanje
storitev na tem blagu, vendar le, dokler je blago v prosti coni ali
v postopku carinskega skladiščenja v skladu s carinskimi
predpisi.
58. člen
(oprostitve za dobave določenega blaga in storitev v davčnih
skladiščih)
(1) Plačila DDV sta oproščena tudi dobava in uvoz blaga iz Priloge
II tega zakona, ki se vnese v davčno skladišče v Sloveniji.
(2) Za namene tega zakona je »davčno skladišče«:
– v primeru mineralnih olj: prostor, ki je opredeljen kot
trošarinsko skladišče v skladu z zakonom, ki ureja trošarine;
– pri drugem blagu: prostor, ki je opredeljen kot davčno skladišče
v skladu s tem zakonom in predpisom, ki ga izda minister, pristojen
za finance.
(3) V davčnem skladišču ne sme biti skladiščeno blago, ki je
namenjeno prodaji na drobno, razen v naslednjih primerih:
a) če je blago namenjeno davka prosti prodajalni, ki se nahaja za
izstopno mejno carinsko kontrolo na letališču ali pristanišču, za
prodajo blaga, ki se iznese v potnikovi osebni prtljagi pri poletih
ali ladijskih prevozih na tretje ozemlje ali v tretjo državo, kadar
je taka prodaja oproščena v skladu s točko b) prvega odstavka 52.
člena tega zakona;
b) če je blago namenjeno davčnim zavezancem za dobave potnikom na
krovu zrakoplova ali plovila med poletom ali ladijskim prevozom,
kadar je namembni kraj zunaj Unije;
c) če je blago namenjeno davčnim zavezancem za dobave, ki so
oproščene plačila DDV v skladu s 54. členom tega zakona.
(4) Plačila DDV so oproščene tudi storitve, ki so povezane z
dobavami blaga po prvem odstavku tega člena.
(5) Plačila DDV so oproščene tudi dobave blaga iz Priloge II, ki je
priloga tega zakona in njegov sestavni del, in storitev na tem
blagu, dokler je blago v postopku davčnega skladiščenja.
59. člen
(davčno skladišče)
(1) Skladiščenje izdelkov iz Priloge II tega zakona, za katere se
lahko uveljavlja oprostitev plačila DDV, dokler so v postopku
skladiščenja, se lahko opravlja le v davčnem skladišču, za katerega
delovanje je davčni organ izdal dovoljenje.
(2) Davčni organ lahko izda dovoljenje osebi, za katero oceni, da
je glede finančnih in drugih okoliščin primerna za imetnika
davčnega skladišča, in ki v velikem obsegu skladišči blago,
navedeno v Prilogi II tega zakona.
(3) Za ustanovitev in delovanje davčnega skladišča se smiselno
uporabljajo določbe carinskih predpisov, ki opredeljujejo carinska
skladišča.
(4) Podrobnejše predpise o pogojih, ki jih mora izpolnjevati
imetnik skladišča, da lahko pridobi dovoljenje za ustanovitev in
delovanje davčnega skladišča, načinu zavarovanja plačila DDV,
vsebini vloge za izdajo dovoljenja, prenehanju veljavnosti
dovoljenja, dokumentaciji, ki jo mora voditi in hraniti imetnik
dovoljenja, predpiše minister, pristojen za finance.
60. člen
(pridobitev blaga znotraj Unije)
Oprostitev plačila DDV v skladu s tem podpoglavjem se, pod enakimi
pogoji, kot so predpisani za dobave blaga, ki se opravijo na
ozemlju Slovenije, nanaša tudi na pridobitve blaga znotraj
Unije.
61. člen
(znesek dolgovanega DDV)
(1) Od blaga, ki je v enem od postopkov ali možnosti iz tega
podpoglavja, se DDV obračuna takrat, ko se za to blago ti postopki
oziroma možnosti končajo.
(2) Če medtem ko je bilo blago v enem od postopkov ali možnosti iz
tega podpoglavja ni bila opravljena dobava tega blaga, znesek
dolgovanega DDV ustreza davku, ki bi bil obračunan ob uvozu, ob
dobavi blaga ali ob pridobitvi blaga znotraj Unije, povečanem za
znesek davka, ki bi bil obračunan od storitev.
(3) Če je bila medtem ko je bilo blago v enem od postopkov ali
možnosti iz tega podpoglavja opravljena dobava tega blaga, znesek
dolgovanega DDV ustreza davku, ki bi bil obračunan od zadnje od teh
dobav, povečanem za davek, ki bi bil obračunan od storitev,
opravljenih po opravljeni zadnji dobavi blaga.
IX. ODBITEK DDV
1. Nastanek in obseg pravice do odbitka
62. člen
(nastanek pravice do odbitka DDV)
Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost
obračuna DDV.
63. člen
(obseg pravice)
(1) Davčni zavezanec ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan
plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri
nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve
uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih
transakcij, in sicer:
a) DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za
blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni
zavezanec;
b) DDV, ki ga je dolžan plačati za transakcije, ki se obravnavajo
kot dobave blaga ali storitev v skladu s točko a) 8. člena tega
zakona;
c) DDV, ki ga je dolžan plačati za pridobitve blaga znotraj Unije v
skladu z 2. a) točko prvega odstavka 3. člena tega zakona;
d) DDV, ki ga je dolžan plačati za transakcije, ki se obravnavajo
kot pridobitve blaga znotraj Unije v skladu z 12. in 13. členom
tega zakona;
e) DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji v
zvezi z uvozom blaga.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, ima davčni zavezanec tudi
pravico do odbitka DDV, če se blago in storitve uporabijo za
namene:
a) transakcij, ki jih je v zvezi z dejavnostjo iz drugega odstavka
5. člena tega zakona opravil zunaj Slovenije, če bi bil upravičen
do odbitka DDV, če bi bile opravljene v Sloveniji;
b) transakcije, ki so oproščene DDV v skladu z 10. točko 44. člena,
46. ali 49. členom, 12. točko prvega odstavka 50. člena ter 52. do
58. členom tega zakona;
c) transakcij, ki so oproščene v skladu s točkami 1 in 4(a) do (e)
44. člena tega zakona, če ima naročnik sedež zunaj Unije ali če so
te transakcije neposredno povezane z blagom, namenjenim za izvoz iz
Unije.
(3) Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji in ni
identificiran za namene DDV v Sloveniji, ima pravico do vračila DDV
od blaga in storitev, nabavljenih v Sloveniji, ali od uvoza blaga v
Slovenijo, pod pogojem, da blago in storitve uporabi za:
a) transakcije iz drugega odstavka tega člena;
b) transakcije, za katere je plačnik DDV v skladu s 76. členom tega
zakona izključno prejemnik.
(4) Vračilo DDV davčnemu zavezancu, ki ima sedež v drugi državi
članici, se opravi v skladu s 74. do 74.g členom tega zakona.
(5) Vračilo DDV davčnemu zavezancu, ki ima sedež zunaj Unije, se
opravi v skladu s 74.i členom tega zakona.
63.a člen
(nepremičnine)
(1) Davčni zavezanec, ki nepremičnino, ki je del poslovnih sredstev
davčnega zavezanca, uporablja za opravljanje njegove dejavnosti in
tudi za njegove zasebne namene ali za zasebne namene njegovih
zaposlenih ali za druge namene, kot za namene opravljanja njegove
dejavnosti, ima pravico da od DDV, ki ga je dolžan plačati za
izdatke v zvezi s to nepremičnino, odbije DDV v skladu z 62.
členom, prvim in drugim odstavkom 63. člena in prvim in sedmim
odstavkom 65. člena tega zakona, samo za del nepremičnine, ki se
uporablja za opravljanje njegove dejavnosti.
(2) Ne glede na 15. člen tega zakona se popravek odbitka zaradi
spremembe v deležu uporabe nepremičnine iz prejšnjega odstavka
opravi v skladu z načeli iz 68., 69. in 70. člena tega zakona.
64. člen
(nova prevozna sredstva)
(1) Davčni zavezanec iz tretjega odstavka 5. člena tega zakona, ki
priložnostno dobavi novo prevozno sredstvo pod pogoji iz 2. točke
46. člena tega zakona, ima pravico, da odbije DDV, ki je vključen v
nabavni ceni ali plačan pri uvozu ali pri pridobitvi prevoznega
sredstva znotraj Unije, do zneska, ki ne presega zneska DDV, ki bi
ga moral plačati, če dobava ne bi bila oproščena.
(2) Pravica do odbitka nastane in se lahko uveljavi samo v trenutku
dobave novega prevoznega sredstva. Davčni zavezanec lahko
uveljavlja odbitek DDV v obliki vračila DDV na podlagi zahtevka, ki
ga v elektronski obliki predloži davčnemu organu v 15 dneh od dneva
dobave.
(3) Podrobnejša pravila za izvajanje tega člena predpiše minister,
pristojen za finance.
65. člen
(odbitni delež)
(1) Za blago in storitve, ki jih davčni zavezanec potrebuje tako za
transakcije, pri katerih DDV lahko odbije v skladu s 63. členom
tega zakona, kot za transakcije, pri katerih DDV ne sme odbiti, se
lahko odbije samo tak delež DDV, ki se pripiše prvim transakcijam.
Ta delež se določi v skladu s tem členom za vse transakcije, ki jih
opravi davčni zavezanec.
(2) Odbitni delež se določi tako, da se navede:
a) v števcu: skupni znesek letnega prometa, brez DDV, ki se nanaša
na transakcije, pri katerih je DDV odbiten po 63. členu tega
zakona;
b) v imenovalcu: skupni znesek letnega prometa, brez DDV, ki se
nanaša na transakcije, vključene v števcu, in na transakcije, pri
katerih DDV ni odbiten, vključno s subvencijami, razen tistih, ki
so neposredno povezane s ceno blaga ali storitev iz prvega odstavka
36. člena tega zakona.
(3) Pri izračunu odbitnega deleža iz drugega odstavka tega člena se
ne upoštevajo naslednji zneski:
a) znesek prometa, ki se nanaša na dobave osnovnih sredstev, ki jih
je davčni zavezanec uporabljal za namene svoje dejavnosti;
b) znesek prometa, ki se nanaša na priložnostne transakcije z
nepremičninami;
c) znesek prometa, ki se nanaša na priložnostne finančne
transakcije.
(4) Odbitni delež se določi na letni podlagi kot odstotek in se
zaokroži navzgor na celo število.
(5) Odbitni delež za tekoče leto določi davčni zavezanec sam na
podlagi podatkov o transakcijah v preteklem letu. Če v preteklem
letu ni bilo transakcij ali če so te transakcije v znesku neznatne,
se odbitni delež začasno določi na podlagi podatkov o predvidenih
transakcijah.
(6) Odbitki, opravljeni na podlagi takega začasnega deleža, se
morajo popraviti, ko se v naslednjem letu ugotovi oziroma določi
končni odbitni delež za preteklo leto.
(7) Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko davčni zavezanec
določi odbitni delež ločeno za vsako področje svoje dejavnosti, če
vodi ločeno knjigovodstvo za vsako področje svoje dejavnosti.
Davčni zavezanec mora izračunavati odbitni delež v skladu z
načinom, ki ga je izbral v skladu s tem odstavkom, najmanj 12
mesecev.
(8) Davčni organ lahko prepove davčnemu zavezancu uporabo izbranega
načina določanja odbitnega deleža, če davčni zavezanec z izbranim
načinom ne omogoči izvajanja nadzora nad obračunavanjem in
plačevanjem DDV v skladu s tem zakonom.
66. člen
(omejitev pravice do odbitka)
Davčni zavezanec ne sme odbiti DDV od:
a) jaht in čolnov, namenjenih za šport in razvedrilo, goriv in
maziv ter nadomestnih delov ter storitev, tesno povezanih s tem,
razen od plovil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti
prevoza potnikov in blaga, dajanje v najem in zakup ter za
nadaljnjo prodajo;
b) zrakoplovov, goriv in maziv ter nadomestnih delov ter storitev,
tesno povezanih s tem, razen od zrakoplovov, ki se uporabljajo za
opravljanje dejavnosti prevoza potnikov in blaga, dajanje v najem
in zakup ter za nadaljnjo prodajo;
c) osebnih avtomobilov ter motornih koles, goriv in maziv ter
nadomestnih delov ter storitev tesno povezanih s tem, razen od
vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti prevoza potnikov
in blaga, dajanje v najem in zakup ter za nadaljnjo prodajo, vozil,
ki se uporabljajo v avtošolah za izvajanje programa usposabljanja
iz vožnje v skladu z veljavnimi predpisi, kombiniranih vozil za
opravljanje dejavnosti javnega linijskega in posebnega linijskega
prevoza ter osebnih specialnih vozil, prilagojenih izključno za
prevoz pokojnikov;
d) stroškov reprezentance (pri čemer se kot stroški reprezentance
štejejo zgolj stroški pogostitve in zabave ob poslovnih in
družabnih stikih);
e) stroškov prehrane (vključno s pijačo) in stroškov nastanitve,
razen stroškov, ki so davčnemu zavezancu nastali pri teh dobavah v
okviru opravljanja njegove dejavnosti.
66.a člen
(črtan)
66.b člen
(izjema od omejitve pravice do odbitka)
(1) Davčni zavezanec, ki ne sme odbiti DDV v skladu s točko c) 66.
člena tega zakona, sme odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga
je plačal pri nabavah osebnih avtomobilov, motornih koles, koles in
podobnih vozil s pomožnim motorjem (v nadaljnjem besedilu: motorno
vozilo), namenjenih za opravljanje dejavnosti davčnega zavezanca,
če je pogon motornega vozila brez izpusta ogljikovega dioksida ter
vrednost vozila z vključenim obračunanim DDV in drugimi dajatvami
ne presega 80.000 eurov.
(2) Davčni zavezanec, ki ima na podlagi prejšnjega odstavka pravico
do odbitka DDV od nabave motornega vozila, ima pravico do odbitka
DDV tudi od nabave goriv in maziv ter nadomestnih delov in storitev
vezanih na ta motorna vozila.
(3) Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje in
način uveljavljanja pravice do odbitka po tem členu.
67. člen
(uveljavljanje pravice do odbitka)
(1) Za uveljavljanje pravice do odbitka DDV mora davčni zavezanec
izpolnjevati naslednje pogoje:
a) za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega
zakona, v zvezi z dobavo blaga ali storitev, mora imeti račun,
izdan v skladu z 80.a do 84.a členom tega zakona;
b) za odbitke v skladu s točko b) prvega odstavka 63. člena tega
zakona, v zvezi s transakcijami, ki se obravnavajo kot dobava blaga
ali storitev, mora izpolnjevati formalnosti, ki jih predpiše
minister, pristojen za finance;
c) za odbitke v skladu s točko c) prvega odstavka 63. člena tega
zakona, v zvezi s pridobitvami blaga znotraj Unije, v obračunu DDV
iz 87. člena tega zakona mora navesti vse podatke, ki so potrebni
za izračun zneska DDV, ki ga je dolžan plačati za svoje pridobitve,
in imeti račun;
d) za odbitke v skladu s točko d) prvega odstavka 63. člena tega
zakona, v zvezi s transakcijami, ki se obravnavajo kot pridobitve
blaga znotraj Unije, mora izpolnjevati formalnosti, ki jih predpiše
minister, pristojen za finance;
e) za odbitke v skladu s točko e) prvega odstavka 63. člena tega
zakona, v zvezi z uvozom blaga, mora imeti uvozni dokument, na
katerem je naveden kot prejemnik ali uvoznik in na katerem je
naveden znesek DDV, ki ga je dolžan plačati oziroma omogoča izračun
tega zneska;
f) če je dolžan plačati DDV kot naročnik ali kupec v skladu z 2.,
3. in 4. točko prvega odstavka 76. člena ali 76.a členom tega
zakona, mora izpolnjevati formalnosti, ki jih predpiše minister,
pristojen za finance.
(2) Davčni zavezanec opravi odbitek tako, da od skupnega zneska
DDV, ki ga dolguje za dano davčno obdobje, odšteje skupni znesek
DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka, ki
se lahko uveljavlja v skladu s prvim odstavkom tega člena. Če
davčni zavezanec ne opravi odbitka DDV v tem davčnem obdobju, lahko
odbije ta znesek DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne
pozneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi
letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka DDV.
(3) Davčni zavezanec iz četrtega odstavka 95. člena tega zakona
lahko odbije znesek pavšalnega nadomestila v davčnem obdobju, v
katerem je pavšalno nadomestilo plačal.
(4) Če davčni zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan DDV od
osebe, ki ga po tem zakonu ne sme izkazati, ne sme odbiti
izkazanega DDV, ne glede na to, ali nepooblaščena oseba ta DDV
plača.
(5) Če davčni zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan višji
znesek DDV, kot bi moral biti po zakonu, ne sme odbiti tega višjega
zneska, ne glede na to, da je bil DDV plačan.
(6) Davčni zavezanec lahko uveljavlja pravico do odbitka DDV ne
prej kot v davčnem obdobju, v katerem je nastala obveznost za
obračun DDV, če do poteka roka za predložitev obračuna DDV za to
davčno obdobje razpolaga z dokumenti oziroma izpolnjuje formalnosti
iz prvega odstavka tega člena.
68. člen
(popravek odbitka DDV)
(1) Davčni zavezanec mora prvotni odbitek popraviti, če je odbitek
višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec
upravičen.
(2) Popravek mora davčni zavezanec opraviti, če se po opravljenem
obračunu spremenijo dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi
zneska za odbitek, kot na primer odpovedi nakupov in znižanja
cen.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena, davčni zavezanec ne
popravi prvotnega odbitka v primeru uradno dokazanega uničenja,
izgube ali tatvine premoženja ter v primeru dajanja daril manjših
vrednosti ali dajanja vzorcev iz 7. člena tega zakona.
69. člen
(popravek odbitka DDV pri osnovnih sredstvih)
(1) Za osnovna sredstva se popravek odbitka DDV razporedi na
obdobje 5 let, razen za nepremičnine, ki so bile pridobljene kot
osnovna sredstva, za katere se popravek razporedi na obdobje 20
let.
(2) Obdobje iz prvega odstavka tega člena začne teči z začetkom
uporabe osnovnega sredstva.
(3) Za začetek uporabe po drugem odstavku tega člena se šteje
davčno obdobje, v katerem je izvršen (oziroma ni izvršen) odbitek
DDV.
(4) Letni popravek znaša 1/5 oziroma 1/20 zneska DDV, ki je bil
zaračunan na osnovna sredstva. Popravek se izvede na podlagi
sprememb v upravičenosti do odbitka v naslednjih letih glede na
upravičenost v letu, v katerem je bilo blago prvič uporabljeno.
(5) Popravek odbitka DDV se ne izvrši, če znaša razlika do 10
eurov.
70. člen
(dobava osnovnih sredstev v obdobju popravkov)
(1) Če davčni zavezanec opravi dobavo osnovnega sredstva v obdobju
popravka, se šteje, kakor da se osnovno sredstvo uporabi za njegovo
ekonomsko dejavnost do konca obdobja popravka.
(2) Šteje se, da je ekonomska dejavnost v celoti obdavčena, če je
dobava osnovnih sredstev obdavčena.
(3) Šteje se, da je ekonomska dejavnost v celoti oproščena, če je
dobava osnovnih sredstev oproščena.
(4) Popravek odbitka iz prvega odstavka tega člena se izvede le
enkrat za celotno preostalo obdobje popravka.
71. člen
(črtan)
72. člen
(popravek odbitka DDV na podlagi odločitve davčnega
organa)
(1) Če se na podlagi odločitve davčnega organa spremeni (poveča)
znesek DDV, ki ga je davčni zavezanec obračunal pri dobavi blaga in
storitev, lahko ta davčni zavezanec na podlagi odločbe davčnega
organa izstavi popravljen račun s pravilno obračunanim zneskom DDV,
na podlagi katerega lahko prejemnik blaga in storitev za nastalo
razliko uveljavi pravico do odbitka DDV v skladu z določili tega
zakona v davčnem obdobju, ko prejme takšen račun.
(2) Če se spremeni znesek DDV, obračunan pri uvozu blaga, ki ga je
davčni zavezanec upošteval kot odbitek vstopnega DDV, se na podlagi
davčnega dokumenta ali odločbe davčnega organa lahko popravi
odbitek vstopnega DDV za nastalo razliko.
(3) Minister, pristojen za finance, podrobneje predpiše vsebino
računa iz prvega odstavka tega člena.
2. Vračilo DDV
2.1. Vračilo DDV na podlagi obračuna DDV
73. člen
(vračilo DDV na podlagi obračuna DDV)
(1) Če za dano davčno obdobje znesek odbitkov presega znesek
dolgovanega DDV, se presežek prenese v naslednje davčno
obdobje.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se davčnemu zavezancu na
njegovo zahtevo presežek DDV vrne v 21 dneh po predložitvi obračuna
DDV.
(3) Davčnemu zavezancu, ki presežka DDV ne prejme v roku iz drugega
odstavka tega člena, pripadajo zamudne obresti po obrestni meri,
določeni z zakonom, ki ureja davčni postopek, od prvega dne po
poteku 21 dni od predložitve obračuna DDV.
(4) Če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov,
se presežek vrne po poplačilu davčnega dolga.
73.a člen
(vračilo DDV v posebnih primerih)
(1) V primeru dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na
podlagi obračuna DDV lahko davčni organ, pred izvršitvijo vračila
DDV, zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument
zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti v skladu z
zakonom, ki ureja davčni postopek.
(2) Šteje se, da je predloženi instrument zavarovanja ustrezen, če
zagotavlja izpolnitev obveznosti v višini zahtevka za vračilo.
(3) Če davčni organ ugotovi, da zahteva za vračilo DDV ni
upravičena, pa je bil DDV že vrnjen, za vračilo neupravičeno
vrnjenega DDV unovči predloženo zavarovanje.
(4) Če davčni organ ugotovi, da je zahteva za vračilo DDV
upravičena, nemudoma sprosti zavarovanje in vrne predloženi
instrument zavarovanja davčnemu zavezancu.
2.2. Vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem v drugi državi
članici
74. člen
(pogoji za vračilo)
(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji ampak v drugi
državi članici (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec s sedežem v
drugi državi članici), ima pravico do vračila DDV, zaračunanega za
blago, ki so mu ga dobavili, ali za storitve, ki so jih zanj
opravili drugi davčni zavezanci v Sloveniji, ali za uvoz blaga v
Slovenijo, če izpolnjuje naslednje pogoje:
a) v obdobju vračila v Sloveniji ni imel sedeža svoje ekonomske
dejavnosti ali stalne poslovne enote, iz katere so se opravljale
poslovne transakcije, ali če ni imel takšnega sedeža ali poslovne
enote ali stalnega oziroma običajnega prebivališča;
b) v obdobju vračila ni dobavil nobenega blaga ali opravil
storitev, za katere bi se lahko štelo, da je bilo dobavljeno ali so
bile opravljene v Sloveniji, razen naslednjih transakcij:
– prevoznih storitev in s tem povezanih pomožnih storitev, ki so
oproščene v skladu z 12. točko 50. člena, 52., 53. členom, točkami
a), b), c) in d) prvega odstavka 54. člena, 55. členom ali 57. in
58. členom tega zakona;
− dobave blaga in opravljanje storitev prejemniku, ki je v skladu z
2., 3. in 4. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 76. člena
tega zakona dolžan plačati DDV.
(2) Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici ima pravico
do vračila DDV, če se blago in storitve iz prejšnjega odstavka
uporabijo za naslednje transakcije:
– transakcije iz točk a) in b) drugega odstavka 63. člena tega
zakona;
− transakcije, katerih prejemnik je v skladu z 2., 3. in 4. točko
prvega odstavka in tretjim odstavkom 76. člena tega zakona dolžan
plačati DDV.
(3) Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici ima pravico
do vračila tistih zneskov DDV, za katere bi lahko davčni zavezanec
s sedežem v Sloveniji uveljavljal odbitek DDV v skladu s tem
zakonom.
(4) Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici nima pravice
do vračila:
– DDV, ki je bil v skladu s tem zakonom nepravilno zaračunan;
– DDV za dobavo blaga, ki je oproščena ali ki se lahko oprosti v
skladu s 46. členom ali točko b) prvega odstavka 52. člena tega
zakona.
74.a člen
(omejitev pravice do vračila zaradi omejitve pravice do odbitka
DDV v državi članici sedeža)
(1) Da je davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici
upravičen do vračila DDV v Sloveniji mora v državi članici, v
kateri ima sedež, opravljati transakcije, za katere ima pravico do
odbitka DDV.
(2) Če davčni zavezanec v državi članici sedeža opravlja
transakcije, za katere ima pravico do odbitka DDV, in transakcije,
za katere nima pravice do odbitka DDV, se v Sloveniji vrne le tak
delež DDV, ki se v skladu s pravili o odbitnem deležu v državi
članici sedeža lahko pripiše transakcijam, za katere ima pravico do
odbitka DDV.
74.b člen
(zahtevek za vračilo)
(1) »Zahtevek za vračilo« je zahtevek za vračilo DDV, ki je bil v
Sloveniji zaračunan davčnemu zavezancu s sedežem v drugi državi
članici, za blago, ki so mu ga dobavili, ali za storitve, ki so jih
zanj opravili drugi davčni zavezanci v Sloveniji, ali za uvoz blaga
v Slovenijo.
(2) Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici uveljavlja
vračilo DDV v Sloveniji tako, da zahtevek za vračilo DDV vloži prek
elektronskega portala v državi članici, v kateri je pridobil
identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko, na
podlagi katere zahteva vračilo (v nadaljnjem besedilu:
vložnik).
(3) Vložnik mora v zahtevku navesti naslednje podatke:
– svoje ime in polni naslov;
– svoj elektronski naslov;
– opis svoje poslovne dejavnosti, za katero je pridobil blago in
storitve;
– obdobje vračila, za katero vlaga zahtevek;
– izjavo, da v obdobju vračila ni opravil dobav blaga ali storitev,
za katere bi se lahko štelo, da je bilo dobavljeno ali so bile
opravljene v Sloveniji, razen transakcij iz točke b) prvega
odstavka 74. člena tega zakona;
– svojo identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno
številko;
– podatke o bančnem računu, vključno s kodo enotnega standarda za
zapis transakcijskega računa (IBAN) in bančno identifikacijsko kodo
(BIC).
(4) Vložnik mora k zahtevku predložiti tudi kopije računov ali
uvoznih dokumentov, če je davčna osnova na računu ali uvoznem
dokumentu v višini najmanj 1.000 eurov oziroma na računu za gorivo
najmanj 250 eurov.
(5) Za vsak račun ali uvozni dokument mora poleg podatkov iz
prejšnjega odstavka, zahtevek vsebovati tudi:
– ime in polni naslov dobavitelja;
– identifikacijsko številko DDV dobavitelja, ki mu jo je dodelila
Slovenija, razen pri uvozu;
– datum in številko računa ali uvoznega dokumenta;
– davčno osnovo in znesek DDV, izražen v eurih;
– znesek odbitnega DDV, izračunanega v skladu z drugim in tretjim
odstavkom 74. člena in drugim odstavkom 74.a člena tega
zakona, izražen v eurih;
– morebitni odbitni delež, izračunan v skladu s 74.a členom tega
zakona in izražen v odstotkih;
– vrsto pridobljenega blaga ali storitev, označeno s predpisanimi
oznakami.
(6) Oznake za opis vrste pridobljenega blaga in storitev iz
prejšnjega odstavka predpiše minister, pristojen za finance.
74.c člen
(popravek prvotnega odbitnega deleža)
(1) Vložnik mora popraviti znesek DDV, ki je predmet zahtevka ali
ki je že povrnjen, če je po predložitvi zahtevka za vračilo
popravil prvotni odbitni delež DDV. Popravek se vključi v zahtevek
za vračilo v koledarskem letu, ki sledi koledarskemu letu, v
katerem je bil DDV zaračunan, oziroma v poseben zahtevek, poslan
prek elektronskega portala v državi članici, v kateri ima vložnik
sedež, če vložnik v tem koledarskem letu ne vloži nobenega zahtevka
za vračilo.
(2) Davčni organ upošteva popravek predhodnega zahtevka za vračilo
iz prejšnjega odstavka s povišanjem ali znižanjem vrnjenega zneska
oziroma s samostojnim plačilom ali povračilom, če je bil vložen
poseben zahtevek.
74.d člen
(obdobje vračila)
(1) Zahtevek za vračilo se nanaša na:
a) nakupe blaga in storitev, za katere so bili v obdobju vračila
izdani računi, pod pogojem, da je obveznost obračuna DDV nastala
pred ali ob izdaji računa, oziroma za katere je obveznost obračuna
DDV nastala v obdobju vračila pod pogojem, da je bil račun izdan
pred nastankom obveznosti obračuna davka;
b) uvoz blaga v obdobju vračila;
c) račune ali uvozne listine, ki niso bile sestavni del prejšnjih
zahtevkov za vračilo in se nanašajo na transakcije, končane v
zadevnem koledarskem letu.
(2) Zahtevek za vračilo, ki ga vložnik vloži v državi članici, v
kateri je pridobil identifikacijsko številko za DDV ali davčno
sklicno številko, na podlagi katere zahteva vračilo, je treba v
Republiki Sloveniji, kadar je država članica vračila, predložiti
najpozneje do 30. septembra po poteku koledarskega leta, v katerem
je bil DDV zaračunan. Šteje se, da je zahtevek predložen, če je
vložnik v njem navedel vse podatke iz tretjega, četrtega in petega
odstavka 74. b člena tega zakona.
(3) Zahtevek za vračilo se lahko vloži za obdobje vračila, ki ne
sme biti krajše od treh mesecev koledarskega leta in ne daljše od
koledarskega leta. Zahtevek se lahko nanaša tudi na obdobje krajše
od treh koledarskih mesecev, če to obdobje pomeni preostanek
koledarskega leta.
(4) Če se zahtevek nanaša na obdobje vračila, krajše od enega
koledarskega leta in ne krajše od treh mesecev, znesek DDV,
katerega vračilo se zahteva, ne sme biti nižji od 400 eurov. Če se
zahtevek nanaša na obdobje koledarskega leta ali na preostanek
koledarskega leta, znesek DDV, katerega vračilo se zahteva, ne sme
biti nižji od 50 eurov.
74.e člen
(rok za odločitev o zahtevku in rok za vračilo DDV)
(1) Davčni organ v elektronski obliki nemudoma obvesti vložnika o
datumu prejema zahtevka, ki ga je prejel od države članice
njegovega sedeža. O zahtevku mora odločiti v štirih mesecih od
prejema zahtevka.
(2) Če davčni organ presodi, da nima na voljo dovolj ustreznih
informacij, na podlagi katerih bi se lahko odločil o zahtevku za
vračilo, lahko v štirih mesecih od prejema zahtevka za vračilo
zahteva od vložnika ali pristojnega organa države članice sedeža
dodatne informacije v elektronski obliki. Če dodatne informacije
zahteva od druge osebe, zahtevek pošlje v elektronski obliki le, če
je ta naslovniku zahtevka na voljo. Zahtevek za dodatne informacije
pošlje na elektronski naslov vložnika, ki je v skladu z drugo
alinejo tretjega odstavka 74.b člena tega zakona naveden na
zahtevku za vračilo, ali na elektronski naslov pristojnega davčnega
organa države članice sedeža. Šteje se, da je zahtevek za dodatne
informacije vročen na dan, ko davčni organ od prejemnika prejme
potrdilo o prejemu elektronskega sporočila, vendar najkasneje 15.
dan od dneva, ko je bil odposlan. Če davčni organ utemeljeno dvomi
o veljavnosti in pravilnosti določenega zahtevka za vračilo, lahko
zahteva tudi predložitev izvirnika ali kopije računa ali uvoznega
dokumenta. Dodatne informacije mora naslovnik zahtevka po dodatnih
informacijah davčnemu organu zagotoviti v enem mesecu po prejemu
zahtevka.
(3) Če davčni organ zahteva dodatne informacije v skladu s
prejšnjim odstavkom, odloči o zahtevku za vračilo v dveh mesecih od
datuma, ko je prejel zahtevane dodatne informacije, oziroma v dveh
mesecih od datuma, ko naslovnik zahtevka po dodatnih informacijah
zahtevek prejme, če odgovora na svojo zahtevo ni prejel. Rok za
odločitev glede celotnega zahtevka ali dela zahtevka iz prejšnjega
odstavka je v vsakem primeru najmanj šest mesecev od datuma, ko
davčni organ prejme zahtevek za vračilo.
(4) Če davčni organ, poleg informacij iz prejšnjega odstavka,
zahteva še druge nadaljnje informacije, odloči o zahtevku za
vračilo najpozneje v osmih mesecih od prejema zahtevka.
