Vlada
določila besedilo novele Zakona o davčnem postopku
Vlada
Republike Slovenije je na redni seji dne 26. septembra
2013 določila
besedilo predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o
davčnem postopku in ga pošilja v obravnavo in sprejetje Državnemu
zboru Republike Slovenije po rednem postopku.
Sprejetje novele Zakona o davčnem postopku
narekuje potreba po spremembi nekaterih rešitev, in sicer na
podlagi spoznanj izvajanja sedanjega sistema.
Cilj predloga zakona je učinkovitost davčnega
organa. Z dosego tega cilja se predlagajo dopolnitev ureditve, ki
ureja odmero davka v posebnih primerih, ter spremembe določb o
davčnem nadzoru in davčni izvršbi. Spremembe, ki zagotavljajo
pravno varnost zavezancev za davek, ne bodo vplivale na preglednost
davčnega postopka.
Poglavitne rešitve novele zakona so:
·
odmera davka od nenapovedanih
dohodkov,
·
davčni inšpekcijski
nadzor,
·
davčna izvršba,
·
zadržanje zastaranja,
·
uskladitev v zvezi s spremembo ZPIZ
in
·
kazenske določbe.
Odmera davka od nenapovedanih
dohodkov
Predlog zakona dopolnjuje in v določenem delu
spreminja veljavno ureditev odmere davka od nenapovedanih dohodkov.
Veljavni peti odstavek 68. člena ZDavP-2 določa možnost
ugotavljanja velikosti premoženja fizične osebe za namene
obdavčenja z institutom prijave premoženja. Tako so določbe
ZDavP-2, ki se nanašajo na prijavo premoženja, povezane z odmero
davka v primerih, ko ima davčni organ pravico ugotoviti predmet
obdavčitve fizične osebe s cenitvijo davčne osnove.
V skladu z veljavnim 69. členom ZDavP-2 sme
davčni organ v primerih, ki jih določa veljavni 68.člen ZDavP-2,
pozvati posameznega davčnega zavezanca – fizično osebo, da mu
predloži podatke o svojem premoženju ali delih premoženja. Davčni
zavezanec mora premoženje na poziv davčnega organa tudi
dokazati.
Davčna uprava Republike Slovenije (DURS) v
zadnjem času zaznava povečanje števila primerov, ko ocena davčne
osnove pomeni veliko neskladje med pridobljenim premoženjem oziroma
potrošnjo in prihodki, prijavljenimi davčnemu organu. Poudariti je
treba, da se je v zvezi z izvajanjem teh postopkov odmere
izoblikovala sodna praksa, ki je do zdaj potrdila vse odločitve
davčnega organa. Nadzor na tem področju se je izkazal kot učinkovit
ukrep pri odkrivanju davčnih utaj.
Prvi odstavek novega člena, ki v tem delu ne
spreminja veljavne ureditve, določa, da davčni organ lahko ugotovi
predmet obdavčitve s cenitvijo, če davčni zavezanec – fizična oseba
razpolaga s sredstvi za zasebno potrošnjo, vključno s premoženjem,
ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal,
ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o
sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba,
oziroma s trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s
podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične
osebe.
Davčna osnova je razlika med vrednostjo
premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja
premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, od
katerih je bil odmerjen ali obračunan davek, oziroma dohodki, od
katerih se davki ne plačajo. Predlagana ureditev se od veljavne
ureditve razlikuje po tem, da se besedna zveza »dohodki, ki so bili
obdavčeni« nadomesti z besedno zvezo »dohodki, od katerih je bil
odmerjen ali obračunan davek«. S tem se jasno določi, da davčne
osnove ni mogoče znižati na račun dohodkov, ki jih davčni zavezanec
razkrije šele med postopkom davčnega inšpekcijskega nadzora. Tako
se prepreči špekulativno ravnanje davčnega zavezanca, ko zato, da
se izogne odmeri davka po predlagani visoki davčni stopnji, šele
med cenitvenim postopkom razkrije dohodke, ki jih v preteklosti sam
ni napovedal in so obdavčeni po nižji, progresivni ali cedularni
stopnji dohodnine, ali pa je odmera davka po splošnih določbah že
zastarala.
