Predstavitev nove zdravstvene zakonodaje na
Vladi RS
Zakoni oz. predlogi zakonov, ki so jih v letu
2011 pripravljali na ministrstvu za zdravje, temeljijo na
zagotavljanju solidarnosti, skladnosti slovenske zakonodaje z
evropskimi direktivami in drugo zakonodajo v Republiki Sloveniji in
uresničitvi drugih osnovnih načel, na katerih temelji zdravstveni
sistem. Osnovna zakonska izhodišča se nanašajo na ukrepe, ki bodo
zagotavljali delovanje zdravstvenega sistema v okviru finančne
vzdržnosti ter omogočali tudi razvoj zdravstvenega
sistema.
V letu 2011 sta bila v javni razpravi in
sprejeta na Vladi RS dva zakona, Zakon o spremembah in dopolnitvah
Zakona o pacientovih pravicah in Zakon o zbirkah podatkov s
področja zdravstvenega varstva.
Na novo pa so bili v letu 2011 spisani predlogi
štirih zakonov, ki še niso bili predstavljeni javnosti: Zakon o
zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), Zakon o
zdravstveni dejavnosti, Zakon o lekarniški dejavnosti in Zakon o
medicinskem izvedenstvu.
1.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pacientovih
pravicah
Predlagani zakon natančneje in jasneje ureja
pravico do spoštovanja pacientovega časa ter pravico do drugega
mnenja, spreminja oziroma dodaja nadzor nad zastopniki pacientovih
pravic, Komisijo Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic
in celotnim izvajanjem zakona.
Z željo po zagotavljanju čim krajših čakalnih
dob ter transparentnosti pri dostopu do zdravstvenih storitev, je
pravica do spoštovanja pacientovega časa, ki ureja čakalni čas,
čakalno dobo ter čakalne sezname pregledneje urejena, hkrati pa
nespoštovanje določb pomeni storitev prekrška. Pravica do drugega
mnenja je zaradi težav pri izvajanju zahtevala spremembo, kjer se
določneje opredeli kje in kdaj se lahko drugo mnenje uveljavlja,
kdo ga lahko poda ter kdaj se drugo mnenje financira iz obveznega
zdravstvenega zavarovanja.
Dodan je nadzor nad Komisijo Republike
Slovenije za varstvo pacientovih pravic, ki do sedaj ni bil urejen,
kar se je v praksi pokazalo kot pomanjkljivost, ter delno
spremenjen nadzor nad zastopniki pacientovih pravic, ki širi
razrešitvene razloge ter uvaja možnost izrednega nadzora nad
zastopniki.
Inšpekcijski nadzor bo v pristojnosti
Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, Informacijskega
pooblaščenca ter Inšpektorata Republike Slovenije za kulturo in
medije. Dodane so tudi nove prekrškovne določbe, ki omogočajo
učinkovitejši nadzor nad zakonom.
1.
Vodenje čakalnih seznamov, čakalna doba in čakalni
čas
S predlaganim besedilom novele ZPacP se
celovito spreminja in ureja pravica do spoštovanja pacientovega
časa, določa se zagotavljanje ustreznih oblik in načinov naročanja
na zdravstvene storitve in definirana se posamezne stopnje
nujnosti.
2.
Pravica do drugega mnenja
Predlaga se uveljavljanje pravice do drugega
mnenja na vseh treh ravneh zdravstvene dejavnosti, uveljavljata jo
lahko pacient ali lečeči zdravnik in omogočeno je samostojno
odločanje o uveljavljanju notranjega, zunanjega oz. drugega mnenja
iz tujine. Pod določenimi pogoji to pravico krije obvezno
zdravstveno zavarovanje.
3.
Obveznost izvajalca zdravstvene dejavnosti pri zagotavljanju
kakovostne in varne zdravstvene oskrbe
Predlaga se uvedba aktivnega pristopa
izvajalcev pri zagotavljanju primerne, kakovostne in varne
zdravstvene oskrbe.
4.
Omogočanje verske duhovne oskrbe
Na podlagi odločitve Ustavnega sodišča
Republike Slovenije predlagana sprememba ureja oblike izražanja
vere pacientov ter pacientovih ožjih družinskih članov in bližnjih
oseb pri izvajalcih v okviru .
5.
Pojasnilna dolžnost ter privolitev v estetski medicinski
poseg
Predlaga se posebna ureditev pojasnilne
dolžnosti za estetske medicinske posege, predlaga se uvedba
starostne omejitve glede privolitve ter prepoved nadomestne
privolitve zakonitega zastopnika in skrbnika v estetski medicinski
poseg.