(5) Odločba se vroči prek elektronskega portala države, v kateri
ima vložnik sedež, razen če država članica sedeža vlagatelja ne
zagotavlja vročanja odločb iz elektronskega portala davčnemu
zavezancu. Šteje se, da je odločba vročena 15. dan od dneva, ko je
bila odposlana v elektronski portal države sedeža. Če država
članica davčnemu zavezancu ne zagotavlja vročanja odločb iz
elektronskega portala, se odločba pošlje na elektronski naslov, ki
je v skladu z drugo alinejo tretjega odstavka 74.b člena tega
zakona naveden v zahtevku. Odločba se šteje za vročeno 15. dan od
dneva, ko je bila odposlana na ta elektronski naslov.
(6) Pritožba zoper odločbo se lahko vloži v 30 dneh od dneva, ko se
šteje, da je bila odločba vročena.
(7) Obrazložitev odločbe o vračilu DDV davčnim zavezancem s sedežem
v drugi državi članici lahko vsebuje samo kratko obrazložitev
zavezančeve vloge, pravno podlago ter ob zavrnitvi ali delni
zavrnitvi razlog za zavrnitev in oznako razloga za zavrnitev.
(8) Minister, pristojen za finance, predpiše oznake razlogov za
zavrnitev ali delno zavrnitev zahtevka za vračilo.
(9) Če davčni organ zahtevku za vračilo ugodi, se vračilo izvede
najpozneje v 10 delovnih dneh po poteku roka iz prvega odstavka
tega člena, oziroma če je zahteval dodatne informacije, po poteku
rokov iz tretjega in četrtega odstavka tega člena. Znesek vračila
se izvede na račun vložnika v Sloveniji ali na zahtevo vložnika na
njegove stroške na račun v drugo državo članico.
74.f člen
(vračilo DDV, pridobljeno z goljufijo)
(1) Če je bilo vračilo pridobljeno z goljufijo ali na kakšen drug
nepošten način, davčni organ brez poseganja v določbe o vzajemni
pomoči, za izterjavo DDV nemudoma začne postopek povračila zneskov,
ki so bili izplačani neupravičeno, vključno z morebitnimi denarnimi
kaznimi, globo ali zamudnimi obrestmi.
(2) Če so bile naložene denarna kazen, globa ali zamudne obresti in
ta kazen, globa ali obresti niso bile plačane, davčni organ pri
naslednjih vračilih vrne vložniku znesek DDV, zmanjšan za znesek
denarne kazni, globe in zamudnih obresti, ki tečejo od dneva
vračila do dneva povračila neupravičeno plačanih zneskov.
74.g člen
(obresti za prepozno vračilo)
(1) Če se vračilo izvede po poteku roka iz devetega odstavka 74.e
člena tega zakona, vložniku pripadajo obresti na znesek
vračila.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek vložniku ne pripadajo obresti, če
v skladu z drugim in četrtim odstavkom 74.e člena tega zakona v
predpisanem roku ne predloži dodatnih informacij.
(3) Obresti se obračunajo od dneva, ki sledi zadnjemu dnevu za
plačilo, določenemu v devetem odstavku 74.e člena tega zakona, do
dneva, ko je bilo vračilo dejansko izvedeno, in sicer v višini, ki
jo za zamudne obresti določa zakon, ki ureja davčni postopek.
2.3. Vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem v Sloveniji v
drugi državi članici
74.h člen
(uveljavljanje vračila DDV v drugi državi članici)
(1) Davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji, ki ima pravico do
vračila DDV v drugi državi članici, vloži zahtevek za vračilo pri
davčnem organu v elektronski obliki.
(2) Zahtevek iz prejšnjega odstavka mora davčni zavezanec vložiti
najpozneje do 30. septembra po poteku koledarskega leta, v katerem
je bil DDV zaračunan. Šteje se, da je zahtevek vložen, če je davčni
zavezanec v zahtevku navedel vse podatke, ki jih zahteva država
članica vračila.
(3) Država članica vračila iz prejšnjega odstavka je država
članica, v kateri je bil davčnemu zavezancu s sedežem v Sloveniji
zaračunan DDV za blago, ki so mu ga dobavili ali za storitve, ki so
jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v tej državi članici, ali
za uvoz blaga v to državo članico.
(4) Davčni organ po prejemu zahtevka za vračilo, vložniku nemudoma
pošlje elektronsko potrdilo o prejemu zahtevka za vračilo.
(5) Davčni organ prejeti zahtevek za vračilo v elektronski obliki
pošlje pristojnemu organu države članice vračila, razen če vložnik
zahtevka v obdobju vračila:
– ni davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji;
– dobavlja le blago ali opravlja le storitve, za katere v skladu s
prvim odstavkom 42. člena, 44. členom in drugim odstavkom 49. člena
tega zakona velja oprostitev plačila DDV brez pravice do
odbitka;
– uveljavlja oprostitev plačila DDV za male davčne zavezance v
skladu s prvim odstavkom 94. člena tega zakona;
– uveljavlja le pravico do posebne ureditve za kmete iz drugega
odstavka 94. člena, 95. in 96. člena tega zakona.
(6) O tem, da zahtevek za vračilo ne bo poslan državi članici
vračila v skladu s prejšnjim odstavkom, davčni organ v elektronski
obliki obvesti vložnika zahtevka.
2.4. Vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem v tretji
državi
74.i člen
(pogoji za vračilo)
(1) Davčni zavezanec, ki v Uniji nima sedeža svoje dejavnosti niti
stalne poslovne enote, iz katere so opravljene poslovne
transakcije, niti stalnega ali običajnega prebivališča (v
nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec s sedežem v tretji državi),
ima ob pogojih, določenih s tem zakonom, pravico do vračila DDV,
zaračunanega za blago ali storitve, ki so mu jih dobavili drugi
davčni zavezanci na ozemlju Slovenije, ali zaračunanega ob uvozu
blaga v Slovenijo.
(2) Davčni zavezanec s sedežem v tretji državi ima pravico do
vračila DDV, če:
a) v predpisanem obdobju ni opravil dobav blaga oziroma storitev,
za katere se šteje, da so bile opravljene v Sloveniji, razen:
– prevoznih in s prevozom povezanih storitev, za katere velja
oprostitev v skladu z 12. točko 50. člena, 52. do 57. členom ali
58. členom tega zakona;
– storitev, od katerih mora v skladu s 3. točko prvega odstavka 76.
člena tega zakona plačati DDV izključno oseba, kateri so bile
storitve opravljene;
− transakcij, od katerih mora v skladu s tretjim odstavkom 76.
člena tega zakona plačati DDV izključno oseba, ki so ji transakcije
opravljene;
b) se blago oziroma storitve iz prvega odstavka tega člena
uporabljajo za namene:
– transakcij iz točke a) drugega odstavka 63. člena tega
zakona;
– transakcij, ki so oproščene plačila DDV v skladu s 13. točko 50.
člena, 52. do 57. členom ali 58. členom tega zakona;
– opravljanja storitev, od katerih mora v skladu s 3. točko prvega
odstavka ter drugim odstavkom 76. člena tega zakona DDV plačati
izključno oseba, kateri so bile storitve opravljene;
− transakcij, od katerih mora v skladu s tretjim odstavkom 76.
člena tega zakona DDV plačati izključno oseba, ki so ji bile
transakcije opravljene;
c) so izpolnjeni drugi pogoji iz 62., 63. ter 66. in 67. člena tega
zakona, ki se nanašajo na pravico do odbitka DDV.
(3) Davčni zavezanec s sedežem v tretji državi nima pravice do
vračila:
– DDV, ki je bil v skladu s tem zakonom nepravilno zaračunan;
– DDV za dobavo blaga, ki je oproščena ali ki se lahko oprosti v
skladu s točko b) prvega odstavka 52. člena tega zakona.
(4) Davčni zavezanec s sedežem v tretji državi ima pravico do
vračila DDV, če:
– davčnemu organu predloži zahtevek za vračilo DDV najpozneje do
30. junija po poteku koledarskega leta, v katerem je bil DDV
zaračunan;
– zahtevku kot priloge predloži račune oziroma elektronske uvozne
carinske deklaracije;
– zahtevku kot prilogo predloži potrdilo pristojnega organa države,
v kateri ima sedež, da je zavezanec za DDV v tej državi, ki ne sme
biti starejše od enega leta;
– z izjavo potrdi, da v obdobju, za katero prosi za vračilo DDV, ni
opravil dobave blaga oziroma storitev, ki bi se štela za dobavo,
opravljeno v Sloveniji, razen opravljanja storitev iz točke a)
drugega odstavka tega člena;
– se zaveže, da bo povrnil kateri koli neupravičeno pridobljen
(vrnjen) znesek DDV.
(5) Davčni zavezanec s sedežem v tretji državi lahko predloži
zahtevek za vračilo:
– za obdobje, ki je krajše od enega koledarskega leta in ne krajše
od šestih mesecev, vendar znesek DDV, katerega vračilo se zahteva,
ne sme biti nižji od 400 eurov;
– za obdobje koledarskega leta ali na preostanek koledarskega leta.
Ta zahtevek se lahko nanaša tudi na račune ali uvozne dokumente, ki
niso bili sestavni del prejšnjih zahtevkov, in se nanašajo na
transakcije, končane v tekočem koledarskem letu, vendar znesek DDV,
katerega vračilo se zahteva, ne sme biti nižji od 50 eurov.
(6) Vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem v tretji državi se
prizna samo, če je zagotovljena vzajemnost.
(7) Če davčni organ presodi, da nima na voljo ustreznih informacij
iz drugega oziroma četrtega odstavka tega člena, na podlagi katerih
bi se lahko odločil o zahtevku za vračilo, lahko zahteva od
vložnika te dodatne informacije po elektronski poti.
(8) Davčni organ mora o zahtevku odločiti v osmih mesecih od
vložitve zahtevka. Obrazložitev odločbe o vračilu DDV davčnim
zavezancem s sedežem v tretji državi lahko vsebuje samo kratko
obrazložitev zavezančeve vloge, pravno podlago, ter ob zavrnitvi
ali delni zavrnitvi razlog za zavrnitev.
(9) Če davčni organ zahtevku za vračilo ugodi, se vračilo izvede
najpozneje v 10 delovnih dneh po poteku roka iz prejšnjega odstavka
na račun vložnika v Sloveniji ali, na zahtevo vložnika na njegove
stroške, na račun v tujino.
(10) Minister, pristojen za finance, predpiše obliko in vsebino
zahtevka za vračilo.
(11) Davčni zavezanec s sedežem v tretji državi predloži zahtevek
za vračilo in priloge davčnemu organu v elektronski obliki.
(12) Odločbe, sklepi in drugi dokumenti se lahko vročajo po
elektronski poti skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni
postopek. Kot varen elektronski predal se uporablja informacijski
sistem eDavki.
75. člen
(vračilo DDV v potniškem prometu)
(1) Pri dobavi blaga iz b) točke prvega odstavka 52. člena tega
zakona, ki se prenaša v osebni prtljagi potnikov, se oprostitev
uveljavlja na način vračila DDV in velja le, če so izpolnjeni
naslednji pogoji:
a) potnik nima prebivališča v Uniji,
b) blago je izneseno iz Unije pred potekom tretjega meseca, ki
sledi mesecu, v katerem se opravi dobava in
c) skupna vrednost dobavljenega blaga, z DDV, je višja od 50
eurov.
(2) Za namene prvega odstavka tega člena potnik, ki nima
prebivališča v Uniji, pomeni potnika, čigar stalno ali običajno
prebivališče ni v Uniji. »Stalno ali običajno prebivališče« pomeni
kraj, ki je kot tak naveden v potnem listu, osebni izkaznici ali v
drugem identifikacijskem dokumentu, ki ga kot veljavnega priznava
Slovenija.
(3) Pravica do vračila DDV po tem členu se ne nanaša na mineralna
olja, alkohol in alkoholne pijače ter na tobačne izdelke.
(4) Davčni zavezanec predloži zahtevek za vračilo v elektronski
obliki.
(5) Minister, pristojen za finance, predpiše način vračila, vsebino
zahtevka za vračilo, obveznosti prodajalca pri vračilu DDV ter
način in pogoje za povrnitev vrnjenega DDV prodajalcu.
X. OBVEZNOSTI DAVČNIH ZAVEZANCEV IN DOLOČENIH OSEB, KI NISO
DAVČNI ZAVEZANCI
1. Obveznost plačila
76. člen
(osebe, ki morajo plačati DDV)
(1) DDV mora plačati:
1. vsak davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali
storitev, razen v primerih, v katerih je v skladu s tem členom DDV
dolžna plačati druga oseba;
2. vsaka oseba, identificirana za DDV v Sloveniji, kateri je
dobavljeno blago pod pogoji iz 22. člena tega zakona, če to dobavo
opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji;
3. vsak davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec,
je pa identificirana za namene DDV, katerima se opravijo storitve
iz prvega odstavka 25. člena tega zakona, če te storitve opravi
davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji;
4. oseba, kateri se opravi dobava blaga, če so izpolnjeni naslednji
pogoji:
– obdavčljiva transakcija je dobava blaga, opravljena pod pogoji iz
drugega odstavka 48. člena tega zakona,
– oseba, kateri se opravi dobava, je drug davčni zavezanec ali
pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, ki sta identificirana za DDV
v Sloveniji in
– račun, ki ga izda davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji,
je izdan v skladu s tem zakonom.
5. vsaka oseba, ki opravi obdavčljivo pridobitev blaga znotraj
Unije;
6. pri uvozu blaga carinski dolžnik, določen v skladu s carinskimi
predpisi oziroma prejemnik blaga;
7. oseba, ki povzroči, da se za blago zaključijo postopki ali
možnosti iz 57. in 58. člena tega zakona;
8. davčni zavezanec iz 76.b člena tega zakona;
9. vsaka oseba, ki na računu izkaže DDV.
(2) Če je v skladu s 1. do 5. točko prejšnjega odstavka plačnik DDV
davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, ima pa sedež v drugi
državi članici, lahko ta davčni zavezanec imenuje davčnega
zastopnika kot osebo, ki mora plačati DDV. Če je v skladu s 1. do
5. točko prejšnjega odstavka plačnik DDV davčni zavezanec, ki v
Sloveniji nima sedeža, ima pa sedež v tretji državi ali na tretjem
ozemlju, mora tak davčni zavezanec imenovati davčnega zastopnika
kot osebo, ki mora plačati DDV, razen kadar tak davčni zavezanec
uporablja posebno ureditev za storitve, ki jih opravljajo davčni
zavezanci, ki nimajo sedeža v Uniji, ali posebno ureditev za
opravljanje storitev mednarodnega občasnega cestnega prevoza
potnikov ali ko ima tak davčni zavezanec sedež v tretji državi, s
katero je Unija sklenila sporazum o medsebojni pomoči, katerega
področje uporabe je podobno področju uporabe Direktive Sveta
2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi
terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (UL L št. 84 z
dne 31. 3. 2010, str. 1) in Uredbe Sveta (EU) št. 904/2010 z dne 7.
oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na
področju davka na dodano vrednost (UL L št. 268 z dne 12. 10. 2010,
str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Sveta (EU) 2020/1108 z dne
20. julija 2020 o spremembi Uredbe (EU) 2017/2454 glede datumov
začetka uporabe v odziv na pandemijo COVID-19 (UL L št. 244 z dne
29. 7. 2020, str. 1).
(3) Če obdavčljivo dobavo blaga ali storitev opravi davčni
zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji in ni identificiran za namene
DDV v skladu z 78. členom tega zakona, mora DDV plačati davčni
zavezanec, identificiran za namene DDV, ki mu je opravljena dobava
blaga ali storitev. Za plačnika DDV po prejšnjem stavku pa se ne
šteje davčni zavezanec, ki je identificiran za namene DDV na
podlagi tretjega in četrtega odstavka 78. člena, drugega odstavka
130.c člena in šestega odstavka 137.b člena tega zakona.
(4) Za namene uporabe tega člena se davčni zavezanec, ki ima stalno
poslovno enoto v Sloveniji, šteje za davčnega zavezanca, ki v
Sloveniji nima sedeža, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
a) davčni zavezanec opravlja obdavčljivo dobavo blaga ali storitev
na ozemlju Slovenije;
b) poslovna enota, ki jo ima davčni zavezanec na ozemlju Slovenije,
ne sodeluje pri dobavi tega blaga ali opravljanju teh storitev.
76.a člen
(prejemniki blaga ali storitev kot plačniki DDV)
DDV mora plačati davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v
Sloveniji, kateremu se opravijo naslednje dobave:
a) gradbena dela, vključno s popravili, čiščenjem, vzdrževanjem,
rekonstrukcijo in rušenjem v zvezi z nepremičninami;
b) posredovanje osebja, vključenega v dejavnosti iz prejšnje
točke;
c) dobava nepremičnin iz 7. in 8. točke 44. člena tega zakona, če
se je dobavitelj odločil za obdavčenje v skladu s 45. členom tega
zakona;
d) dobava odpadkov, ostankov in rabljenega materiala ter storitev
iz Priloge III a tega zakona in
e) prenos pravic do emisije toplogrednih plinov, kakor so
opredeljene v zakonu, ki ureja varstvo okolja.
76.b člen
(solidarna odgovornost za plačilo DDV)
(1) Vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji,
je solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin
izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri
transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.
(2) Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev
sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV,
davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o
obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo
DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva
prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec
vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je
izogibanje plačilu DDV.
(3) Ne glede na določbe zakona, ki ureja varovanje podatkov, ki so
davčna tajnost, davčni organ davčnemu zavezancu, kateremu je
opravljena dobava, na njegovo zahtevo posreduje informacijo o tem
ali je njegov dobavitelj predložil obračun DDV.
77. člen
(plačilo DDV v državni proračun)
(1) Davčni zavezanec mora plačati DDV v državni proračun najpozneje
v roku, v katerem mora predložiti obračun DDV iz 88. člena tega
zakona.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena mora davčni zavezanec v
primerih iz tretjega odstavka 88. člena tega zakona plačati DDV
najpozneje zadnji delovni dan naslednjega meseca po poteku davčnega
obdobja, v primerih iz 88.a člena tega zakona pa v 8 dneh po
poteku roka za predložitev obračuna DDV.
(3) V roku iz prvega odstavka tega člena mora plačati DDV tudi:
a) vsaka oseba iz 2. do 4. točke prvega odstavka ter drugega in
tretjega odstavka 76. člena tega zakona;
b) pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, za pridobitve blaga
znotraj Unije iz 2. a) točke prvega odstavka 3. člena tega
zakona.
(4) V roku iz prvega odstavka tega člena mora plačati DDV tudi:
– oseba, ki je identificirana za namene DDV in pridobi novo
prevozno sredstvo znotraj Unije iz 2. b) točke prvega odstavka 3.
člena tega zakona;
– oseba, ki pridobi trošarinske izdelke znotraj Unije iz 2. c)
točke prvega odstavka 3. člena tega zakona.
(5) Oseba, ki ni identificirana za namene DDV in pridobi novo
prevozno sredstvo, plača DDV na podlagi odločbe davčnega
organa.
(6) Pri uvozu blaga se DDV plačuje, kot da bi bil uvozna dajatev,
razen če je kot plačnik DDV določen davčni zavezanec, ki je
prejemnik blaga in je identificiran za namene DDV v Sloveniji.
Davčni zavezanec izkaže obračunani DDV od uvoza blaga v obračunu
DDV in plača DDV v roku iz prvega odstavka tega člena, če kot
prejemnik blaga v trenutku uvoza davčnemu organu v carinski
deklaraciji zagotovi vsaj naslednje informacije:
– svojo identifikacijsko številko za DDV, ki jo izda davčni organ v
Sloveniji;
– davčno osnovo kot je določena v 38. členu tega zakona;
– stopnjo DDV;
– znesek DDV.
(7) Ne glede na prejšnji odstavek prejemnik blaga, ki nima sedeža v
Sloveniji in je identificiran za namene DDV v Sloveniji, izkaže
obračunani DDV od uvoza blaga v obračunu DDV, če imenuje davčnega
zastopnika, identificiranega za namene DDV v Sloveniji, ki je
solidarno odgovoren za plačilo DDV od uvoza blaga. Prejemnik blaga
v carinski deklaraciji poleg podatkov iz prejšnjega odstavka navede
tudi identifikacijsko številko za DDV davčnega zastopnika. Davčni
organ vodi evidenco o teh davčnih zastopnikih, ki vsebuje naslednje
podatke:
– naziv in identifikacijsko številko za namene DDV davčnega
zastopnika;
– naziv, naslov, državo sedeža in identifikacijsko številko za
namene DDV prejemnika blaga;
– registracijsko in identifikacijsko številko, ki je prejemniku
blaga dodeljena v skladu s carinskimi predpisi (EORI številka);
– veljavnost pooblastila za zastopanje;
– veljavni transakcijski račun davčnega zastopnika.
(8) Minister, pristojen za finance, predpiše podrobnejša pravila za
izvajanje šestega in sedmega odstavka tega člena.
77.a člen
(posebni primeri predložitve instrumenta zavarovanja izpolnitve
DDV)
(1) Če davčni organ dvomi o upravičenosti dodelitve
identifikacijske številke za DDV lahko od davčnega zavezanca, ki
zahteva, da se mu dodeli identifikacijska številka za DDV oziroma
kadar koli po dodelitvi te številke, zahteva predložitev
instrumenta zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti iz naslova
DDV, v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek. Davčni organ
lahko zahteva predložitev instrumenta zavarovanja največ za obdobje
12 mesecev. Če davčni zavezanec ne ravna v skladu s sklepom o
zavarovanju, lahko davčni organ zavrne dodelitev identifikacijske
številke za DDV, oziroma če je ta številka že izdana, po uradni
dolžnosti odloči o prenehanju identifikacije za namene DDV.
(2) Pritožba zoper odločbo iz prejšnjega odstavka ne zadrži njene
izvršitve.
(3) Davčni organ lahko od davčnega zavezanca, ki opravi pridobitev
prevoznega sredstva iz druge države članice, pred vpisom motornega
vozila v evidenco davčnega organa, zahteva zavarovanje izpolnitve
DDV obveznosti iz naslova pridobitve prevoznega sredstva.
2. Identifikacija
78. člen
(obveznost prijavljanja)
(1) Vsaka oseba mora davčnemu organu prijaviti kdaj začne
opravljati dejavnost kot davčni zavezanec, in predložiti zahtevek
za izdajo identifikacijske številke za DDV. Davčni zavezanec mora
davčnemu organu prijaviti tudi vsakršno spremembo v zvezi z
dejavnostjo in prenehanje opravljanja dejavnosti.
(2) Obveznost predložitve zahtevka za izdajo identifikacijske
številke za DDV iz prejšnjega odstavka se ne nanaša na:
a) davčnega zavezanca iz prvega odstavka 94. člena tega zakona, ki
utemeljeno pričakuje, da v obdobju 12 mesecev ne bo presegel
prometa v znesku 50.000 eurov;
b) davčnega zavezanca iz drugega odstavka 94. člena tega
zakona;
c) davčnega zavezanca, ki na ozemlju Slovenije opravlja le
oproščene dobave blaga in storitev, od katerih se DDV ne sme
odbiti;
d) davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji in na ozemlju
Slovenije opravlja le obdavčljive dobave blaga in storitev
prejemniku, ki je v skladu s tretjim odstavkom 76. člena tega
zakona dolžan plačati DDV.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena, mora vsak davčni
zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec in opravlja
pridobitve blaga znotraj Unije, ki v skladu z a) in d) točko prvega
odstavka 4. člena tega zakona niso predmet DDV, davčnemu organu
prijaviti, da take pridobitve opravlja, če pogoji iz navedenega
člena, ki določajo, da te transakcije niso predmet DDV, niso več
izpolnjeni, in predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske
številke za DDV.
(4) Ne glede na drugi odstavek tega člena mora vsak davčni
zavezanec, ki ima sedež v Sloveniji in opravlja storitve na ozemlju
druge države članice, za katere je plačnik DDV v skladu s 196.
členom Direktive Sveta 2006/112/ES izključno prejemnik storitev in
vsak davčni zavezanec, za katerega se na ozemlju Republike
Slovenije opravijo storitve, za katere je v skladu s 3. točko
prvega odstavka 76. člena dolžan plačati DDV, predložiti davčnemu
organu zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV.
(5) Davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, mora
predložiti prijavo oziroma zahtevek za izdajo identifikacijske
številke za DDV v elektronski obliki.
(6) Vsebino in natančnejše pogoje za predložitev zahtevka za izdajo
identifikacijske številke za DDV predpiše minister, pristojen za
finance.
78.a člen
(črtan)
79. člen
(identifikacijska številka za DDV)
(1) Davčni organ mora s posamično identifikacijsko številko za DDV
identificirati naslednje osebe:
a) vsakega davčnega zavezanca, razen davčnih zavezancev iz tretjega
odstavka 5. člena tega zakona, ki na ozemlju Slovenije opravlja
dobave blaga ali storitev, od katerih se DDV lahko odbije, razen
davčnega zavezanca, ki dobavlja blago ali opravlja storitve, za
katere je, v skladu z 2. do 4. točko prvega odstavka 76. člena tega
zakona, plačnik DDV izključno kupec oziroma naročnik ali oseba,
kateri je blago ali so storitve namenjene;
b) vsakega davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni
zavezanec, ki opravi pridobitev blaga, ki je predmet DDV v skladu z
2. točko prvega odstavka 3. člena tega zakona, in vsakega davčnega
zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, ki se v skladu
s tretjim odstavkom 4. člena tega zakona odloči, da so njegove
pridobitve znotraj Unije predmet DDV;
c) vsakega davčnega zavezanca, ki na ozemlju Slovenije opravi
pridobitev blaga znotraj Unije za namene transakcij v zvezi z
dejavnostmi iz drugega odstavka 5. člena tega zakona, ki jih je
opravil zunaj ozemlja Slovenije;
d) vsakega davčnega zavezanca, ki v Sloveniji prejme storitve, za
katere je dolžan plačati DDV v skladu s 3. točko prvega odstavka
76. člena tega zakona;
e) vsakega davčnega zavezanca, ki ima sedež v Sloveniji in opravlja
storitve na ozemlju druge države članice, za katere je plačnik DDV
v skladu s 196. členom Direktive Sveta 2006/112/ES izključno
prejemnik storitev.
(2) Identifikacijska številka za DDV je davčna številka s predpono
SI.
(3) Davčni organ v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, na
svoji spletni strani objavlja naslednje podatke o davčnih
zavezancih, ki so potrebni za preverjanje identifikacije za namene
DDV:
a) osebno ime, prebivališče ter davčno številko;
b) ime oziroma naziv osebe, ki ni fizična oseba, njen sedež in
naslov ter davčno številko;
c) identifikacijsko številko za DDV, datum vpisa oziroma izbrisa
zavezanosti za DDV.
80. člen
(prenehanje identifikacije za namene DDV)
(1) O prenehanju identifikacije za namene DDV davčni organ odloči
po prejemu zahtevka davčnega zavezanca ali pravne osebe, ki ni
davčni zavezanec, za prenehanje identifikacije za namene DDV
oziroma po uradni dolžnosti, če ugotovi, da ne obstajajo več
razlogi za identifikacijo za namene DDV. Davčni zavezanec predloži
zahtevek za prenehanje identifikacije za namene DDV davčnemu organu
v elektronski obliki.
(2) Če davčni organ ugotovi, da obstaja sum zlorabe identifikacije
za namene DDV oziroma če ugotovi, da je davčni zavezanec
identifikacijo za namene DDV uporabljal tako, da je drugim davčnim
zavezancem neupravičeno omogočal odbitek DDV, lahko odloči o
prenehanju identifikacije za namene DDV.
(3) Pritožba zoper odločbo o prenehanju identifikacije za namene
DDV ne zadrži njene izvršitve.
3. Izdaja računov
80.a člen
(pravila za izdajanje računov)
(1) Za izdajanje računov veljajo pravila po tem zakonu, če se račun
nanaša na dobave blaga in storitev, za katere se v skladu z
določbami IV. poglavja tega zakona šteje, da so opravljene v
Sloveniji.
(2) Če dobavitelj nima sedeža oziroma stalne poslovne enote v
Sloveniji oziroma če njegova stalna poslovna enota, ki jo ima v
Sloveniji ne sodeluje pri dobavi, opravi pa dobavo blaga in
storitev, za katere se v skladu z določbami IV. poglavja tega
zakona šteje, da so opravljene v Sloveniji, osebi, ki mora kot
prejemnik v skladu s 76. členom tega zakona plačati DDV, se ne
glede na prejšnji odstavek za izdajanje računov glede teh dobav
uporabljajo pravila, ki veljajo v državi članici, v kateri ima
dobavitelj sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, iz
katere je dobava opravljena, oziroma če takšnega sedeža dejavnosti
ali stalne poslovne enote ni, v državi članici, v kateri ima stalno
ali običajno prebivališče. Če v primeru iz tega odstavka račun izda
prejemnik (samofakturiranje), se uporabi prvi odstavek tega
člena.
(3) Če ima dobavitelj sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno
enoto, iz katere je dobava opravljena, oziroma če takšnega sedeža
dejavnosti ali stalne poslovne enote ni, stalno ali običajno
prebivališče v Sloveniji in opravi dobavo blaga in storitev, za
katere v skladu z določbami IV. poglavja tega zakona šteje, da ni
opravljena v Uniji, se za izdajanje računov glede teh dobav
uporabljajo pravila v skladu s tem zakonom.
(4) Če dobavitelj uporablja eno od posebnih ureditev iz 6.
podpoglavja XI. poglavja tega zakona, se za izdajanje računov glede
dobav blaga in storitev, ki so zajete v teh posebnih ureditvah,
uporabljajo pravila v skladu s tem zakonom.
81. člen
(obveznost izdajanja računov)
(1) Vsak davčni zavezanec mora zagotoviti, da sam, prejemnik ali
tretja oseba v njegovem imenu in za njegov račun izda račun za:
1. dobave blaga ali storitev, ki jih je opravil drugemu davčnemu
zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec;
2. dobave blaga iz točke a) tretjega odstavka 20. člena tega
zakona, razen kadar davčni zavezanec uporablja posebno ureditev iz
6.b podpoglavja XI. poglavja tega zakona.
3. dobave blaga, opravljene pod pogoji iz 46. člena tega
zakona;
4. vsako predplačilo, ki ga prejme, preden je opravljena katera od
dobav blaga iz 1. in 2. točke tega odstavka;
5. vsako predplačilo za storitve, ki ga prejme od drugega davčnega
zavezanca ali pravne osebe, ki ni davčni zavezanec, preden so
storitve dokončane.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena mora davčni zavezanec
izdati račun tudi za druge dobave blaga in storitev, ki jih je
opravil na ozemlju Slovenije. Minister, pristojen za finance, lahko
določi izjeme od obveznosti izdajanja računov za te dobave, če se
podatki o prodaji blaga oziroma opravljenih storitvah lahko
zagotovijo na drug način in če ni ogrožen nadzor nad izvajanjem
tega zakona.
(3) Račun iz prvega odstavka tega člena lahko izda kupec blaga ali
naročnik storitev za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev
(samofakturiranje), ki mu jo je davčni zavezanec dobavil le, če se
obe stranki o tem predhodno dogovorita in če se še posebej
dogovorita o načinu sprejema vsakega računa s strani davčnega
zavezanca, ki dobavlja blago ali opravlja storitve. Kupec blaga ali
naročnik storitev mora na računu navesti, da ga izdaja v imenu in
za račun davčnega zavezanca, ki mu je dobavil blago ali opravil
storitev.
(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena davčnemu zavezancu ni
treba izdati računa za storitve iz 1. in 4. točke 44. člena tega
zakona, če so storitve, ki jih opravi davčnemu zavezancu v drugi
državi članici, oproščene v tej državi članici.
(5) Minister, pristojen za finance, lahko določi izjeme od
obveznosti izdajanja računov za posamezne storitve iz 1. in 4.
točke 44. člena tega zakona, če so opravljene na ozemlju Slovenije
ali če se opravijo zunaj Unije.
(6) Davčni zavezanec, ki na ozemlju Slovenije opravi več posameznih
dobav blaga ali storitev, lahko izda skupni račun, če obveznost
obračuna DDV za dobavljeno blago ali opravljene storitve, navedena
v skupnem računu, nastane v istem davčnem obdobju.
(7) Za dobave blaga, opravljene v drugo državo članico pod pogoji
iz 46. člena tega zakona, in za opravljene storitve, za katere je
DDV dolžan plačati prejemnik storitev v skladu s 196. členom
Direktive Sveta 2006/112/ES, nastane obveznost izdaje računa
najkasneje 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane
obdavčljivi dogodek.
(8) Za namene tega zakona so računi vsi dokumenti na papirju ali v
elektronski obliki, ki izpolnjujejo pogoje iz 80.a do 84.a člena
tega zakona.
(9) Kot račun se šteje tudi vsak dokument oziroma sporočilo, ki
spreminja prvoten račun in se nanj nedvoumno nanaša.
