Iz sklopa – modula:
PRAKSA/Mnenja FURS-MF/Dohodnina/ …
REPUBLIKA SLOVENIJA
Ministrstvo za finance
Številka: 001-359/2024/2
Datum: 17.12.2024
ZAPRTJE NORMIRANEGA SPja – Pogoj
neprekinjenega 9-mesečnega zavarovanja in višina normiranih
odhodkov
Na
ministra za finance se je naslovilo vprašanje v zvezi s
pravičnostjo obdavčitve za normirane podjetnike, ki dejavnost
zaprejo pred mesecem oktobrom.
Uvodoma se navaja določbe 48. in 59. člena Zakona o dohodnini
(ZDoh-2), ki urejata ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem
dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, v delu, ki se nanašajo
na pogoj obveznega zavarovanja zavezanca v skladu z zakonom, ki
ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, na podlagi
samozaposlitve za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj devet
mesecev. Nadalje se navaja, da taka ureditev prinaša težave
podjetnikom, ki iz različnih razlogov prenehajo z dejavnostjo pred
mesecem oktobrom vsakokratnega leta.
V
zvezi s tem se ministra za finance sprašuje:
·
Ali ocenjujete, da bi sprememba ureditve, ki bi podjetnikom z
izkazanim ustaljenim predhodnim poslovanjem omogočila obdavčitev po
sistemu polnih normiranih odhodkov v letu prenehanja dejavnosti ne
glede na to, kdaj dejavnost zapre oz. prekine obvezno zavarovanje,
povečala predvidljivost in pravičnost sistema?
·
Ali že razmišljate o konkretnih rešitvah, s katerimi bi to
dosegli?
Ministrstvo za finance v nadaljevanju pojasnjuje:
Višina priznanih normiranih odhodkov zavezanca v davčnem letu se v
skladu z 59. členom Zakona o dohodnini (ZDoh-2) določi v odvisnosti
od doseženih prihodkov iz dejavnosti ter od vključenosti zavezanca
v zavarovanje v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in
invalidsko zavarovanje, na podlagi samozaposlitve za polni delovni
čas neprekinjeno najmanj devet mesecev v davčnem letu. Pri
opredelitvi zavezanca z vidika obravnave po prvem (polno zavarovan)
ali drugem odstavku (»popoldanec«) 59. člena ZDoh-2 se pogoj, da je
v davčnem letu zavezanec zavarovan na podlagi samozaposlitve za
polni delovni čas neprekinjeno najmanj devet mesecev, presoja na
ravni davčnega leta na podlagi opravljanja dejavnosti – upošteva se
torej samo prihodke, dosežene z opravljanjem dejavnosti, ter
položaj z vidika vključenosti v zavarovanje, vezano na opravljanje
dejavnosti.
Pri
določanju elementov sistema se upošteva različne položaje
zavezancev predvsem z vidika časa, posvečenega opravljanju
dejavnosti v posameznem davčnem letu. Za zavezanca, ki mu dejavnost
predstavlja izključno dejavnost, in zavezanca, ki ni v takem
položaju in torej posveča dejavnosti manj časa, je ob enaki
dejavnosti in enakih pogojih oziroma produktivnosti utemeljeno
domnevati, da v davčnem letu ne dosegata enakih prihodkov, zato
posledično tudi ni ustrezno v pavšalnem sistemu določiti enotne
višine maksimalno priznanih normiranih odhodkov oziroma enotnega
praga prihodkov za vstop v sistem. Kot ločevalni kriterij med
zavezanci, ki opravljajo dejavnost kot svojo izključno dejavnost,
in ostalimi se uporablja vključenost zavezanca v pokojninsko in
invalidsko zavarovanje iz naslova dejavnosti za polni delovni čas.
Tak kriterij za potrebe pavšalnega sistema na dovolj enostaven,
določljiv in transparenten način omogoča razmejevanje med
zavezanci, ki so sicer med seboj v primerljivem oziroma podobnem
položaju (npr. enaka dejavnost, pogoji, produktivnost), opravljanju
dejavnosti pa posvečajo oziroma naj bi posvečali različno količino
časa in s tem predvidoma dosegajo bistveno različne prihodke.
Pomembno je tudi, da gre pri izbranem kriteriju za objektivno
določljiv kriterij, ki ne omogoča arbitrarnosti. Obseg in trajanje
zavarovanja za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova
samozaposlitve namreč nakazujeta oziroma izkazujeta, ali zavezanec
dejavnost opravlja kot svojo izključno dejavnost oziroma kakšen del
delovnega oziroma zavarovalnega časa namenja opravljanju te
dejavnosti. Na to se glede na obseg in trajanje dejavnosti veže
zgoraj navedena domneva oziroma predpostavka različnih potencialnih
prihodkov dveh zavezancev z enako dejavnostjo in drugačnimi
okoliščinami, ki posvečata različen obseg časa opravljanju
dejavnosti v posameznem davčnem letu. Zavezanec, ki iz kakršnih
koli razlogov v davčnem letu ne posveti polnega ali večine
zavarovalnega časa opravljanju dejavnosti, iz tega naslova ob
enakih pogojih potencialno ne more doseči enakih prihodkov kot
zavezanec, ki opravljanju dejavnosti posveti polni zavarovalni čas.
Zato je v pavšalnem sistemu pri zavezancih z različnim obsegom in
trajanjem zavarovanja prek različnih potencialnih prihodkov
utemeljeno določiti različno višino maksimalno priznanih normiranih
odhodkov, in sicer višje za zavezance z zavarovanjem za polni
delovni čas kot za zavezance, ki tega pogoja ne izpolnjujejo, saj
slednji zavezanci tudi potencialno, ob enakih pogojih, ne morejo
doseči enakih prihodkov.