6.
Nadzor nad zastopniki pacientovih pravic in Komisijo RS za varstvo
pacientovih pravic
Predlaga se uvedba novega nadzora Ministrstva
za zdravje nad delom predsednika in članov Komisije RS za varstvo
pacientovih pravic in uvedba drugačnega nadzora nad zastopniki
pacientovih pravic.
7.
Nadzor nad zakonom
Predlaga se uvedba novega inšpekcijskega
nadzora nad zakonom ter širi prekrškovne določbe. Višina oziroma
razponi glob ostajajo nespremenjeni.
2.
Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega
varstva
Ministrstvo za zdravje je skupaj z Inštitutom
za varovanje zdravja RS pripravilo predlog zakona, ki je bil v
javni razpravi dvakrat, avgusta in novembra 2011. Z vidika stroke
je nujno potreben, saj vpeljuje jasno, predvidljivo in sodobno
ureditev postopkov za izvajanje zahtev veljavnih predpisov na
področju zdravstva ter omogoča pravno podlago za kakovostno,
prijazno in učinkovito poslovanje v zdravstvu.
Predlog zakona tako na novo opredeljuje
obdelavo osebnih podatkov pacientov in širi namen obdelave oz.
kakršnokoli delovanje s podatki, vključno zajem, obdelavo in
vpogled. Ureja tri sklope zbirk: osnovno zdravstveno dokumentacijo,
centralni register podatkov o pacientih in druge zbirke. Zbirka, ki
je nova, je Centralni register podatkov, ki se vodi za vse
paciente, ki so koristili zdravstveno oskrbo v RS, ne glede na vir
financiranja oskrbe. Zakon opredeljuje elektronsko poslovanje,
določa pa tudi ustanovitev Centra za informatiko v zdravstvu,
opredeljuje tudi enotne metodološke smernice in navodila, da bodo
obravnavani podatki enotni in primerljivi.
Zakon poleg zagotavljanja zdravstvenega
varstva, statistike in raziskovalnih namenov uvaja tudi namen
upravljanja zdravstvenega sistema, mrliško-pregledne in
sodno-medicinske obravnave.
Ureja tri sklope zbirk, ki so uporabljane v
zdravstvu: osnovna zdravstvena dokumentacija, centralni register
podatkov o pacientih, druge zbirke iz priloge. Za vsako zbirko
zakon opredeljuje namen, vsebino, roke in upravljavca ter
upravičence do podatkov.
1. CRP
- Centralni register podatkov
Centralni register podatkov o pacientih je nova
zbirka, katere namen je omogočiti pooblaščenim izvajalcem vpogled v
zdravstvene podatke posameznika zaradi nudenja nujne medicinske
pomoči in druge zdravstvene oskrbe (na primer cepljenje, alergije,
nosečnost). Register se vodi za vse paciente, ki so koristili
zdravstveno oskrbo v RS, ne glede na vir financiranja
oskrbe.
2.
Elektronsko poslovanje
Pomemben cilj, ki ga želimo z zakonom doseči,
je zagotovitev sodobnega sistema uporabe informacijske tehnologije
in zagotavljanja informacijske varnosti (celovitosti,
zanesljivosti, dostopnosti in zasebnosti podatkov) v njenem
najširšem pomenu.
Tako gre za uporabo sodobne
informacijsko-komunikacijske podpore od zajema, hrambe in obdelave
podatkov, za zagotavljanja varstva zdravstvenih osebnih podatkov
ter za omogočanje elektronskega poslovanja pacienta.
3. CIZ
- Center za informatiko v zdravstvu
Zakon določa ustanovitev centra za informatiko
v zdravstvu, ki za področje zdravstvenega varstva (poleg drugih
nalog) zagotavlja elemente enotnosti zdravstvenega informacijskega
sistema in opredeljuje enotno informacijsko komunikacijsko
infrastrukturo za upravljanje podatkov v zdravstvu.
4.
Revizija sedanjih zbirk (v prilogi zakona)
Priloga predloga zakona modernizira in ureja
zbirke osebnih podatkov s področja zdravstva. Trenutno veljavni
Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (ZZPPZ)
ureja celo paleto zbirk podatkov, pri čemer je vprašljivo, če so
vse sploh potrebne in ali so res zaživele v praksi. Zato je bilo
potrebno sodobnim zahtevam in ugotovitvam iz prakse ustrezno
prilagoditi predvsem prilogo novega zakona.