82. člen
(obvezni podatki na računu)
(1) Davčni zavezanec, ki izda račun v skladu z 81. členom tega
zakona, mora na računu navesti naslednje podatke:
1. datum izdaje računa;
2. zaporedno številko, ki omogoča identifikacijo računa;
3. identifikacijsko številko za DDV, pod katero je davčni zavezanec
dobavil blago ali storitev;
4. identifikacijsko številko za DDV kupca oziroma naročnika, pod
katero je kupec ali naročnik prejel dobavo blaga ali storitev, za
katero je dolžan plačati DDV, ali je prejel dobavo blaga v skladu s
46. členom tega zakona;
5. ime in naslov davčnega zavezanca in njegovega kupca ali
naročnika;
6. količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto
opravljenih storitev;
7. datum, ko je bila opravljena dobava blaga, ali datum, ko je bila
storitev opravljena oziroma končana, ali datum, ko je bilo
opravljeno predplačilo iz 4. in 5. točke prvega odstavka 81. člena
tega zakona, če se ta datum lahko določi in je različen od datuma
izdaje računa;
8. davčno osnovo, od katere se obračuna DDV po posamezni stopnji
oziroma na katero se nanaša oprostitev, ceno na enoto brez DDV ter
kakršna koli znižanja cen in popuste, ki niso vključeni v ceno na
enoto;
9. stopnjo DDV;
10. znesek DDV, razen v primerih, kjer se uporablja posebna
ureditev, za katero ta zakon ta podatek izključuje;
11. v primeru izdaje računa s strani kupca blaga ali naročnika
storitev v imenu in za račun davčnega zavezanca navedbo
»Samofakturiranje«;
12. v primeru oprostitve DDV veljavno določbo Direktive Sveta
2006/112/ES ali ustrezni člen tega zakona ali drugo sklicevanje, ki
kaže na to, da je dobava blaga ali storitev oproščena DDV;
13. v primeru, če je plačnik DDV kupec blaga ali naročnik storitve,
navedbo »Obrnjena davčna obveznost«;
14. v primeru dobave novega prevoznega sredstva, opravljene v
skladu s pogoji iz 1. in 2. točke 46. člena tega zakona,
značilnosti, kot so opredeljene v tretjem odstavku 3. člena tega
zakona;
15. v primeru uporabe posebne ureditve za potovalne agencije
navedbo »Posebna ureditev – Potovalne agencije«;
16. v primeru uporabe ene od posebnih ureditev za rabljeno blago,
umetniške predmete, zbirke in starine navedbo »Posebna ureditev –
rabljeno blago«, »Posebna ureditev – umetniški predmeti« ali
»Posebna ureditev – zbirke in starine«;
17. če je oseba, ki je dolžna plačati DDV, davčni zastopnik za
namene drugega odstavka 76. člena tega zakona, identifikacijsko
številko za DDV davčnega zastopnika, skupaj z njegovim imenom in
naslovom.
(2) Davčni zavezanec, ki v drugi državi članici, v kateri je treba
plačati DDV, nima sedeža ali njegova poslovna enota v tej državi
članici ne sodeluje pri dobavi v smislu 192.a člena Direktive Sveta
2006/112/ES, opravi pa dobavo blaga ali storitev prejemniku, ki je
dolžan plačati DDV, na računu namesto vseh podatkov iz 8., 9. in
10. točke prvega odstavka tega člena navede le davčno osnovo.
83. člen
(poenostavljeni računi)
(1) Davčni zavezanec izda poenostavljeni račun za opravljeno dobavo
blaga ali storitev na ozemlju Slovenije, če:
1. izda račun v skladu s 1., 4. ali 5. točko prvega odstavka 81.
člena tega zakona in znesek na računu, brez DDV, ni višji od 100
eurov ali
2. izda račun v skladu s prvim stavkom drugega odstavka 81. člena
tega zakona ali
3. izda dokument oziroma sporočilo iz devetega odstavka 81. člena
tega zakona.
(2) Na poenostavljenem računu davčni zavezanec navede najmanj
naslednje podatke:
1. datum izdaje računa;
2. zaporedno številko, ki omogoča identifikacijo računa;
3. ime in naslov davčnega zavezanca in identifikacijsko številko za
DDV, pod katero je opravil dobavo blaga ali storitev;
4. količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto
opravljenih storitev;
5. znesek DDV, ki se plača, ali informacije, ki so potrebne za
njegov izračun;
6. jasno in nedvoumno navedbo o prvotnem računu in konkretnih
podrobnosti, ki so spremenjene, če je račun dokument iz devetega
odstavka 81. člena tega zakona.
(3) Davčni zavezanec, ki izda poenostavljeni račun iz prvega
odstavka tega člena drugemu davčnemu zavezancu, ki takšen račun
potrebuje za uveljavljanje odbitka DDV, mora na računu navesti še
ime in naslov svojega kupca ali naročnika.
(4) Davčni zavezanec ne sme izdati poenostavljenega računa za
dobave blaga ali storitev, ki jih opravi v drugo državo članico, v
kateri je treba plačati DDV, ali njegova poslovna enota v tej
državi članici ne sodeluje pri dobavi v smislu 192.a člena
Direktive Sveta 2006/112/ES, in je oseba, ki je dolžna plačati DDV,
oseba, kateri je bilo blago dobavljeno oziroma storitev
opravljena.
(5) Davčni zavezanec, ki opravi dobavo blaga in storitev v skladu s
76.a členom tega zakona, mora na poenostavljenem računu navesti, da
gre za obrnjeno davčno obveznost.
(6) Če davčni zavezanec opravlja dobavo blaga ali storitev po
različnih davčnih stopnjah, mora znesek DDV na poenostavljenem
računu izkazati ločeno po davčnih stopnjah.
(7) Če davčni zavezanec opravi dobavo blaga oziroma storitev, za
katero je predpisana oprostitev plačila DDV, mora na računu navesti
veljavno določbo Direktive Sveta 2006/112/ES ali ustrezni člen tega
zakona oziroma drugo sklicevanje, ki kaže na to, da je dobava blaga
ali storitev oproščena DDV.
(8) Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko prejemnik blaga
oziroma storitev, ki ni zavezanec za DDV, zahteva, da mu davčni
zavezanec izda račun v skladu z 82. členom tega zakona, če
prejemnik potrebuje tak račun zaradi uveljavljanja ugodnosti v
skladu s tem zakonom (na primer po 54. členu tega zakona).
84. člen
(papirnati in elektronski računi)
(1) Račun se lahko izda v papirnati ali elektronski obliki.
(2) Elektronski račun je za namene tega zakona račun, ki vsebuje
predpisane podatke v skladu s tem zakonom in ki je bil izdan in
prejet v kateri koli elektronski obliki.
(3) Prejemnik računa se mora strinjati z uporabo elektronskega
računa.
(4) Pristnost izvora, celovitost vsebine in čitljivost računa v
papirnati ali v elektronski obliki morajo biti zagotovljene od
trenutka izdaje do konca obdobja hrambe računa. Vsak davčni
zavezanec določi način zagotovitve pristnosti izvora, celovitosti
vsebine in čitljivosti računa. Ta se lahko zagotavlja s postopki za
nadzor poslovanja, ki ustvarijo zanesljivo revizijsko sled med
računom in dobavo blaga ali opravljeno storitvijo. Pristnost izvora
in celovitost vsebine elektronskega računa se lahko zagotavljata
tudi z naprednim elektronskim podpisom ali z elektronsko izmenjavo
podatkov (EDI).
(5) »Pristnost izvora« računa pomeni zagotovitev identitete
dobavitelja ali izdajatelja računa.
(6) »Celovitost vsebine« računa pomeni, da vsebina računa, ki je
zahtevana v skladu s tem zakonom, po izdaji računa ni bila
spremenjena.
(7) Davčni zavezanec, ki istemu prejemniku pošlje ali dá na
razpolago sveženj z več elektronskimi računi, lahko podatke, ki so
skupni posameznim računom, navede samo enkrat, če so za vsak račun
dostopne vse informacije.
84.a člen
(valuta na računu)
Znesek na računu je lahko izkazan v kateri koli valuti, s tem da
mora davčni zavezanec znesek DDV, ki ga je treba plačati ali
popraviti, izraziti v eurih.
4. Knjigovodstvo
85. člen
(splošne obveznosti)
(1) Vsak davčni zavezanec mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti
dovolj podrobne podatke, da omogočijo pravilno in pravočasno
obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa nad obračunavanjem in
plačevanjem DDV.
(2) Vsak davčni zavezanec mora voditi evidenco o blagu, ki ga je
odposlal ali odpeljal, sam ali druga oseba za njegov račun, z
ozemlja Slovenije v drugo državo članico, za namene transakcij iz
točk f), g) in h) drugega odstavka 9. člena tega zakona.
(3) Vsak davčni zavezanec mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti
dovolj podrobne podatke, da omogočijo identifikacijo blaga, ki mu
ga odpošlje iz druge države članice davčni zavezanec, identificiran
za DDV v tej drugi državi članici, ali druga oseba za njegov račun,
v zvezi s katerim je bila opravljena cenitev ali delo na tem
blagu.
(4) Vsak davčni zavezanec – dobavitelj blaga, ki prenese blago v
okviru ureditve skladiščenja na odpoklic v skladu z 9.a členom tega
zakona, mora voditi evidenco, na podlagi katere lahko davčni organi
preverijo skladnost prenosa in dobav z ureditvijo skladiščenja na
odpoklic iz 9.a člena tega zakona.
(5) Vsak davčni zavezanec – prejemnik blaga mora v okviru ureditve
skladiščenja na odpoklic v skladu z 9.a členom tega zakona voditi
evidenco o tem blagu.
85.a člen
(obveznosti davčnih zavezancev, ki omogočajo dobavo blaga ali
storitev z uporabo elektronskega vmesnika)
(1) Davčni zavezanec, ki z uporabo elektronskega vmesnika omogoča
dobavo blaga ali opravljanje storitev znotraj Unije osebi, ki ni
davčni zavezanec, mora v skladu z določbami IV. poglavja tega
zakona voditi evidence o teh dobavah blaga ali storitev. Evidence
morajo biti dovolj podrobne, da lahko davčni organi držav članic, v
katerih so te dobave blaga ali storitev obdavčljive, ugotovijo, ali
je bil DDV pravilno obračunan.
(2) Davčni zavezanec mora dati evidenco iz prejšnjega odstavka na
voljo državam članicam, v katerih so dobave blaga ali storitev
obdavčljive, na njihovo zahtevo v elektronski obliki.
(3) Davčni zavezanec mora hraniti evidenco iz prvega odstavka tega
člena deset let po poteku leta, v katerem je bila opravljena
transakcija.
86. člen
(posebne obveznosti v zvezi s hrambo računov)
(1) Vsak davčni zavezanec mora zagotoviti hrambo kopij računov, ki
jih izda sam, ali njegov kupec ali naročnik ali tretja oseba v
njegovem imenu in za njegov račun, ter vseh računov, ki jih je
prejel.
(2) Če se davčni zavezanec, ki ima sedež na ozemlju Slovenije
odloči, da kopije računov, ki jih je izdal, in račune, ki jih je
prejel, hrani zunaj ozemlja Slovenije, mora predhodno o tem
obvestiti davčni organ.
(3) Za zagotovitev pogojev iz četrtega odstavka 84. člena tega
zakona mora davčni zavezanec račune hraniti v svoji izvirni,
papirnati ali elektronski obliki, v kateri so bili poslani ali dani
na razpolago. Davčni zavezanec lahko račune, ne glede na njihovo
izvirno obliko hrani tudi na mikrofilmu, drugem mediju ali v
elektronski obliki, če ti načini hrambe onemogočajo spremembo ali
izbris podatkov oziroma omogočajo reproduciranje računov v izvirni
obliki. Če se računi hranijo z elektronskimi sredstvi, se morajo z
elektronskimi sredstvi hraniti tudi podatki, ki jamčijo pristnost
izvora in celovitost vsebine, v skladu s 84. členom tega
zakona.
(4) Če davčni zavezanec račune, ki jih izda ali prejme, shrani z
elektronskimi sredstvi, ki zagotavljajo on-line dostop do zadevnih
podatkov, ima davčni organ zaradi nadzora pravico do dostopa,
prenosa in uporabe navedenih računov oziroma mora biti pravica do
dostopa, prenosa in uporabe navedenih računov omogočena tudi
pristojnemu organu druge države članice, če je treba DDV plačati v
tej drugi državi članici.
(5) Davčni zavezanec mora zagotoviti hrambo računov, ki se nanašajo
na dobave blaga ali storitev na ozemlju Slovenije, ter računov, ki
jih prejme davčni zavezanec s sedežem na ozemlju Slovenije, deset
let po poteku leta, na katero se računi nanašajo.
(6) Ne glede na peti odstavek tega člena, mora davčni zavezanec
zagotoviti hrambo računov, ki se nanašajo na nepremičnine, 20 let
po poteku leta, na katero se nanašajo.
(7) Določbe tega člena se nanašajo tudi na račune, ki jih davčni
zavezanec prejme od oseb iz prvega in drugega odstavka 94. člena
tega zakona.
4.a Splošne obveznosti ponudnikov
plačilnih storitev za namene nadzora dobav blaga in
storitev
86.a člen
(definicije)
Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, za namene
tega podpoglavja pomenijo:
1. »ponudnik plačilnih storitev« pomeni
katerega koli od subjektov iz 1. do 5. točke prvega odstavka 20.
člena Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja
elektronskega denarja in plačilnih sistemih (Uradni list RS, št.
7/18, 9/18 – popr. in 102/20; v nadaljnjem besedilu:
ZPlaSSIED);
2. »plačilna storitev« pomeni katero koli
poslovno dejavnost iz 3. do 6. točke prvega odstavka in drugega
odstavka 5. člena ZPlaSSIED;
3. »plačilo« pomeni plačilno transakcijo iz
prvega odstavka 8. člena ZPlaSSIED ali denarno nakazilo iz 10.
člena ZPlaSSIED ob upoštevanju izključitev iz prvega odstavka 3.
člena ZPlaSSIED;
4. »plačnik« pomeni plačnika iz drugega
odstavka 7. člena ZPlaSSIED;
5. »prejemnik plačila« pomeni prejemnika
plačila iz tretjega odstavka 7. člena ZPlaSSIED;
6. »plačilni račun« pomeni plačilni račun
iz prvega odstavka 12. člena ZPlaSSIED;
7. »IBAN« pomeni mednarodno
identifikacijsko številko plačilnega računa iz 15. točke 2. člena
Uredbe (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14.
marca 2012 o uvajanju tehničnih in poslovnih zahtev za kreditne
prenose in direktne obremenitve v eurih in o spremembi Uredbe (ES)
št. 924/2009 (UL L št. 94 z dne 30. 3. 2012, str. 22; v nadaljnjem
besedilu: Uredba 260/2012/EU);
8. »BIC« pomeni poslovno identifikacijsko
kodo iz 16. točke 2. člena Uredbe 260/2012/EU.
86.b člen
(obveznost vodenja evidenc ponudnikov
plačilnih storitev)
(1) Vsak ponudnik plačilnih storitev, ki
opravlja plačilne storitve v Sloveniji, vodi evidence o čezmejnih
plačilih in prejemnikih čezmejnih plačil, če v posameznem
koledarskem četrtletju opravi plačilne storitve, na podlagi katerih
prejme posamezen prejemnik plačil več kot 25 čezmejnih
plačil.
(2) Plačilo se šteje za čezmejno, kadar se
plačnik nahaja v eni državi članici, prejemnik plačila pa v drugi
državi članici, na tretjem ozemlju ali v tretji državi.
(3) Ponudnik plačilnih storitev izračuna
število čezmejnih plačil iz prvega odstavka tega člena po posamezni
državi članici oziroma identifikacijski oznaki ali kodi prejemnika
čezmejnega plačila iz drugega odstavka 86.d člena tega zakona. Če
ponudnik plačilnih storitev razpolaga z informacijami, da ima
prejemnik čezmejnih plačil več identifikacijskih oznak in kod,
upošteva pri izračunu števila čezmejnih plačil vsa plačila, ki jih
je prejemnik čezmejnih plačil prejel prek različnih oznak in
kod.
(4) Obveznost vodenja evidenc iz prvega
odstavka tega člena se ne uporablja za plačilne storitve, ki jih
opravljajo ponudniki plačilnih storitev plačnika v Sloveniji v
zvezi s tistimi plačili, pri katerih se vsaj eden od ponudnikov
plačilnih storitev prejemnika čezmejnih plačil nahaja v drugi
državi članici. Šteje se, da se ponudnik plačilnih storitev
prejemnika čezmejnega plačila nahaja v državi članici, ki je
razvidna iz kode BIC ali druge poslovne identifikacijske kode tega
ponudnika plačilnih storitev. Ne glede na navedeno ponudnik
plačilnih storitev plačnika navedene plačilne storitve vključi v
izračun števila čezmejnih plačil iz prvega odstavka tega
člena.
(5) Ponudnik plačilnih storitev vodi
evidence iz prvega odstavka tega člena v elektronski obliki tri
leta po zaključku koledarskega leta, v katerem je bilo izvršeno
plačilo.
(6) Podatki iz evidence o čezmejnih
plačilih in prejemnikih čezmejnih plačil se lahko obdelujejo samo
za namene nadzora obračuna davka od dobav blaga in storitev s
ciljem preprečevanja goljufij na področju DDV.
86.c člen
(poročanje davčnemu
organu)
(1) V primeru, ko se prejemnik čezmejnega
plačila nahaja v Sloveniji, pošlje ponudnik plačilnih storitev
prejemnika čezmejnega plačila podatke, ki jih vodi v evidenci iz
prvega odstavka prejšnjega člena, davčnemu organu v roku iz
tretjega odstavka tega člena.
(2) V primeru, ko se prejemnik čezmejnega
plačila nahaja na tretjem ozemlju ali v tretji državi, pošlje
ponudnik plačilnih storitev plačnika, ki se nahaja v Sloveniji,
podatke, ki jih vodi v evidenci iz prvega odstavka prejšnjega
člena, davčnemu organu v roku iz tretjega odstavka tega
člena.
(3) Ponudnik plačilnih storitev pošlje
podatke davčnemu organu najpozneje do konca meseca, ki sledi
koledarskemu četrtletju, na katero se podatki nanašajo.
(4) Ponudnik plačilnih storitev pošlje
podatke davčnemu organu v elektronski obliki po elektronski
poti.
(5) Če davčni organ ponudniku plačilnih
storitev sporoči, da je bil sprejem poslanih podatkov zavrnjen
zaradi napake pri poročanju ali pošiljanju podatkov, mora ponudnik
plačilnih storitev odpraviti napako in ponovno poslati podatke
davčnemu organu v 30 dneh od prejema sporočila davčnega
organa.
(6) Če ponudnik plačilnih storitev naknadno
ugotovi, da so podatki iz prvega odstavka prejšnjega člena
nepravilni ali nepopolni, davčnemu organu pošlje popravke ali
dopolnitve podatkov v 10 delovnih dneh od ugotovljene nepravilnosti
ali pomanjkljivosti.
86.d člen
(lokacija plačnika in prejemnika
čezmejnega plačila)
(1) Ne glede na določbe o kraju
obdavčljivih transakcij iz 19. do 31. člena tega zakona se za
namene prvega in drugega odstavka 86.b člena tega zakona šteje, da
se plačnik nahaja v državi članici, ki je razvidna iz:
1. IBAN plačilnega računa plačnika ali
katere koli druge identifikacijske oznake, ki nedvoumno določa
plačnika in njegovo lokacijo,
2. BIC ali katere koli druge poslovne
identifikacijske kode, ki nedvoumno določa ponudnika plačilnih
storitev, ki deluje v imenu plačnika, in njegovo lokacijo, kadar
identifikacijska oznaka iz prejšnje točke ne obstaja.
(2) Za namene prvega in drugega odstavka
86.b člena tega zakona se šteje, da se prejemnik čezmejnega plačila
nahaja v državi članici, na tretjem ozemlju ali v tretji državi, ki
je razvidna iz:
1. IBAN plačilnega računa prejemnika
čezmejnega plačila ali katere koli druge identifikacijske oznake,
ki nedvoumno določa prejemnika čezmejnega plačila in njegovo
lokacijo, ali
2. BIC ali katere koli druge poslovne
identifikacijske kode, ki nedvoumno določa ponudnika plačilnih
storitev, ki deluje v imenu prejemnika čezmejnega plačila, in
njegovo lokacijo, kadar identifikacijska oznaka iz prejšnje točke
ne obstaja.
86.e člen
(podatki o prejemnikih čezmejnih plačil
in plačilih)
(1) Evidenca o čezmejnih plačilih in
prejemnikih čezmejnih plačil, ki jo vodi ponudnik plačilnih
storitev v skladu s 86.b členom tega zakona, vsebuje naslednje
podatke:
1. BIC ali katero koli drugo poslovno
identifikacijsko kodo, ki nedvoumno določa ponudnika plačilnih
storitev;
2. ime ali poslovni naziv prejemnika
čezmejnega plačila, kakor izhaja iz evidenc ponudnika plačilnih
storitev;
3. katero koli identifikacijsko številko za
DDV ali drugo nacionalno davčno številko prejemnika čezmejnega
plačila, če ponudnik plačilnih storitev z njo razpolaga;
4. IBAN ali, če ta ni na voljo, katero koli
drugo identifikacijsko oznako, ki nedvoumno določa prejemnika
čezmejnega plačila in njegovo lokacijo;
5. BIC ali katero koli drugo poslovno
identifikacijsko kodo, ki nedvoumno določa ponudnika plačilnih
storitev, ki deluje v imenu prejemnika čezmejnega plačila, in
njegovo lokacijo, kadar prejemnik čezmejnega plačila prejme
sredstva, ne da bi imel plačilni račun;
6. naslov prejemnika čezmejnega plačila, če
je na voljo, kot izhaja iz evidenc ponudnika plačilnih
storitev;
7. podrobnosti o vsakem čezmejnem plačilu v
skladu s prvim in drugim odstavkom 86.b člena tega
zakona;
8. podrobnosti o vsakem vračilu plačila iz
prejšnje točke, ki je opredeljeno kot tako.
(2) Podrobnosti iz 7. in 8. točke
prejšnjega odstavka obsegajo naslednje podatke in
informacije:
1. datum in čas izvedbe plačila ali vračila
plačila;
2. znesek in valuto plačila ali vračila
plačila;
3. državo članico izvora plačila, ki ga
prejme prejemnik čezmejnega plačila ali ga prejme ponudnik
plačilnih storitev v imenu prejemnika čezmejnega plačila, ali
namembno državo članico vračila plačila in informacije, ki se
uporabijo za določitev izvora ali namembnega kraja plačila ali
vračila plačila v skladu s prejšnjim členom;
4. vse sklice, ki nedvoumno določajo
plačilo;
5. kadar je primerno, informacije o tem, da
je plačilo odrejeno v fizičnih prostorih trgovca.
(3) Informacije, ki se uporabijo za
določitev izvora plačila ali namembnega kraja vračila plačila iz 3.
točke prejšnjega odstavka, ne vsebujejo elementov, ki omogočajo
identifikacijo plačnika ali prejemnika vračila plačila.
5. Obračun DDV
87. člen
(vsebina obračuna)
(1) Vsak davčni zavezanec mora davčnemu organu predložiti obračun
DDV, ki mora poleg identifikacijskih podatkov davčnega zavezanca
vsebovati vse podatke, potrebne za izračun davka, za katerega je
nastala obveznost obračuna, in za izračun odbitkov, ter vse podatke
v zvezi s popravki obračunanega DDV in odbitka DDV ter skupno
vrednost transakcij v zvezi z obračunanim davkom in opravljenimi
odbitki ter vrednost vseh oproščenih transakcij.
(2) Poleg podatkov iz prvega odstavka tega člena mora davčni
zavezanec v obračun DDV za posamično davčno obdobje izkazati še
naslednje podatke:
a) skupno vrednost dobav blaga, brez DDV, iz 46. člena tega zakona,
za katere je nastala obveznost obračuna DDV v tem davčnem
obdobju;
b) vrednost dobav blaga, brez DDV, iz točke a) in b) tretjega
odstavka in petega odstavka 20. člena tega zakona, opravljenih na
ozemlju druge države članice, za katere je nastala obveznost
obračuna DDV v tem davčnem obdobju, če se blago odpošlje ali
odpelje iz Slovenije;
c) skupno vrednost pridobitev blaga znotraj Unije ali transakcij,
ki se tako obravnavajo, brez DDV, iz 12. in 13. člena tega zakona,
ki so bile opravljene v Sloveniji in za katere je v tem davčnem
obdobju nastala obveznost obračuna DDV;
d) vrednost dobav blaga, brez DDV, iz točke a) in točke b) tretjega
odstavka in petega odstavka 20. člena tega zakona, ki so bile
opravljene v Sloveniji in za katere je v tem davčnem obdobju
nastala obveznost obračuna DDV, če se blago odpošlje ali odpelje iz
druge države članice;
e) skupno vrednost dobav blaga, brez DDV, opravljenih v Sloveniji,
za katere je plačnik DDV davčni zavezanec v skladu s 4. točko
prvega odstavka 76. člena tega zakona in za katere je nastala
obveznost obračuna DDV v tem davčnem obdobju;
f) skupno vrednost opravljenih storitev, brez DDV iz prvega
odstavka 25. člena tega zakona, za katere je nastala obveznost
obračuna DDV v tem davčnem obdobju;
g) skupno vrednost opravljenih dobav blaga in storitev, za katere
je prejemnik plačnik DDV v skladu s 76.a členom tega zakona.
(3) Obliko in vsebino obračuna DDV predpiše minister, pristojen za
finance.
88. člen
(predložitev obračuna DDV)
(1) Če ni s tem zakonom drugače določeno, mora davčni zavezanec
obračun DDV predložiti davčnemu organu do zadnjega delovnega dne
naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.
(2) Davčni zavezanec mora predložiti obračun DDV ne glede na to,
ali je za davčno obdobje, za katero predloži obračun, dolžan
plačati DDV.
(3) Davčni zavezanec, ki opravlja transakcije znotraj Unije, in je
dolžan predložiti rekapitulacijsko poročilo iz 90. člena tega
zakona, mora predložiti obračun DDV do 20. dne naslednjega meseca
po poteku davčnega obdobja.
(4) V roku iz prvega odstavka tega člena mora obračun DDV
predložiti tudi:
a) oseba, ki mora v skladu z 2. do 4. točko prvega odstavka, drugim
in tretjim odstavkom 76. člena tega zakona plačati DDV namesto
davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji;
b) pravna oseba, ki ni davčni zavezanec in mora plačati DDV za
pridobitve blaga znotraj Unije iz točke 2. a) prvega odstavka 3.
člena tega zakona;
c) oseba, ki je identificirana za namene DDV, in pridobi novo
prevozno sredstvo znotraj Unije iz točke 2. b) prvega odstavka 3.
člena tega zakona;
d) oseba, ki pridobi trošarinske izdelke znotraj Unije iz točke
2.c) prvega odstavka 3. člena tega zakona.
(5) V primeru prenehanja identifikacije za namene DDV je davčni
zavezanec dolžan predložiti obračun DDV do zadnjega delovnega dne
naslednjega meseca po poteku meseca, v katerem je prenehala
identifikacija za namene DDV.
(6) Davčni zavezanec, ki mu preneha status podjetnika ali zasebnika
z dnem začetka postopka osebnega stečaja, mora predložiti obračun
DDV na način in v roku iz drugega stavka sedmega odstavka tega
člena.
(7) Davčni zavezanec, nad katerim je bil začet postopek prisilne
poravnave oziroma postopek likvidacije, mora predložiti obračun DDV
davčnemu organu v 20 dneh po poteku davčnega obdobja. Davčni
zavezanec, nad katerim je bil začet stečajni postopek, je dolžan
predložiti obračun DDV davčnemu organu najpozneje v 60 dneh po
poteku davčnega obdobja.
(8) Ob končanju postopka likvidacije oziroma stečajnega postopka
mora davčni zavezanec predložiti obračun DDV na dan poteka davčnega
obdobja.
(9) V primeru smrti davčnega zavezanca mora pooblaščenec za
zastopanje ali pravni naslednik davčnega zavezanca ali skrbnik
njegovega premoženja, kot je določen v skladu z zakonom, ki ureja
davčni postopek, obračun DDV predložiti davčnemu organu v 60 dneh
po smrti davčnega zavezanca.
(10) Davčni zavezanec mora obračun DDV predložiti v elektronski
obliki.
88.a člen
(rok predložitve obračuna DDV na podlagi odločitve davčnega
organa)
(1) Davčni zavezanec mora predložiti obračun DDV za davčno obdobje
in v roku, ki ga s sklepom določi davčni organ, če v inšpekcijskem
nadzoru ugotovi, da obstaja utemeljen sum, da obračunani DDV od
določene dobave ne bo plačan. Ta rok ne sme biti krajši od 2 dni od
dneva, ko je davčni organ vročil sklep zavezancu.
(2) Pritožba zoper sklep iz prejšnjega odstavka ne zadrži njegove
izvršitve.
(3) Davčni zavezanec, kateremu je davčni organ s sklepom iz prvega
odstavka tega člena naložil krajše davčno obdobje, kot je določeno
v 89. členu tega zakona, mora v roku iz prvega odstavka 88. člena
tega zakona predložiti obračun DDV za preostanek davčnega
obdobja.
88.b člen
(popravljanje napak v obračunu DDV na podlagi
samoprijave)
(1) Davčni zavezanec lahko najpozneje do začetka davčnega
inšpekcijskega nadzora oziroma do vročitve odmerne odločbe oziroma
do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka vključi
popravke napak iz preteklih davčnih obdobij v tekoči obračun DDV.
Popravljanje napak v obračunu DDV na podlagi samoprijave ni več
mogoče, ko prvič nastopi ena izmed okoliščin iz prejšnjega
stavka.
(2) Davčni zavezanec v primeru popravka napak iz preteklih obdobij
v tekočem obračunu DDV, zaradi prenizko obračunanega DDV ali
previsokega odbitka DDV, od zneska DDV, ki je predmet popravka,
obračuna in plača obresti v višini 3 % letno.
(3) Davčni zavezanec obračuna obresti iz prejšnjega odstavka za
obdobje od prvega dne, ki sledi zadnjemu delovnemu dnevu
naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja, v katerem bi moral
davčni zavezanec vključiti pravilen znesek DDV, do poteka roka za
plačilo DDV po obračunu, v katerem je vključen pravilen znesek DDV,
če gre za povečanje davčne obveznosti, oziroma do dneva predložitve
obračuna, v katerem je vključen pravilen znesek DDV, če gre za
zmanjšanje presežka DDV.
(4) Davčni zavezanec, ki je že predložil obračun DDV, lahko do
izteka roka za predložitev tega obračuna že vloženi obračun
nadomesti z novim, razen če je po tem obračunu zahteval vračilo
DDV. Če vloženi obračun vključuje tudi popravke za pretekla
obdobja, se upoštevata drugi in tretji odstavek tega člena.
88.c člen
(predložitev obračuna DDV na podlagi samoprijave)
(1) Davčni zavezanec lahko najpozneje do začetka davčnega
inšpekcijskega nadzora oziroma do vročitve odmerne odločbe oziroma
do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka predloži
obračun DDV, ki ga ni predložil v predpisanem roku. Predložitev
obračuna DDV na podlagi samoprijave ni več mogoča, ko prvič nastopi
ena izmed okoliščin iz prejšnjega stavka.
(2) Davčni zavezanec v primeru predloženega obračuna DDV na podlagi
samoprijave od zneska izkazane obveznosti obračuna obresti v višini
3 % letno. Davčni zavezanec mora izkazano obveznost in obresti
plačati hkrati s predložitvijo obračuna DDV.
(3) Davčni zavezanec obračuna obresti iz prejšnjega odstavka za
obdobje od prvega dne, ki sledi zadnjemu delovnemu dnevu
naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja, za katerega bi moral
biti predložen obračun DDV, do dneva predložitve obračuna DDV.
(4) Davčni zavezanec obračuna DDV, predloženega v skladu s tem
členom, ne sme nadomestiti z novim.
(5) Če po predložitvi obračuna DDV na podlagi samo prijave davčni
organ ugotovi, da pogoji za samoprijavo iz prvega do tretjega
odstavka tega člena niso izpolnjeni, s sklepom zavrne obračun v
delu, ki se nanaša na obresti, predložen obračun DDV pa obravnava
kot obračun DDV, predložen po izteku predpisanega roka. V tem
primeru se za čas od poteka roka za plačilo davka do plačila davka
obračunajo zamudne obresti v skladu z zakonom, ki ureja davčni
postopek.
89. člen
(davčno obdobje)
(1) Če ni s tem zakonom drugače določeno, je davčno obdobje
koledarski mesec.
(2) Za davčnega zavezanca, ki je v preteklem koledarskem letu
dosegel obdavčljiv promet blaga oziroma storitev v vrednosti do
vključno 210.000 eurov, je davčno obdobje koledarsko trimesečje,
razen če opravlja transakcije znotraj Unije in je dolžan predložiti
rekapitulacijsko poročilo iz 90. člena tega zakona.