Postopek odmere davka od nenapovedanih dohodkov
se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih
desetih let pred letom, v katerem je bil postopek uveden. S to
določbo se davčno obdobje izvzema iz okvira splošno veljavnega
koledarskega leta, saj se postopek lahko uvede za eno ali več
koledarskih let, vendar največ deset let skupaj, odvisno od tega, v
katerem obdobju je zavezanec pridobival premoženje.
Potreba po takem obdobju izhaja predvsem iz
tega, da je premoženje dinamična kategorija, zato je mogoče davčno
osnovo pravilno določiti le za daljše obdobje, še posebej pri
prikrivanju premoženja v tujini, kar potrjujejo dosedanje izkušnje
DURS. Po drugi strani pa potrebo po daljšem obdobju narekuje pravna
ureditev odvzema premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI), ki ima
pravni učinek tudi na davčnem področju. Pri predlagani spremembi
daljšega obdobja, to je s petih na deset let, v katerem sme davčni
organ uvesti postopek za odmero davka po tem členu, ne gre za
retroaktivno uporabo zakona. Sodna praksa je že večkrat zavzela
stališče, da institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen
na novo, ampak gre le za posamezen poseben način izvedbe cenitve
kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove, ki velja že od
1. januarja 1997 po ZDavP.
Za ugotovitev davčne osnove po tem členu je
značilno, da vir, vrsta dohodka nista pomembna za odmero davka, ker
je določena zakonska domneva, da razlika izhaja iz nepojasnjenih
dohodkov določenega obdobja. Če bi bila vir ali vrsta dohodka
ugotovljena, bi se lahko odmerila dohodnina po veljavnem zakonu o
obdavčevanju dohodkov fizičnih oseb ali pa kakšen drug davek po
zakonu, ki ureja ta davek. Pri ugotovljeni nepojasnjeni razliki
tako ni mogoče uporabiti materialnih določb Zakona o dohodnini,
zato je treba davek od nenapovedanih dohodkov šteti kot posebno
odmero dohodnine in posledično tudi za dokončen davek. Za nastanek
davčne obveznosti je pomemben obstoj precejšnjega nesorazmerja med
vrednostjo sredstev, s katerimi zavezanec razpolaga za privatno
potrošnjo, in pojasnjenimi dohodki davčnega zavezanca, saj to
nesorazmerje lahko posredno kaže tudi na davčne utaje davčnega
zavezanca v preteklih obdobjih. Pravno pomembni podatki, kot so
vrsta dohodka, datum prejema posameznega dohodka in obseg zatajenih
dohodkov, ki odpade na točno določeno davčno leto, se v cenitvenem
postopku ne dajo opredeliti z gotovostjo, zato z vidika enake
obravnave davčnih zavezancev ni primerno niti sprejemljivo, da je
davčni zavezanec, ki ni izpolnil davčnih obveznosti v roku in tako,
kot je predpisano z zakonom, obravnavan enako kot davčni zavezanec,
ki spoštuje pravni red. Zaradi tega se uvaja davčna stopnja v
višini 70 %.
Davčni inšpekcijski nadzor
Da bi se pospešil postopek in se s tem tudi
preprečevalo izogibanje davčnega zavezanca sodelovanju pri davčnem
nadzoru, se veljavna ureditev spreminja v delu, ki ureja davčni
inšpekcijski nadzor. Po novem drugem odstavku 139. člena ZDavP-2
davčnemu organu ni treba več opraviti sklepnega pogovora z
zavezancem za davek. Ne glede na to pa mora davčni organ še vedno
zavezancu za davek zagotoviti informacije o pomembnih dejstvih in
dokazih, ugotovljenih v inšpekcijskem nadzoru. Pred sestavo
zapisnika ga mora opozoriti na sporna dejstva, ki vplivajo na
obdavčenje, pravne posledice ugotovitev davčnega inšpekcijskega
nadzora in davčne učinke teh ugotovitev.