5.
Enotne metodološke smernice in navodila
Z namenom enotnosti in primerljivosti zbranih
podatkov, zakon predvideva določitev enotnih metodoloških smernic,
ki opredeljujejo: enotne definicije, klasifikacije in šifrante,
način upravljanja in obdelavo podatkov in ukrepe varnih postopkov
obdelave podatkov. Zakon določa tudi metodološka navodila, ki
pomenijo podrobnejša navodila za upravljanje posamezne
zbirke.
3.
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju
(ZZVZZ)
Zakon zagotavlja ustreznost virov financiranja
posameznih vsebin, ki se sedaj financirajo iz sredstev, zbranih v
okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja, ter racionalnost in
preglednost porabe javnih sredstev v smislu financiranja storitev,
ki v največji možni meri zadovoljujejo potrebe državljanov. Sledi
ciljem diverzifikacije virov in uravnoteženosti zbiranja sredstev
za financiranje zdravstvenih storitev ter v skladu s tem na novo
opredeljuje obveznosti države in proračuna do zagotavljanja pravic
na področju zdravstva. Zasleduje cilja racionalnosti in stroškovne
učinkovitosti, povezovanja institucij, kadar gre za opravljanje
istega dela, ter v Republiki Sloveniji sistemsko uvaja vrednotenje
zdravstvenih tehnologij. Zakon na novo opredeljuje nekatere
kategorije zavarovancev, osnove za določene pravice ter pravice, ki
pripadajo določenemu zavarovancu.
1.
Zagotavljanje dostopnosti do zdravstvenih
storitev
V Sloveniji so doplačila za zdravstvene
storitve zelo visoka in znašajo od 5% do 95% cene posameznih
zdravstvenih storitev. Doplačila krije DZZ, ki iz številnih
razlogov slabša dostopnost državljanov do zdravstvenih storitev.
Ena poglavitnih usmeritev nove zakonodaje zagotovitev dostopnosti
državljanov do zdravstvenih storitev preko oblikovanja košarice
pravic ter njenega financiranja iz javnih sredstev.
Zakon v ta namen prerazporeja pravice iz
zdravstvenega zavarovanja na:
1. pravice, ki nimajo zdravstvene narave,
temveč so po svoji vsebini socialne in jih je potrebno redefinirati
in zagotoviti iz drugih virov (posmrtnine, pogrebnine)
2. pravice, ki imajo zdravstveno naravo, vendar
so v svoji vsebine nesmiselne in jih zakona ukinja (bolniška
nadomestila za začasno zadržanost z dela zaradi bolezni za
brezposelne)
3. pravice, ki se morajo zaradi neskladnosti z
evropskimi direktivami financirati iz proračuna in ne iz javne
blagajne (kritje bolniškega nadomestila za krvodajalce na dan, ko
darujejo kri)
4. pravice, ki ne spadajo v zdravstveno
blagajno zaradi neskladnosti z drugimi področji (spadajo pod sektor
šolstva ali raziskovanja) in ker zaradi svoje vsebine ne spadajo v
financiranje iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja
(raziskovanje in razvoj, financiranje specializacij)
5. pravice, ki so zdravstvene narave, vendar je
njihova dodana vrednost za zdravje na porabljeno enoto sredstev
prenizka, da bi jih lahko vključili v osnovno košarico pravic:
nekateri nenujni reševalni prevozi, zdraviliška zdravljenja, ki
niso nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja, zdravila po sistemu
terapevtskih paralel, nadstandard zdravstvenih storitev in ostalih
pravic.
6. pravice, ki spadajo med zdravstvene pravice,
ki imajo dokazano pozitiven učinek na zdravje in so v sedanjem
sistemu financiranja iz sredstev obveznega zdravstvenega
zavarovanja krite le v določenem deležu, bodo v novem zakonu v
celoti krite iz sredstev obveznega zdravstvenega
zavarovanja.
V skladu s prerazporeditvijo pravic zakon
ustrezno ureja tudi vire financiranja. Pravice, ki so vključene v
osnovno košarico pravic, bodo v celoti financirane iz javnih
sredstev, ostale se financirajo v okviru prostovoljnega
zdravstvenega zavarovanja, kjer se zavarovalni produkti in premije
oblikujejo na trgu, v skladu z aktuarskimi izračuni. Zavarovalni
produkti lahko zajemajo vse storitve, ki niso vključene v osnovno
košarico pravic in jih izvajajo bodisi zasebni izvajalci bodisi
izvajalci v javni zdravstveni mreži.
