EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba
Sodišča Evropske unije (prvi senat) v zadevi: C-288/19
Datum: 20.01.2021
V zadevi: Finanzamt Saarbrücken
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago
člena 56(2) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost
(UL 2006, L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena
z Direktivo Sveta 2008/8/ES z dne 12. februarja 2008
(UL 2008, L 44, str. 11) (v nadaljevanju: Direktiva
2006/112).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med družbo QM in Finanzamt
Saarbrücken (davčna uprava v Saarbrücknu, Nemčija) v zvezi z
odločbo te uprave, da se z davkom na dodano vrednost (DDV) obdavči
to, da ta družba dvema od svojih zaposlenih, ki delata v
Luksemburgu in prebivata v Nemčiji, daje na voljo
avtomobila.
Pravni
okvir
Pravo
Unije
Šesta
direktiva
3 V
skladu s členom 13(B), točka (b), Šeste direktive Sveta z
dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o
prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost:
enotna osnova za odmero (77/388/EGS) (UL, posebna izdaja v
slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23), kakor
je bila spremenjena z Direktivo Sveta 95/7/ES z dne 10. aprila
1995 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9,
zvezek 1, str. 274) (v nadaljevanju: Šesta direktiva),
države članice od plačila DDV oprostijo „lizing ali dajanje v najem
nepremičnin“.
4 Člen 6(2),
prvi pododstavek, Šeste direktive določa:
„Za opravljanje
storitev za plačilo se štejeta:
(a) uporaba
blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za zasebno rabo
davčnega zavezanca ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih ali
splošneje za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, kjer je
[DDV] za takšno blago v celoti ali deloma odbiten;
(b) opravljanje
storitev, ki jih davčni zavezanec opravi brezplačno za svojo
zasebno rabo ali za zasebno rabo svojih zaposlenih ali splošneje za
druge namene kot za namene svoje dejavnosti.“
Direktiva
2006/112
5 Člen 2(1)(c)
Direktive 2006/112 določa:
„1. Predmet
DDV so naslednje transakcije:
[…]
(c) storitve,
ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju
države članice za plačilo“.
6 V
skladu s členom 14(1) te direktive „dobava blaga“ pomeni
prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot
lastnik.
7 V
skladu s členom 24(1) te direktive „opravljanje storitev“
pomeni „vsako transakcijo, ki ni dobava blaga“.
8 V
členu 26(1) navedene direktive so transakcije, ki se štejejo
za opravljanje storitev za plačilo, opredeljene tako:
„(a) uporaba
blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za zasebno rabo
davčnega zavezanca ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih ali
splošneje za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, če je
bila za takšno blago dana pravica do celotnega ali delnega odbitka
DDV;
(b) opravljanje
storitev, ki jih davčni zavezanec opravi brezplačno za svojo
zasebno rabo ali za zasebno rabo svojih zaposlenih ali splošneje za
druge namene kot za namene svoje dejavnosti.“
9 Člen 56
te direktive določa:
„1. Kraj
dajanja prevoznega sredstva v kratkoročni najem je kraj, kjer je
prevozno sredstvo dejansko dano na razpolago najemniku.
2. Kraj
dajanja v najem, razen kratkoročnega najema, prevoznih sredstev
osebi, ki ni davčni zavezanec, je kraj, v katerem ima ta oseba
sedež, stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva.
[…]
3. Za
namene odstavkov 1 in 2 ‚kratkoročni‘ pomeni stalno
posest ali uporabo prevoznega sredstva v obdobju, ki ni daljše od
trideset dni in v primeru plovil, v obdobju, ki ni daljše od
devetdeset dni.“
Izvedbena
uredba
10 V
členu 38 Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 z dne
15. marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo
2006/112 (UL 2011, L 77, str. 1, v nadaljevanju:
Izvedbena uredba) je določeno:
„1. ,Prevozno
sredstvo‘ iz člena 56 in točke (g) prvega odstavka
člena 59 [Direktive 2006/112] vključuje vozila […].