(3) Za davčnega zavezanca, ki pridobi identifikacijsko številko za
DDV je, ne glede na vrednost pričakovanega prometa, prvih 12
mesecev davčno obdobje koledarski mesec.
(4) Za davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji, in za osebe
iz četrtega odstavka 88. člena tega zakona je davčno obdobje
koledarski mesec.
(5) Za davčnega zavezanca nad katerim se začne postopek prisilne
poravnave, postopek likvidacije ali stečajni postopek, se davčno
obdobje konča na dan pred začetkom postopka prisilne poravnave,
postopka likvidacije ali stečajnega postopka.
(6) Ob končanju postopka likvidacije se davčno obdobje konča na dan
pred sprejetjem sklepa o razdelitvi premoženja oziroma na dan pred
sprejetjem sklepa o končanju postopka prisilne likvidacije.
(7) Ob končanju stečajnega postopka se davčno obdobje konča na dan
pred sprejetjem sklepa o končanju stečajnega postopka.
(8) V primeru smrti davčnega zavezanca se davčno obdobje konča z
dnem smrti davčnega zavezanca. Če se opravljanje dejavnosti po
smrti davčnega zavezanca nadaljuje, se davčno obdobje konča z dnem
prenehanja opravljanja dejavnosti tega davčnega zavezanca.
(9) Promet blaga oziroma storitev iz drugega odstavka tega člena je
promet, ki je izkazan v obračunih DDV za preteklo koledarsko
leto.
6. Rekapitulacijsko poročilo
90. člen
(obveznost predložitve rekapitulacijskega poročila)
(1) Vsak davčni zavezanec, identificiran za DDV, mora davčnemu
organu predložiti rekapitulacijsko poročilo o:
a) pridobiteljih blaga, identificiranih za DDV, katerim je dobavil
blago pod pogoji iz 1. in 4. točke 46. člena tega zakona;
b) osebah, identificiranih za DDV, katerim je dobavil blago, ki mu
je bilo dobavljeno na način pridobitve blaga znotraj Unije v skladu
s četrtim odstavkom 23. člena tega zakona;
c) davčnih zavezancih in pravnih osebah, ki niso davčni zavezanci,
so pa identificirane za DDV, katerim je opravil storitve, ki niso
storitve, ki bi bile oproščene plačila DDV v državi članici, v
kateri je transakcija obdavčljiva, in za katere je prejemnik
storitev dolžan plačati DDV v skladu s 196. členom Direktive Sveta
2006/112/ES.
(2) V rekapitulacijskem poročilu mora davčni zavezanec navesti
naslednje podatke:
a) identifikacijsko številko za DDV, pod katero je opravil dobavo
blaga pod pogoji iz 1. točke 46. člena tega zakona in pod katero je
opravil obdavčljive storitve v skladu s prvim odstavkom 25. člena
tega zakona;
b) identifikacijsko številko za DDV osebe, ki pridobiva blago ali
prejema storitve v drugi državi članici, in pod katero ji je bilo
blago dobavljeno oziroma so ji bile storitve opravljene;
c) identifikacijsko številko za DDV, pod katero je opravil prenos
blaga iz 4. točke 46. člena tega zakona v drugo državo članico, in
številko, pod katero je identificiran v tej drugi državi članici, v
kateri se je odpošiljanje ali prevoz blaga končal;
d) za vsako osebo, ki pridobiva blago ali prejema storitve, skupno
vrednost dobav blaga in skupno vrednost storitev, ki jih je
opravil;
e) za dobave, ki vključujejo prenos blaga v drugo državo članico iz
4. točke 46. člena tega zakona, skupno vrednost teh dobav, določeno
v skladu s četrtim odstavkom 36. člena tega zakona;
f) vrednost popravkov, opravljenih na podlagi drugega in tretjega
odstavka 39. člena tega zakona.
(3) Vrednost iz točke d) prejšnjega odstavka se prijavi za
koledarski mesec, v katerem je nastala obveznost obračuna DDV,
vrednost iz točke f) prejšnjega odstavka se prijavi za koledarski
mesec, v katerem je pridobitelj obveščen o popravku.
(4) Poleg informacij iz prvega in drugega odstavka tega člena mora
vsak davčni zavezanec – dobavitelj blaga v rekapitulacijsko
poročilo vključiti tudi podatke o identifikacijski številki za DDV
tistih davčnih zavezancev, ki jim je namenjeno blago, ki se
odpošlje ali odpelje v okviru ureditve skladiščenja na odpoklic v
skladu z 9.a členom tega zakona, in o vseh spremembah predloženih
informacij.
91. člen
(posebni podatki v rekapitulacijskem poročilu)
(1) Pri pridobitvah blaga znotraj Unije iz četrtega odstavka 23.
člena tega zakona mora davčni zavezanec v rekapitulacijskem
poročilu jasno izkazati naslednje podatke:
a) številko, pod katero je identificiran za DDV v Sloveniji in pod
katero je opravil pridobitev in nadaljnjo dobavo blaga;
b) številko, pod katero je identificirana oseba, kateri je opravil
nadaljnjo dobavo v drugi državi članici;
c) za vsako osebo, kateri je bila opravljena nadaljnja dobava,
skupno vrednost, brez DDV, opravljenih dobav blaga v drugi državi
članici.
(2) Vrednost iz c) točke prvega odstavka tega člena se prijavi za
koledarski mesec, v katerem je nastala obveznost obračuna DDV.
92. člen
(obdobje poročanja in predložitev rekapitulacijskega
poročila)
(1)
Rekapitulacijsko poročilo se sestavi za koledarski mesec. Davčni
zavezanec predloži rekapitulacijsko poročilo za koledarski mesec, v
katerem je opravil transakcijo znotraj Unije ali v katerem mora
izvršiti popravek za pretekla obdobja poročanja.
(2) Poročilo iz prejšnjega odstavka mora davčni zavezanec
predložiti davčnemu organu do 20. dne naslednjega meseca po poteku
davčnega obdobja.
(3) Rekapitulacijsko poročilo davčni zavezanec predloži v
elektronski obliki oziroma z elektronskim prenosom datoteke.
92.a člen
(obdobje poročanja, predložitev in vsebina poročila o dobavi
blaga in storitev po 76.a členu tega zakona)
(1) Davčni zavezanec, ki opravlja dobave blaga ali storitev, za
katere je prejemnik plačnik DDV v skladu s 76.a členom tega zakona
sestavi poročilo o teh dobavah za koledarski mesec.
(2) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka mora davčnemu organu
predložiti poročilo o dobavah do zadnjega delovnega dne naslednjega
meseca po poteku koledarskega meseca. Davčni zavezanec mora
predložiti poročilo za koledarski mesec, v katerem je opravil
zadevne dobave, ali v katerem mora popraviti podatke o zadevnih
dobavah iz preteklih obdobij.
(3) V poročilu iz prvega odstavka tega člena mora izkazati
naslednje podatke:
a) številko, pod katero je identificiran za namene DDV in pod
katero je opravil dobavo blaga ali storitev, za katero je prejemnik
plačnik DDV v skladu s 76.a členom tega zakona;
b) številko, pod katero je identificiran prejemnik teh dobav;
c) za vsakega prejemnika, kateremu je bila opravljena taka dobava,
skupno vrednost teh dobav, brez DDV.
(4) Poročilo iz prvega odstavka tega člena davčni zavezanec
predloži v elektronski obliki.
7. Obveznosti glede nekaterih transakcij pri uvozu in
izvozu
93. člen
(uporaba tega zakona za blago, uvoženo s tretjih ozemelj oziroma
izvoženo na tretja ozemlja)
(1) Blago iz 2. točke 18. člena tega zakona, ki se uvaža v
Slovenijo s tretjega ozemlja, ki je sicer sestavni del carinskega
območja Unije, vendar zanj v skladu s 1. členom tega zakona ne
veljajo splošna pravila obdavčevanja dobav in nabav blaga znotraj
Unije, se obravnava v Sloveniji v skladu z drugim do četrtim
odstavkom tega člena.
(2) Formalnosti, ki se nanašajo na vnos blaga iz prvega odstavka
tega člena v Unijo, so določene z evropskimi carinskimi predpisi,
ki urejajo uvoz blaga na carinsko območje Unije.
(3) Če je namembni kraj pri prevozu ali pošiljanju blaga iz prvega
odstavka tega člena v drugi državi članici, kot je država članica,
v kateri je blago vneseno v Unijo, se blago prevaža znotraj Unije v
skladu z določbami evropskih carinskih predpisov, ki urejajo
notranji tranzitni postopek, vendar le, če je v skladu s temi
predpisi za to blago ob vnosu v Unijo vložena tranzitna
deklaracija.
(4) Če je za blago iz prvega odstavka tega člena v trenutku vnosa v
Unijo začet postopek, zaradi katerega bi, če bi bilo blago uvoženo
v smislu 1. točke 18. člena tega zakona, zavezanec za blago lahko
uveljavil oprostitev iz prvega odstavka 57. člena tega zakona,
velja oprostitev iz prvega odstavka 57. člena tega zakona tudi za
blago iz prvega odstavka tega člena.
(5) Blago, razen blaga iz 1. točke 18. člena tega zakona, ki se iz
Slovenije pošlje na tretje ozemlje, ki je sicer sestavni del
carinskega območja Unije, vendar zanj ne veljajo splošna pravila
obdavčevanja dobav in nabav blaga znotraj Unije, se obravnava v
Sloveniji v skladu s šestim in sedmim odstavkom tega člena.
(6) Formalnosti v zvezi z izvozom blaga iz petega odstavka tega
člena na tretje ozemlje so določene z evropskimi carinskimi
predpisi, ki urejajo izvoz blaga iz carinskega območja Unije.
(7) Če je bilo blago začasno izvoženo na tretje ozemlje z namenom,
da bo ponovno uvoženo v Slovenijo, se za blago iz petega odstavka
tega člena upoštevajo določbe, ki sicer urejajo obdavčitev oziroma
oprostitev plačila DDV za ponovni uvoz blaga, ki je bilo prvotno
začasno izvoženo iz carinskega območja Unije.
8. Obveznosti pri pridobitvi prevoznih sredstev
93.a člen
(pridobitev prevoznega sredstva)
(1) Pridobitev novega prevoznega sredstva iz tretjega odstavka 3.
člena tega zakona mora davčnemu organu v elektronski obliki v 15
dneh od pridobitve prijaviti:
– davčni zavezanec iz 2.a) točke prvega odstavka 3. člena tega
zakona, ki novo prevozno sredstvo registrira v Sloveniji;
– oseba iz 2.b) točke prvega odstavka 3. člena tega zakona, pri
čemer DDV odmeri davčni organ.
(2) Davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, ki
pridobi rabljeno prevozno sredstvo in ga registrira v Sloveniji, od
prodajalca, ki je rabljeno prevozno sredstvo dobavil pod pogoji, ki
so enaki pogojem iz 1. točke 46. člena tega zakona, mora davčnemu
organu prijaviti, v elektronski obliki, pridobitev rabljenega
prevoznega sredstva v 15 dneh od dneva pridobitve. Za rabljeno
prevozno sredstvo se šteje prevozno sredstvo, ki ne šteje za novo
prevozno sredstvo v skladu s tretjim odstavkom 3. člena tega
zakona.
(3) Davčni zavezanec mora pred registracijo prevoznega sredstva, ki
je bilo ob pridobitvi namenjeno nadaljnji prodaji, davčnemu organu
prijaviti pridobitev prevoznega sredstva v elektronski obliki.
(4) Organ, pristojen za registracijo, oziroma za registracijo vozil
pooblaščena organizacija prevoznega sredstva davčnega zavezanca iz
prve alineje prvega odstavka oziroma iz drugega ali iz tretjega
odstavka tega člena ne sme registrirati brez dokazila o prijavi
pridobitve davčnemu organu oziroma ko gre za prevozno sredstvo
osebe iz druge alineje prvega odstavka tega člena brez dokazila o
plačilu DDV.
(5) Minister, pristojen za finance, podrobneje uredi prijavo
pridobitve prevoznega sredstva iz tega člena.
XI. POSEBNE UREDITVE
1. Posebna ureditev za male davčne zavezance
94. člen
(oprostitev obračunavanja DDV)
(1) Davčni zavezanec je oproščen obračunavanja DDV, če v obdobju
zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel
znesek 50.000 eurov obdavčljivega prometa.
(2)
Obračunavanja DDV je oproščena tudi dobava blaga in storitev v
okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kot jo
določajo predpisi o dohodnini, če se zanjo dohodek ne ugotavlja na
podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in
normiranih odhodkov. Za osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko
dejavnost se za davčnega zavezanca za namene tega zakona šteje eden
od članov kmečkega gospodinjstva, zavezancev za dohodnino od
dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, ki ga
člani kmečkega gospodinjstva, zavezanci za dohodnino iz te
dejavnosti, določijo za predstavnika.
(3) Ne
glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena, se lahko
davčni zavezanec odloči za obračunavanje DDV v skladu s tem
zakonom. Davčni zavezanec mora izbiro vnaprej priglasiti davčnemu
organu v elektronski obliki in jo uporabljati najmanj 60
mesecev.
(4) Davčni zavezanec, ki uveljavlja oprostitev obračunavanja DDV v
skladu s tem členom, nima pravice do odbitka DDV v skladu s 63.
členom tega zakona, niti ga ne sme izkazovati na izdanih
računih.
(5) Če povezane osebe opravljajo dobave blaga iste vrste oziroma
storitve iste narave, se za namene tega člena skupni znesek
obdavčljivega prometa povezanih oseb v obdobju 12 mesecev
šteje kot znesek, ki ga vsaka povezana oseba doseže sama. Za
povezane osebe se štejejo osebe, ki so kot take določene v
predpisih o obdavčitvi dohodkov pravnih in fizičnih oseb.
(6) Iz posebne ureditve po tem členu so izvzete naslednje
transakcije:
a) dobave novih prevoznih sredstev, ki so opravljene pod pogoji iz
2. točke 46. člena tega zakona;
b) dobave blaga in storitev, ki jih v Sloveniji opravi davčni
zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža.
(7) Obdavčljivi promet iz prvega odstavka tega člena obsega
naslednje zneske, brez DDV:
– znesek obdavčenih dobav blaga in storitev;
– znesek transakcij, ki so oproščene v skladu z 52., 53., 54. in
55. členom tega zakona;
– znesek transakcij z nepremičninami, finančnih transakcij iz 4.
točke 44. člena tega zakona ter zavarovalnih storitev, razen če so
te transakcije postranske transakcije.
(8) V obdavčljivi promet iz prejšnjega odstavka se ne všteva
odtujitev opredmetenih ali neopredmetenih osnovnih sredstev.
(9) V obdavčljiv promet iz prvega odstavka tega člena se pri
fizični osebi všteva obdavčljiv promet, ki ga fizična oseba dosega
iz naslova opravljanja neodvisne gospodarske dejavnosti (kot
samostojni podjetnik, zasebnik oziroma fizična oseba).
(10) Za osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, za katero
se dohodek ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali
dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, velja določba prvega
odstavka tega člena, za davčnega zavezanca pa se za tako dejavnost
šteje nosilec, kot je določen po predpisih o dohodnini.
2. Posebna ureditev za kmete
95. člen
(pavšalno nadomestilo)
(1) Davčni zavezanec iz drugega odstavka 94. člena tega zakona ima
ob dobavi kmetijskih in gozdarskih pridelkov ter kmetijskih in
gozdarskih storitev, ki so rezultat osnovne kmetijske in osnovne
gozdarske dejavnosti, pravico do pavšalnega nadomestila DDV (v
nadaljnjem besedilu: pavšalno nadomestilo), pod pogoji in na način,
določen s tem členom.
(2) Pravico do pavšalnega nadomestila imajo le tisti davčni
zavezanci, ki opravijo dobave blaga in storitev iz prvega odstavka
tega člena davčnim zavezancem, ki morajo obračunavati in plačevati
DDV v skladu s tem zakonom.
(3) Davčni zavezanci – kupci blaga oziroma naročniki storitev iz
prvega odstavka tega člena, so dolžni plačilu za opravljeno dobavo
prišteti znesek pavšalnega nadomestila v višini 8% od odkupne
vrednosti.
(4) Davčni zavezanci iz tretjega odstavka tega člena imajo pravico,
da pavšalno nadomestilo odbijejo kot DDV pod pogoji, določenimi s
tem zakonom.
(5) Davčni zavezanci imajo pravico do pavšalnega nadomestila, če so
predhodno pridobili dovoljenje davčnega organa. Imetnik dovoljenja
mora za obdobje veljavnosti dovoljenja sestaviti obračun pavšalnega
nadomestila in ga v elektronski obliki predložiti davčnemu organu
do 31. januarja tekočega leta za preteklo koledarsko leto.
(6) Podrobnejše določbe o pogojih in načinu izvajanja tega člena
izda minister, pristojen za finance.
96. člen
(priznavanje pavšalnega nadomestila v prometu z drugimi državami
članicami)
(1) Ne glede na prvi odstavek 95. člena tega zakona, ima davčni
zavezanec iz drugega odstavka 94. člena tega zakona, ki izpolnjuje
pogoje iz petega odstavka 95. člena tega zakona, pravico do
pavšalnega nadomestila tudi za dobavo blaga in storitev iz prvega
odstavka 95. člena, ki jo opravi davčnim zavezancem,
identificiranim za namene DDV v drugi državi članici.
(2) Davčni zavezanci – kupci blaga oziroma naročniki storitev iz
prvega odstavka tega člena so dolžni plačilu za opravljeno dobavo
prišteti znesek pavšalnega nadomestila v višini 8% od odkupne
vrednosti.
(3) Davčni zavezanci iz prejšnjega odstavka imajo pravico do
vračila pavšalnega nadomestila, ki so ga plačali imetniku
dovoljenja za uveljavljanje pravice do pavšalnega nadomestila, pri
čemer se za priznavanje pravice do vračila pavšalnega nadomestila
smiselno upošteva 74. do 74.g člen tega zakona.
(4) Minister, pristojen za finance, podrobneje določi izvajanje
tega člena.
3. Posebna ureditev za potovalne agencije
97. člen
(storitve potovalnih agencij in organizatorjev potovanj)
(1) Če potovalna agencija deluje v svojem imenu in če pri
zagotavljanju potovalnih zmogljivosti uporablja dobave blaga ali
storitev drugih davčnih zavezancev, obračunava in plačuje DDV v
skladu s tem podpoglavjem.
(2) Določbe tega člena se ne nanašajo na potovalno agencijo, ki
deluje le kot posrednik (v imenu in za račun potnika) in za katero
se pri določanju davčne osnove uporablja točka c) šestega odstavka
36. člena tega zakona.
(3) V tem podpoglavju se organizatorji potovanj štejejo za
potovalne agencije.
(4) Transakcije v zvezi s potovanjem, ki jih opravi potovalna
agencija pod pogoji iz tega člena, se obravnavajo kot enotna
storitev, ki jo potovalna agencija opravi potniku.
(5) Storitev potovalne agencije je obdavčljiva v državi članici, v
kateri ima potovalna agencija sedež svoje dejavnosti ali poslovno
enoto, iz katere je opravila storitev.
98. člen
(davčna osnova)
Davčna osnova in cena brez DDV, glede enotne storitve, ki jo opravi
potovalna agencija, je razlika med celotnim zneskom, brez DDV, ki
ga plača potnik, in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobave
blaga in storitev, ki jih opravijo drugi davčni zavezanci, če je
neposredni uporabnik teh storitev potnik.
99. člen
(oproščene transakcije)
(1) Če so transakcije, ki jih potovalna agencija zaupa v izvedbo
drugim davčnim zavezancem, opravljene zunaj Unije, se storitev
potovalne agencije šteje kot oproščena storitev posredovanja v
skladu s 55. členom tega zakona.
(2) Če so transakcije iz prvega odstavka tega člena opravljene tako
znotraj Unije kot zunaj nje, je oproščen samo tisti del storitev
potovalne agencije, ki se nanaša na transakcije zunaj Unije.
100. člen
(odbitek in vračilo DDV)
Potovalna agencija nima v nobeni državi članici pravice do odbitka
DDV niti do vračila DDV, ki ji ga zaračunajo drugi davčni zavezanci
od transakcij, ki so jih nudili neposredno potniku.
4. Posebna ureditev za rabljeno blago, umetniške predmete,
zbirke in starine
101. člen
(definicije)
(1) Za namene tega podpoglavja se uporabljajo naslednje
definicije:
1. »rabljeno blago« pomeni premično stvar, ki je primerna za
nadaljnjo uporabo taka, kot je, ali po popravilu, razen umetniških
predmetov, zbirk ali starin in razen plemenitih kovin ali dragega
kamenja;
2. »umetniški predmeti« pomenijo predmete iz dela A Priloge III, ki
je priloga tega zakona in njegov sestavni del;
3. »zbirke« pomenijo predmete iz dela B Priloge III tega
zakona;
4. »starine« pomenijo predmete iz dela C Priloge III tega
zakona;
5. »plemenite kovine« so platina, zlato, paladij in srebro ter
zlitine plemenite kovine z drugo plemenito kovino;
6. »drago kamenje« so diamanti, rubini, safirji in smaragdi,
obdelani ali neobdelani, če niso vdelani oziroma nanizani;
7. »obdavčljivi preprodajalec« pomeni kateregakoli davčnega
zavezanca, ki v okviru svoje ekonomske dejavnosti in z namenom
nadaljnje prodaje kupuje ali uvaža rabljeno blago, umetniške
predmete, zbirke ali starine, ne glede na to, ali ta davčni
zavezanec deluje v svojem imenu ali za račun druge osebe, v skladu
s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali
prodajo;
8. »organizator prodaje na javni dražbi« pomeni kateregakoli
davčnega zavezanca, ki v okviru svoje ekonomske dejavnosti ponuja
blago za prodajo na javni dražbi z namenom, da ga izroči
najboljšemu ponudniku;
9. »principal organizatorja prodaje na javni dražbi« pomeni
katerokoli osebo, ki preda blago organizatorju prodaje na javni
dražbi po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija na
prodajo.
(2) Pogodba, na podlagi katere se plača provizija na prodajo iz 9.
točke prvega odstavka tega člena, mora določati, da organizator
prodaje ponudi blago za prodajo na javni dražbi v svojem imenu,
toda za račun svojega principala, in da mora on izročiti blago v
svojem imenu, toda za račun principala, najboljšemu ponudniku na
javni dražbi.
4.a) Posebna ureditev za obdavčljive preprodajalce
102. člen
(splošno)
(1) Za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in
starin, ki jih opravijo obdavčljivi preprodajalci, se uporablja
posebna ureditev, po kateri se obdavčuje razlika v ceni, ki jo
doseže obdavčljivi preprodajalec v skladu s to ureditvijo.
(2) Ureditev iz prvega odstavka tega člena se ne uporablja za
dobavo novih prevoznih sredstev, opravljeno v skladu s pogoji iz 1.
in 2. točke 46. člena tega zakona.
103. člen
(pogoji za uporabo ureditve)
Za dobave blaga iz prvega odstavka 102. člena tega zakona, ki jih
opravi obdavčljivi preprodajalec, se posebna ureditev uporablja, če
mu je to blago v Uniji dobavila ena od naslednjih oseb:
a) oseba, ki ni davčni zavezanec;
b) drug davčni zavezanec, kolikor je dobava blaga oproščena v
skladu s 3. točko 44. člena tega zakona;
c) drug davčni zavezanec, ki je oproščen obračunavanja DDV v skladu
s posebno ureditvijo za male davčne zavezance, če gre za osnovna
sredstva;
d) drug obdavčljiv preprodajalec, kolikor je bila dobava blaga
obdavčena z DDV po posebni ureditvi.
104. člen
(davčna osnova)
(1) Davčna osnova za dobave blaga iz 102. člena tega zakona je
razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec, zmanjšana
za znesek DDV, ki se nanaša na razliko v ceni.
(2) Razlika v ceni je enaka razliki med prodajno ceno, ki jo
zaračuna obdavčljivi preprodajalec za blago, in nabavno ceno.
(3) »Prodajna cena« pomeni vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je
ali ga bo obdavčljivi preprodajalec prejel od kupca ali tretje
osebe, vključno s subvencijami, neposredno povezanimi s
transakcijo, davki, taksami in drugimi dajatvami ter postranskimi
stroški, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in
zavarovanja, ki jih preprodajalec zaračuna kupcu, vključno z DDV,
razen zneskov iz šestega odstavka 36. člena tega zakona.
(4) »Nabavna cena« pomeni vse, kar predstavlja plačilo, opredeljeno
v tretjem odstavku tega člena, ki ga je ali ga bo prejel dobavitelj
od obdavčljivega preprodajalca.
(5) Če je nabavna cena večja od prodajne cene zadevnega blaga, se
šteje, da je davčna osnova enaka 0.
105. člen
(izbira posebne ureditve)
(1) Ne glede na 103. člen tega zakona, se lahko obdavčljivi
preprodajalec odloči, da bo obračunaval DDV od dosežene razlike v
ceni tudi od naslednjih transakcij:
a) dobav umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih uvozi
sam;
b) dobav umetniških predmetov, ki mu jih dobavijo njihovi avtorji
ali njihovi pravni nasledniki;
c) dobav umetniških predmetov, ki mu jih dobavijo drugi davčni
zavezanci, ki niso obdavčljivi preprodajalci, če je bila dobava
obdavčena po nižji stopnji DDV v skladu z drugim odstavkom 41.
člena tega zakona.
(2) Obdavčljivi preprodajalec mora obračunavati DDV v skladu s tem
členom najmanj dve koledarski leti.
(3) Obdavčljivi preprodajalec obračunava DDV po tem členu od davčne
osnove, ki jo določi v skladu s 104. členom tega zakona. Od dobav
umetniških predmetov, zbirk oziroma starin, ki jih je obdavčljivi
preprodajalec uvozil sam, je nabavna cena, ki se mora upoštevati
pri izračunu razlike v ceni, enaka davčni osnovi pri uvozu,
določeni v skladu z 38. členom tega zakona, povečani za DDV, ki ga
je dolžan plačati ali ga je plačal pri uvozu.
106. člen
(uporaba splošne ureditve)
(1) Obdavčljivi preprodajalec lahko uporablja splošno ureditev za
vsako dobavo, za katero velja posebna ureditev.
(2) Če obdavčljivi preprodajalec uporabi splošno ureditev za dobavo
umetniškega predmeta, zbirateljskega predmeta ali starine, ki jo je
sam uvozil, ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije
DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri uvozu tega
blaga.
(3) Če obdavčljivi preprodajalec uporabi splošno ureditev za dobavo
umetniškega predmeta, ki mu ga dobavi avtor ali njegov pravni
naslednik ali davčni zavezanec, ki ni obdavčljivi preprodajalec,
ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga
je dolžan plačati ali ga je plačal v zvezi z umetniškim predmetom,
ki mu je bil dobavljen.
(4) Pravica do odbitka nastane, ko nastane obveznost za obračun
davka od dobave, za katero se obdavčljivi preprodajalec odloči
uporabiti splošno ureditev DDV.
107. člen
(oprostitve)
Kadar se dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in
starin, ki so predmet posebne ureditve, opravijo pod pogoji iz 52.,
53., 54. ali 75. člena tega zakona, so te dobave oproščene plačila
DDV.
108. člen
(odbitek vstopnega DDV)
(1) Obdavčljivi preprodajalec, ki za dobave blaga uporablja posebno
ureditev, ne sme od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbiti DDV, ki ga
je dolžan plačati ali ga je plačal:
a) za umetniške predmete, zbirke ali starine, ki jih je sam
uvozil;
b) za umetniške predmete, ki so mu jih ali mu jih bodo dobavili
avtorji ali njihovi pravni nasledniki;
c) za umetniške predmete, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil davčni
zavezanec, ki ni obdavčljivi preprodajalec.
(2) Davčni zavezanec od DDV, ki ga je dolžan plačati, ne sme odbiti
DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za blago, ki mu ga je
ali mu ga bo dobavil obdavčljivi preprodajalec, če se za dobave
tega blaga, ki jih opravi obdavčljivi preprodajalec, uporabi
posebna ureditev.
109. člen
(knjigovodstvo)
Obdavčljivi preprodajalec, ki uporablja splošno ureditev in posebno
ureditev, mora v svojem knjigovodstvu ločeno izkazovati transakcije
za vsako ureditev posebej.
110. člen
(izkazovanje DDV na računih)
Obdavčljivi preprodajalec na računih, ki jih izdaja, ne sme posebej
izkazati DDV od dobav blaga, za katere uporabi posebno
ureditev.
4.b) Posebna ureditev za prodajo na javni dražbi
111. člen
(splošno)
(1) Za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali
starin, ki jih opravi organizator prodaje na javni dražbi v svojem
imenu in za račun oseb iz 112. člena tega zakona v skladu s
pogodbo, na podlagi katere se plača provizija od prodaje tega blaga
na javni dražbi, se uporablja posebna ureditev, po kateri se
obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže organizator prodaje na javni
dražbi.
(2) Ureditev iz prvega odstavka tega člena se ne uporablja za
dobavo novih prevoznih sredstev, opravljeno v skladu s pogoji iz 1.
in 2. točke 46. člena tega zakona.
112. člen
(pogoji za uporabo posebne ureditve)
Ta posebna ureditev se uporabi za dobave, ki jih organizator
prodaje na javni dražbi opravi v svojem imenu za račun naslednjih
oseb:
a) osebe, ki ni davčni zavezanec;
b) drugega davčnega zavezanca, če je dobava blaga, ki jo opravi ta
davčni zavezanec v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača
provizija od prodaje, oproščena v skladu s 3. točko 44. člena tega
zakona;
c) drugega davčnega zavezanca, če dobava blaga, ki jo opravi ta
davčni zavezanec v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača
provizija od prodaje, izpolnjuje pogoje za oprostitev za male
davčne zavezance, in vključuje osnovana sredstva;
d) obdavčljivega preprodajalca, če je dobava blaga, ki jo opravi ta
obdavčljivi preprodajalec v skladu s pogodbo, na podlagi katere se
plača provizija od prodaje, predmet DDV po posebni ureditvi.
113. člen
(trenutek opravljene dobave)
Šteje se, da je dobava blaga davčnemu zavezancu, ki je organizator
prodaje na javni dražbi, opravljena takrat, ko se blago proda na
javni dražbi.
114. člen
(davčna osnova)
(1) Davčna osnova za vsako dobavo blaga po tej ureditvi je skupni
znesek, ki ga organizator prodaje na javni dražbi zaračuna kupcu v
skladu s 116. členom tega zakona, zmanjšan za:
a) neto znesek, določen v skladu z drugim odstavkom tega člena, ki
ga je ali ga bo plačal organizator prodaje na javni dražbi svojemu
naročniku prodaje;
b) znesek DDV, ki ga je dolžan plačati organizator prodaje na javni
dražbi od svoje provizije.
(2) Neto znesek, ki ga je ali ga bo plačal organizator prodaje na
javni dražbi svojemu naročniku prodaje, je enak razliki med ceno
blaga, doseženo na javni dražbi, in zneskom provizije, ki jo
pridobi ali jo bo pridobil organizator prodaje na javni dražbi od
svojega naročnika prodaje v skladu s pogodbo, na podlagi katere se
plača provizija od prodaje.
115. člen
(knjigovodstvo)
(1) Organizatorji prodaje na javni dražbi, ki dobavljajo blago pod
pogoji iz 111. in 112. člena tega zakona, morajo v svojem
knjigovodstvu na prehodnih postavkah izkazati naslednje zneske:
a) zneske, ki so jih ali jih bodo prejeli od kupcev blaga;
b) zneske, ki so jih ali jih bodo nakazali (plačali) naročnikom
prodaje blaga.
(2) Zneski iz prvega odstavka tega člena morajo biti ustrezno
utemeljeni.
116. člen
(izdaja računa)
(1) Organizator prodaje na javni dražbi mora kupcu izdati račun, na
katerem mora izkazati naslednje podatke:
a) ceno blaga, doseženo na dražbi;
b) davke, takse in druge dajatve;
c) postranske stroške, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza
in zavarovanja, ki jih organizator zaračuna kupcu blaga.
(2) Na računu iz prvega odstavka tega člena ne sme ločeno izkazati
DDV.
117. člen
(obveznost izdaje obračuna)
(1) Organizator prodaje na javni dražbi, kateremu je bilo blago
izročeno po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija od
prodaje na javni dražbi, mora svojemu naročniku prodaje izdati
obračun. Obračun mora izkazovati znesek transakcije, to je ceno
blaga, doseženo na dražbi, zmanjšano za znesek provizije, ki jo je
ali jo bo prejel od naročnika prodaje.
(2) Obračun iz prvega odstavka tega člena se prizna kot račun, ki
ga mora naročnik prodaje, če je davčni zavezanec, izdati
organizatorju prodaje na javni dražbi v skladu z 81. členom tega
zakona.