Takšna rešitev v zakonu prinese številne
posledice, kot so ukinitev vmesne liste ter uvedba terapevtskih
paralel. Predlagana ureditev tudi razreši vprašanje spoštovanja
evropske zakonodaje s področja konkurenčnosti.
2.
Zavarovanje za poškodbo pri delu in poklicne
bolezni
Zakon bo omogočal zavarovanje za poškodbe pri
delu in poklicne bolezni študentom, ki se izobražujejo v R
Sloveniji, raziskovalcem in iskalcem zaposlitve, predvsem iz držav
članic EU, Švice in
EGP.
Opredeljuje razširitev osnov za plačilo
prispevka za zavarovanje za poškodbo pri delu in poklicne bolezni
in sicer razširja osnove za plačilo tega prispevka na vse dohodke
iz dela v skladu s predpisi, ki urejajo dohodnino.
3.
Večja avtonomnost in nova organizacija Zavoda za zdravstveno
zavarovanje Slovenije
Ureditev organizacije ZZZS sledi ureditvi
Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po novem bi bila
organa ZZZS dva: Svet ZZZS in generalni direktor zavoda. Svet ZZZS
sestavlja 15 članov, ki imenujejo generalnega direktorja, soglasje
pa daje Vlada
RS.
4.
Vzpostavitev fleksibilnega načina dogovarjanja med
partnerji
Ministrstvo za zdravje sprejme Akcijski načrt
zdravstvenega varstva, ki bo temeljil na izhodiščih ekonomske in
socialne politike ter na makroekonomskih izhodiščih Vlade RS za
načrtovanje javnih financ. Akcijski načrt mora bit sprejet v
soglasju z ministrstvom za finance. Tako postavljen akcijski načrt
bo predstavljal podlago za pogajanja o vsebini, količini in vrsti
storitev ter zdravstvenih programov med ZZZS in predstavniki
izvajalcev zdravstvene dejavnosti. ZZZS je kot plačnik odgovoren za
postavljanje standardov in normativov ter vzpostavitev,
implementacijo in spremembe plačilnih mehanizmov.
5.
Ureditev področja vrednotenja zdravstvenih
tehnologij
Vrednotenje zdravstvenih tehnologij je
interdisciplinarno področje, ki proučuje medicinske, ekonomske,
socialne in etične posledice mejnih vrednosti, vpeljave in uporabe
zdravstvenih tehnologij na področju zdravstva. Področje je del
implementacije Direktive o čezmejnem prehodu pacientov.
6.
Financiranje investicij v ceni zdravstvenih storitev preko višje
amortizacije
V skladu z večjo avtonomnostjo javnih
zdravstvenih zavodov se bo financiranje, izvajanje in odgovornost
za izvedbo investicij v javne zdravstvene zavode prenesla na
zavode. Vsak izvajalec bo preko sredstev za amortizacijo, ki bo
priznana v ceni zdravstvenih storitev, odločal o investicijah
lastnega zavoda in bo za svoje odločitve nosil tudi polno
odgovornost. Ministrstvo za zdravje oziroma preko njega Vlada RS
bosta obdržala le pristojnost odločanja o nacionalnih prioritetah
in zdravstveni politiki in vlogo nadzora preko nadzornih
svetov.
7.
Spremembe prispevnih osnov, opredelitev zavarovancev in njihovih
pravic ter osnov za izplačevanje določenih
pravic
·
Zakon na novo opredeli
družinske člane. Med družinske člane šteje le ožje družinske člane,
to so otroci in partner. Opredeljuje tudi nadaljnji pogoj, ko je
partner lahko zavarovan kot družinski član in sicer je njegov
status vezan na povprečni dohodek na družinskega člana, kadar le-ta
ne presega minimalne plače.
·
Zakon ureja status
vojakov v skladu s spremembami Zakona o vojski, ki je ukinil
vojaške obveznike. Zakon uvaja novo kategorijo zavarovancev, to so
pripadniki in pripadnice Slovenske vojske ter osebe, ki opravljajo
vojaško dolžnost v skladu s posebnimi predpisi.
·
Osnova za plačilo začasne
zadržanosti z dela zaradi bolezni se zmanjša za vse dodatke in
predstavlja osnovno plačo (brez izplačila nadur, delovne
uspešnosti), saj so navedene bonitete odvisne od sprotne
obremenjenosti na delovnem mestu in so izplačane zaradi
nadpovprečne uspešnosti. Njihovo upoštevanje pri izračunu
nadomestila ni upravičeno.