2. Prevozna
sredstva iz odstavka 1 so zlasti naslednja vozila:
(a) kopenska
vozila, kot so avtomobili […]
[…]“
Nemško
pravo
11 Člen 1(1)
Umsatzsteuergesetz (zakon o DDV), kakor je bil spremenjen z Gesetz
zur Umsetzung der Amtshilferichtlinie sowie zur Änderung
steuerlicher Vorschriften (Amtshilferichtlinie-Umsetzungsgesetz
(zakon o prenosu direktive o medsebojni pomoči in spremembi davčnih
predpisov)) z dne 26. junija 2013 (BGBl. I 2013,
str. 1809) (v nadaljevanju: UStG) določa, da so dobave in
druge storitve, ki jih podjetnik v okviru svojega podjetja na
nacionalnem ozemlju opravi za plačilo, obdavčene z DDV.
12 V
skladu s členom 3(9a) UStG se za odplačne štejejo te
storitve:
„1. podjetnikova
uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja in za katero
je davek na dodano vrednost v celoti ali deloma odbiten, za namene,
ki ne spadajo v okvir podjetja, ali za zasebno rabo njegovih
zaposlenih, razen če gre za darila manjše vrednosti; […]
2. podjetnikovo
neodplačno zagotavljanje druge storitve za namene, ki ne spadajo v
okvir podjetja, ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih, razen če
gre za darila manjše vrednosti.“
13 Člen 3a
UStG določitev kraja opravljanja storitev ureja tako, da
določa:
„1. Druga
storitev se brez poseganja v odstavke od 2 do 8 in
člene 3b, 3e in 3f opravi v kraju, iz katerega podjetnik
upravlja svoje podjetje. […]
2. Druga
storitev, ki se opravi v korist podjetnika za njegovo podjetje, se
brez poseganja v odstavke od 3 do 8 in člene 3b, 3e
in 3f opravi v kraju, iz katerega prejemnik upravlja svoje
podjetje. Če se [navedena] storitev opravi v korist poslovne enote
podjetnika, pa je odločilen kraj poslovne enote. Stavka 1 in 2
se smiselno uporabljata v primeru drugih storitev, ki se opravijo v
korist pravne osebe, ki opravlja izključno negospodarske dejavnosti
in ki ji je bila dodeljena identifikacijska številka DDV, ter v
primeru druge storitve v korist pravne osebe, ki opravlja tako
gospodarske kot tudi negospodarske dejavnosti; to ne velja za druge
storitve, ki so namenjene izključno zasebni rabi zaposlenih ali
katerega od družbenikov.
3. Z
odstopanjem od odstavkov 1 in 2 [z učinkom
od 30. junija 2013] velja naslednje:
[…]
2. Dajanje
prevoznega sredstva v kratkoročni najem se opravi v kraju, kjer je
prevozno sredstvo dejansko dano na razpolago prejemniku. Za
kratkoročno v smislu prvega stavka se šteje dajanje v najem, ki se
nanaša na neprekinjeno obdobje, ki
(a) ne
presega 90 dni v primeru plovil,
(b) ne
presega 30 dni v primeru preostalih prevoznih
sredstev.
Dajanje prevoznega
sredstva v najem – ki ga ni mogoče šteti za kratkoročno v
smislu drugega stavka – prejemniku, ki ni niti podjetnik, za
katerega podjetje se storitev pridobi, niti pravna oseba, ki
opravlja negospodarsko dejavnost in ki ji je bila dodeljena
identifikacijska številka DDV, se opravi v kraju, v katerem ima
prejemnik stalno prebivališče ali sedež. […]“
14 V
skladu s členom 3f UStG se „dobave“ v smislu člena 3(1b)
in „druge dajatve“ v smislu člena 3(9a) opravijo v kraju, iz
katerega podjetnik upravlja svoje podjetje.
Spor o
glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
15 QM,
družba za upravljanje investicijskega sklada s sedežem v
Luxembourgu, je sodelavcema, ki svojo dejavnost opravljata v
Luksemburgu in imata stalno prebivališče v Nemčiji, dala na voljo
vozili. Ti vozili se uporabljata v poklicne in zasebne
namene.
16 V
letih 2013 in 2014 je bilo za enega od teh sodelavcev to
dajanje na voljo neodplačno, medtem ko je družba QM drugemu
sodelavcu kot protidajatev od plače odtegnila letni znesek
5688 EUR.
17 Družba
QM je v Luksemburgu registrirana za poenostavljeni postopek
obdavčitve. V tej državi članici dajanje obeh vozil na voljo ni
bilo predmet DDV in prav tako z njim ni bila dana pravica do
odbitka vstopnega DDV, ki se nanaša na ti vozili.