5. Posebna ureditev za investicijsko zlato
118. člen
(definicije)
(1) Po tej ureditvi izraz »investicijsko zlato« pomeni:
a) zlato v obliki palic ali ploščic z maso, ki jo sprejemajo trgi
plemenitih kovin, čistine, ki je enaka ali večja od 995 tisočink,
predstavljeno z vrednostnimi papirji ali ne, razen majhnih palic
ali ploščic z maso manj kot 1 g;
b) zlate kovance:
– s čistino, enako ali večjo od 900 tisočink,
– skovane po letu 1800,
– ki so ali so bili zakonito plačilno sredstvo v državi porekla
in
– ki se običajno prodajo po ceni, ki ne presega za več kot 80%
vrednosti zlata na odprtem trgu, vsebovanega v kovancih.
(2) Po tej ureditvi se šteje, da se taki kovanci ne prodajajo v
zbirateljske namene.
119. člen
(oprostitve)
Plačila DDV so oproščene:
– dobave, pridobitve znotraj Unije in uvoz investicijskega zlata,
vključno z investicijskim zlatom, ki ga predstavljajo potrdila za
alocirano ali nealocirano zlato ali s katerimi se trguje na računih
za zlato, predvsem posojila v zlatu in zamenjalni (swap) posli, ki
vključujejo lastninsko pravico ali terjatve v zvezi z
investicijskim zlatom, kot tudi transakcije z investicijskim
zlatom, ki vključujejo terminske posle in terminske pogodbe, ki
pripeljejo do prenosa lastninske pravice ali terjatve v zvezi z
investicijskim zlatom;
– storitve posrednikov, ki delujejo v imenu in za račun drugega,
kadar posredujejo pri dobavah investicijskega zlata za svojega
principala.
120. člen
(izbira obdavčitve)
(1) Ne glede na 119. člen tega zakona, imajo davčni zavezanci, ki
proizvajajo investicijsko zlato ali predelujejo kakršnokoli zlato v
investicijsko zlato, pravico, da se odločijo za obdavčitev
investicijskega zlata, če ga dobavijo drugemu davčnemu
zavezancu.
(2) Pravico, da se odločijo za obdavčitev investicijskega zlata iz
točke a) prvega odstavka 118. člena tega zakona imajo tudi davčni
zavezanci, ki v okviru svoje dejavnosti običajno dobavljajo zlato
drugemu davčnemu zavezancu za industrijske namene.
(3) Če se dobavitelj iz prvega ali drugega odstavka tega člena
odloči za obdavčitev, ima pravico do izbire za obdavčitev tudi
posrednik za storitve iz druge alineje 119. člena tega zakona.
(4) Podrobnejša pravila za izvajanje tega člena predpiše minister,
pristojen za finance.
121. člen
(pravica do odbitka)
(1) Če je poznejša dobava tega zlata oproščena po tej ureditvi, sme
davčni zavezanec odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal:
1. za investicijsko zlato, ki mu ga je dobavila oseba, ki je
izbrala obdavčitev v skladu s 120. členom tega zakona;
2. za nabavo ali pridobitev znotraj Unije ali za uvoz zlata, razen
investicijskega zlata, ki ga pozneje sam ali druga oseba za njegov
račun predela v investicijsko zlato;
3. za storitve, ki so mu bile opravljene, kamor spadajo sprememba
oblike, mase ali čistosti zlata, vključno z investicijskim
zlatom.
(2) Davčni zavezanec, ki proizvaja investicijsko zlato ali
predeluje zlato v investicijsko zlato, sme odbiti DDV, ki ga je
dolžan ali ga je plačal za nabavo ali pridobitev znotraj Unije ali
ob uvozu blaga ali za storitve v zvezi s proizvodnjo ali predelavo
tega zlata, kot da bi bila poznejša dobava zlata, ki je oproščeno
po tej ureditvi, obdavčena.
122. člen
(posebne obveznosti za davčne zavezance, ki trgujejo z
investicijskim zlatom)
(1) Davčni zavezanci morajo voditi evidence o transakcijah z
investicijskim zlatom in hraniti dokumentacijo najmanj deset let po
poteku leta, na katero se te listine nanašajo.
(2) Minister, pristojen za finance, predpiše evidence iz prvega
odstavka tega člena.
6. Posebne ureditve za davčne zavezance, ki opravljajo storitve
osebam, ki niso davčni zavezanci, ali prodajajo blago na daljavo
ali opravljajo nekatere domače dobave blaga
122.a člen
(definicija)
Po posebnih ureditvah iz 6.a, 6.b in 6.c podpoglavja XI. poglavja
tega zakona je »poseben obračun DDV« obračun, ki vsebuje podatke,
potrebne za ugotovitev zneska DDV, ki ga je treba plačati v
posamezni državi članici.
122.b člen
(vročanje davčnim zavezancem iz 6.a, 6.b in 6.c
podpoglavja)
(1) Davčnim zavezancem iz 125., 130.c in 130.l člena tega zakona,
ki prijavijo uporabo posebne ureditve iz 6.a, 6.b ali 6.c
podpoglavja XI. poglavja tega zakona, se odločbe, sklepi in drugi
dokumenti vročajo osebno po elektronski poti skladno z zakonom, ki
ureja davčni postopek.
(2) Davčnim zavezancem, ki prijavijo uporabo posebne ureditve v
skladu z 2., 3. ali 4. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive
Sveta 2006/112/ES v eni od držav članic znotraj Unije, vendar ne v
Sloveniji, se odločbe, sklepi in drugi dokumenti vročajo na
elektronski naslov. Šteje se, da je bila odločba, sklep ali drug
dokument vročen davčnemu zavezancu 15. dan od dneva, ko je bil
odposlan na elektronski naslov davčnega zavezanca, ki ga je navedel
na obrazcu za prijavo v posebno ureditev.
(3) Pritožba zoper odločbo se lahko vloži v 30 dneh od dneva, ko se
šteje, da je bila odločba vročena.
122.c člen
(vodenje evidenc za potrebe posebnih ureditev iz 6.a, 6.b in 6.c
podpoglavja)
Davčni organ vodi posebne evidence davčnih zavezancev, ki prijavijo
uporabo posebne ureditve v skladu s prvim odstavkom 125. člena,
prvim odstavkom 130.c člena in prvim odstavkom 130.l člena tega
zakona, ter posebno evidenco posrednikov, ki prijavijo uporabo
posebne ureditve v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 130.l
člena tega zakona. Davčni organ podatke iz posebne evidence
obdeluje za potrebe posebne ureditve v skladu s 6.a, 6.b in 6.c
podpoglavjem XI. poglavja tega zakona.
122.d člen
(predložitev posebnega obračuna DDV po prenehanju uporabe
posebnih ureditev iz 6.a, 6.b in 6.c podpoglavja)
(1) Davčni zavezanec, ki je prenehal uporabljati posebno ureditev
iz 6.a, 6.b ali 6.c podpoglavja XI. poglavja tega zakona, izvede
spremembe posebnih obračunov DDV v skladu z nacionalnimi pravili
države članice potrošnje.
(2) Davčni zavezanec, ki je prenehal uporabljati posebno ureditev
iz 2., 3. ali 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta
2006/112/ES, vključi spremembe posebnih obračunov DDV, ko je država
članice potrošnje Slovenija, v posebni obračun DDV za zadnje davčno
obdobje pred izključitvijo iz posebne ureditve. Posebni obračun DDV
predloži davčnemu organu v elektronski ali papirni obliki.
122.e člen
(obračun zamudnih obresti DDV po posebnih obračunih, predloženih
pri uporabi posebnih ureditev iz 2., 3. ali 4. oddelka 9. poglavja
XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES)
V primerih, ko davčni organ izvaja ukrepe oziroma vodi postopke za
izterjavo DDV v skladu s tretjim odstavkom 63.a člena Izvedbene
uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca 2011 o določitvi
izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o skupnem sistemu davka
na dodano vrednost (prenovitev) (UL L št. 77 z dne 23. 3. 2011,
str. 1), zadnjič spremenjene z Izvedbeno uredbo Sveta (EU)
2020/1112 z dne 20. julija 2020 o spremembi Izvedbene uredbe (EU)
2019/2026 glede datumov začetka uporabe v odziv na pandemijo
COVID-19 (UL L št. 244/10 z dne 29. 7. 2020, str. 9), se od zneska
DDV, ki ga davčni zavezanec ni plačal v predpisanem roku,
obračunajo zamudne obresti v skladu z zakonom, ki ureja davčni
postopek.
6.a Posebna ureditev za storitve, ki jih opravljajo davčni
zavezanci, ki nimajo sedeža v Uniji
123. člen
(definicije)
Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja imajo naslednji izrazi
naslednji pomen:
– »davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije« je davčni
zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža niti stalne poslovne
enote;
– »država članica identifikacije« je država članica, ki jo davčni
zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, izbere kot državo, v
kateri prijavi opravljanje svoje dejavnosti kot davčni zavezanec
znotraj Unije v skladu z 2. oddelkom 6. poglavja XII. naslova
Direktive Sveta 2006/112/ES;
– »država članica potrošnje« pomeni državo članico, za katero se
šteje, da je bila v njej opravljena storitev v skladu z določbami
3. podpoglavja IV. poglavja tega zakona.
124. člen
(uporaba posebne ureditve)
(1) Posebno ureditev iz tega podpoglavja lahko uporablja davčni
zavezanec iz 125. člena tega zakona, če opravlja storitve osebam,
ki niso davčni zavezanci, imajo pa sedež ali stalno oziroma
običajno prebivališče v kateri koli državi članici.
(2) Davčni zavezanec iz prvega odstavka 125. člena tega zakona, ki
prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, uporablja to
posebno ureditev za vse storitve iz prejšnjega odstavka, ki jih
opravi znotraj Unije.
125. člen
(prijava uporabe posebne ureditve davčnemu organu)
(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, ki za državo
članico identifikacije izbere Slovenijo, mora davčnemu organu
prijaviti, kdaj se začne njegova dejavnost, ki jo opravlja kot
davčni zavezanec na podlagi posebne ureditve iz tega podpoglavja.
Prijavo mora predložiti v elektronski obliki.
(2) Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora v prijavi
iz prejšnjega odstavka, ki jo predloži davčnemu organu ob začetku
opravljanja storitev, zajetih v tej posebni ureditvi, navesti
naslednje podatke za identifikacijo: ime, poštni naslov,
elektronski naslov, vključno z naslovi spletnih strani, nacionalno
davčno številko, če jo ima, in izjavo, da znotraj Unije nima niti
sedeža niti stalne poslovne enote. Davčni zavezanec je dolžan
davčnemu organu sporočiti tudi vse spremembe predloženih podatkov
za identifikacijo.
(3) Davčnemu zavezancu, ki nima sedeža znotraj Unije, davčni organ
dodeli individualno identifikacijsko številko DDV za uporabo te
posebne ureditve. O dodeljeni številki davčni organ davčnega
zavezanca, ki nima sedeža znotraj Unije, obvesti v elektronski
obliki.
(4) Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, ki uporablja
posebno ureditev iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu v
elektronski obliki sporočiti, kdaj se njegova dejavnost po tej
ureditvi preneha ali spremeni v tolikšni meri, da se ta ureditev ne
more več uporabljati.
126. člen
(izključitev iz posebne ureditve)
Davčni organ davčnega zavezanca, ki nima sedeža znotraj Unije,
izključi iz posebne ureditve, če:
a) ga ta obvesti, da ne opravlja več storitev, zajetih v tej
posebni ureditvi,
b) davčni organ kakor koli drugače domneva, da ne opravlja več
obdavčljivih dejavnosti,
c) ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne
ureditve, ali
d) nenehno krši pravila te posebne ureditve.
127. člen
(predložitev posebnega obračuna DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora davčnemu
organu predložiti posebni obračun DDV za vsako koledarsko
trimesečje ne glede na to, ali so bile storitve, zajete v tej
posebni ureditvi, opravljene ali ne. Posebni obračun DDV mora
predložiti do konca meseca po poteku obračunskega obdobja, na
katero se obračun nanaša. Posebni obračun DDV mora predložiti v
elektronski obliki.
(2) V posebnem obračunu DDV iz prejšnjega odstavka mora davčni
zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, navesti slovensko
individualno identifikacijsko številko DDV za uporabo te posebne
ureditve ter za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala
obveznost za plačilo DDV, skupno vrednost opravljenih storitev,
zajetih v tej posebni ureditvi, v obračunskem obdobju brez DDV in
skupni znesek pripadajočega DDV te države članice, razdeljenega po
davčnih stopnjah. V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec, ki
nima sedeža znotraj Unije, navesti tudi uporabljene davčne stopnje
in skupni znesek dolgovanega DDV.
(3) V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec, ki nima sedeža
znotraj Unije, izkazovati zneske v eurih. Če so bile opravljene
storitve zaračunane v drugih valutah, mora davčni zavezanec, ki
uporablja to posebno ureditev, v obračunu DDV uporabiti menjalni
tečaj Evropske centralne banke zadnjega dne obračunskega obdobja,
ki ga na ta dan, ali če na ta dan ni objave, na prvi naslednji dan,
objavi Banka Slovenije.
(4) Davčni zavezanec lahko v obdobju treh let od poteka roka za
predložitev posebnega obračuna DDV iz prvega odstavka tega člena
predloži spremembe tega obračuna, če pozneje ugotovi nepravilnosti.
Spremembe se vključijo v enega od naslednjih posebnih obračunov
DDV, v katerem se opredelijo država članica potrošnje, obračunsko
obdobje in znesek DDV, za katerega se zahtevajo kakršne koli
spremembe.
128. člen
(plačilo DDV)
Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora plačati DDV ob
predložitvi posebnega obračuna DDV oziroma najpozneje na dan poteka
roka za predložitev posebnega obračuna DDV iz prvega odstavka 127.
člena tega zakona. Pri plačilu mora navesti ustrezen poseben
obračun DDV. DDV mora plačati na bančni račun, ki je denominiran v
eurih in ki ga določi davčni organ.
129. člen
(odbitek ali vračilo DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in uporablja
posebno ureditev iz tega podpoglavja v Sloveniji, nima pravice do
odbitka DDV v skladu s prvim odstavkom 63. člena tega zakona, lahko
pa uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi
z opravljenimi storitvami, zajetimi v tej posebni ureditvi, v
skladu s 74.i členom tega zakona ne glede na točko a) drugega
odstavka in šesti odstavek 74.i člena tega zakona.
(2) Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in uporablja
posebno ureditev za storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci,
ki nimajo sedeža v Skupnosti, v skladu z 2. oddelkom 6. poglavja
XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES v drugi državi članici,
lahko uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v
zvezi z opravljenimi storitvami, zajetimi v tej posebni ureditvi, v
skladu s 74.i členom tega zakona ne glede na točko a) drugega
odstavka in šesti odstavek 74.i člena tega zakona.
(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena davčni zavezanec,
ki uporablja posebno ureditev v kateri koli državi članici in v
Sloveniji opravlja tudi dejavnosti, ki niso zajete v tej posebni
ureditvi in za katere se mora identificirati za namene DDV, odbije
zneske DDV, ki jih plača v Sloveniji, povezane z obdavčljivimi
dejavnostmi, za katere se uporablja ta posebna ureditev, v obračunu
DDV, ki ga mora predložiti v skladu s 87. členom tega zakona.
(4) Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje za
uveljavljanje vračila DDV v skladu s tem členom in predpisano
vsebino zahtevka za vračilo DDV.
130. člen
(vodenje evidenc)
Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora voditi dovolj
natančne evidence o transakcijah v okviru te posebne ureditve, tako
da z njimi zagotovi vse podatke, na podlagi katerih lahko davčni
organ države članice potrošnje izvaja davčni nadzor glede
pravilnosti davčnega obračuna v skladu z zakonom. Na zahtevo morajo
biti evidence v elektronski obliki na voljo tako davčnemu organu v
Sloveniji kot davčnemu organu v državi članici potrošnje. Davčni
zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora evidence hraniti
deset let po koncu leta, ko je bila transakcija opravljena.
6.b Posebna ureditev za prodajo blaga na daljavo znotraj Unije,
za dobavo blaga v državi članici prek elektronskih vmesnikov, ki
omogočajo dobavo, in za storitve, ki jih opravljajo davčni
zavezanci, ki imajo sedež znotraj Unije, vendar ne v državi članici
potrošnje
130.a člen
(definicije)
(1) Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja »davčni zavezanec, ki
nima sedeža v državi članici potrošnje« pomeni davčnega zavezanca,
ki ima sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto znotraj
Unije, vendar pa na ozemlju države članice potrošnje nima niti
sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote.
(2) Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja »država članica
identifikacije« pomeni:
a) državo članico, v kateri ima davčni zavezanec sedež svoje
dejavnosti ali, če nima sedeža dejavnosti znotraj Unije, v kateri
ima stalno poslovno enoto;
b) če davčni zavezanec nima sedeža poslovanja znotraj Unije, ima pa
več kot eno stalno poslovno enoto znotraj Unije, državo članico s
stalno poslovno enoto, v kateri davčni zavezanec prijavi uporabo
posebne ureditve v skladu s 3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova
Direktive Sveta 2006/112/ES;
c) kadar davčni zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža svoje
dejavnosti niti stalne poslovne enote, državo članico, v kateri se
začne odpošiljanje ali prevoz blaga;
d) kadar davčni zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža svoje
dejavnosti niti stalne poslovne enote, opravlja dobave blaga, pri
katerih se odpošiljanje ali prevoz začne v več kot eni državi
članici, državo članico, v kateri davčni zavezanec prijavi uporabo
posebne ureditve v skladu s 3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova
Direktive Sveta 2006/112/ES.
(3) Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja »država članica
potrošnje« pomeni:
a) pri opravljanju storitev državo članico, v kateri se šteje, da
je bila opravljena storitev v skladu z določbami 3. podpoglavja IV.
poglavja tega zakona;
b) pri prodaji blaga na daljavo znotraj Unije državo članico, v
kateri se konča odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku;
c) pri dobavi blaga, ki jo opravi davčni zavezanec, ki omogoča tako
dobavo v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega zakona, če se
odpošiljanje ali prevoz blaga začne in konča v isti državi članici,
to državo članico.
130.b člen
(uporaba posebne ureditve)
(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje,
ima pa sedež v Sloveniji ali, če nima sedeža znotraj Unije, ima
stalno poslovno enoto v Sloveniji, ali če nima niti sedeža niti
stalne poslovne enote znotraj Unije, opravlja dobave blaga, pri
katerih se odpošiljanje ali prevoz blaga začne v Sloveniji, in ki
za državo članico identifikacije izbere Slovenijo, lahko prijavi
uporabo posebne ureditve po tem podpoglavju, če:
a) prodaja blago na daljavo znotraj Unije;
b) opravlja dobavo blaga v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega
zakona, če se odpošiljanje ali prevoz blaga začne in konča v isti
državi članici, ali
c) opravlja storitve osebi, ki ni davčni zavezanec.
(2) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka uporablja posebno
ureditev iz tega podpoglavja za vse dobave blaga in storitev, ki
jih opravlja znotraj Unije.
(3) Davčni zavezanec, ki skladno s točko b) in d) drugega odstavka
130.a člena tega zakona za državo članico identifikacije izbere
Slovenijo, mora izpolnjevati obveznosti po posebni ureditvi iz tega
podpoglavja najmanj za tekoče koledarsko leto in za dve naslednji
koledarski leti.
130.c člen
(prijava uporabe posebne ureditve davčnemu organu)
(1) Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje iz 130.b člena tega
zakona, mora davčnemu organu prijaviti, kdaj se začne njegova
dejavnost, ki jo opravlja kot davčni zavezanec na podlagi posebne
ureditve iz tega podpoglavja. Prijavo mora davčni zavezanec
predložiti v elektronski obliki.
(2) Davčni organ za identifikacijo davčnega zavezanca, ki prijavi
uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, uporabi
identifikacijsko številko za DDV, ki mu je že bila dodeljena.
(3) Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev iz tega
podpoglavja, mora davčnemu organu v elektronski obliki sporočiti,
kdaj njegova dejavnost po tej ureditvi preneha ali se spremeni v
tolikšni meri, da se ta ureditev ne more več uporabljati.
130.d člen
(izključitev iz posebne ureditve)
Davčni organ davčnega zavezanca, ki prijavi uporabo posebne
ureditve iz tega podpoglavja, izključi iz posebne ureditve, če:
− ga ta obvesti, da ne opravlja več dobave blaga in storitev,
zajetih v tej posebni ureditvi;
– davčni organ kakor koli drugače domneva, da ne opravlja več
obdavčljivih dejavnosti po tej posebni ureditvi, kot je opredeljeno
v 58.a členu Izvedbene uredbe;
– ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne
ureditve ali
– nenehno krši pravila te posebne ureditve, kot je opredeljeno v
drugem odstavku 58.b člena Izvedbene uredbe.
130.e člen
(predložitev posebnega obračuna DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega
podpoglavja, mora davčnemu organu predložiti poseben obračun DDV za
vsako koledarsko trimesečje ne glede na to, ali so bile dobave
blaga ali storitev, zajete v tej posebni ureditvi, opravljene ali
ne. Obračun mora predložiti do konca meseca po poteku obračunskega
obdobja, na katero se obračun nanaša. Posebni obračun DDV mora
predložiti v elektronski obliki.
(2) V posebnem obračunu DDV iz prejšnjega odstavka mora davčni
zavezanec navesti slovensko identifikacijsko številko za DDV iz
drugega odstavka 130.c člena tega zakona ter za vsako državo
članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost za plačilo DDV,
skupno vrednost brez DDV, veljavne stopnje DDV, skupni znesek
pripadajočega DDV, razdeljen po stopnjah DDV, in skupni znesek DDV,
ki ga je treba plačati, za naslednje dobave, zajete v posebni
ureditvi iz tega podpoglavja in izvedene v obračunskem obdobju:
a) prodaje blaga na daljavo znotraj Unije;
b) dobave blaga v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega zakona,
če se odpošiljanje ali prevoz blaga začne in konča v isti državi
članici;
c) opravljanje storitev.
Posebni obračun DDV vključuje tudi spremembe podatkov iz preteklih
davčnih obdobij.
(3) Če davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz
tega podpoglavja, blago odpošlje ali prevaža iz drugih držav
članic, mora v posebnem obračunu DDV poleg podatkov iz prejšnjega
odstavka navesti še skupno vrednost brez DDV, veljavne stopnje DDV,
skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po stopnjah DDV, in
skupni znesek DDV, ki ga je treba plačati, za naslednje dobave,
zajete v posebni ureditvi iz tega podpoglavja, za vsako državo
članico, iz katere se blago odpošlje ali odpelje:
a) prodaja blaga na daljavo znotraj Unije, razen blaga, ki ga je
prodal davčni zavezanec v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega
zakona;
b) prodaja blaga na daljavo znotraj Unije in dobave blaga, če se
odpošiljanje ali prevoz blaga začne in konča v isti državi članici,
ki jo opravi davčni zavezanec v skladu z drugim odstavkom 6.a člena
tega zakona.
(4) Davčni zavezanec, ki opravlja dobave iz točke a) prejšnjega
odstavka, mora v posebnem obračunu DDV navesti tudi individualno
identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko, ki jo
dodeli vsaka od držav članic, iz katere se blago odpošlje ali
odpelje. Davčni zavezanec, ki opravlja dobave iz točke b)
prejšnjega odstavka, mora v posebnem obračunu DDV navesti
individualno identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno
številko, ki mu je bila v državi članici, iz katere se blago
odpošlje ali odpelje, izdana.
(5) Podatki iz tretjega in četrtega odstavka tega člena so v
posebnem obračunu DDV razčlenjeni po državah članicah
potrošnje.
(6) Če ima davčni zavezanec, ki opravlja storitve, zajete v posebni
ureditvi iz tega podpoglavja, poleg stalne poslovne enote v
Sloveniji eno ali več drugih poslovnih enot, iz katerih opravlja
storitve, mora v posebnem obračunu DDV navesti tudi skupno vrednost
brez DDV, veljavne stopnje DDV, skupni znesek pripadajočega DDV,
razdeljen po stopnjah DDV, ter skupni znesek DDV, ki ga je treba
plačati, opravljenih storitev za vsako državo članico, v kateri ima
poslovno enoto, in individualno identifikacijsko številko za DDV
ali davčno sklicno številko te poslovne enote, razčlenjeno po
državah članicah potrošnje.
(7) Davčni zavezanec lahko v obdobju treh let od poteka roka za
predložitev posebnega obračuna DDV iz prvega odstavka tega člena
predloži spremembe tega obračuna, če pozneje ugotovi nepravilnosti.
Spremembe se vključijo v enega od naslednjih posebnih obračunov
DDV, v katerem se opredelijo država članica potrošnje, obračunsko
obdobje in znesek DDV, za katerega se zahtevajo kakršne koli
spremembe.
(8) V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec zneske izkazovati
v eurih. Če so bile dobave blaga ali opravljene storitve zaračunane
v drugih valutah, mora davčni zavezanec, ki uporablja to posebno
ureditev, v obračunu DDV uporabiti menjalni tečaj Evropske
centralne banke zadnjega dne obračunskega obdobja, ki ga na ta dan,
ali če na ta dan ni objave, na prvi naslednji dan, objavi Banka
Slovenije.
130.f člen
(plačilo DDV)
Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega
podpoglavja, mora plačati DDV ob predložitvi posebnega obračuna DDV
oziroma najpozneje na dan poteka roka za predložitev obračuna iz
130.e člena tega zakona. Pri plačilu mora navesti ustrezen obračun
DDV. DDV mora plačati na bančni račun, ki je denominiran v eurih in
ki ga določi davčni organ.
130.g člen
(odbitek ali vračilo DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega
podpoglavja, nima pravice do odbitka DDV v skladu s prvim odstavkom
63. člena tega zakona, lahko pa uveljavlja vračilo plačanega
DDV.
(2) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega
podpoglavja v Sloveniji, lahko ne glede na 1. točko 2. člena, 3.
člen in točko e) prvega odstavka 8. člena Direktive Sveta 2008/9/ES
uveljavlja vračilo plačanega DDV v drugi državi članici v skladu z
2.3. podpoglavjem IX. poglavja tega zakona.
(3) Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev v skladu s 3.
oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES v
drugi državi članici, lahko ne glede na prvi odstavek 74. člena in
peto alinejo tretjega odstavka 74.b člena tega zakona uveljavlja
vračilo plačanega DDV v Sloveniji v skladu z 2.2. podpoglavjem IX.
poglavja tega zakona.
(4) Ne glede na prvi, drugi in tretji odstavek tega člena davčni
zavezanec, ki uporablja posebno ureditev v kateri koli državi
članici ter v Sloveniji opravlja tudi dejavnosti, ki niso zajete v
tej posebni ureditvi in za katere se mora identificirati za namene
DDV, odbije zneske DDV, ki jih plača v Sloveniji, povezane z
obdavčljivimi dejavnostmi, za katere se uporablja ta posebna
ureditev, v obračunu DDV, ki ga mora predložiti v skladu s 87.
členom tega zakona.
(5) Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje za
uveljavljanje vračila DDV v skladu s tem členom in predpisano
vsebino zahtevka za vračilo DDV.
130.h člen
(vodenje evidenc)
(1) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega
podpoglavja, mora voditi evidence o transakcijah v okviru te
posebne ureditve. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko
davčni organi države članice potrošnje ugotovijo, ali je obračun
DDV pravilen.
(2) Na zahtevo morajo biti evidence v elektronski obliki na voljo
tako davčnemu organu v Sloveniji kot davčnemu organu v državi
članici potrošnje.
(3) Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena, mora evidence
hraniti deset let od 31. decembra tistega leta, v katerem je bila
transakcija opravljena.
6.c Posebna ureditev za prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali
iz tretjih držav uvoženega blaga
130.i člen
(definicije)
Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja imajo naslednji izrazi
naslednji pomen:
a) »davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije« je davčni
zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža niti stalne poslovne
enote;
b) »posrednik« je oseba, ki ima sedež ali stalno poslovno enoto
znotraj Unije ter jo davčni zavezanec, ki prodaja na daljavo s
tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženo blago, imenuje za
osebo, ki je dolžna plačati DDV in izpolnjevati obveznosti iz
posebne ureditve iz tega podpoglavja v imenu in za račun davčnega
zavezanca;
c) »država članica identifikacije« pomeni naslednje:
– če davčni zavezanec nima sedeža znotraj Unije, državo članico, v
kateri davčni zavezanec prijavi uporabo posebne ureditve v skladu z
določbami 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta
2006/112/ES;
– če davčni zavezanec nima sedeža znotraj Unije, ima pa eno ali več
poslovnih enot znotraj Unije, državo članico, v kateri ima davčni
zavezanec stalno poslovno enoto in v kateri prijavi uporabo posebne
ureditve v skladu z določbami 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova
Direktive Sveta 2006/112/ES;
– če ima davčni zavezanec sedež v državi članici, to državo
članico;
– če ima posrednik sedež v državi članici, to državo članico;
– če posrednik nima sedeža znotraj Unije, ima pa eno ali več
stalnih poslovnih enot znotraj Unije, državo članico, v kateri ima
posrednik stalno poslovno enoto in v kateri prijavi uporabo posebne
ureditve v skladu z določbami 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova
Direktive Sveta 2006/112/ES;
d) »država članica potrošnje« je država članica, v kateri se
odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku konča.
130.j člen
(uporaba posebne ureditve)
(1) Davčni zavezanec lahko uporablja posebno ureditev po tem
podpoglavju, kadar prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz
tretjih držav uvoženo blago, če:
a) ima sedež v Sloveniji;
b) nima sedeža znotraj Unije, ima pa v Sloveniji stalno poslovno
enoto;
c) nima sedeža znotraj Unije in imenuje posrednika, ki ima sedež v
Sloveniji;
d) nima sedeža znotraj Unije in imenuje posrednika, ki nima sedeža
znotraj Unije, ima pa stalno poslovno enoto v Sloveniji;
e) ima sedež v tretji državi, s katero je Unija sklenila sporazum o
medsebojni pomoči, katerega področje uporabe je podobno področju
uporabe Direktive Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni
pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi
ukrepi (UL L št. 84 z dne 31. 3. 2010, str. 1) in Uredbe Sveta (EU)
št. 904/2010 z dne 7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju
proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost (UL L št. 268
z dne 12. 10. 2010, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Sveta
(EU) 2018/1909 z dne 4. decembra 2018 o spremembi Uredbe (EU) št.
904/2010 glede izmenjave informacij za namene spremljanja pravilne
uporabe ureditev skladiščenja na odpoklic (UL L št. 311 z dne 7.
12. 2018, str. 1), ter prodaja blago na daljavo iz te tretje
države.
(2) Davčni zavezanec za uporabo posebne ureditve iz tega
podpoglavja ne more imenovati več kot enega posrednika hkrati.
(3) Kadar ima davčni zavezanec ali posrednik več poslovnih enot
znotraj Unije in za državo članico identifikacije izbere Slovenijo,
mora posebno ureditev iz tega podpoglavja uporabljati najmanj za
tekoče koledarsko leto in za dve naslednji koledarski leti.
(4) Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena uporablja
posebno ureditev iz tega podpoglavja za vse svoje prodaje na
daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga,
razen trošarinskih izdelkov, v pošiljkah z realno vrednostjo največ
150 eurov.
(5) Če je vrednost pošiljke iz prejšnjega odstavka določena v
nacionalni valuti, ki ni euro, se za preračun vrednosti v eure za
namene iz prejšnjega odstavka uporabi referenčni tečaj Evropske
centralne banke, ki ga objavlja Banka Slovenije. Tečaj, ki se
pridobi prvi delovni dan v oktobru, se uporablja naslednje
koledarsko leto. Preračunan znesek v eurih se zaokroži na dve
decimalki.
130.k člen
(obdavčljivi dogodek)
Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV za opravljene
dobave blaga, zajete v posebni ureditvi iz tega podpoglavja,
nastane v trenutku dobave. Šteje se, da je blago dobavljeno, ko je
prejeto plačilo.
130.l člen
(prijava uporabe posebne ureditve davčnemu organu)
(1) Davčni zavezanec ali posrednik, ki bo v imenu in za račun
davčnega zavezanca uporabljal posebno ureditev iz tega podpoglavja,
mora davčnemu organu prijaviti, kdaj se njegova dejavnost v okviru
posebne ureditve iz tega podpoglavja začne, preneha ali spremeni v
tolikšni meri, da se ta posebna ureditev ne more več uporabiti.
Prijavo mora posredovati v elektronski obliki.
(2) Davčni zavezanec, ki ne potrebuje posrednika, mora v prijavi iz
prejšnjega odstavka, ki jo predloži davčnemu organu pred začetkom
opravljanja prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih
držav uvoženega blaga, navesti naslednje podatke za
identifikacijo:
a) ime;
b) poštni naslov;
c) elektronski naslov, vključno z naslovi spletnih strani, in
d) identifikacijsko številko za DDV ali nacionalno davčno
številko.