·
Na novo se definira
kategorija kmet ter osnova za plačevanje njihovih prispevkov za
obvezno zdravstveno zavarovanje. Dohodek iz kmetijske dejavnosti se
šteje dohodke osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti,
dohodek druge kmetijske dejavnosti in dohodek dopolnilne dejavnosti
na kmetiji.
·
Vojaškim invalidom in
civilnim invalidom vojne se odstotek nadomestila v primeru
nadomestila za zadržanost od dela zaradi bolezni in nadomestila za
zadržanost od dela zaradi poškodb izven dela, nege družinskega
člana in spremstva, ki ga odredi zdravnik, izenači z ostalimi
kategorijami zavarovancev.
4.
Zakon o zdravstveni dejavnosti
Izhodišča zakona temeljijo na vrednotah
zdravstvenega varstva, to so univerzalnost, pravična dostopnost, ki
temelji na potrebah državljanov, enakost dostopa do kakovostnih
zdravstvenih storitev, preglednost pravic in javno finančna
vzdržnost. Osnovna zakonska izhodišča se nanašajo na ukrepe, ki
bodo na eni strani zagotavljali delovanje zdravstvenega sistema v
okviru finančne vzdržnosti, po drugi strani pa omogočali razvoj
zdravstvenega sistema.
1.
Mreža izvajalcev zdravstvene storitve
Zakon postavlja spremembe v smeri postavitve
fleksibilne oblike kriterijev in tudi same mreže. Mreža tako odseva
trende sprememb v demografski in epidemiološki strukturi
prebivalstva, zajema razvoj v tehnološkem napredku ter mobilnosti
in infrastrukturi.
2.
Mreženje izvajalcev javne zdravstvene dejavnosti
Zaradi visoke geografske razpršenosti
izvajalcev zdravstvenih storitev (predvsem na sekundarni ravni), je
potrebno iskati sinergije v skupnih procesih vodenja,
administracije ter potencialno tudi nekaterih zdravstvenih služb
med posameznimi javnimi zavodi določenega geografskega področja.
Novi zakon določa, da mreženje lahko poteka tako vertikalno (t. j.
med posameznimi izvajalci določene ravni zdravstvene dejavnosti),
kot tudi horizontalno (t. j. med izvajalci različnih ravni
zdravstvene dejavnosti).
3.
Avtonomni javni zdravstveni zavodi
Zakon omogoča avtonomno in odgovorno
razpolaganje s premoženjem ter optimizacijo in racionalizacijo na
področju kadrovske politike (izločitev delavcev iz sistema plač v
javnem sektorju, približanje JZZ obliki javnih podjetij s popolnimi
pristojnostmi in odgovornostmi).
V primeru avtonomnih javnih zavodov
problematike normativov ni oziroma je prenešena na posamezen javni
zavod. Normativi v tem primeru postajajo del pogodbenega razmerja
med zaposlenim in delodajalcem.
4.
Ostali javni zdravstveni zavodi
Pri javnih zdravstvenih zavodih novi zakon
uvaja zgolj funkcijo direktorja ter potencialnih pomočnikov
direktorja - direktor in eden do dva pomočnika direktorja. Pri tem
postane funkcija strokovnega direktorja vsebinsko in
formalno-pravno funkcija pomočnika direktorja. Sestavo nadzornih
svetov zakon korigira na način, da bo v njej večino članov
predstavnikov ustanovitelja, en član predstavnik "uporabnikov" ter
en član predstavnik zaposlenih.
5.
Opravljanje zdravstvenih storitev pri drugem izvajalcu zdravstvene
dejavnosti
Zakon opredeljuje, da ločitev javnega in
zasebnega poteka preko jasne opredelitve delovnopravnega razmerja
med delodajalcem in delojemalcem, pri čemer mora delojemalec
upoštevati izpolnitev z zakonom opredeljenih pogojev za izdajo
soglasja za delo pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti.
Delodajalec mora smotrno ter kot dober gospodar oceniti, ali je
podelitev soglasja primerna, glede na izpolnjene pogoje za delo po
pogodbi o delu, in v primeru izdaje soglasja za delo pri izvajalcu
zasebne zdravstvene dejavnosti upoštevati konkurenčnost izvajalca
zdravstvene dejavnosti pri katerem želi zdravstveni delavec dodatno
delati ali opravljati zdravstvene storitve. Skladno s tem se v
zakonu od vodstva javnih zavodov zahteva uveljavljanje konkurenčne
prepovedi, od zaposlenih v tovrstnih zavodih pa njeno striktno
upoštevanje.