18 Družba
QM se je novembra 2014 za namene DDV registrirala v Nemčiji. Leta
2015 je iz naslova DDV v zvezi z dajanjem teh vozil na voljo
obračunala obdavčljive storitve v višini 7904 EUR za
leto 2013 in 20.767 EUR za
leto 2014.
19 Davčna
uprava v Saarbrücknu je ta obračuna sprejela, vendar je družba QM
30. julija 2015 vložila pritožbo zoper odmerni odločbi v zvezi
s tema obračunoma.
20 Davčna
uprava v Saarbrücknu je 2. maja 2016 to pritožbo
zavrnila.
21 Družba
QM je 2. junija 2016 zoper to odločbo vložila tožbo pri
Finanzgericht des Saarlandes (finančno sodišče dežele Posarje,
Nemčija), v kateri je trdila, da pogoji za to, da bi se dajanje teh
vozil na voljo obdavčilo z DDV, niso izpolnjeni. Na eni strani naj
ne bi šlo za storitve, opravljene za plačilo, in kvečjemu pri
dajanju vozila na voljo enemu od dveh zadevnih sodelavcev, ki je
bilo povezano s finančnim prispevkom, naj bi bilo mogoče šteti, da
gre za storitev, ki je delno opravljena za plačilo. Na drugi strani
naj tudi ne bi šlo za dajanje prevoznih sredstev v najem v smislu
člena 56(2) Direktive 2006/112.
22 V
teh okoliščinah je Finanzgericht des Saarlandes (finančno sodišče
dežele Posarje) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje
predložilo to vprašanje:
„Ali je treba
člen 56(2) [Direktive 2006/112] razlagati tako, da je treba
pod pojmom ‚dajanje v najem prevoznih sredstev osebi, ki ni davčni
zavezanec‘ razumeti tudi prepustitev vozila (službenega vozila), ki
je del poslovnih sredstev podjetja davčnega zavezanca, v uporabo
njegovim zaposlenim, če ti za to ne dajo plačila, pri katerem ne
gre (deloma) za njihovo opravljeno delo, torej ne plačajo, za to ne
uporabijo nobenega dela svojega plačila v denarju in na podlagi
dogovora med strankama, v skladu s katerim je pravica do uporabe
službenega vozila povezana z odpovedjo drugim bonitetam, tudi ne
izbirajo med različnimi bonitetami, ki jih ponuja davčni
zavezanec?“
Vprašanje
za predhodno odločanje
23 Predložitveno
sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba
člen 56(2) Direktive 2006/112 razlagati tako, da na njegovo
področje uporabe spada to, da davčni zavezanec daje na voljo
vozilo, ki je del poslovnih sredstev podjetja, svojemu zaposlenemu,
če ta zaposleni v zameno ne opravi plačila niti ne nameni dela
svoje plače in če pravica do uporabe tega vozila ne pomeni njegove
odpovedi drugim ugodnostim.
24 Navesti
je treba, da se za uporabo člena 56(2) Direktive 2006/112, ki
določa kraj obdavčitve storitve dajanja prevoznih sredstev v najem
z DDV, zahteva, da je preučevana transakcija obdavčena z
DDV.
25 V
zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s členom 14(1)
Direktive 2006/112 dobava blaga pomeni „prenos pravice do
razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik“.
26 Ker
tak pogoj v postopku v glavni
stvari a priori ni izpolnjen, se dajanje na
voljo zadevnih vozil ne sme šteti za „dobavo blaga“ v smislu
člena 14(1) Direktive 2006/112, temveč za „opravljanje
storitev“ v smislu člena 24(1) te direktive, ki določa, da
vsaka transakcija, ki ni dobava blaga v smislu navedenega
člena 14, pomeni opravljanje storitev (glej v tem smislu sodbo
z dne 29. julija 2010, Astra Zeneca UK, C-40/09,
EU:C:2010:450, točka 26).
27 V
skladu s členom 2(1)(c) Direktive 2006/112 so predmet DDV
storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na
ozemlju države članice za plačilo.
28 V
obravnavanem primeru ni sporno, da je družba QM davčna zavezanka in
da je delovala kot taka, ko je svojima zaposlenima dala na voljo
vozili.