Glede
na pojasnjeno so zavezanci, ki z opravljanjem dejavnosti zaključijo
med davčnim letom, konkretneje, ki prenehajo z opravljanjem
dejavnosti pred 1. oktobrom posameznega davčnega leta, pri
določanju višine priznanih normiranih odhodkov obravnavani kot
»popoldanci« (torej po drugem odstavku 59. člena ZDoh-2), saj v
davčnem letu ne izpolnjujejo pogoja vsaj devet mesečne neprekinjene
vključenosti v zavarovanje za polni delovni čas (dejavnosti ne
opravljajo celo leto, zaradi česar v davčnem letu opravljanje
dejavnosti ni njihova izključna dejavnost). Vse zavezance, ki tega
pogoja ne izpolnjujejo, se ne glede na razlog (začetek ali
prenehanje opravljanja dejavnosti v davčnem letu, upokojitev,
opravljanje dejavnosti za skrajšan zavarovalni čas ne glede na
razlog, opravljanje dejavnosti kot postranski poklic, …), z vidika
upoštevanja višine normiranih odhodkov obravnava enako, in sicer se
jih upošteva kot zavezance z obsegom opravljanja dejavnosti v
davčnem letu, katera za njih ne predstavlja izključne dejavnosti. Z
vidika opravljanja dejavnosti ti zavezanci niso v bistveno enakem
položaju, da bi morali biti obravnavani enako kot zavezanci, ki ta
pogoj v davčnem letu izpolnjujejo. S tako ureditvijo je
zagotovljena pravičnost sistema.
Ugotavljanje davčne osnove od dohodkov iz dejavnosti z upoštevanjem
normiranih odhodkov, ki omogoča poenostavljen način ugotavljanja
davčne osnove, predstavlja izjemo od splošnega načina ugotavljanja
davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov.
Poenostavitev pomeni pavšalno določitev dohodka zavezanca, torej
odmik od načela obdavčevanja po ekonomski moči zavezanca. Cilj
uvedbe poenostavljenega načina ugotavljanja davčne osnove je doseči
dodatno administrativno razbremenitev malih poslovnih subjektov pri
izpolnjevanju njihovih davčnih obveznosti in s tem spodbujanje
malega podjetništva. Cilj takega sistema ni ugodnejša davčna
obravnava – normirani sistem namreč ni davčna ugodnost, temveč
administrativno poenostavljen sistem, ki davčnemu zavezancu tudi
omogoča preglednost nad bodočo davčno obveznostjo. S tako
ugotovitvijo je zagotovljena predvidljivost sistema.
Gre
torej za ugodnost, za katero se davčni zavezanci (ob izpolnjevanju
zakonskih pogojev) odločijo sami, torej je opcijska. Odločitev o
načinu ugotavljanja davčne osnove (dejanski prihodki in odhodki ali
dejanski prihodki in normirani odhodki) je na posameznem zavezancu,
pri čemer se sam odloča, katera od zakonskih opcij je z vidika
njegovega poslovanja zanj bolj sprejemljiva. Zavezanci se lahko
glede na trenutno situacijo ter upoštevaje prihodnje okoliščine
(npr. prenehanje dejavnosti, upokojitev) sami odločijo ali v
posameznem davčnem letu želijo, da se jim pri ugotavljanju davčne
osnove upoštevajo normirani ali dejanski odhodki. Zavezanci, kateri
ocenjujejo, da bodo imeli v davčnem letu višje dejanske odhodke od
normiranih, se lahko odločijo tudi za osnovni način določanja
davčne osnove. S tem in dejstvom, da v osnovnem sistemu lahko
uveljavljajo tudi olajšave, tako na ravni dohodka iz dejavnosti kot
na ravni sintetične obdavčitve, bodo lahko preprečili znižanje
razpoložljivega dohodka.
Ministrstvo za finance ocenjuje, da že veljavna ureditev zagotavlja
ustrezno predvidljivost in pravičnost sistema ugotavljanja davčne
osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov, zato zaenkrat ne
načrtuje sprememb ureditve sistema z vidika problematike, podane v
vprašanju.
Vir: Spletne strani Državnega
zbora RS [23.04.2025].
Vsebina pojasnila / mnenja MF
temelji na naslednji zakonodaji (zakonski in podzakonski
predpisi):
· Zakon o dohodnini -
ZDoh-2, Uradni
list RS, št. 13/11-UPB7, 24/12-ZDoh-2I, 30/12-ZDoh-2J,
75/12-ZDoh-2K, 40/12-ZUJF, 94/12-ZDoh-2L, 96/13-ZDoh-2M, 29/14-Odl.
US št. U-I-175/11-12, 23/15-ZDoh-2O, 50/14-ZDoh-2N, 55/15-ZDoh-2P,
102/15-ZUJF-E, 63/16-ZDoh-2R, 69/17-ZDoh-2S, 21/19-ZDoh-2T,
28/19-ZDoh-2U, 66/19-ZDoh-2V, 152/20-ZZUOOP, 203/20-ZIUPOPDVE,
15/21-ZDUOP, 206/21-ZDUPŠOP, 39/22-ZDoh-2Z, 158/22-ZDoh-2AA,
131/23-ZORZFS in 104/24-ZDoh-2AB.
OPOMBA: Zapis zakonodaje, na
katerem temelji mnenje MF, je pripis uredništva.