6.
Normativi
Zakon določa, da se normativi za delo določijo
na ravni posameznega javnega zdravstvenega zavoda, saj so del
delovno-pravnega razmerja. Določitev normativov je potrebna zgolj v
primerih javnih zavodov, ki niso avtonomno organizirani ter njihovi
zaposleni spadajo pod sistem plač v javnem sektorju, saj zaradi
enotne plačne politike, ki ne upošteva produktivnosti kadra drugače
ni mogoče zagotavljati optimalne storilnosti v rednem delovnem
času.
7.
Koncesije
Trajanje koncesij samo po sebi ni
problematično, vendar zakon vzpostavlja potrebne mehanizme, ki bodo zagotavljali,
da bo koncesionar dodeljeno koncesijo izvajal v skladu s sklenjeno
koncesijsko pogodbo, kakovostno in varno. Zakon zagotavlja sprotno
preverjanje (vsaj enkrat v licenčnem (7 letnem) obdobju), če
koncesionar v času trajanja koncesije še izpolnjuje pogoje za
izvajanje zdravstvene dejavnosti.
8.
Zasebna in samoplačniška zdravstvena dejavnost
Zakon določa, da javni zdravstveni zavod lahko
tržno dejavnost izvaja zgolj v okviru kapacitet (prostor, oprema,
kadri), ki niso financirane s strani obveznega in dopolnilnega
zdravstvenega zavarovanja, ter tako ostajajo neizkoriščene. Uporaba
teh kapacitet v okviru tržne dejavnosti javnega zdravstvenega
zavoda je smotrna z vidika optimizacije izkoriščenosti investicij v
takšne kapacitete, ki so financirane iz javnih sredstev.
Neizkoriščene presežne kapacitete namreč generirajo oportunitetne
stroške, ki lahko povišujejo breme na javna sredstva namenjena
zdravstvu.
9.
Zbornice
Odločitev med obveznim in prostovoljnim
članstvom v zbornici je politična odločitev, ki izhaja iz
tradicije, političnega
sistema določene države in vloge zdravstva v državi. V EU sta
prisotna oba modela, tako obvezno kot tudi prostovoljno članstvo v
zbornici. Pri odločitvi o eni ali drugi obliki je pomembno, da se
pristopi k ureditvi celovito in v primeru ukinitve obveznega
članstva ustrezno uredi vprašanja pristojnosti zbornice in prepreči
neenakost položaja zdravstvenih delavcev, ki so člani zbornice in
tistih zdravstvenih delavcev, ki niso člani zbornice.
10.
Nadzor
Dosedanji zunanji nadzor ministrstva za zdravje
zakon preimenuje v izredni nadzor, ki obsega nadzor nad
zakonitostjo dela izvajalca zdravstvene dejavnosti (sedanji upravni
nadzor) in nadzor nad strokovnostjo in kakovostjo dela
izvajalca.
Zakon črta podzakonski akt o nadzoru, določbe
glede postopka izvajanja izrednega nadzora pa se urejajo z zakonom
samim. V preostalem se smiselno uporabi Zakon o splošnem upravnem
postopku.
Zakon dodaja redni strokovni nadzor, ki ga
opravljajo zbornice. Izredni strokovni nadzor nad delom
zdravstvenih delavcev, ki so jih do sedaj opravljale pristojne
zbornice novi zakon črta, saj ga izvaja ministrstvo.
5.
Zakon o lekarniški dejavnosti
Bistvene spremembe v predlogu novega zakona se
nanašajo na mrežo zdravstvene dejavnosti, mreženje izvajalcev javne
zdravstvene dejavnosti, povečanje avtonomije javnih zdravstvenih
zavodov, optimizacijo poslovanja in odgovornosti uprave zavodov,
pogoje opravljanja zdravstvenih storitev pri drugem izvajalcu
zdravstvene dejavnosti, normative za delo, koncesije, zasebno in
samoplačniško zdravstveno dejavnost, zbornice in javna pooblastila,
kakovost in varnost v zdravstveni dejavnosti ter nadzor nad
opravljanjem zdravstvene dejavnosti.
1.