(3) Posrednik mora v prijavi iz prvega odstavka tega člena, ki jo
predloži davčnemu organu pred začetkom uporabe te posebne ureditve,
navesti naslednje podatke za identifikacijo:
a) ime;
b) poštni naslov;
c) elektronski naslov in
d) identifikacijsko številko za DDV.
(4) Posrednik iz prejšnjega odstavka mora za vsakega davčnega
zavezanca, ki ga zastopa, v prijavi iz prvega odstavka tega člena,
ki jo predloži davčnemu organu pred začetkom uporabe te posebne
ureditve, navesti naslednje podatke za identifikacijo:
a) ime;
b) poštni naslov;
c) elektronski naslov, vključno z naslovi spletnih strani;
d) identifikacijsko številko za DDV ali nacionalno davčno številko
in
e) svojo individualno identifikacijsko številko, dodeljeno v skladu
s prvim stavkom sedmega odstavka tega člena.
(5) Davčni zavezanec ali posrednik, ki uporablja posebno ureditev
iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu sporočiti vse spremembe
posredovanih podatkov za identifikacijo.
(6) Davčnemu zavezancu iz drugega odstavka tega člena davčni organ
dodeli individualno identifikacijsko številko DDV za uporabo
posebne ureditve iz tega podpoglavja. O dodeljeni identifikacijski
številki davčni organ obvesti davčnega zavezanca v elektronski
obliki.
(7) Posredniku iz tretjega odstavka tega člena davčni organ dodeli
individualno identifikacijsko številko in ga o tej številki obvesti
v elektronski obliki po elektronskih sredstvih. Za uporabo posebne
ureditve iz tega podpoglavja davčni organ posredniku dodeli še
individualno identifikacijsko številko DDV za vsakega davčnega
zavezanca, ki ga zastopa. O dodeljeni identifikacijski številki
davčni organ obvesti posrednika v elektronski obliki po
elektronskih sredstvih.
(8) Individualna identifikacijska številka DDV iz šestega in
sedmega odstavka tega člena se uporablja samo za posebno ureditev
iz tega podpoglavja.
130.m člen
(izključitev davčnega zavezanca iz posebne ureditve in izbris
posrednika iz posebne evidence)
(1) Davčni organ davčnega zavezanca iz šestega odstavka prejšnjega
člena izključi iz posebne ureditve iz tega podpoglavja, če:
a) ga ta obvesti, da ne prodaja več na daljavo s tretjih ozemelj
ali iz tretjih držav uvoženega blaga;
b) davčni organ kakor koli drugače domneva, da ne opravlja več
obdavčljive dejavnosti po posebni ureditvi iz tega podpoglavja;
c) ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne
ureditve ali
d) nenehno krši pravila te posebne ureditve.
(2) Davčni organ posrednika iz sedmega odstavka prejšnjega člena
izbriše iz posebne evidence, ki jo vodi v skladu s 122.c členom
tega zakona, če:
a) dve zaporedni koledarski trimesečji ne deluje kot posrednik za
račun katerega od davčnih zavezancev, ki uporabljajo posebno
ureditev iz tega podpoglavja;
b) ne izpolnjuje več drugih potrebnih pogojev za delovanje kot
posrednik ali
c) nenehno krši pravila te posebne ureditve.
(3) Davčni organ davčnega zavezanca, ki ga zastopa posrednik,
izključi iz posebne ureditve iz tega podpoglavja, če:
a) ga posrednik obvesti, da zadevni davčni zavezanec ne prodaja več
na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega
blaga;
b) davčni organ kakor koli drugače domneva, da zadevni davčni
zavezanec ne opravlja več obdavčljive dejavnosti po posebni
ureditvi iz tega podpoglavja;
c) ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne
ureditve;
d) nenehno krši pravila te posebne ureditve ali
e) ga posrednik obvesti, da ne zastopa več zadevnega davčnega
zavezanca.
130.n člen
(predložitev posebnega obračuna DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega
podpoglavja, ali njegov posrednik mora davčnemu organu predložiti
poseben obračun DDV za vsak koledarski mesec ne glede na to, ali je
bila prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav
uvoženega blaga opravljena ali ne. Obračun mora predložiti do konca
meseca po poteku obračunskega obdobja, na katerega se obračun
nanaša. Posebni obračun DDV mora predložiti v elektronski
obliki.
(2) V posebnem obračunu DDV iz prejšnjega odstavka mora davčni
zavezanec ali njegov posrednik navesti slovensko individualno
identifikacijsko številko za DDV in za vsako državo članico
potrošnje, v kateri je nastala obveznost za plačilo DDV, skupno
vrednost prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav
uvoženega blaga, za katero je nastala obveznost obračuna DDV, v
obračunskem obdobju brez DDV in skupni znesek pripadajočega DDV te
države članice, razdeljenega po davčnih stopnjah. Davčni zavezanec
ali njegov posrednik mora v posebnem obračunu navesti tudi
uporabljene davčne stopnje in skupni znesek dolgovanega DDV.
(3) Davčni zavezanec ali njegov posrednik lahko v obdobju treh let
od poteka roka za predložitev posebnega obračuna DDV iz prvega
odstavka tega člena predloži spremembe tega obračuna, če pozneje
ugotovi nepravilnosti. Spremembe se vključijo v enega od naslednjih
posebnih obračunov DDV, v katerem se opredelijo država članica
potrošnje, obračunsko obdobje in znesek DDV, za katerega se
zahtevajo kakršne koli spremembe.
(4) V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec ali njegov
posrednik zneske izkazovati v eurih.
130.o člen
(plačilo DDV)
Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega
podpoglavja, ali njegov posrednik mora plačati DDV ob predložitvi
posebnega obračuna DDV oziroma najpozneje na dan poteka roka za
predložitev obračuna iz prejšnjega člena. Pri plačilu mora navesti
ustrezen obračun DDV. DDV mora plačati na bančni račun, ki je
denominiran v eurih in ki ga določi davčni organ.
130.p člen
(odbitek ali vračilo DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in uporablja
posebno ureditev iz tega podpoglavja v Sloveniji, nima pravice do
odbitka DDV v skladu s prvim odstavkom 63. člena tega zakona, lahko
pa uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi
z opravljenimi dobavami blaga, zajetimi v tej posebni ureditvi, v
skladu s 74.i členom tega zakona ne glede na točko a) drugega
odstavka in šesti odstavek 74.i člena tega zakona.
(2) Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in uporablja
posebno ureditev v skladu s 4. oddelkom 6. poglavja XII. naslova
Direktive Sveta 2006/112/ES v drugi državi članici, lahko
uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z
opravljenimi dobavami blaga, zajetimi v tej posebni ureditvi, v
skladu s 74.i členom tega zakona ne glede na točko a) drugega
odstavka in šesti odstavek 74.i člena tega zakona.
(3) Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici, ki uporablja
posebno ureditev v skladu s 4. oddelkom 6. poglavja XII. naslova
Direktive Sveta 2006/112/ES, lahko ne glede na prvi odstavek 74.
člena tega zakona uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v
Sloveniji v zvezi z opravljenimi dobavami blaga, zajetimi v tej
posebni ureditvi, v skladu z 2.2. podpoglavjem IX. poglavja tega
zakona.
(4) Ne glede na prvi, drugi in tretji odstavek tega člena davčni
zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve v kateri koli državi
članici in v Sloveniji opravlja tudi dejavnosti, ki niso zajete v
tej posebni ureditvi, za katere se mora identificirati za namene
DDV, odbije zneske DDV, ki jih plača v Sloveniji, povezane z
obdavčljivimi dejavnostmi, za katere se uporablja ta posebna
ureditev, v obračunu DDV, ki ga mora predložiti v skladu s 87.
členom tega zakona.
(5) Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje za
uveljavljanje vračila DDV v skladu s tem členom in predpisano
vsebino zahtevka za vračilo DDV.
130.r člen
(vodenje evidenc)
(1) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega
podpoglavja, ali njegov posrednik mora voditi evidence o
transakcijah v okviru te posebne ureditve. Posrednik mora voditi
evidence ločeno za vsakega davčnega zavezanca, ki ga zastopa. Te
evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organi države
članice potrošnje ugotovijo, ali je obračun DDV pravilen.
(2) Na zahtevo morajo biti evidence v elektronski obliki na voljo
davčnemu organu v Sloveniji in davčnemu organu v državi članici
potrošnje.
(3) Davčni zavezanec ali njegov posrednik iz prvega odstavka tega
člena mora hraniti evidence deset let po poteku leta, v katerem je
bila opravljena transakcija.
6.d Posebna ureditev za prijavo in plačilo DDV ob uvozu
130.s člen
(uporaba posebne ureditve)
(1) Kadar davčni zavezanec za uvoz blaga, razen trošarinskih
izdelkov, v pošiljki z realno vrednostjo največ 150 eurov, kot je
določeno v 48. točki 1. člena Delegirane Uredbe Komisije (EU)
2015/2446 z dne 28. julija 2015 o dopolnitvi Uredbe (EU) št.
952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o podrobnih pravilih v
zvezi z nekaterimi določbami carinskega zakonika Unije (UL L št.
343 z dne 29. 12. 2015, str. 1), zadnjič spremenjene z Delegirano
uredbo Komisije (EU) 2020/877 z dne 3. aprila 2020 o spremembi in
popravku Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 o dopolnitvi Uredbe (EU)
št. 952/2013 ter spremembi Delegirane uredbe (EU) 2016/341 o
dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 o carinskem zakoniku Unije (UL
L št. 203 z dne 26. 6. 2020, str. 1), ne uporabi posebne ureditve
iz prejšnjega podpoglavja, lahko oseba, ki ob uvozu predloži blago
davčnemu organu za račun osebe, ki ji je blago namenjeno, uporabi
posebno ureditev za prijavo in plačilo DDV ob uvozu v zvezi z
blagom, za katero se odpošiljanje ali prevoz konča v Sloveniji. Ta
oseba mora razpolagati z dovoljenjem za odloženo plačilo uvoznih
dajatev v skladu s carinskimi predpisi.
(2) Za namene posebne ureditve iz tega podpoglavja se šteje, da je
pogoj, da je blago predloženo davčnemu organu za račun osebe, ki ji
je blago namenjeno, izpolnjen, če oseba, ki predloži blago davčnemu
organu, prijavi s carinsko deklaracijo, da namerava uporabiti to
posebno ureditev in izterjati DDV od osebe, ki ji je blago
namenjeno.
(3) Če je vrednost blaga določena v nacionalni valuti, ki ni euro,
se za preračun vrednosti v eure za namene iz prvega odstavka tega
člena uporabi referenčni tečaj Evropske centralne banke, ki ga
objavlja Banka Slovenije. Tečaj, ki se pridobi prvi delovni dan v
oktobru, se uporablja naslednje koledarsko leto. Preračunan znesek
v eurih se zaokroži na dve decimalki.
130.t člen
(prijava in plačilo DDV ob uvozu)
(1) Oseba, ki ji je blago namenjeno, mora plačati DDV ob uvozu.
(2) Oseba, ki uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja,
pobere DDV od osebe, ki ji je blago namenjeno, prijavi DDV v
mesečnem poročilu in plača DDV. V trenutku uvoza mora davčnemu
organu v carinski deklaraciji zagotoviti tudi informacijo o davčni
osnovi, kot je določena v 38. členu tega zakona in stopnji DDV.
(3) Mesečno poročilo mora vsebovati naslednje podatke: za vsako
pošiljko oznako pošiljke, davčno osnovo in skupni znesek
pripadajočega DDV po davčnih stopnjah, pobran v zadevnem
koledarskem mesecu v skladu s prejšnjim odstavkom, ter skupni
znesek DDV za plačilo.
(4) Oseba, ki uporablja to posebno ureditev, predloži mesečno
poročilo v elektronski obliki in plača DDV ob uvozu davčnemu organu
do roka plačila, ki velja za odloženo plačilo v skladu z
dovoljenjem za odloženo plačilo iz prvega odstavka 130.s člena tega
zakona. Oseba, ki uporablja to posebno ureditev, mora zneske v
mesečnem poročilu izkazati v eurih. DDV mora plačati na bančni
račun, denominiran v eurih, ki ga določi davčni organ.
(5) Če oseba, ki uporablja to posebno ureditev, pozneje ugotovi
nepravilnosti v predloženem mesečnem poročilu, pošlje davčnemu
organu v elektronski obliki za posamezno pošiljko spremembo
prijavljenih podatkov.
130.u člen
(vodenje evidenc)
(1) Oseba, ki uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja, mora
voditi evidence o transakcijah v okviru te posebne ureditve. Te
evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organ
ugotovi, ali je prijavljeni in plačani znesek DDV ob uvozu pravilen
in morajo vsebovati naslednje informacije:
a) državo članico potrošnje, v katero se uvaža blago;
b) opis in količino uvoženega blaga;
c) datum uvoza blaga;
d) davčno osnovo;
e) morebitno poznejše povečanje ali zmanjšanje davčne osnove;
f) uporabljeno stopnjo DDV;
g) znesek DDV, ki ga je treba plačati, z navedbo uporabljene
valute;
h) informacije, uporabljene za določitev kraja, kjer se začne in
konča odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku;
i) dokaze o morebitnem vračilu blaga, vključno z uporabljeno davčno
osnovo in stopnjo DDV.
(2) Evidence morajo biti na voljo davčnemu organu v elektronski
obliki.
(3) Oseba, ki uporablja to posebno ureditev, mora hraniti evidence
deset let po poteku leta, v katerem je bila opravljena
transakcija.
7. Posebna ureditev obračunavanja DDV po plačani
realizaciji
131. člen
(splošno)
(1) Davčni zavezanec, ki v zadnjih 12 mesecih ni presegel 400.000
eurov obdavčljivega prometa, brez DDV, in ni verjetno, da bo ta
znesek presegel v naslednjih 12 mesecih, sme obračunavati in
plačevati DDV na podlagi prejetih plačil za opravljene dobave blaga
in storitev (v nadaljnjem besedilu: posebna ureditev po plačani
realizaciji) v skladu s tem podpoglavjem na način, ki ga predpiše
minister, pristojen za finance.
(2) Obdavčljivi promet iz prejšnjega odstavka je obdavčljivi promet
iz sedmega in osmega odstavka 94. člena tega zakona.
(3) Pri povezanih osebah se, za namene tega podpoglavja, kot znesek
iz prvega odstavka tega člena šteje znesek, ki ga vse povezane
osebe dosežejo skupaj. Za povezane osebe se štejejo osebe, ki so
kot take določene v predpisih o obdavčitvi dohodkov pravnih ali
fizičnih oseb.
(4) Ne glede na 33. člen tega zakona, nastane obveznost obračuna
DDV za davčnega zavezanca, ki uporablja posebno ureditev po plačani
realizaciji, na dan, ko prejme plačilo.
(5) Ne glede na 62. člen tega zakona, nastane pravica do odbitka
DDV za davčnega zavezanca, ki uporablja posebno ureditev po plačani
realizaciji, na dan, ko izvrši plačilo.
132. člen
(izključitve iz posebne ureditve po plačani realizaciji)
(1) Iz obračunavanja DDV po posebni ureditvi po plačani realizaciji
so izključene naslednje transakcije: uvoz in izvoz blaga,
pridobitve blaga znotraj Unije in dobave blaga znotraj Unije.
(2) Posebna ureditev po plačani realizaciji se tudi ne uporablja
pri:
– pogodbah o finančnem najemu (leasing), pri katerem je opravljen
prenos lastninske pravice s plačilom zadnjega obroka;
– pogodbah o prodaji oziroma nakupu blaga s pridržkom lastninske
pravice;
– transakcijah na podlagi kreditne ali posojilne pogodbe;
– dobavah blaga oziroma storitev, kjer je izdan račun z obračunanim
DDV, in zneska, izkazanega na računu, ni treba plačati v obdobju,
ki presega 6 mesecev od datuma izdaje računa;
– dobavah blaga oziroma storitev, v zvezi s katerim je račun izdan,
preden je bilo blago dobavljeno oziroma storitev opravljena;
– storitvah, za katere je prejemnik storitev dolžan plačati davek v
skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena tega zakona;
– dobavah blaga ali storitev, za katere je prejemnik plačnik DDV v
skladu s 76.a členom tega zakona.
133. člen
(pogoji za začetek uporabe posebne ureditve po plačani
realizaciji)
(1) Davčni zavezanec iz prvega odstavka 131. člena tega zakona sme
začeti uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji na prvi
dan katerega koli svojega davčnega obdobja, če:
– je predložil vse obračune DDV, ki jih je bil dolžan predložiti,
in je plačal vse zapadle obveznosti iz naslova DDV;
– pred prehodom na posebno ureditev po plačani realizaciji ni bil
pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja ali bil
kaznovan za hujši prekršek v zvezi z DDV;
– v obdobju 12 mesecev pred prehodom na posebno ureditev po plačani
realizaciji ni uporabljal te posebne ureditve;
– v svojem knjigovodstvu zagotovi izpolnjevanje pogojev za uporabo
posebne ureditve po plačani realizaciji;
– vsaj 15 dni pred začetkom uporabe posebne ureditve po plačani
realizaciji obvesti davčni organ o davčnem obdobju, v katerem bo
začel uporabljati to posebno ureditev. Davčni zavezanec predloži
obvestilo davčnemu organu v elektronski obliki.
(2) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka, ki začne uporabljati
posebno ureditev po plačani realizaciji, mora v svojem
knjigovodstvu ločeno izkazati kakršna koli plačila, ki jih prejme
ali izvrši v zvezi s transakcijami, od katerih mora ugotoviti svojo
davčno obveznost na podlagi izdanih in prejetih računov.
(3) Davčni zavezanec, ki predloži zahtevek za izdajo
identifikacijske številke za DDV, sme uporabljati posebno ureditev
po plačani realizaciji od dneva identifikacije za namene DDV,
če:
– ni verjetno, da bo v naslednjih 12 mesecih presegel znesek,
določen v 131. členu tega zakona,
– davčni organ obvesti o uporabi posebne ureditve po plačani
realizaciji ob predložitvi zahtevka za izdajo identifikacijske
številke za DDV. Davčni zavezanec predloži obvestilo davčnemu
organu v elektronski obliki.
(4) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka, ki začne uporabljati
posebno ureditev po plačani realizaciji, ne sme obračunati DDV od
plačil, ki jih prejme za dobave blaga oziroma storitve, ki jih je
opravil pred identifikacijo za namene DDV, ali uveljavljati odbitka
DDV za plačila, ki jih izvrši v zvezi z dobavo blaga in storitev,
ki so mu bile opravljene pred identifikacijo za namene DDV.
(5) Posebna ureditev po plačani realizaciji se ne sme uporabiti
retroaktivno.
(6) Če davčni organ iz obvestila davčnega zavezanca ali drugih
podatkov, ki so mu na razpolago, ugotovi, da obstaja sum zlorabe
posebne ureditve po plačani realizaciji, ali če mora preveriti
točnost in popolnost podatkov v obvestilu, lahko davčnemu zavezancu
začasno, največ pa za 2 meseca, prepove uporabo posebne ureditve po
plačani realizaciji. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe davčnega
organa.
(7) Davčni organ mora v roku iz prejšnjega odstavka izdati odločbo,
s katero prepove uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji,
če ugotovi, da je davčni zavezanec želel uporabiti to posebno
ureditev zaradi izognitve davku, ali če ugotovi, da predpisani
pogoji za uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji niso bili
izpolnjeni. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe davčnega
organa.
134. člen
(začetek in prenehanje uporabe posebne ureditve po plačani
realizaciji)
(1) Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje za začetek uporabe
posebne ureditve po plačani realizaciji, lahko začne uporabljati to
ureditev ne prej kot prvi dan svojega naslednjega davčnega obdobja,
ki sledi mesecu priglasitve.
(2) Davčni zavezanec lahko uporablja posebno ureditev po plačani
realizaciji do zadnjega dne tistega davčnega obdobja, v katerem
vrednost obdavčljivih dobav blaga in storitev v zadnjih 12 mesecih
preseže 400.000 eurov, brez DDV.
(3) Davčni zavezanec lahko preneha uporabljati posebno ureditev po
plačani realizaciji zadnji dan katerega koli svojega davčnega
obdobja, če obvesti davčni organ o davčnem obdobju, v katerem bo
prenehal uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji.
Davčni zavezanec predloži obvestilo davčnemu organu v elektronski
obliki.
(4) Davčni zavezanec, ki preneha uporabljati posebno ureditev po
plačani realizaciji v skladu z drugim in tretjim odstavkom tega
člena, mora v obračunu DDV, ki ga predloži za davčno obdobje, v
katerem preneha uporabljati posebno ureditev po plačani
realizaciji, izkazati celoten znesek DDV, ki bi ga bil dolžan
plačati v obdobju uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji,
če ne bi uporabljal te posebne ureditve, zmanjšan za celoten znesek
DDV, ki ga je obračunal in plačal v skladu s posebno ureditvijo po
plačani realizaciji, in za znesek odbitka DDV.
135. člen
(posebni primeri o prenehanju uporabe posebne ureditve po
plačani realizaciji)
(1) Davčnemu zavezancu preneha pravica do uporabe posebne ureditve
po plačani realizaciji, če:
– je bil med uporabo te ureditve obsojen storitve kaznivega dejanja
ali kaznovan za hujši prekršek v zvezi z DDV,
– je uveljavljal odbitek DDV, kot da ne bi uporabljal posebne
ureditve po plačani realizaciji,
– davčni organ utemeljeno sumi, da je davčni zavezanec zlorabil
posebno ureditev po plačani realizaciji.
(2) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka mora v obračunu DDV, ki
ga predloži za davčno obdobje, v katerem mu je prenehala pravica do
uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, izkazati celoten
znesek DDV, ki bi ga bil dolžan plačati v obdobju uporabe posebne
ureditve po plačani realizaciji, če ne bi uporabljal te posebne
ureditve, zmanjšan za celoten znesek DDV, ki ga je obračunal in
plačal v skladu s posebno ureditvijo po plačani realizaciji, in za
znesek odbitka DDV.
136. člen
(dokazila o izvršenih plačilih in poročanje o neplačanih računih
na dan 31. decembra tekočega leta)
(1) Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev po plačani
realizaciji, mora v roku iz 86. člena tega zakona hraniti račune,
ki jih je plačal drugim davčnim zavezancem, in dokazila o
opravljenih plačilih.
(2) Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev po plačani
realizaciji, mora davčnemu organu poročati o vseh izdanih in
prejetih računih, ki niso plačani do 31. decembra tekočega leta.
Popis neplačanih računov mora davčni zavezanec predložiti davčnemu
organu v elektronski obliki najpozneje do 31. januarja naslednjega
leta.
137. člen
(pooblastilo ministru)
Minister, pristojen za finance, podrobneje določi izvajanje tega
podpoglavja in določi način izvajanja te posebne ureditve za
posebne transakcije.
8. Posebna ureditev za opravljanje storitev mednarodnega
občasnega cestnega prevoza potnikov
137.a člen
(uporaba posebne ureditve)
(1) Posebno ureditev iz tega podpoglavja lahko uporablja davčni
zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža ali stalne poslovne enote
niti stalnega ali običajnega prebivališča, če izpolnjuje naslednje
pogoje:
a) v Sloveniji občasno opravlja storitve mednarodnega cestnega
prevoza potnikov s prevoznimi sredstvi, ki niso registrirana v
Sloveniji;
b) ne uveljavlja odbitka DDV v skladu s 63. členom tega zakona ali
vračila DDV v skladu s 74. do 74.i členom tega zakona;
c) ne opravlja nobenih drugih transakcij, ki bi bile predmet DDV v
Sloveniji.
(2) Za namene tega podpoglavja občasni cestni prevoz potnikov
pomeni občasni prevoz potnikov v cestnem prometu, kot je opredeljen
v zakonu, ki ureja prevoze v cestnem prometu.
(3) Za namene tega podpoglavja je mednarodni cestni prevoz potnikov
prevoz potnikov v cestnem prometu, pri katerem je kraj odhoda
oziroma prihoda prevoznega sredstva zunaj Slovenije.
(4) Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka tega
člena in se je odločil za uporabo posebne ureditve iz tega
podpoglavja, mora to posebno ureditev uporabljati najmanj eno
davčno obdobje iz prvega odstavka 137.e člena tega zakona oziroma
celotno davčno obdobje iz drugega odstavka 137.e člena tega zakona.
Uporaba posebne ureditve iz tega podpoglavja in obračunavanje DDV
po splošnih pravilih v skladu s tem zakonom se znotraj istega
koledarskega leta izključujeta.
(5) Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev v skladu z 6.a
ali 6.b podpoglavjem XI. poglavja tega zakona ali 2. ali 3.
oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES, ne
sme hkrati uporabljati posebne ureditve iz tega podpoglavja tega
zakona ali poglavja Direktive Sveta 2006/112/ES.
137.b člen
(prijava davčnemu organu)
(1) Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona
mora davčnemu organu predložiti zahtevek za izdajo davčne številke,
če mu še ni bila dodeljena, in identifikacijske številke za DDV
pred začetkom opravljanja storitev občasnega cestnega prevoza
potnikov na ozemlju Slovenije.
(2) Zahtevek iz prejšnjega odstavka mora davčni zavezanec poslati v
elektronski obliki.
(3) Na zahtevku za pridobitev identifikacijske številke za DDV mora
davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona navesti
naslednje podatke za identifikacijo: ime, naslov, elektronski
naslov, transakcijski račun, identifikacijsko številko za DDV v
državi, kjer ima sedež ali stalno poslovno enoto, iz katere
opravlja svoje poslovne transakcije, ali če takega kraja ni, kraj,
kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva, ali izpis iz
sodnega ali drugega registra, ki dokazuje, da opravlja dejavnost v
državi, kjer ima sedež, in izjavo, da ne opravlja transakcij
znotraj Unije ali drugih dobav blaga in storitev, ki so predmet
obdavčitve v Sloveniji, za katere bi se moral identificirati za
namene DDV v skladu z 79. členom tega zakona, ime, priimek, datum
rojstva, naslov ter fotokopijo osebnega dokumenta odgovorne osebe,
pooblaščene za zastopanje.
(4) Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona
mora davčni organ obvestiti o spremembi podatkov iz zahtevka iz
prejšnjega odstavka v osmih dneh od dneva, ko se je taka sprememba
dogodila. Spremembe podatkov pošlje davčnemu organu v elektronski
obliki.
(5) Davčni organ ob prejemu zahtevka davčnemu zavezancu pošlje v
elektronski obliki potrdilo o prejemu zahtevka, v katerem so
navedeni osnovni podatki iz zahtevka, na podlagi katerega lahko
davčni zavezanec opravi prevoz.
(6) Davčnega zavezanca, ki je predložil zahtevek iz prvega odstavka
tega člena, se o dodeljeni identifikacijski številki za DDV obvesti
v elektronski obliki v osmih dneh od prejema popolnega zahtevka.
Šteje se, da je obvestilo o dodeljeni identifikacijski številki za
DDV vročeno osmi dan po odpremi potrdila na elektronski naslov
davčnega zavezanca.
(7) Davčni organ vodi evidenco davčnih zavezancev iz prvega
odstavka 137.a člena tega zakona, ki jim je bila dodeljena
identifikacijska številka za DDV, in registrskih oznak prevoznih
sredstev ter število potnikov po posameznem prevoznem sredstvu.
(8) Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona
mora pri opravljanju občasnega prevoza v Sloveniji imeti v vozilu
potrdilo ali kopijo potrdila, da je identificiran za namene DDV ali
potrdilo davčnega organa, da je predložil zahtevek za izdajo
identifikacijske številke za DDV. Ko davčni zavezanec prejme
potrdilo, da je identificiran za namene DDV, mora s tem potrdilom
nadomestiti potrdilo o vloženem zahtevku.
137.c člen
(izključitev iz posebne ureditve)
(1) Davčni organ davčnega zavezanca iz prvega odstavka 137.a člena
tega zakona izključi iz posebne ureditve iz tega podpoglavja,
če:
a) obvesti davčni organ o prenehanju opravljanja storitev iz prvega
odstavka 137.a člena tega zakona;
b) ne izpolnjuje pogojev iz prvega ali petega odstavka 137.a člena
tega zakona;
c) ne predloži posebnega obračuna DDV iz 137.e člena tega
zakona;
d) ne sporoči spremembe podatkov v skladu s četrtim odstavkom 137.b
člena tega zakona ali
e) na posebnih obračunih DDV ne prikaže vseh zahtevanih
podatkov.
(2) Davčni organ odločbo o izključitvi iz posebne ureditve iz tega
podpoglavja davčnemu zavezancu pošlje na njegov elektronski
naslov.
137.d člen
(prijava prevozov)
Davčni zavezanec mora pred opravljanjem prevoza v Sloveniji o tem v
elektronski obliki obvestiti davčni organ tako, da sporoči svojo
identifikacijsko številko za DDV, registrsko številko prevoznega
sredstva, datum opravljanja prevoza po območju Republike Slovenije
in predvideno relacijo prevoza po območju Republike Slovenije.
137.e člen
(davčno obdobje in posebni obračun DDV)
(1) Davčno obdobje za posebno ureditev iz tega podpoglavja je
koledarsko leto.
(2) Ob prenehanju uporabe posebne ureditve iz tega podpoglavja se
davčno obdobje konča na dan prenehanja uporabe te posebne
ureditve.
(3) Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona
mora davčnemu organu predložiti posebni obračun DDV do zadnjega
delovnega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.
Posebni obračun DDV mora predložiti v elektronski obliki.
(4) Posebni obračun DDV iz tretjega odstavka tega člena mora
vsebovati:
1. identifikacijsko številko za DDV iz šestega odstavka 137.b člena
tega zakona;
2. registrsko številko prevoznega sredstva in število prepeljanih
oseb s tem prevoznim sredstvom ter datum opravljanja prevoza;
3. vrednost opravljene storitve na ozemlju Slovenije po posameznem
prevoznem sredstvu brez DDV;
4. stopnjo DDV;
5. skupno vrednost opravljenih storitev na ozemlju Slovenije v
davčnem obdobju;
6. skupni znesek DDV v davčnem obdobju.
137.f člen
(plačilo DDV)
Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona mora
plačati DDV v državni proračun najpozneje v roku, v katerem mora
predložiti posebni obračun DDV iz 137.e člena tega zakona.
137.g člen
(vodenje evidenc in hramba)
(1) Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona
mora voditi evidenco o opravljenih storitvah po posebni ureditvi iz
tega podpoglavja, v kateri mora zagotoviti vse podatke, na podlagi
katerih lahko davčni organ izvaja nadzor nad pravilnostjo posebnega
obračuna DDV, zlasti podatke o vsaki posamezni vožnji, registrski
številki prevoznega sredstva na tej vožnji, številu potnikov,
vrednosti opravljene storitve in znesku davka.
(2) Evidenca iz prvega odstavka tega člena mora biti na razpolago v
elektronski obliki in jo mora davčni zavezanec dati na razpolago
davčnemu organu na njegovo zahtevo.
(3) Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona
mora hraniti račune, iz katerih so razvidni predmet obdavčitve,
davčna osnova in DDV, ter druge dokumente, ki omogočajo pripravo
posebnega obračuna DDV v skladu s 137.e členom tega zakona.
(4) Davčni zavezanec mora račune in druge dokumente ter evidence iz
tega člena hraniti deset let po poteku leta, na katero se računi in
drugi dokumenti ter evidence nanašajo.
XII. NADZOR NAD OBRAČUNAVANJEM IN PLAČEVANJEM DDV
138. člen
(nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem DDV)
Obračunavanje in plačevanje DDV nadzoruje davčni organ v skladu z
zakonom, ki ureja davčni postopek, in z zakonom, ki ureja finančno
upravo.
139. člen
(uporaba drugih predpisov)
(1) Glede vseh vprašanj postopka in pristojnosti davčnega organa,
ki niso urejena s tem zakonom, se uporablja zakon, ki ureja davčni
postopek, in zakon, ki ureja finančno upravo, glede vseh vprašanj v
zvezi s carinskimi formalnostmi pa tudi carinski predpisi.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se pri popravljanju napak iz
preteklih davčnih obdobij v tekočem obračunu in naknadni
predložitvi obračuna DDV po poteku predpisanega roka za njegovo
predložitev ne upoštevajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek,
s katerimi so urejeni popravljanje pomanjkljivosti oziroma pomot v
davčnem obračunu, popravljanje davčnega obračuna, če je davčna
obveznost izkazana previsoko, ter predložitev davčnega obračuna na
podlagi samoprijave.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena se pri popravljanju napak
iz preteklih davčnih obdobij iz 137.e člena tega zakona upošteva
prvi odstavek tega člena.