Predlaga se sprememba tretjega odstavka 140.
člena, ki določa predlaganje dejstev in dokazov. Zavezanec za davek
bo lahko v pripombah k zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru
predlagal nova dejstva in dokaze, vendar bo moral obrazložiti,
zakaj jih ni navedel že pred izdajo zapisnika. Nova dejstva in
dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali že pred izdajo
zapisnika ter jih zavezance za davek upravičeno ni mogel navajati
in predložiti pred izdajo zapisnika.
Davčna izvršba
Da bi se povečala učinkovitost izvršbe, se
predlaga sprememba določenih veljavnih določb, ki urejajo davčno
izvršbo. Spreminja se veljavni 148. člen ZDavP-2, tako da se
razširja krog oseb, porokov za plačilo davčnega dolga, če so
premoženje pridobili od davčnega dolžnika neodplačno ali po nižji
ceni od tržne cene v letu oziroma po letu, v katerem je davčna
obveznost nastala.
Po veljavni ureditvi veljavnost rubeža preneha
tudi, če se prodaja zarubljenih premičnin ne opravi v enem letu od
vročitve sklepa o izvršbi. S spremembo 189. člena ZDavP-2 se
določi, da veljavnost rubeža preneha, če se prodaja zarubljenih
premičnin ne opravi v enem letu po pridobitvi zastavne pravice na
zarubljenih premičninah.
S predlagano spremembo 197. člena ZDavP-2 se
želi povečati učinkovitost prodaje po javni dražbi, ki je ob
obstoječi zakonski ureditvi najmanj gospodaren način
prodaje.
Zadržanje zastaranja
Predlaga se nov institut – zadržanje
zastaranja. Veljavni ZDavP-2 ureja samo pretrganje zastaranja, ki
pomeni, da se zastaralni rok zaradi določene okoliščine prekine in
se zaradi tega tisti del zastaralnega roka, ki je že potekel, ne
šteje več, temveč začne zastaralni rok po prenehanju ovire teči
znova. Zadržanje zastaranja pomeni, da se lahko med tekom
zastaralnih rokov pojavijo ovire dejanske ali pravne narave, ki
povzročijo, da zastaralni rok ne teče.
V praksi se pojavljajo primeri, ko davčni dolg
zastara, ker davčni organ zaradi postopkov (na primer sodnih,
insolvenčnih), urejenih v drugih predpisih, ne more opraviti davčne
izvršbe. Na primer, davčni organ v insolvenčnih postopkih
uveljavlja terjatve, ki jih zaradi določb ZFPPIPP ni mogoče
izterjevati. Ti postopki praviloma trajajo zelo dolgo, posledica
česar je odpis terjatve zaradi zastaranja. Da bi se izognili odpisu
iz naslova relativnega (5 let) oziroma absolutnega zastaranja (10
let), se zaradi ovir pravne narave predlaga določitev prekinitve
teka zastaranja za čas, ko po zakonu ni mogoče voditi davčne
izvršbe. Za podobno situacijo gre tudi pri zapuščinskih postopkih,
ki so velikokrat zelo dolgotrajni. Ko so dediči ugotovljeni,
prevzamejo tako pravice kot obveznosti, vendar pa je treba zaradi
zastaranja davčne obveznosti že odpisati. To so ovire dejanske
narave, ki vplivajo na zastaralni rok.
Uskladitev v zvezi s spremembo
ZPIZ-2
Spremembe se nanašajo tudi na 286. člen
ZDavP-2, ki ureja obvestilo in potrdilo o znižani stopnji
akontacije dohodnine. V letu 2012 je bil sprejet nov Zakon o
pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki je začel
veljati 1. januarja 2013 in vsebuje nekatere rešitve, zaradi
katerih je treba spremeniti sklicevanje v Zakonu o dohodnini in s
tem tudi v ZDavP-2.
Vir: Povzeto po spletnih straneh Vlade RS
[27.09.2013].