Merila za določitev mreže lekarn
Mrežo lekarn glede na sedaj veljavni ZLD
definira plan zdravstvenega varstva, kar je lahko problematično
tako pravno kot tudi ekonomsko. Problematika definicije mreže
izhaja iz načina njene determinacije. ReNPZV tako lekarniško mrežo
določa na podlagi minimalnih demografskih (t. j. minimalno število
prebivalcev na lekarniško enoto) in minimalnih geografskih (t. j.
minimalna razdalja med lekarniškima enotama) kriterijev.
Takšna determinacija mreže je problematična
tako z vidika zagotavljanja optimalne pokritosti lekarn na področju
Slovenije (števila in koncentracije lekarniških enot) ter
posledično z vidika najučinkovitejše dostopnosti do zdravil.
Determinacija mreže na podlagi minimalnih kriterijev ne zagotavlja
geografske razpršenosti in pokritosti področja z lekarnami (t. j.
ne zagotavlja pokritosti geografsko in ekonomsko nezanimivih
področij), po drugi strani pa dodatno znižuje koncentracijo lekarn
na področjih, ki so ekonomsko in geografsko zanimiva, kar rezultira
v višjih cenah lekarniških storitev.
Oblikovanje mreže v novem zakonu temelji na
določitvi maksimalnih vrednosti kriterijev (npr. maksimalna
razdalja med lekarnama oziroma maksimalno število prebivalcev na
lekarno).
2.
Javni zavod
Javni zavod za opravljanje lekarniške
dejavnosti po sedanjem ZLD ustanovi občina ali mesto, in sicer za
svoje območje. Za razliko od opravljanja lekarniške dejavnosti kot
zasebnik na podlagi podeljene koncesije, lahko javni zavod
organizira svojo dejavnost v neomejenem številu lekarn oziroma
podružnic. Potencialna diskriminatornost obravnave javnih zavodov
napram zasebnim izvajalcem, se prav tako pojavlja z vidika
potencialnega konflikta interesov pri podeljevanju koncesij, saj
koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti podeli občina
oziroma mesto, ki pa je obenem lahko tudi ustanovitelj javnega
zavoda za opravljanje lekarniške dejavnosti.
Zakon jasneje definira, da dovoljenje za
opravljanje lekarniške dejavnosti (sicer tudi na primeru javnega
zavoda) izda ministrstvo.
3.
Koncesija za opravljanje lekarniške dejavnosti
Lekarniška dejavnost se opravlja v okviru
javnih zavodov kakor tudi na podlagi podeljene koncesije. Koncesija
se podeli za javno lekarniško službo, ki pa se deli na del
financiran iz javnih sredstev (t. j. zdravila na recept) ter del,
ki je financiran iz zasebnih sredstev oziroma se realizira na trgu
(zdravila brez recepta, ki so del javne lekarniške
službe).
Z namenom minimizacije konflikta interesov ter
težnje po optimalni in najučinkovitejši dostopnosti do zdravil ter
oblikovanju optimalne mreže lekarn novi zakon določa, da se
podeljevanje koncesij s področja lekarništva prenese z ravni občin
na raven ministrstva.
4.
Finančno poročanje koncesionarjev
V primeru poslovanja zasebnih lekarn, ki
poslujejo na podlagi podeljene koncesije, je ta nadzor trenutno
izjemno pomanjkljiv. Koncesionarjem namreč ni potrebno javno
poročati svojih poslovnih rezultatov, kljub temu, da so porabniki
javnih sredstev in kljub temu, da je to potrebno v primeru vsake
gospodarske družbe, tudi če le-ta ni porabnik javnih
sredstev.
Skladno z omenjenim in zaradi zagotovitve
transparentnosti poslovanja novi zakon uvede obvezno finančno
poročanje koncesionarjev o rezultatih poslovnega leta.
5.
Statusnopravne oblike zasebnih lekarn
Po ZLD je lekarniško dejavnost opravljajo javni
zavodi in na podlagi koncesije zasebniki (lekarnarji). Statusna
oblika zasebne lekarne zakonsko ni določena, vendar iz celotnega
ZLD izhaja, da gre za posameznika.
Ministrstvo je z vidika, da zakon ne določa
natančno statusne oblike lekarnarja in tako dovoljuje različne
razlage, naredilo primerjavo z drugimi izvajalci, ki opravljajo
zdravstveno dejavnost, ter v novem zakonu razširilo statusne oblike in
dovoljenje za opravljanje lekarniške dejavnosti tudi v obliki
gospodarskih družb, vendar pod predpisanimi pogoji, s katerimi bi
še vedno poskrbeli za dobro oskrbljenost prebivalstva z zdravili in
za njihovo varno uporabo ter ohranili strokovno neodvisnost
lekarniškega farmacevta.
