EVROPSKA
UNIJA
EVROPSKO
SODIŠČE
Sodba
Evropskega sodišča (četrti senat) v zadevi: C‑392/11
Datum:
27.09.2012
Zadeva: Field Fisher
Waterhouse
Predmet
spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta
2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu
davka na dodano vrednost (UL L 347, str. 1, v nadaljevanju:
Direktiva o DDV).
2 Predlog
je bil vložen v okviru spora med Field Fisher Waterhouse LLP
(v nadaljevanju: FFW) in Commissioners for Her Majesty’s
Revenue and Customs (v nadaljevanju: Commissioners) zaradi vračila
davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), ki se nanaša na
opravljene storitve v zvezi s poslovnimi prostori, ki jih je najela
družba FFW.
Pravni okvir
3 Člen
1(2), drugi pododstavek, Direktive o DDV določa:
„Pri vsaki transakciji se DDV, izračunan na ceno blaga ali storitev
po stopnji, ki je predpisana za to blago ali za te storitve,
obračuna po odbitku zneska DDV, ki je neposredno vključen v razne
stroškovne komponente.“
4 Člen
2 te direktive določa:
„1. Predmet DDV so naslednje
transakcije:
[…]
(c) storitve, ki jih davčni
zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za
plačilo.“
5 Člen
135 navedene direktive določa:
„1. Države članice oprostijo
naslednje transakcije:
[…]
(l) lizing nepremičnin ali
dajanje nepremičnin v najem.
[…]“
6 Člen
137 iste direktive določa:
„1. Države članice lahko
dovolijo davčnim zavezancem pravico do izbire za obdavčitev
naslednjih transakcij:
[…]
(d) lizing nepremičnin ali
dajanje nepremičnin v najem.
2. Države članice podrobneje
določijo pogoje za izvajanje pravice do izbire iz odstavka
1.
Države članice lahko omejijo obseg te pravice do
izbire.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno
odločanje
7 FFW
je odvetniška družba, ki je najela poslovne prostore v Londonu
(Združeno kraljestvo).
8 V
najemni pogodbi, ki sta jo sklenila družba FFW in njen
najemodajalec, je določeno, da se prostori dajo v najem za plačilo
najemnine treh vrst. Prva najemnina ustreza znesku za uporabo
prostorov, druga je delež družbe FFW pri stroških za zavarovanje
nepremičnine, tretja pa se nanaša na storitve, ki jih je po tej
pogodbi zavezan opraviti najemodajalec. Tretja vrsta najemnine so
stroški za opravljene storitve (v nadaljevanju: stroški
vzdrževanja), ki med drugim vključujejo oskrbo z vodo, ogrevanje
celotne stavbe, popravila infrastrukture in naprav stavbe (med
drugim dvigala), čiščenje skupnih prostorov in storitve varovanje
objekta. V najemni pogodbi je določeno, da jo lahko najemodajalec
odpove, če najemnica ne plača teh treh vrst najemnin.
9 Po
podatkih predložitvenega sodišča najemodajalec ni uveljavljal
pravice do izbire obdavčitve dajanja nepremičnine v najem v smislu
člena 137(1)(d) Direktive o DDV. Zato je dajanje nepremičnine v
najem, ki je predmet postopka v glavni stvari, oproščeno
DDV.
10 Najemodajalec
niti ni obračunal ustreznega DDV za storitve, opravljene za družbo
FFW, ker je menil, da so tudi te oproščene DDV.
11 Družba
FFW meni, da so navedene storitve, ki jih opravi najemodajalec,
transakcije, ki so predmet DDV. Zato je pri Commissioners vložila
zahtevek za vračilo zneska DDV, ki naj bi ga plačala za te
storitve. Commissioners so ta zahtevek zavrnili, ker so dajanje v
najem in zadevne storitve po njihovem mnenju le ena storitev, ki ni
predmet DDV, zato je družba FFW pri predložitvenem sodišču vložila
pritožbo. Družba FFW je pred tem sodiščem zatrjevala, da je treba
storitve, ki so bile pokrite s stroški vzdrževanja iz postopka v
glavni stvari, obravnavati kot storitve, ki so predmet
DDV.