XIII. KAZENSKE DOLOČBE
140. člen
(davčni prekrški)
(1) Z globo od 1.200 do 15.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna
oseba, če se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe,
šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa z globo od 3.200
do 30.000 eurov, če:
1. ne poroča davčnemu organu o dobavah blaga ali ne poroča o
dobavah blaga v predpisanem roku ali ne poroča o dobavah blaga na
predpisan način oziroma o dobavah blaga na daljavo poroča
nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke (sedmi odstavek 20.
člena);
2. ne predloži davčnemu organu poročila in izjave s podatki iz
drugega odstavka 30.f člena tega zakona ali ne predloži poročila in
izjave v predpisanem roku ali ne predloži poročila in izjave na
predpisan način oziroma v predloženem poročilu oziroma izjavi
izkaže nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke (30.f
člen);
3. DDV ne obračuna oziroma ne obračuna DDV, ko nastane obveznost
obračuna DDV (33., 33.a, 34., 35., 39., prvi odstavek 61. in četrti
odstavek 131. člena);
4. DDV obračuna po nepravilni stopnji (40., 41. člen);
5. uveljavlja oprostitve DDV v nasprotju z 42. do 44. členom ter
46. do 58. členom tega zakona;
6. uveljavlja vračilo DDV v potniškem prometu, čeprav niso
izpolnjeni zakonski pogoji (75. člen);
7. na računu navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke
ali podatke, ki so v nasprotju z 82. členom, drugim in tretjim ter
petim do sedmim odstavkom 83. člena, 84.a, 110. ali 116. členom
tega zakona;
8. ne obračuna ali nepravilno obračuna DDV za predpisano davčno
obdobje (89., 134. in 135. člen);
9. ne prijavi davčnemu organu pridobitve prevoznega sredstva ali ne
prijavi pridobitve prevoznega sredstva v predpisanem roku ali ne
prijavi pridobitve prevoznega sredstva na predpisan način (93.a
člen);
10. registrira prevozno sredstvo v nasprotju s 93.a členom tega
zakona;
11. davčnemu organu ne prijavi, kdaj se njegova dejavnost iz 6.a
oziroma 6.b oziroma 6.c podpoglavja XI. poglavja tega zakona, ki jo
opravlja kot davčni zavezanec, začne, spremeni ali preneha, ali ne
predloži izjave s podatki iz drugega odstavka 125. člena tega
zakona, ali te prijave oziroma podatkov ne prijavi na predpisan
način ali pa navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke
oziroma ne sporoči sprememb posredovanih podatkov (prvi, drugi in
četrti odstavek 125. člena, prvi in tretji odstavek 130.c člena in
prvi do peti odstavek 130.l člena);
12. davčnemu organu ne poroča o izdanih in neplačanih računih
oziroma popisa neplačanih računov ne predloži v zahtevanem roku
(drugi odstavek 136. člena);
13. ne predloži zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV
ali ne predloži zahtevka na predpisan način ali v predloženem
zahtevku navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke
oziroma ne obvesti davčnega organa o spremembah podatkov iz
zahtevka (prvi, drugi, tretji in četrti odstavek 137.b člena);
14. ne obvesti davčnega organa o predvidenem opravljanju prevoza
ali ga ne obvesti na predpisan način (137.d člen).
(2) Z globo od 800 do 10.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega
odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki
samostojno opravlja dejavnost.
(3) Z globo od 600 do 4.000 eurov se za prekršek iz prvega odstavka
tega člena kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, če se pravna oseba
po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko
gospodarsko družbo, pa se odgovorna oseba pravne osebe kaznuje z
globo od 800 do 4.000 eurov.
(4) Z globo od 400 do 4.000 eurov se za prekršek iz prvega odstavka
tega člena kaznuje odgovorna oseba samostojnega podjetnika
posameznika ali odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja
dejavnost.
(5) Z globo od 200 do 1.200 eurov se za prekršek kaznuje posameznik
– imetnik dovoljenja za pavšalno nadomestilo, če ne predloži
davčnemu organu obračuna pavšalnega nadomestila ali obračuna ne
predloži v predpisanem roku ali obračuna ne predloži na predpisan
način ali v predloženem obračunu navede nepopolne, nepravilne ali
neresnične podatke (peti odstavek 95. člena).
(6) Z globo od 250 do 400 eurov se kaznuje za prekršek posameznik,
ki:
1. stori prekršek iz prvega odstavka tega člena;
2. pri izvozu blaga v potniškem prometu uveljavlja oprostitev
plačila DDV na podlagi nepopolnih, nepravilnih ali neresničnih
podatkov ali uveljavlja oprostitev plačila DDV za blago, ki ga ne
iznese iz Unije (prvi odstavek 75. člena).
141. člen
(hujši davčni prekrški)
(1) Z globo od 4.000 do 75.000 eurov se za prekršek kaznuje pravna
oseba, če se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe,
šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa z globo od
10.000 do 125.000 eurov, če:
1. določi davčno osnovo v nasprotju s 36., 36.a, 37., 38. ali 39.
členom tega zakona;
2. ne predloži davčnemu organu obračuna DDV ali posebnega obračuna
DDV ali teh obračunov DDV ne predloži v predpisanem roku ali na
predpisan način ali v teh predloženih obračunih DDV navede
nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke (63. do 70. člen, 87.
člen, 88. člen, 88.a člen, drugi odstavek 122.d člena, 137.e člen
ter 63.b člen Izvedbene Uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15.
marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES
o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 77 z dne 23.
3. 2011), zadnjič spremenjene z Izvedbeno uredbo Sveta (EU)
2019/2026 z dne 21. novembra 2019 o spremembi Izvedbene uredbe (EU)
št. 282/2011 v zvezi z dobavo blaga ali opravljanjem storitev, ki
jih omogočajo elektronski vmesniki, in s posebnimi ureditvami za
davčne zavezance, ki opravljajo storitve za osebe, ki niso davčni
zavezanci, ter prodajajo blago na daljavo in opravljajo nekatere
domače dobave blaga (UL L št. 313 z dne 4. 12. 2019, str. 14), (v
nadaljnjem besedilu: Izvedbena uredba (EU) št. 282/2011);
2.a ne predloži davčnemu organu mesečnega poročila ali ga ne
predloži v predpisanem roku ali na predpisan način ali v njem
navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke oziroma
davčnemu organu ne posreduje spremembe prijavljenih podatkov za
posamezno pošiljko (130.t člen);
3. ne plača DDV ali ne plača DDV v predpisanem roku ali ne plača
DDV na predpisan način (77. člen, 63.b člen Izvedbene uredbe (EU)
št. 282/2011);
4. ne izpolni obveznosti v zvezi s prijavo, spremembo ali
prenehanjem opravljanja dejavnosti oziroma davčnemu organu ne
predloži zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV ali
zahtevka ne predloži v predpisanem roku ali na predpisan način (78.
člen);
5. ne zagotovi, da je račun izdan ali izda račun v nasprotju z 81.,
prvim in četrtim odstavkom 83. člena, prvim do tretjim odstavkom
84. člena ali 116. členom tega zakona;
6. ne zagotovi v svojem knjigovodstvu predpisanih podatkov ali
podatkov v knjigovodstvu ne zagotovi za predpisano obdobje ali
podatki knjigovodstva niso dovolj podrobni za pravilno
obračunavanje DDV oziroma za nadzor davčnega organa (prvi in tretji
odstavek 85. člena in 115. člen);
7. ne vodi predpisane evidence ali je vodena evidenca nepopolna ali
ne zagotovi hrambe dokumentacije v predpisanem roku (drugi odstavek
85., 85.a, 122., 130, 130.h, 130.r, 130.u in 137.g člen);
8. ne zagotovi hrambe računov ali kopij računov ali dokazil o
opravljenih plačilih v skladu z zakonom ali davčnemu organu v
postopku nadzora ne omogoči dostopa do računov, njihovega prenosa
ali uporabe (86. člen, četrti odstavek 84. člena, prvi odstavek
136. člena);
9. ne predloži davčnemu organu rekapitulacijskega poročila o
dobavah blaga in storitev znotraj Unije oziroma o prenosu blaga
znotraj Unije v okviru ureditve skladiščenja na odpoklic ali ne
predloži rekapitulacijskega poročila v predpisanem roku ali ne
predloži rekapitulacijskega poročila na predpisan način ali v
predloženem poročilu navede nepopolne, nepravilne ali neresnične
podatke ali podatke, ki so v nasprotju s prvim in drugim odstavkom
90. člena, prvim odstavkom 91. člena ali 92. členom tega
zakona;
10. ne predloži davčnemu organu poročila o dobavah blaga ali
storitev po 76.a členu tega zakona ali ne predloži poročila v
predpisanem roku ali ne predloži poročila na predpisan način ali v
predloženem poročilu navede nepopolne, nepravilne ali neresnične
podatke (92.a člen);
11. obračunava DDV, na računih izkazuje DDV oziroma odbija DDV v
nasprotju s 94. členom tega zakona;
12. ne izda naročniku prodaje obračuna ali v izdanem obračunu
navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke (117.
člen);
13. davčnemu organu predloži napačne ali nepopolne podatke o
izpolnjevanju pogojev iz 133. člena tega zakona;
14. uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, ne da bi
izpolnjeval predpisane pogoje, oziroma začne uporabljati posebno
ureditev pred začetkom davčnega obdobja, ki ga je navedel v
obvestilu davčnemu organu, oziroma uporablja posebno ureditev tudi
potem, ko ne izpolnjuje več pogojev za njeno uporabo (133. in 134.
člen),
15. evidence o čezmejnih plačilih in
prejemnikih čezmejnih plačil ne vodi tri leta po zaključku
koledarskega leta, v katerem je bilo izvršeno plačilo (peti
odstavek 86.b člena);
16. davčnemu organu ne pošlje podatkov v
skladu s tretjim, četrtim, petim ali šestim odstavkom 86.c člena
tega zakona ali pošlje nepopolne, nepravilne ali neresnične
podatke;
17. ne vodi evidence o čezmejnih plačilih
in prejemnikih čezmejnih plačil ali evidenca ne vsebuje vseh
podatkov (prvi ali drugi odstavek 86.e člena).
(2) Z globo od 3.000 do 50.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega
odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki
samostojno opravlja dejavnost.
(3) Z globo od 1.000 do 10.000 eurov se za prekršek iz prvega
odstavka tega člena kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, če se
pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za
srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa se odgovorna oseba pravne
osebe za prekrške iz prvega odstavka tega člena kaznuje z globo od
1.200 do 10.000 eurov.
(4) Z globo v višini od 800 do 10.000 eurov se za prekršek iz
prvega odstavka tega člena kaznuje odgovorna oseba samostojnega
podjetnika posameznika ali odgovorna oseba posameznika, ki
samostojno opravlja dejavnost.
(5) Z globo od 400 do 5.000 eurov se za prekršek iz prvega odstavka
tega člena kaznuje posameznik.
141.a člen
(izjema od prekrška pri predložitvi obračuna DDV)
Ne glede na 3., 4., 5., in 8. točko prvega odstavka 140. člena in
1., 2., in 12. točko prvega odstavka 141. člena tega zakona se za
prekršek ne kaznujejo pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik
ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, in odgovorne
osebe teh oseb, če predložijo obračun DDV v skladu z 88.b ali 88.c
členom tega zakona ali če predložijo obračun DDV v okviru davčnega
inšpekcijskega nadzora v skladu s 140.a členom Zakona o davčnem
postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo,
32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 –
ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 13/18 – ZJF-H in
36/19).
141.b člen
(Črtan)
142. člen
(globa v primerih, ko je narava prekrška posebno huda)
(1) V primerih, ko je narava prekrška iz 141. člena tega zakona
posebno huda zaradi višine povzročene škode oziroma višine
pridobljene protipravne premoženjske koristi ali zaradi
storilčevega naklepa oziroma njegovega namena koristoljubnosti, se
z globo od 2.500 do 15.000 eurov za prekršek kaznuje posameznik, z
globo od 3.500 do 75.000 eurov se za prekršek kaznuje samostojni
podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja
dejavnost, z globo od 4.500 do 100.000 eurov se za prekršek kaznuje
pravna oseba, če se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske
družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa se za
prekršek kaznuje z globo od 10.500 do 150.000 eurov.
(2) Z globo v višini od 1.000 do 20.000 eurov se za prekršek iz
prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba samostojnega
podjetnika posameznika oziroma odgovorna oseba posameznika, ki
samostojno opravlja dejavnost.
(3) Z globo v višini od 1.200 do 20.000 eurov se za prekršek iz
prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne
osebe, če se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe,
šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa se odgovorna
oseba pravne osebe za prekršek iz prvega odstavka tega člena
kaznuje z globo od 1.400 do 20.000 eurov.
(4) Za potrebe tega člena se šteje, da je narava prekrška posebno
huda zaradi višine pridobljene protipravne premoženjske koristi, če
se s prekrškom iz 141. člena tega zakona povzroči ali bi se lahko
povzročilo neplačilo DDV, ki v primeru storitve prekrška s strani
posameznika presega 5.000 eurov, v primeru storitve prekrška s
strani samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki
samostojno opravlja dejavnost, presega 8.000 eurov, v primeru
storitve prekrška s strani pravne osebe presega 10.000 eurov in v
primeru storitve prekrška s strani pravne osebe, ki se po zakonu,
ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko
gospodarsko družbo, presega 25.000 eurov.
143. člen
(pooblastilo za izrek globe v razponu)
Za prekrške iz tega zakona se sme v hitrem postopku o prekršku
izreči globa tudi v znesku, ki je višji od najnižje predpisane
globe, določene s tem zakonom.
144. člen
Črtan
XIV. POSEBNI DOLOČBI
145. člen
(pooblastilo vladi)
(1) Vlada Republike Slovenije lahko spremeni pavšalno nadomestilo
iz tretjega odstavka 95. člena tega zakona, če se pomembneje
spremenijo pogoji gospodarjenja ali če se spremeni stopnja DDV.
(2) Z zakonom o izvrševanju proračuna se lahko stopnja DDV po tem
zakonu poveča ali zmanjša za do 15%.
146. člen
(natančnejši predpisi)
(1) Za razvrstitev izdelkov po tem zakonu se uporablja kombinirana
nomenklatura carinske tarife, za razvrstitev dejavnosti pa
standardna klasifikacija dejavnosti.
(2) Podrobnejše predpise o izvajanju tega zakona, vključno z
natančnejšimi kriteriji in načini uveljavljanja oprostitev DDV ter
način vlaganja vlog v elektronski obliki, izda minister, pristojen
za finance.
Zakon o davku na dodano vrednost – ZDDV-1 (Uradni list RS, št.
117/06) vsebuje naslednje prehodne in končno določbo:
XV. PREHODNE IN KONČNA DOLOČBA
147. člen
(nižja stopnja DDV v prehodnem obdobju)
(1) Nižja stopnja DDV iz tretjega odstavka 41. člena tega zakona se
uporablja do konca prehodnega obdobja iz Pristopne pogodbe
Republike Slovenije k Evropski uniji oziroma do konca prehodnega
obdobja, ki je določen v pravnem aktu Sveta, s katerim se Sloveniji
dovoljuje uporaba nižje stopnje DDV.
(2) Konec uporabe nižje stopnje DDV iz tretjega odstavka 41. člena
tega zakona objavi v Uradnem listu Republike Slovenije minister,
pristojen za finance.
148. člen
(oprostitve DDV v davčnih skladiščih)
(1) Določbe tega zakona, ki se nanašajo na davčna skladišča, se
začnejo uporabljati po objavi potrditev ureditve po zaključenem
postopku posvetovanj v skladu z 29. členom Šeste direktive Sveta
77/388/EGS.
(2) Potrditev iz prvega odstavka tega člena objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije minister, pristojen za finance.
149. člen
(prehodna ureditev za 94. člen)
(1) Davčni zavezanec, ki je na dan uveljavitve tega zakona
identificiran za namene DDV, ker je presegel znesek iz prvega
odstavka 45. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list
RS, št. 21/06 – uradno prečiščeno besedilo), in izpolnjuje pogoje
za oprostitev obračunavanja DDV v skladu s prvim odstavkom 94.
člena tega zakona, predloži davčnemu organu zahtevek za prenehanje
identifikacije za namene DDV najpozneje do 31. decembra 2006.
(2) Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena se lahko odloči
za obračunavanje DDV v skladu s tem zakonom. O izbiri mora davčni
organ obvestiti najpozneje do 31. decembra 2006.
(3) Če davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena ne predloži
zahtevka za prenehanje identifikacije za namene DDV v predpisanem
roku ali ne ravna v skladu z drugim odstavkom tega člena, davčni
organ o prenehanju identifikacije za namene DDV odloči po uradni
dolžnosti.
(4) Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena od 1. januarja
2007 ne sme izkazovati DDV na svojih računih in od 1. januarja 2007
dalje ne sme več uveljavljati odbitka DDV.
150. člen
(prenehanje veljavnosti predpisov)
(1) Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati:
– Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06 –
uradno prečiščeno besedilo),
– Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni
list RS, št. 17/04, 45/04, 84/04, 122/04, 60/05, 117/05, 1/06 in
10/06),
– Pravilnik o uveljavljanju oprostitev plačila davka na dodano
vrednost in trošarin v mednarodnem potniškem prometu (Uradni list
RS, št. 43/04),
– Pravilnik o pogojih in načinu oprostitve dajatev za diplomatska
predstavništva, konzulate ter mednarodne organizacije v skladu z
mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo (Uradni list RS,
št. 45/04) in
– Pravilnik o izvajanju 29. člena Zakona o davku na dodano vrednost
(Uradni list RS, št. 53/04, 34/06).
(2) Predpis iz prve alineje prvega odstavka tega člena se uporablja
do začetka uporabe tega zakona.
151. člen
(izdaja podzakonskih aktov)
(1) Minister, pristojen za finance, izda podrobnejše predpise za
izvajanje tega zakona v enem mesecu po uveljavitvi tega zakona.
(2) Do začetka uporabe predpisov iz prvega odstavka tega člena se
uporabljajo predpisi iz druge do pete alineje prvega odstavka 150.
člena tega zakona.
152. člen
(začetek veljavnosti in uporabe)
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. januarja 2007.
Zakon o spremembi Zakona o davku na dodano vrednost ZDDV-1A
(Uradni list RS, št. 33/09) vsebuje naslednjo končno
določbo:
2. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije, uporablja pa se za obračune DDV, ki se
nanašajo na davčna obdobja po 31. decembru 2009.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost ZDDV-1B (Uradni list RS, št. 85/09) vsebuje naslednje
prehodne in končno določbo:
PREHODNE IN KONČNA DOLOČBA
47. člen
(začetek uporabe 73.a člena zakona)
73.a člen zakona se uporablja za obračune DDV, ki se nanašajo na
davčna obdobja po 31. decembru 2009.
48. člen
(začetek uporabe novih pravil o vračilu DDV davčnim zavezancem s
sedežem v državi članici EU)
(1) Podpoglavji 2.2. Vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem v
drugi državi članici in 2.3. Vračilo DDV davčnim zavezancem s
sedežem v Sloveniji v drugi državi članici iz IX. poglavja se
uporabljata za zahtevke za vračilo DDV, ki so predloženi po 31.
decembru 2009.
(2) Za zahtevke za vračilo DDV, predložene pred 1. januarjem 2010,
se uporabljajo predpisi o DDV, veljavni na dan 31. decembra
2009.
49. člen
(začetek uporabe točke (11a) Priloge I)
Točka (11a) Priloge I tega zakona se začne uporabljati 1. januarja
2011.
50. člen
(začetek veljavnosti)
Ta zakon začne veljati 1. januarja 2010.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost ZDDV-1C (Uradni list RS, št. 85/10) vsebuje naslednji
končni določbi:
KONČNI DOLOČBI
37. člen
(podaljšanje roka za oddajo zahtevkov za vračilo iz drugega
odstavka 74.d člena zakona in prenehanje veljavnosti e) točke 76.a
člena zakona)
(1) Ne glede na drugi odstavek 74.d člena zakona lahko vložnik za
leto 2009 zahtevek za vračilo predloži do 31. marca 2011.
(2) Točka e) 76.a člena zakona preneha veljati 31. decembra
2025 31. decembra 2026.
38. člen
(začetek veljavnosti)
Ta zakon začne veljati 1. januarja 2011.
Zakon o dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost ZDDV-1D
(Uradni list RS, št. 18/11 z dne 15.03.2011) vsebuje naslednjo
prehodno in končno določbo:
PREHODNA IN KONČNA DOLOČBA
3. člen
(prehodna določba)
Ta zakon se ne uporablja za račune, izdane pred uveljavitvijo tega
zakona.
4. člen
(začetek veljavnosti)
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost ZDDV-1E (Uradni list RS, št. 78/11 z dne 05.10.2011)
vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo:
PREHODNA IN KONČNA DOLOČBA
34. člen
(začetek uporabe posameznih določb)
(1) Določbe četrtega in petega odstavka 39. člena se uporabljajo za
priznane terjatve v postopkih prisilne poravnave in stečajnih
postopkih, za katere je bil sklep o začetku postopka izdan po 1.
januarju 2011.
(2) Določbe 88.b člena zakona se uporabljajo za popravljanje napak
iz preteklih obdobij v obračunih, ki se nanašajo na davčna obdobja
po 30. septembru 2011.
(3) Določbe 88.c, 139., 141. in 141.a člena zakona se uporabljajo
za obračune DDV, ki se nanašajo na davčna obdobja po 30. septembru
2011.
(4) Določbe tretjega odstavka 58. člena, drugega odstavka 64.
člena, prvega odstavka 80. člena, pete alineje prvega odstavka in
druge alineje tretjega odstavka 133. člena in tretjega odstavka
134. člena zakona se začnejo uporabljati 1. januarja 2012.
(5) Določbe drugega odstavka 45. člena, desetega odstavka 74.i
člena in petega odstavka 95. člena zakona se začnejo uporabljati 1.
julija 2012.
(6) Določbe drugega odstavka 43. člena, petega in sedmega odstavka
65. člena, sedmega odstavka 77. člena, drugega odstavka 105. člena,
četrtega odstavka 120. člena in drugega odstavka 136. člena zakona
se začnejo uporabljati 1. januarja 2013.
(7) Do začetka uporabe določb iz četrtega do šestega odstavka tega
člena se uporabljajo določbe Zakona o davku na dodano vrednost
(Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo in
18/11).
35. člen
(začetek veljavnosti)
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije.
Zakon o spremembah Zakona o davku na dodano vrednost ZDDV-1F
(Uradni list RS, št. 38/12 z dne 25.05.2012) vsebuje naslednji
prehodni in končno določbo:
PREHODNI IN KONČNA DOLOČBA
3. člen
(1) Davčni zavezanec, ki v skladu s 66.a členom Zakona o davku na
dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno
besedilo, 18/11 in 78/11) še ni uveljavljal odbitka DDV, lahko DDV
odbije v skladu s 67. členom zakona.
(2) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka odbitka DDV ne more
uveljaviti prej kakor v obračunu DDV za davčno obdobje, v katerem
je ta zakon začel veljati.
(3) Davčni zavezanec mora davčnemu organu zagotoviti informacijo o
uveljavljanju odbitka DDV po tem členu v elektronski obliki, ob
predložitvi obračuna za zadevno davčno obdobje.
4. člen
Postopki o prekršku, ki so bili uvedeni na podlagi 18. točke prvega
odstavka 141. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list
RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11 in 78/11) do
uveljavitve tega zakona, odločba o prekršku pa do uveljavitve tega
zakona še ni bila izdana ali še ni pravnomočna, se ustavijo.
5. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost ZDDV-1G (Uradni list RS, št. 83/12 z dne 06.11.2012)
vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo:
PREHODNA IN KONČNA DOLOČBA
27. člen
(prehodna ureditev za 94. člen)
(1) Določba spremenjenega prvega odstavka 94. člena zakona se začne
uporabljati prvi dan drugega koledarskega meseca, ki sledi mesecu
objave obvestila o objavi Izvedbenega sklepa Sveta o dovoljenju
Republiki Sloveniji za uporabo ukrepa, ki odstopa od 287. člena
Direktive Sveta 2006/112/ES v Uradnem listu Evropske unije.
(2) Obvestilo iz prvega odstavka tega člena objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije minister, pristojen za finance.
(3) Davčni zavezanec, ki je na dan objave obvestila iz prvega
odstavka tega člena identificiran za namene DDV, ker je presegel
znesek iz prvega odstavka 94. člena Zakona o davku na dodano
vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo,
18/11, 78/11 in 38/12) in izpolnjuje pogoje za oprostitev
obračunavanja DDV v skladu s spremenjenim prvim odstavkom 94. člena
zakona, lahko davčnemu organu pred potekom 60 mesečnega roka iz
tretjega odstavka 94. člena tega zakona, predloži zahtevek za
prenehanje identifikacije za namene DDV.
28. člen
(začetek veljavnosti)
Ta zakon začne veljati 1. januarja 2013.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju
proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 ZIPRS1314-A
(Uradni list RS, št. 46/13 z dne 29.05.2013) vsebuje naslednje
določbe:
60.a člen
(stopnji davka na dodano vrednost)
[…]
(3) Za opravljen del dobave blaga ali storitev, katerih del je
opravljen pred 1. julijem 2013, preostali del pa po tem datumu,
davčni zavezanec obračuna DDV za celotno dobavo blaga ali storitev
po stopnjah DDV, določenih s tem zakonom. Ne glede na prejšnji
stavek pa davčni zavezanec lahko na dan 30. junija 2013 od delnih
dobav blaga ali storitev, opravljenih pred 1. julijem 2013,
obračuna DDV po stopnjah, ki veljata pred 1. julijem 2013, če je
račun za že opravljene dobave izdan najkasneje do 20. julija
2013.
(4) Davčni zavezanec, ki pred 1. julijem 2013 prejme celotno
plačilo za dobavo blaga ali storitev, ki bo v celoti opravljena po
tem datumu, obračuna DDV po stopnjah, ki veljata pred 1. julijem
2013.
(5) Davčni zavezanec, ki pred 1. julijem 2013 prejme delno plačilo
za dobavo blaga ali storitev, ki bo v celoti opravljena po tem
datumu, od zneska prejetega predplačila obračuna DDV po stopnjah,
ki veljata pred 1. julijem 2013, od preostalega zneska za plačilo
pa po stopnjah, ki veljata od 1. julija 2013 dalje.
(6) Določbi četrtega in petega odstavka tega člena se smiselno
uporabljata tudi v zvezi z zneski izvršenih predplačil za dobave
blaga ali storitev, od katerih so DDV dolžni obračunati prejemniki
kot plačniki DDV.
KONČNE DOLOČBE
16. člen
(1) Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije, uporabljati pa se začne prvega dne v mesecu,
ki sledi mesecu, v katerem je uveljavljen ta zakon. Do začetka
uporabe tega zakona se uporabljajo dosedanji predpisi.
[…]
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost ZDDV-1H (Uradni list RS, št. 86/14 z dne 01.12.2014)
vsebuje naslednjo prehodno in končni določbi:
PREHODNA IN KONČNI DOLOČBI
37. člen
(začetek uporabe 137.a do 137.g člena)
Ne glede na 38. člen tega zakona se določbe 137.a do 137.g člena
prvič uporabijo za obdobje od 1. aprila 2015 dalje. Davčni
zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena zakona predloži zahtevek
iz prvega odstavka 137.b člena zakona od 1. marca 2015 dalje.
38. člen
(1) Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. januarja 2015, razen
spremenjenega četrtega odstavka 4. člena, spremenjenega drugega
odstavka 72. člena, spremenjenega 125. člena, prvega odstavka 130.b
člena in 130.c člena zakona, ki se uporabljajo od dneva uveljavitve
tega zakona.
(2) Določbe 30.c, 30.d, 30.e, drugega odstavka 50. člena, a) točke
prvega odstavka 57. člena, prvega in drugega odstavka 59. člena,
drugega odstavka 76. člena, 123., 124., 126., 127., 128., 129.,
130., 140. in 141. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni
list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11,
38/112 in 83/12) se uporabljajo do 1. januarja 2015.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost ZDDV-1I (Uradni list RS, št. 90/15 z dne 27.11.2015)
vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo:
PREHODNA IN KONČNA DOLOČBA
1. člen
V Zakonu o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 –
uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12 in 86/14) se
v prvem odstavku 41. člena število »20« nadomesti s številom
»22«.
V drugem odstavku se število »8,5« nadomesti s številom »9,5«.
3. člen
(1) Spremenjeni šesti in sedmi odstavek 77. člena zakona se
uporabljata za uvoženo blago, za katerega je obveznost obračuna DDV
nastala po 30. juniju 2016.
(2) Do začetka uporabe spremenjenega šestega in sedmega odstavka
77. člena zakona se uporabljata šesti in sedmi odstavek 77. člena
Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 –
uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12 in
86/14).
4. člen
Ta zakon začne veljati 1. januarja 2016.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost ZDDV-1J (Uradni list RS, št. 77/18 z dne 30.11.2018)
vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
18. člen
(začetek uporabe posameznih določb, ki se uporabljajo za
kupone)
Določbe 18.a, 18.b ter 18.c člena in devetega odstavka 36. člena
zakona se uporabljajo le za kupone, izdane po 31. decembru
2018.
19. člen
(prehodna ureditev za 30.c člen zakona)
Ne glede na šesti odstavek spremenjenega 30.c člena zakona se za
davčnega zavezanca, ki na dan 1. januarja 2019 uporablja posebno
ureditev iz 6.b podpoglavja Zakona o davku na dodano vrednost
(Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11,
78/11, 38/12, 83/12, 86/14 in 90/15) in izpolnjuje pogoje za
določitev kraja opravljanja storitev iz tretjega odstavka
spremenjenega 30.c člena zakona, vendar davčnega organa najpozneje
do 31. januarja 2019 ne obvesti, da namerava prenehati uporabljati
to posebno ureditev, niti mu ne pošlje poročila in izjave, kot je
to določeno s četrtim odstavkom spremenjenega 30.c člena zakona,
šteje, da se je odločil za določitev kraja opravljene storitve v
skladu s prvim odstavkom spremenjenega 30.c člena zakona.
20. člen
(začetek veljavnosti in podaljšanje uporabe)
(1) Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. januarja 2019, razen
spremenjenega prvega odstavka 1. člena, spremenjenega drugega
odstavka 45. člena, spremenjenega tretjega odstavka 50. člena,
spremenjenega 57. člena, spremenjenega drugega odstavka 105. člena,
spremenjenega četrtega in petega odstavka 120. člena in
spremenjenega prvega odstavka 139. člena zakona ter spremenjenega
37. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na
dodano vrednost (Uradni list Republike Slovenije, št. 85/10 in
86/14), ki se uporabljajo od dneva uveljavitve tega zakona.
(2) Določbe 30.c člena, petega, sedmega in osmega odstavka 65.
člena, prvega in drugega odstavka 88.b člena, 88.c člena, prve
alineje 123. člena in drugega odstavka 125. člena Zakona o davku na
dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno
besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 86/14 in 90/15) se
uporabljajo do 31. decembra 2018.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost ZDDV-1K (Uradni list RS, št. 59/19 z dne 04.10.2019)
vsebuje naslednjo končno določbo:
KONČNA DOLOČBA
20. člen
(začetek veljavnosti in uporabe)
(1) Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije, uporabljati pa se začne 1. januarja 2020,
razen spremenjenega tretjega odstavka 68. člena, spremenjenega
prvega odstavka 74. člena in spremenjenega drugega odstavka 74.i
člena zakona, ki se uporabljajo od dneva uveljavitve tega
zakona.
(2) Določbe prvega in drugega odstavka 1. člena, 1. točke 46.
člena, četrte alineje 126. člena, 140., 141., 141.a, 142., 143. in
144. člena ter točke (6) Priloge I Zakona o davku na dodano
vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo,
18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 86/14, 90/15 in 77/18) se uporabljajo
do 31. decembra 2019.
Zakon o spremembah in dopolnitvi Zakona o davku na dodano
vrednost ZDDV-1L (Uradni list RS, št. 72/19 z dne 04.12.2019)
vsebuje še naslednjo končno določbo:
KONČNA DOLOČBA
4. člen
Ta zakon začne veljati 1. januarja 2020.