6.
Horizontalna in vertikalna integracija
Sedanji ZLD ne prepoveduje izrecno ne
horizontalnega in ne vertikalnega povezovanja, vendar pa skozi
ureditev lekarniške dejavnosti ter skozi opredelitev statusno
pravnih subjektov, ki lekarniško dejavnost lahko opravljajo,
integracije de facto regulira. Ker je regulacija vertikalnih in
horizontalnih integracij pomanjkljiva ter povzroča tržne anomalije,
novi zakon predpisuje, da se vertikalna integracija prepove, pri
čemer se prepove tudi integracija preko povezanih oseb.
Horizontalna integracija je dovoljena.
7.
Lekarniške zbornice
Lekarniška zbornica Slovenije je združenje
pravnih oseb (javnih zavodov in zasebnih lekarnarjev) in ne
poklicno združenje, ki bi v večji meri zastopalo interese stroke -
magistrov farmacije, ki delajo v lekarniški dejavnosti. Novi zakon
spreminja članstvo v LZS v članstvo fizičnih oseb, s tem pa se
uvaja tudi prostovoljno članstvo.
6.
Zakon o medicinskem izvedenstvu
Ustanovitev posebne
organizacije za opravljanje izvedenskih opravil za potrebe nosilcev
socialnih zavarovanj v Sloveniji bi v primerjavi s sedanjo
ureditvijo prinesla vrsto prednosti, ki se kažejo v racionalnosti
postopkov ocenjevanja upravičenosti zavarovanih oseb do posameznih
pravic, v večji strokovnosti, razmejitvi med izvedenskimin upravnim
postopkom in zagotavljanjem možnosti razvoja področja izvedenske
medicine po vzoru primerljivih evropskih držav.
1. Enoten organ za opravljanje nalog na
področju medicinskega izvedenstva
Novoustanovljeni
organ, to je zavod za izvedenstvo, bi opravljal naloge ocenjevanja
upravičencev do uveljavljanja pravic iz socialnega zavarovanja na
področju medicinskega izvedenstva, ki jih doslej opravljajo
izvedenci ZZZS in ZPIZ.
Z ustanovitvijo
novega zavoda za izvedenstvo bi se vse naloge, ki jih na tem
področju izvajata ZZZS in ZPIZ, prenesla nanj. To pomeni tudi
prenos kadrov, ki doslej v obeh zavodih opravljajo naloge
izvedenskih organov.
2. Racionalnost postopkov ocenjevanja
upravičenosti zavarovanih oseb do posameznih pravic in večja
učinkovitost izvedenskih opravil
Ker se o pravicah
iz zavarovanj odloča na več stopnjah, za vse pa je potrebna
zdravstvena dokumentacija, ki se nahaja pri izbranih zdravnikih, se
zmanjša administrativno delo in s tem skrajšajo postopki ter
znižajo stroški priprave dokumentacije. To velja tako za postopke
pridobivanja pravice do bolniškega staleža nad 30 dni kot tudi za
invalidske komisije. Zaradi skrajšanja postopkov bi se znižali tudi
stroški bolniškega staleža.
Zavod bi imel tudi
enoto za funkcionalno diagnostiko za potrebe izvedencev, s čimer bi
se še dodatno skrajšali postopki ocenjevanja in obravnav posameznih
zahtev in vlog. Tako je racionalizacija in večja učinkovitost
izvedenskih opravil eden izmed razlogov za ustanovitev nove
organizacije za izvedenska opravila v socialnih
zavarovanjih.
3. Večja strokovnost dela in razvoj področja
izvedenske medicine ter objektivnost odločitev
Organiziranje
izvedenskih služb v enem samem zavodu ali organizaciji bi omogočil
večjo enotnost pri ocenjevanju upravičenosti do posameznih pravic,
omogočeno bi bilo bolj objektivno in strokovno ocenjevanje zahtev
zavarovanih oseb po posameznih pravicah, odpravljeni bi bili
očitki, da isti zavod (ZZZS ali ZPIZ) sam ocenjuje utemeljenost do
določenih pravic in hkrati odloča o pritožbah oziroma v postopkih
za varstvo pravic zavarovanih oseb.
Vir: Povzeto po spletnih
straneh Vlade Republike Slovenije [27.01.2012].