12 V
teh okoliščinah je predložitveno sodišče prekinilo odločanje in
Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. V tej zadevi je glavno
vprašanje, ali je storitve, ki jih opravijo najemodajalci v okviru
najemne pogodbe z najemniki (v nadaljevanju: storitve), treba
obravnavati kot del ene storitve dajanja v najem nepremičnin,
bodisi ker storitve objektivno sestavljajo eno samo nedeljivo
gospodarsko storitev skupaj z dajanjem v najem bodisi ker so
,pomožne‘ storitve k storitvi dajanja v najem, ki je glavna
storitev (v nadaljevanju: glavna storitev). Kako pomembno je pri
odločanju o tem vprašanju in ob upoštevanju sodbe Sodišča z dne
11. junija 2009 v zadevi RLRE Tellmer Property (C-572/07,
ZOdl., str. I-4983), da storitve lahko (vendar jih dejansko
ne) opravijo osebe, ki niso najemodajalci, čeprav v skladu s pogoji
iz zadevnih najemnih pogodb najemniki niso imeli druge možnosti,
kakor da so storitve prejemali od najemodajalcev?
2. Ali je pri ugotavljanju, ali
gre za eno storitev, pomembno, da ima najemodajalec – če najemnik
ne plača stroškov vzdrževanja – pravico ne le zavrniti opravljanje
teh storitev, ampak tudi odpovedati najemno pogodbo z
najemnikom?
3. Ali je – če je odgovor na
prvo vprašanje, da je možnost tretjih oseb opravljati storitve
neposredno za najemodajalca, pomembna – to zgolj dodaten dejavnik
pri ugotavljanju, ali so storitve ena sama nedeljiva gospodarska
storitev, katere razdelitev bi bila umetna, oziroma pomožna
storitev h glavni storitvi, ali pa je to odločilni dejavnik? Če je
zgolj dodaten dejavnik ali če sploh ni pomemben, kateri drugi
dejavniki so pomembni pri ugotavljanju, ali so storitve pomožne?
Natančneje, kako pomembno je to, ali se storitve opravljajo v
najetih prostorih oziroma v zvezi z najetimi prostori ali v drugih
prostorih objekta?
4. Če je to, da storitve lahko
opravijo tretje osebe, pomembno, ali je pomembneje to, da lahko
pravno gledano storitve opravljajo tretje osebe, čeprav bi bilo to
v praksi težko organizirati oziroma se z najemodajalcem o tem
dogovoriti, ali pa je pomembnejši dejavnik praktična možnost
oziroma običajna praksa pri opravljanju teh storitev?
5. V tej zadevi storitve
zajemajo različne storitve, ki se opravijo v zameno za enotno
plačilo. Če nekatere od teh storitev (na primer čiščenje skupnih
prostorov ali opravljanje storitev varovanja) niso del ene same
nedeljive gospodarske storitve oziroma se obravnavajo kot pomožne
storitve h glavni storitvi, druge storitve pa so njen del, ali bi
bilo pravilno razdeliti celotno plačilo med različne storitve, da
se določita delež plačila stroškov, za katerega se obračuna davek,
in delež, za katerega se davek ne obračuna? Podredno, ali bi bilo
pravilno šteti te storitve za tako tesno medsebojno povezane, da
sestavljajo ,eno samo nedeljivo gospodarsko storitev, katere
razdelitev bi bila umetna‘, ki tako sama po sebi predstavlja enotno
storitev, ločeno od dajanja v najem nepremičnin?“
Vprašanja za predhodno odločanje
13 Predložitveno
sodišče z vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu
sprašuje, ali je treba Direktivo o DDV razlagati tako, da je treba
v okoliščinah zadeve v postopku v glavni stvari dajanje nepremičnin
v najem in storitve, povezane s tem dajanjem v najem, obravnavati
kot eno storitev, ki je v celoti oproščena DDV, ali kot več
samostojnih storitev, ki se glede obdavčitve z DDV obravnavajo
ločeno. To sodišče želi predvsem izvedeti, kako pomembno je v
navedenih okoliščinah dejstvo, da je po eni strani v najemni
pogodbi določeno, da mora najemnica sprejeti zadevne storitve
najemodajalca, čeprav bi načeloma vsaj del teh storitev lahko zanjo
opravila tretja oseba, in da ima po drugi strani najemodajalec
pravico odpovedati najemno pogodbo, če najemnica ne plača stroškov
vzdrževanja. Predložitveno sodišče se še sprašuje, kako bi morali
ravnati, če bi bile nekatere od navedenih storitev kot glavna
storitev dajanja nepremičnin v najem oproščene DDV, medtem ko bi
bile druge kot samostojne storitve obdavčene z DDV.