Zakon o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala
epidemije covid-19 – ZIUOPDVE (Uradni list RS, št. 175/20 z dne
27.11.2020) z naslednjimi določbami posega v ZDDV-1:
PRVI DEL
SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina zakona)
[…]
(2) S tem zakonom se zaradi omilitve posledic drugega vala
epidemije COVID-19 odstopa od določb naslednjih zakonov:
[…]
8. Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 –
uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 86/14,
90/15, 77/18, 59/19 in 72/19),
[…]
DRUGI DEL
SPREMEMBE IN DOPOLNITVE ZAKONOV
[…]
8. Zakon o davku na dodano vrednost
66. člen
(1) Ne glede na 41. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni
list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11,
38/12, 83/12, 86/14, 90/15, 77/18, 59/19 in 72/19; v nadaljnjem
besedilu: ZDDV-1) so, od 1. novembra 2020 do 30. aprila 2021,
dobave zaščitne in medicinske opreme (v nadaljnjem besedilu:
blago), vključno s pridobitvami tega blaga znotraj Evropske unije,
iz seznama blaga, ki ga določi Vlada in za katerega velja
oprostitev uvoznih dajatev in davka na dodano vrednost (v
nadaljnjem besedilu: DDV), ob uvozu, v zvezi s Sklepom Komisije
(EU) 2020/491 z dne 3. aprila 2020 o oprostitvi uvoznih dajatev in
oprostitvi plačila DDV za uvoz za blago, potrebno za spopadanje s
posledicami izbruha COVID-19 v letu 2020 (UL L št. 103 I z dne 3.
4. 2020, str. 1), zadnjič spremenjenim s Sklepom Komisije (EU)
2020/1573 z dne 28. oktobra 2020 o spremembi Sklepa (EU) 2020/491 o
oprostitvi uvoznih dajatev in oprostitvi plačila DDV za uvoz za
blago, potrebno za spopadanje s posledicami izbruha COVID-19 v letu
2020 (UL L št. 359 z dne 29. 10. 2020, str. 8), oproščene plačila
DDV, s pravico do odbitka DDV, če so kumulativno izpolnjeni
naslednji pogoji:
a) blago je namenjeno za:
– brezplačno razdeljevanje osebam, ki jih je prizadela epidemija,
so temu izbruhu izpostavljene ali se z njim spopadajo, s strani
organov in organizacij iz točke b) tega odstavka, ali
– brezplačno uporabo za osebe, ki jih je prizadela epidemija, so
temu izbruhu izpostavljene ali se z njim spopadajo, pod pogojem, da
blago ostane v lasti organov in organizacij iz točke b) tega
odstavka;
b) blago je dobavljeno državnemu organu ali organizaciji, organu
lokalne skupnosti, drugi osebi javnega prava ali drugi
organizaciji, ki se po predpisih šteje za dobrodelno organizacijo
ali je blago dobavljeno za račun teh organov in organizacij ali
blago iz druge države članice Evropske unije pridobi druga oseba za
račun teh organov in organizacij.
(2) Blaga, za katerega je oprostitev DDV določena v drugi alineji
točke a) prejšnjega odstavka, ni dovoljeno odtujiti, dati v uporabo
drugemu ali ga kako drugače uporabiti za druge namene, razen za
namene spopadanja z epidemijo oziroma opravljanja zdravstvene
dejavnosti, dokler DDV ni plačan. DDV v tem primeru obračuna in
plača subjekt iz druge alineje točke a) prejšnjega odstavka po
stopnji, ki za to blago velja po ZDDV-1 na dan, ko se blago tako
uporabi.
(3) Organi in organizacije iz točke b) prvega odstavka tega člena,
ki blaga z oprostitvijo plačila DDV po tem členu ne uporabljajo za
namene, za katere velja oprostitev plačila DDV na podlagi točke a)
prvega odstavka tega člena, so dolžni obračunati in plačati DDV po
stopnji, ki za to blago velja po ZDDV-1 na dan, ko se blago tako
uporabi in tudi nastane obveznost obračuna DDV po ZDDV-1.
(4) Če blago ostane v lasti organizacij, ki ne izpolnjujejo več
pogojev, zaradi katerih so bile upravičene do oprostitve plačila
DDV in se blago brezplačno prenese na organizacijo, ki je sama
upravičena do ugodnosti oprostitve plačila DDV po tem členu, je
oprostitev plačila DDV odobrena še naprej, pod pogojem, da
organizacija, na katero je bilo blago preneseno, uporablja blago za
namene iz točke a) prvega odstavka tega člena.
(5) Davčni zavezanec, ki uveljavlja oprostitev plačila DDV po tem
členu, se mora na računu sklicevati na člen tega zakona, ki določa
oprostitev plačila DDV in razpolagati z izjavo kupca, da je blago
namenjeno uporabi iz točke a) prvega odstavka tega člena.
(6) Davčni zavezanec, ki uveljavlja oprostitev plačila DDV po tem
členu, mora davčnemu organu predložiti poročilo o opravljenih
dobavah blaga iz prvega odstavka tega člena, ki vsebuje naslednje
podatke: identifikacijsko številko za namene DDV, naziv ter naslov
davčnega zavezanca, ki uveljavlja oprostitev plačila DDV po tem
členu, zaporedno številko, davčno številko ali identifikacijsko
številko, če je identificirana za namene DDV, osebe iz točke b)
prvega odstavka tega člena, ki je upravičena do oprostitve plačila
DDV, tarifno oznako kombinirane nomenklature carinske tarife blaga,
ter vrednost, vrsto in količino blaga.
(7) Davčni zavezanec poročilo iz prejšnjega odstavka sestavi za
koledarski mesec in ga predloži davčnemu organu v elektronski
obliki prek sistema eDavki najpozneje do zadnjega delovnega dne za
pretekli koledarski mesec.
(8) Davčni zavezanec, ki je pred uveljavitvijo tega zakona od dobav
blaga ali pridobitev blaga znotraj Evropske unije, obračunal DDV za
blago, ki je oproščeno plačila DDV v skladu s prvim odstavkom tega
člena, lahko znižanje obračunanega DDV po izdanem računu iz
preteklih davčnih obdobij za dobave blaga, opravljene od 1.
novembra 2020 dalje, vključi v obračun DDV za davčno obdobje, v
katerem je popravil tak račun.
(9) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka podatke o dobavah, za
katere je uveljavljal znižanje obračunanega DDV, vključi v poročilo
iz šestega odstavka tega člena.
(10) Davčni zavezanec, ki uveljavlja oprostitev plačila DDV po tem
členu, mora voditi evidence o transakcijah v okviru te ureditve
tako, da je davčnemu organu omogočen nadzor nad obračunavanjem in
plačevanjem DDV.
PETI DEL
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
142. člen
(začetek veljavnosti)
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije.
Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic
drugega vala epidemije Covid-19 – ZIUPOPDVE (Uradni list RS, št.
203/20 z dne 30.12.2020) z naslednjimi določbami posega v
ZDDV-1:
PRVI DEL
SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina zakona)
[…]
(2) S tem zakonom se odstopa od določb naslednjih zakonov:
[…]
8. Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 –
uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 86/14,
90/15, 77/18, 59/19 in 72/19),
[…]
8. Zakon o davku na dodano vrednost
47. člen
(1) Ne glede na 41. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni
list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11,
38/12, 83/12, 86/14, 90/15, 77/18, 59/19 in 72/19; v nadaljnjem
besedilu: ZDDV-1) in 3. ter 4. točko Priloge I k ZDDV-1 so plačila
davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV), s pravico do
odbitka DDV, oproščene dobave, pridobitve znotraj Evropske unije in
uvozi cepiv proti COVID-19, ki jih odobrijo pristojni organi v
Republiki Sloveniji oziroma Evropski uniji in in vitro
diagnostičnih medicinskih pripomočkov za COVID-19 s pridobljenim
certifikatom oziroma ustrezno oznako.
(2) Ne glede na 1. in 2. točko prvega odstavka 42. člena ter drugi
odstavek 63. člena ZDDV-1 so plačila DDV, s pravico do odbitka DDV,
oproščene storitve, ki so neposredno povezane s cepivi in in vitro
diagnostičnimi medicinskimi pripomočki iz prejšnjega odstavka, v
zvezi z zdravljenjem oziroma ohranjanjem zdravja.
(3) Oprostitve plačila DDV po tem členu se urejajo v skladu z
Direktivo Sveta (EU) 2020/2020 z dne 7. decembra 2020 o spremembi
Direktive 2006/112/ES, ki se uporabljajo glede začasnih ukrepov v
zvezi z davkom na dodano vrednost za cepiva proti COVID-19 ter in
vitro diagnostične medicinske pripomočke za COVID-19 v odziv na
pandemijo COVID-19 (UL L št. 419 z dne 11. 12. 2020, str. 1), in
veljajo za dobave, pridobitve in uvoze blaga, ter storitve,
opravljene do vključno 31. decembra 2022.
133. člen
(začetek veljavnosti)
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije.
Zakon o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu
pri omilitvi posledic epidemije COVID-19 (ZIUPGT) (Uradni list RS,
št. 112/21 z dne 13.07.2021) vsebuje naslednje določbe:
I. DEL
SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina zakona)
[…]
(2) S tem zakonom se zaradi omilitve posledic epidemije odstopa od
določb:
[…]
– Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 –
uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 86/14,
90/15, 77/18, 59/19 in 72/19),
[…]
III. DEL
ODSTOP OD DOLOČB DOLOČENEGA ZAKONA
5. Zakon o davku na dodano vrednost
12. člen
(1) Ne glede na 41. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni
list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11,
38/12, 83/12, 86/14, 90/15, 77/18, 59/19 in 72/19; v nadaljnjem
besedilu: ZDDV-1) so od 1. maja 2021 do 31. decembra 2021 dobave
zaščitne in medicinske opreme (v nadaljnjem besedilu: blago),
vključno s pridobitvami tega blaga znotraj Evropske unije, iz
seznama blaga, ki ga določi Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem
besedilu: Vlada) in za katerega velja oprostitev uvoznih dajatev in
davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV), ob uvozu, v
zvezi s Sklepom Komisije (EU) 2020/491 z dne 3. aprila 2020 o
oprostitvi uvoznih dajatev in oprostitvi plačila DDV za uvoz za
blago, potrebno za spopadanje s posledicami izbruha COVID-19 v letu
2020 (UL L št. 103 I z dne 3. 4. 2020, str. 1), zadnjič
spremenjenim s Sklepom Komisije (EU) 2021/660 z dne 19. aprila 2021
o spremembi Sklepa (EU) 2020/491 o oprostitvi uvoznih dajatev in
oprostitvi plačila DDV za uvoz za blago, potrebno za spopadanje s
posledicami izbruha COVID-19 v letu 2020 (UL L št. 140 z dne 23. 4.
2021, str. 10), oproščene plačila DDV, s pravico do odbitka DDV, če
so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:
a) blago je namenjeno za:
– brezplačno razdeljevanje osebam, ki jih je prizadela epidemija,
so temu izbruhu izpostavljene ali se z njim spopadajo, s strani
organov in organizacij iz b) točke tega odstavka, ali
– brezplačno uporabo za osebe, ki jih je prizadela epidemija, so
temu izbruhu izpostavljene ali se z njim spopadajo, pod pogojem, da
blago ostane v lasti organov in organizacij iz b) točke tega
odstavka;
b) blago je dobavljeno državnemu organu ali organizaciji, organu
lokalne skupnosti, drugi osebi javnega prava ali drugi
organizaciji, ki se po predpisih šteje za dobrodelno organizacijo,
ali je blago dobavljeno za račun teh organov in organizacij ali
blago iz druge države članice Evropske unije pridobi druga oseba za
račun teh organov in organizacij.
(2) Blaga, za katerega je oprostitev DDV določena v drugi alineji
a) točke prejšnjega odstavka, ni dovoljeno odtujiti, dati v uporabo
drugemu ali ga kako drugače uporabiti za druge namene, razen za
namene spopadanja z epidemijo oziroma opravljanja zdravstvene
dejavnosti, dokler DDV ni plačan. DDV v tem primeru obračuna in
plača subjekt iz druge alineje a) točke prejšnjega odstavka po
stopnji, ki za to blago velja po ZDDV-1 na dan, ko se blago tako
uporabi.
(3) Organi in organizacije iz b) točke prvega odstavka tega člena,
ki blaga z oprostitvijo plačila DDV po tem členu ne uporabljajo za
namene, za katere velja oprostitev plačila DDV na podlagi a) točke
prvega odstavka tega člena, so dolžni obračunati in plačati DDV po
stopnji, ki za to blago velja po ZDDV-1 na dan, ko se blago tako
uporabi in tudi nastane obveznost obračuna DDV po ZDDV-1.
(4) Če blago ostane v lasti organizacij, ki ne izpolnjujejo več
pogojev, zaradi katerih so bile upravičene do oprostitve plačila
DDV, in se blago brezplačno prenese na organizacijo, ki je sama
upravičena do ugodnosti oprostitve plačila DDV po tem členu, je
oprostitev plačila DDV odobrena še naprej, pod pogojem, da
organizacija, na katero je bilo blago preneseno, uporablja blago za
namene iz a) točke prvega odstavka tega člena.
(5) Davčni zavezanec, ki uveljavlja oprostitev plačila DDV po tem
členu, se mora na računu sklicevati na člen tega zakona, ki določa
oprostitev plačila DDV, in razpolagati z izjavo kupca, da je blago
namenjeno uporabi iz a) točke prvega odstavka tega člena.
(6) Davčni zavezanec, ki uveljavlja oprostitev plačila DDV po tem
členu, mora davčnemu organu predložiti poročilo o opravljenih
dobavah blaga iz prvega odstavka tega člena, ki vsebuje naslednje
podatke: identifikacijsko številko za namene DDV, naziv ter naslov
davčnega zavezanca, ki uveljavlja oprostitev plačila DDV po tem
členu, zaporedno številko, davčno številko ali identifikacijsko
številko, če je identificirana za namene DDV, osebe iz b) točke
prvega odstavka tega člena, ki je upravičena do oprostitve plačila
DDV, tarifno oznako kombinirane nomenklature carinske tarife blaga,
ter vrednost, vrsto in količino blaga.
(7) Davčni zavezanec poročilo iz prejšnjega odstavka sestavi za
koledarski mesec in ga predloži davčnemu organu v elektronski
obliki prek sistema eDavki najpozneje do zadnjega delovnega dne za
pretekli koledarski mesec.
(8) Davčni zavezanec, ki je pred uveljavitvijo tega zakona od dobav
blaga ali pridobitev blaga znotraj Evropske unije obračunal DDV za
blago, ki je oproščeno plačila DDV v skladu s prvim odstavkom tega
člena, lahko znižanje obračunanega DDV po izdanem računu iz
preteklih davčnih obdobij za dobave blaga, opravljene od 1. maja
2021 dalje, vključi v obračun DDV za davčno obdobje, v katerem je
popravil tak račun.
(9) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka podatke o dobavah, za
katere je uveljavljal znižanje obračunanega DDV, vključi v poročilo
iz šestega odstavka tega člena.
(10) Davčni zavezanec, ki uveljavlja oprostitev plačila DDV po tem
členu, mora voditi evidence o transakcijah v okviru te ureditve
tako, da je davčnemu organu omogočen nadzor nad obračunavanjem in
plačevanjem DDV.
VI. DEL
PREHODNI IN KONČNA DOLOČBA
51. člen
(začetek veljavnosti)
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije.
Zakon o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk) (Uradni list RS, št. 196/21 z
dne 17.12.2021) vsebuje še naslednje določbe:
158. člen
(začetek veljavnosti in uporabe)
(1) Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije, uporabljati pa se začne en mesec po
uveljavitvi, razen 145., 146., 147., 148., 150., 151., 152., 153.,
154., 155. in 156. člen tega zakona, ki se začnejo uporabljati 1.
januarja 2023, in v primerih iz 130. člena tega zakona ter drugega,
tretjega, četrtega, petega, šestega, sedmega in osmega odstavka
tega člena.
[…]
Zakon o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev,
obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID-19 (ZDUPŠOP)
(Uradni list RS, št. 206/21 z dne 29.12.2021) vsebuje še naslednje
določbe:
PRVI DEL
SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina zakona)
(1) S tem zakonom se zaradi preprečevanja širjenja, omilitve,
obvladovanja, okrevanja in odprave posledic COVID-19 spreminjajo in
dopolnjujejo določbe naslednjih zakonov:
[…]
1. Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 –
uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 86/14,
90/15, 77/18, 59/19, 72/19 in 196/21 – ZDOsk),
[…]
TRETJI DEL
ODSTOP OD DOLOČB POSAMEZNIH ZAKONOV
1. Zakon o davku na dodano vrednost
32. člen
(1) Ne glede na 41. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni
list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11,
38/12, 83/12, 86/14, 90/15, 77/18, 59/19, 72/19 in 196/21 – ZDOsk;
v nadaljnjem besedilu: ZDDV-1) so od 1. januarja 2022 do 30. junija
2022 dobave zaščitne in medicinske opreme (v nadaljnjem besedilu:
blago), vključno s pridobitvami tega blaga znotraj Evropske unije,
iz seznama blaga, ki ga določi Vlada Republike Slovenije (v
nadaljnjem besedilu: Vlada) in za katerega velja oprostitev uvoznih
dajatev in davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV),
ob uvozu, v zvezi s Sklepom Komisije (EU) o oprostitvi uvoznih
dajatev in oprostitvi plačila DDV za uvoz za blago, potrebno za
spopadanje s posledicami izbruha COVID-19 v letu 2022, oproščene
plačila DDV, s pravico do odbitka DDV, če so kumulativno izpolnjeni
naslednji pogoji:
a) blago je namenjeno za:
– brezplačno razdeljevanje osebam, ki jih je prizadel izbruh
COVID-19, so temu izbruhu izpostavljene ali se z njim spopadajo, s
strani organov in organizacij iz b) točke tega odstavka, ali
– brezplačno uporabo za osebe, ki jih je prizadel izbruh COVID-19,
so temu izbruhu izpostavljene ali se z njim spopadajo, pod pogojem,
da blago ostane v lasti organov in organizacij iz b) točke tega
odstavka;
b) blago je dobavljeno državnemu organu ali organizaciji, organu
lokalne skupnosti, drugi osebi javnega prava ali drugi
organizaciji, ki se po predpisih šteje za dobrodelno organizacijo,
ali je blago dobavljeno za račun teh organov in organizacij ali
blago iz druge države članice Evropske unije pridobi druga oseba za
račun teh organov in organizacij.
(2) Blaga, za katerega je oprostitev DDV določena v drugi alineji
a) točke prejšnjega odstavka, ni dovoljeno odtujiti, dati v uporabo
drugemu ali ga kako drugače uporabiti za druge namene, razen za
namene spopadanja z izbruhom COVID-19 oziroma opravljanja
zdravstvene dejavnosti, dokler DDV ni plačan. DDV v tem primeru
obračuna in plača subjekt iz druge alineje a) točke prejšnjega
odstavka po stopnji, ki za to blago velja po ZDDV-1 na dan, ko se
blago tako uporabi.
(3) Organi in organizacije iz b) točke prvega odstavka tega člena,
ki blaga z oprostitvijo plačila DDV po tem členu ne uporabljajo za
namene, za katere velja oprostitev plačila DDV na podlagi a) točke
prvega odstavka tega člena, so dolžni obračunati in plačati DDV po
stopnji, ki za to blago velja po ZDDV-1 na dan, ko se blago tako
uporabi in tudi nastane obveznost obračuna DDV po ZDDV-1.
(4) Če blago ostane v lasti organizacij, ki ne izpolnjujejo več
pogojev, zaradi katerih so bile upravičene do oprostitve plačila
DDV, in se blago brezplačno prenese na organizacijo, ki je sama
upravičena do ugodnosti oprostitve plačila DDV po tem členu, je
oprostitev plačila DDV odobrena še naprej, pod pogojem, da
organizacija, na katero je bilo blago preneseno, uporablja blago za
namene iz a) točke prvega odstavka tega člena.
(5) Davčni zavezanec, ki uveljavlja oprostitev plačila DDV po tem
členu, se mora na računu sklicevati na člen tega zakona, ki določa
oprostitev plačila DDV, in razpolagati z izjavo kupca, da je blago
namenjeno uporabi iz a) točke prvega odstavka tega člena.
(6) Davčni zavezanec, ki uveljavlja oprostitev plačila DDV po tem
členu, mora davčnemu organu predložiti poročilo o opravljenih
dobavah blaga iz prvega odstavka tega člena, ki vsebuje naslednje
podatke: identifikacijsko številko za namene DDV, naziv ter naslov
davčnega zavezanca, ki uveljavlja oprostitev plačila DDV po tem
členu, zaporedno številko, davčno številko ali identifikacijsko
številko, če je identificirana za namene DDV, osebe iz b) točke
prvega odstavka tega člena, ki je upravičena do oprostitve plačila
DDV, tarifno oznako kombinirane nomenklature carinske tarife blaga,
ter vrednost, vrsto in količino blaga.
(7) Davčni zavezanec poročilo iz prejšnjega odstavka sestavi za
koledarski mesec in ga predloži davčnemu organu v elektronski
obliki prek sistema eDavki najpozneje do zadnjega delovnega dne za
pretekli koledarski mesec.
(8) Davčni zavezanec, ki je pred uveljavitvijo tega zakona od dobav
blaga ali pridobitev blaga znotraj Evropske unije obračunal DDV za
blago, ki je oproščeno plačila DDV v skladu s prvim odstavkom tega
člena, lahko znižanje obračunanega DDV po izdanem računu iz
preteklih davčnih obdobij za dobave blaga, opravljene od 1.
januarja 2022 dalje, vključi v obračun DDV za davčno obdobje, v
katerem je popravil tak račun.
(9) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka podatke o dobavah, za
katere je uveljavljal znižanje obračunanega DDV, vključi v poročilo
iz šestega odstavka tega člena.
(10) Davčni zavezanec, ki uveljavlja oprostitev plačila DDV po tem
členu, mora voditi evidence o transakcijah v okviru te ureditve
tako, da je davčnemu organu omogočen nadzor nad obračunavanjem in
plačevanjem DDV.
(11) Vlada lahko na podlagi sklepa Komisije o podaljšanju
oprostitve uvoznih dajatev in oprostitvi plačila DDV za uvoz za
blago, potrebno za spopadanje s posledicami izbruha COVID-19, ukrep
iz tega člena podaljša za obdobje veljavnosti sklepa Komisije.
PETI DEL
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
85. člen
(začetek veljavnosti)
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost ZDDV-1M (Uradni list RS, št. 3/22 z dne 07.01.2022)
vsebuje še naslednje prehodne in končne določbe:
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
46. člen
(uveljavljanje odbitka DDV od motornih vozil v skladu s 66.b
členom ZDDV-1 v obdobju popravka odbitka DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki je motorno vozilo iz 66.b člena zakona
nabavil pred uveljavitvijo 66.b člena zakona, pa obdobje popravka
odbitka DDV iz 69. člena ZDDV-1 še ni poteklo, lahko od preostanka
obdobja popravka izvede popravek odbitka DDV v naslednjih letih po
uveljavitvi 66.b člena zakona v sorazmernem delu glede na
upravičenost odbitka DDV v preostanku obdobju popravka.
(2) Davčni zavezanec, ki je pri motornem vozilu izkoristil popravek
odbitka DDV od preostanka obdobja popravka iz prejšnjega odstavka,
mora od odtujitve oziroma dobave tega motornega vozila obračunati
DDV.
47. člen
(1) Nova 6.b točka prvega odstavka, spremenjena 7. točka prvega
odstavka in nov tretji odstavek 50. člena, ter spremenjeni naslov,
nova ab) točka prvega odstavka in nov drugi odstavek 54. člena
zakona se uporabljajo od 1. januarja 2021.
(2) Spremenjeni 13. člen, nova 8.a točka prvega odstavka, nov
četrti odstavek 50. člena, novi d) in f) točka prvega odstavka in
nov tretji odstavek 54. člena ter spremenjeni drugi odstavek in
novi deseti odstavek 94. člena zakona se začnejo uporabljati 1.
julija 2022.
(3) Do začetka uporabe določb iz prejšnjega odstavka se uporabljajo
določbe 13. člena, prvega in tretjega odstavka 50. člena, 54. člena
in drugega odstavka 94. člena Zakona o davku na dodano vrednost
(Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11,
78/11, 38/12, 83/12, 46/13, 86/14, 90/15, 77/18, 59/19, 72/19 in
196/21 – ZDOsk).
48. člen
(prenehanje veljavnosti pravilnika, ki ureja obveznosti glede
prodaje blaga in storitev na daljavo in 17. člena ZDavPR)
(1) Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Pravilnik o
obveznostih glede davka na dodano vrednost v zvezi z direktivami
Sveta (EU), ki veljajo za opravljanje storitev in prodajo blaga na
daljavo (Uradni list RS, št. 102/21).
(2) Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati 17. člen Zakona
o davčnem potrjevanju računov (Uradni list RS, št. 57/15 in
69/17).
49. člen
(začetek veljavnosti)
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije.
Zakon o ukrepih za omilitev posledic dviga cen energentov v
gospodarstvu in kmetijstvu (ZUOPDCE) (Uradni list RS, št. 29/22 z
dne 04.03.2022) vsebuje še naslednji določbi:
18. člen
(sprememba 37. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o
davku na dodano vrednost)
(1) V Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost (Uradni list Republike Slovenije, št. 85/10, 86/14 in
77/18) se v drugem odstavku 37. člena besedilo »30. junija 2022«
nadomesti z besedilom »31. decembra 2025«.
(2) Določba prejšnjega odstavka začne veljati z uveljavitvijo
spremembe Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o
skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 347 z dne 11.
12. 2006, str. 1), zadnjič spremenjene z Direktivo Sveta (EU)
2021/1159 z dne 13. julija 2021 o spremembi Direktive 2006/112/ES
glede začasnih oprostitev pri uvozu in nekaterih dobavah v odziv na
pandemijo COVID-19 (UL L št. 250 z dne 15. 7. 2021, str. 1–3; v
nadaljnjem besedilu: Direktiva 2006/112/ES), glede podaljšanja
obdobja uporabe neobveznega mehanizma obrnjene davčne obveznosti iz
prvega odstavka člena 199a Direktive 2006/112/ES.
(3) Minister, pristojen za finance, objavi dan uveljavitve
spremembe Direktive 2006/112/ES iz prejšnjega odstavka v Uradnem
listu Republike Slovenije.
19. člen
(začetek veljavnosti)
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije.
Zakon o nujnem ukrepu na področju davka na dodano vrednost za
omilitev dviga cen energentov (ZNUDDVE) (Uradni list RS, št. 114/22
z dne 31.08.2022):
1. člen
S tem zakonom se za omilitev dviga cen energentov v pravni red
Republike Slovenije delno prenaša Direktiva Sveta (EU) 2022/542 z
dne 5. aprila 2022 o spremembi direktiv 2006/112/ES in (EU)
2020/285 glede stopenj davka na dodano vrednost (UL L št. 107 z dne
6. 4. 2022, str. 1) in določa začasen ukrep na področju davka na
dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV) z odstopom od določb
Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 –
uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 86/14,
90/15, 77/18, 59/19, 72/19, 196/21 – ZDOsk, 3/22 in 29/22 –
ZUOPDCE; v nadaljnjem besedilu: ZDDV-1).
2. člen
(1) Ne glede na 41. člen ZDDV-1 se od 1. septembra 2022 do vključno
31. maja 2023 DDV obračunava in plačuje po nižji stopnji 9,5 % od
davčne osnove za naslednje dobave:
– električne energije iz tarifne oznake 2716 00 00;
– zemeljskega plina iz tarifnih oznak 2711 11 00, 2711 21 00 in
2711 29 00;
– daljinskega ogrevanja, uvrščenega v šifro standardne
klasifikacije dejavnosti D/35.30;
– lesa za kurjavo iz tarifne oznake 4401.
(2) Za obdobje veljavnosti ukrepa iz prejšnjega odstavka Vlada
zagotovi regulacijo cen energentov, za katere velja regulacija cen
na dan 1. september 2022 in so izpolnjeni pogoji za regulacijo cen
po zakonu, ki ureja kontrolo cen.
(3) Za razvrstitev blaga iz prvega odstavka tega člena se
uporabljajo tarifne oznake iz kombinirane nomenklature carinske
tarife iz Uredbe Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o
tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL
L št. 256 z dne 7. 9. 1987, str. 1), zadnjič spremenjene z
Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2022/859 z dne 24. maja 2022 o
spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in
statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL L 151 z dne
2. 6. 2022, str. 34).
3. člen
(1) Z globo od 1.200 do 15.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna
oseba, če se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe,
šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa z globo od 3.200
do 30.000 eurov, če DDV obračuna po nepravilni stopnji (2.
člen).
(2) Z globo od 800 do 10.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega
odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki
samostojno opravlja dejavnost.
(3) Z globo od 600 do 4.000 eurov se za prekršek iz prvega odstavka
tega člena kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, če se pravna oseba
po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko
gospodarsko družbo, pa se odgovorna oseba pravne osebe kaznuje z
globo od 800 do 4.000 eurov.
(4) Z globo od 400 do 4.000 eurov se za prekršek iz prvega odstavka
tega člena kaznuje odgovorna oseba samostojne ga podjetnika
posameznika ali odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja
dejavnost.
KONČNA DOLOČBA
4. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije.
Zakon o nujnih ukrepih za zajezitev širjenja in blaženja
posledic nalezljive bolezni COVID-19 na področju zdravstva (ZNUNBZ)
(Uradni list RS, št. 141/22 z dne 07.11.2022):
V. DEL PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
39. člen
(oprostitev davka na dodano vrednost za blago v korist žrtev
elementarnih nesreč)
(1) Do ustrezne ureditve v zakonu, ki ureja davek na dodano
vrednost, se v skladu z Direktivo Sveta (EU) 2022/542 z dne
5. aprila 2022 o spremembi direktiv 2006/112/ES in (EU)
2020/285 glede stopenj davka na dodano vrednost (UL L št. 107
z dne 6. 4. 2022, str. 1), v delu, ki se nanaša na izredne
primere, kadar je za blago, uvoženo v korist žrtev elementarnih
nesreč, s sklepom Evropske komisije odobrena Republiki Sloveniji
oprostitev davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV) v
skladu z 11. točko prvega odstavka 51. člena Zakona o davku na
dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno
besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 86/14, 90/15, 77/18, 59/19,
72/19, 196/21 – ZDOsk, 3/22 in 29/22 – ZUOPDCE; v nadaljnjem
besedilu: ZDDV-1), pod enakimi pogoji oprosti tudi pridobitev tega
blaga znotraj EU oziroma dobava tega blaga na ozemlju Slovenije s
pravico do odbitka DDV, plačanega v predhodni fazi. Oproščeno
plačila DDV je tudi opravljanje storitev, povezanih s takim blagom,
vključno s storitvami dajanja v najem.
(2) Kadar se blago ali storitve, ki jih pridobijo organizacije, za
katere veljajo oprostitve iz prejšnjega odstavka, uporabljajo za
namene, ki niso navedeni v 11. točki prvega odstavka 51. člena
ZDDV-1, je uporaba takega blaga ali storitev predmet DDV pod
pogoji, ki veljajo v trenutku, ko pogoji za oprostitev niso več
izpolnjeni.
(3) Davčni zavezanec, ki je pred izdajo sklepa Evropske komisije iz
prvega odstavka tega člena obračunal DDV za tako blago in storitve,
lahko za davčna obdobja od začetka uporabe sklepa Evropske komisije
znižanje obračunanega DDV po izdanem računu iz teh davčnih obdobij
vključi v obračun DDV za davčno obdobje, v katerem je popravil tak
račun.
45. člen
(začetek veljavnosti)
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem potrjevanju
računov (ZDavPR-B) (Uradni list RS, št. 40/23 z dne 03.04.2023)
vsebuje še naslednji končni določbi:
KONČNI DOLOČBI
6. člen
(prenehanje veljavnosti)
Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati deseti odstavek 81.
člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11
– uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 86/14,
90/15, 77/18, 59/19, 72/19, 196/21 – ZDOsk, 3/22 in 29/22 –
ZUOPDCE).
7. člen
(začetek veljavnosti)
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije.
Zakon o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1)
(Uradni list RS, št. 84/23 z dne 02.08.2023) vsebuje še naslednji
končni določbi:
146. člen
(začetek uporabe določb predpisov,
spremenjenih z ZDOsk)
Določbe predpisov, spremenjenih oziroma
dopolnjenih s 145., 146., 148., 151., 152. in 153. členom ZDOsk, se
začnejo uporabljati 1. januarja 2024, in sicer:
[…]
4. dopolnjen prvi odstavek 42. člena Zakona
o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 18/11, 78/11,
38/12, 83/12, 86/14, 90/15, 77/18, 59/19, 72/19, 196/21 – ZDOsk,
3/22, 29/22 – ZUOPDCE in 40/23 – ZDavPR-B);
[…]
152. člen
(začetek veljavnosti in
uporabe)
(1) Ta zakon začne veljati naslednji dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
[…]
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona
o davku na dodano vrednost ZDDV-1N (Uradni list RS, št. 122/23 z
dne 05.12.2023) vsebuje še naslednjo prehodno in končno
določbo:
PREHODNA IN KONČNA
DOLOČBA
6. člen
(začetek veljavnosti in
uporabe)
(1) Ta zakon začne veljati naslednji dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
(2) Določbe novih 86.a, 86.b, 86.c, 86.d in
86.e člena ter novih 15., 16. in 17. točke prvega odstavka 141.
člena zakona se začnejo uporabljati 1. januarja 2024.