14 Najprej
je treba opozoriti, da je treba za namene DDV vsako storitev
običajno obravnavati kot ločeno in samostojno, kakor izhaja iz
člena 1(2), drugi pododstavek, Direktive o DDV (glej v tem smislu
sodbe z dne 29. marca 2007 v zadevi Aktiebolaget NN, C-111/05,
ZOdl., str. I-2697, točka 22; z dne
19. novembra 2009 v zadevi Don Bosco Onroerend Goed,
C-461/08, ZOdl., str. I‑11079, točka 35, in z dne
2. decembra 2010 v zadevi Everything Everywhere,
C-276/09, ZOdl., str. I-12359, točka 21).
15 Kadar
pa je transakcija sestavljena iz več delov, se zastavlja vprašanje,
ali jo je treba obravnavati kot eno storitev ali kot več ločenih in
samostojnih storitev, ki jih je treba z vidika DDV presojati
ločeno. Iz sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da je treba v
nekaterih okoliščinah več formalno ločenih storitev, ki bi lahko
bile opravljene ločeno in bi bile zato ločeno obdavčene ali
oproščene, obravnavati kot enotno transakcijo, kadar storitve niso
samostojne (sodba z dne 21. februarja 2008 v zadevi Part
Service, C-425/06, ZOdl., str. I-897, točka 51).
16 Sodišče
je glede tega odločilo, da gre za enotno storitev, kadar so dva ali
več elementov ali dejanj, ki jih davčni zavezanec opravi za svojo
stranko, tako tesno povezani, da dejansko sestavljajo eno samo
nedeljivo gospodarsko storitev, katere razdelitev bi bila umetna
(glej v tem smislu sodbo z dne 27. oktobra 2005 v zadevi Levob
Verzekeringen in OV Bank, C-41/04, ZOdl., str. I-9433, točka
22, in zgoraj navedeno sodbo Everything Everywhere, točki 24 in
25).
17 Poleg
tega gre za tak primer, ko je treba eno ali več storitev šteti za
glavno storitev in drugo ali druge storitve za eno ali več pomožnih
storitev, ki se z davčnega vidika obravnavajo enako kot glavna
storitev. Natančneje, storitev je treba šteti za pomožno storitev h
glavni storitvi, če sama za stranko ni cilj, temveč sredstvo, da
lahko uporablja glavno storitev ponudnika storitve pod boljšimi
pogoji (glej v tem smislu sodbo z dne 25. februarja 1999
v zadevi CPP, C-349/96, Recueil, str. I‑973, točka 30; zgoraj
navedeno sodbo Part Service, točka 52, in sodbo z dne
10. marca 2011 v združenih zadevah Bog in drugi,
C-497/09, C-499/09, C-501/09 in C-502/09, še neobjavljena v ZOdl.,
točka 54).
18 Ob
upoštevanju dveh okoliščin, in sicer, da je treba po eni strani
vsako storitev običajno šteti za ločeno in samostojno in da se po
drugi strani transakcija, ki z gospodarskega vidika zajema eno samo
storitev, ne sme umetno razdeliti, da se ne bi izkrivilo delovanje
sistema DDV, je pomembno najprej določiti značilnosti zadevne
transakcije, zato da se ugotovi, ali opravljene storitve zajemajo
več ločenih glavnih storitev ali enotno storitev (glej v tem smislu
zgoraj navedene sodbe CPP, točka 29; Levob Verzekeringen in OV
Bank, točka 20; Aktiebolaget NN, točka 22; Everything
Everywhere, točki 21 in 22, ter Bog in drugi,
točka 53).
19 Vendar
pa ni absolutnega pravila glede določitve obsega storitve z vidika
DDV in je torej treba za določitev obsega storitve upoštevati vse
okoliščine (glej zgoraj navedeno sodbo CPP, točka 27).
20 V
okviru sodelovanja, vzpostavljenega na podlagi člena 267 PDEU, je v
pristojnosti nacionalnih sodišč, da ugotovijo, ali gre v posameznem
primeru za tak primer, in v tem pogledu dokončno presodijo vsa
dejstva (glej v tem smislu zgoraj navedene sodbe CPP, točka 32;
Part Service, točka 54, in Bog in drugi, točka 55, ter sklep z dne
19. januarja 2012 v zadevi Purple Parking in Airparks
Services, C‑117/11, še neobjavljen v ZOdl., točka 32). Vendar mora
Sodišče nacionalnim sodiščem dati vse elemente razlage prava Unije,
ki jih ti lahko uporabijo pri razsojanju predložene zadeve (zgoraj
navedena sodba Levob Verzekeringen in OV Bank, točka
23).
21 V
zvezi s tem je treba navesti, da je iz spisa, predloženega Sodišču,
razvidno, da je v najemni pogodbi, ki sta jo sklenila najemodajalec
in najemnica iz postopka v glavni stvari, določeno, da
najemodajalec poleg tega, da najemnici odda v najem prostore,
opravi več storitev. Najemnica je v zameno dolžna najemodajalcu
plačati najemnine, ki so natančneje določene v navedeni pogodbi.
Povrhu tega ima najemodajalec pravico odpovedati najemno pogodbo,
če najemnica ne plača teh najemnin.
22 Da
bi bilo mogoče šteti, da vse storitve, ki jih najemodajalec opravi
za najemnico, z vidika DDV pomenijo enotno storitev, je treba v teh
okoliščinah preučiti, ali v obravnavanem primeru opravljene
storitve zajemajo eno samo nedeljivo gospodarsko storitev, katere
razdelitev bi bila umetna, oziroma ali storitve sestavljajo glavna
storitev in druge, glede na to storitev pomožne
storitve.
23 Za
ta preizkus je lahko vsebina najemne pogodbe pomemben dejavnik za
presojo enotnosti storitve. V postopku v glavni stvari se zdi, da
gospodarski razlog za njeno sklenitev ni le pridobitev pravice, da
se zasedejo zadevni prostori, ampak tudi to, da najemnica prejme
vse storitve. Tako ta najemna pogodba določa enotno storitev, o
kateri sta se dogovorila najemodajalec in najemnica. Dalje je treba
navesti, da lahko dajanje nepremičnin v najem in opravljanje
storitev, ki so z njo povezane, kot so navedene v točki 8 te sodbe,
objektivno pomenijo tako storitev. Ni namreč mogoče šteti, da je
pridobitev zadevnih storitev sama po sebi cilj za običajnega
najemnika prostorov, kot je najemnica iz postopka v glavni stvari,
temveč prej sredstvo, da lahko pod boljšimi pogoji uporablja glavno
storitev, to je najem poslovnih prostorov.
24 Res
je, da v skladu s sodno prakso opravljanje storitev, kakršne so
sporne v postopku v glavni stvari, ne spada nujno k pojmu dajanja
nepremičnin v najem iz člena 135(1)(l) Direktive o DDV (glej v tem
smislu sodbi z dne 13. julija 1989 v zadevi Henriksen,
173/88, Recueil, str. 2763, točka 14, in z dne
4. junija 2009 v zadevi SALIX
Grundstücks-Vermietungsgesellschaft, C-102/08, ZOdl.,
str. I‑4629, točka 38). Vendar to nikakor ne pomeni, da te
storitve, ki so povezane z dajanjem nepremičnin v najem in katerih
opravljanje je predvideno v okviru najemne pogodbe, ne morejo biti
pomožne storitve ali storitve, ki so nedeljivo povezane s tem
dajanjem v najem.
25 Zato
je treba – čeprav v okoliščinah postopka v glavni stvari to, da so
v zadevno najemno pogodbo vključene storitve, govori v prid obstoju
enotne storitve – navesti, da le dejstvo, da je storitev vključena
v najemno pogodbo, samo po sebi ne more biti odločilni tovrstni
dejavnik. Torej, če bi bila v najemni pogodbi določena vključitev
storitev, ki se po svoji naravi ne morejo objektivno šteti za
nedeljive ali pomožne glede na glavno storitev dajanja nepremičnin
v najem, temveč naj bi bile neodvisne, saj so le umetno povezane z
glavno storitvijo, te storitve ne bi bile del enotne storitve
dajanja nepremičnin v najem, ki je oproščena DDV. Kot je bilo
ugotovljeno v točki 23 te sodbe, pa v postopku v glavni stvari
prejem zadevnih storitev očitno sam po sebi ni cilj za
najemnico.
26 Glede
pomena dejstva, da bi nekatere storitve načeloma lahko opravila
tretja oseba, je treba navesti, da obstoj take možnosti sam po sebi
prav tako ni odločilen. Kot namreč izhaja iz sodne prakse Sodišča,
je dejstvo, da je mogoče dele enotne storitve v drugačnih
okoliščinah opraviti ločeno, del koncepta sestavljene enotne
storitve, kakor izhaja iz točke 15 te sodbe (glej v tem smislu
zgoraj navedeni sklep Purple Parking in Airparks Services, točka
31).
27 Nazadnje,
glede primera, v katerem se različne storitve opravijo za skupno
najemnino, vendar so nekatere od njih oproščene DDV kot glavna
storitev, medtem ko so druge tako kot samostojne storitve predmet
DDV, je treba v takih okoliščinah med različne storitve razdeliti
stroške vzdrževanja v zvezi z njimi, zato da se določi, kateri
delež teh stroškov se obdavči z DDV in kateri delež je tega davka
oproščen.
28 Glede
na navedene preudarke je na zastavljena vprašanja treba odgovoriti,
da je treba Direktivo o DDV razlagati tako, da so lahko dajanje
nepremičnin v najem in storitve, ki so povezane s tem dajanjem v
najem, kakršne so podane v postopku v glavni stvari, z vidika DDV
enotna storitev. V zvezi s tem je možnost najemodajalca po najemni
pogodbi, da jo prekine, če najemnica ne plača stroškov vzdrževanja,
dejavnik, ki govori v prid obstoju enotne storitve, čeprav ta ni
nujno odločilni dejavnik za presojo obstoja take storitve.
Nasprotno, okoliščina, da bi storitve, kakršne se obravnavajo v
postopku v glavni stvari, načeloma lahko opravila tretja oseba, ne
dopušča ugotovitve, da te storitve v okoliščinah postopka v glavni
stvari ne morejo pomeniti enotne storitve. Predložitveno sodišče
mora ugotoviti, ali so glede na elemente razlage, ki jih je Sodišče
podalo v tej sodbi, in ob upoštevanju posebnih okoliščin navedene
zadeve zadevne transakcije toliko medsebojno povezane, da jih je
treba šteti za enotno storitev dajanja nepremičnine v
najem.
Stroški
29 Ker
je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj
v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški
omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo:
Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano
vrednost je treba razlagati tako, da so lahko dajanje nepremičnin v
najem in storitve, ki so povezane s tem dajanjem v najem, kakršne
so podane v postopku v glavni stvari, z vidika DDV enotna storitev.
V zvezi s tem je možnost najemodajalca po najemni pogodbi, da jo
prekine, če najemnica ne plača stroškov vzdrževanja, dejavnik, ki
govori v prid obstoju enotne storitve, čeprav ta ni nujno odločilni
dejavnik za presojo obstoja take storitve. Nasprotno, okoliščina,
da bi storitve, kakršne se obravnavajo v postopku v glavni stvari,
načeloma lahko opravila tretja oseba, ne dopušča ugotovitve, da te
storitve v okoliščinah postopka v glavni stvari ne morejo pomeniti
enotne storitve. Predložitveno sodišče mora ugotoviti, ali so glede
na elemente razlage, ki jih je Sodišče podalo v tej sodbi, in ob
upoštevanju posebnih okoliščin navedene zadeve zadevne transakcije
toliko medsebojno povezane, da jih je treba šteti za enotno
storitev dajanja nepremičnine v najem.