29 Vendar
iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je storitev opravljena „za
plačilo“ v smislu člena 2(1)(c) Direktive 2006/112 in torej
obdavčljiva, le če med izvajalcem in prejemnikom storitve obstaja
pravno razmerje, v okviru katerega se izmenjajo vzajemne dajatve
oziroma storitve, pri čemer plačilo, ki ga prejme izvajalec, pomeni
dejansko protivrednost storitve, opravljene za prejemnika. Za tak
primer gre, če obstaja neposredna povezava med opravljeno
storitvijo in prejeto protivrednostjo (glej v tem smislu sodbo z
dne 11. marca 2020, San Domenico Vetraria, C-94/19,
EU:C:2020:193, točka 21 in navedena sodna praksa).
30 Taka
neposredna povezava se lahko v razmerjih med delodajalcem in
njegovim zaposlenim konkretizira z delom plače v denarju, ki se mu
mora zadnjenavedeni odpovedati v zameno za storitev, ki jo dodeli
prvonavedeni (glej v tem smislu sodbi z dne 16. oktobra 1997,
Fillibeck, C-258/95, EU:C:1997:491, točki 14 in 15, ter z
dne 29. julija 2010, Astra Zeneca UK, C-40/09, EU:C:2010:450,
točka 29).
31 V
obravnavanem primeru se predložitveno sodišče v vprašanju za
predhodno odločanje sklicuje na prepustitev vozila v uporabo
sodelavcu, ki ničesar ne plača niti ne nameni dela svoje plače v
denarju in mu tudi ni treba izbirati med različnimi ugodnostmi, ki
bi mu jih davčni zavezanec ponudil v skladu s sporazumom med
strankama, na podlagi katerega bi pravica do uporabe službenega
vozila pomenila odpoved drugim ugodnostim.
32 Tako
s pridržkom preverjanja dejstev, ki ga mora opraviti predložitveno
sodišče, take storitve zato ni mogoče opredeliti kot opravljanje
storitev za plačilo v smislu člena 2(1)(c) Direktive
2006/112.
33 Glede
vprašanja, ali bi bilo treba to transakcijo šteti za opravljanje
storitev za plačilo v skladu s členom 26(1) te direktive, je
treba opozoriti, da se glede na ta člen transakcija šteje za
opravljanje storitev za plačilo v dveh primerih. Prvi primer, ki
izhaja iz odstavka 1(a) tega člena, se nanaša na uporabo
blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za zasebno rabo
davčnega zavezanca ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih ali
splošneje za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, če je
bila za takšno blago dana pravica do celotnega ali delnega odbitka
vstopnega DDV; drugi, ki izhaja iz odstavka 1(b) tega člena,
se nanaša na opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi
brezplačno za svojo zasebno rabo ali za zasebno rabo svojih
zaposlenih ali splošneje za druge namene kot za namene svoje
dejavnosti.
34 Kot
je generalni pravobranilec navedel v točki 35 sklepnih
predlogov, opravljanja storitev – pri katerem gre za uporabo
blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za zasebno rabo
davčnega zavezanca ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih ali
splošneje za druge namene kot za namene njegove dejavnosti –
ki ga na podlagi člena 26(1)(a) Direktive 2006/112 ni mogoče
šteti za odplačno opravljanje, ker nasprotno od tega, kar se
zahteva s to določbo, za zadevno blago ni bila dana pravica do
odbitka vstopnega DDV, podredno ni mogoče šteti za tako opravljanje
na podlagi člena 26(1)(b) te direktive, ne da bi se poseglo v
polni učinek tega pogoja v zvezi z odbitkom vstopnega davka,
določenega s prvo od teh dveh določb.
35 V
obravnavanem primeru je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno,
da je za družbo QM veljal poenostavljen davčni sistem v
Luksemburgu, v okviru katerega ta družba za leta iz postopka v
glavni stvari ni mogla uveljavljati odbitka vstopnega davka za
vozilo, ki je bilo sodelavcu dano na voljo brez
protidajatve.
36 Vendar
iz navedenega spisa ni izrecno razvidno, ali taka pravica do
odbitka ne bi mogla biti dana v Nemčiji.
37 Tudi
če bi predložitveno sodišče ugotovilo, da je bil ta pogoj v Nemčiji
izpolnjen in da enako velja za preostale pogoje za uporabo
člena 26(1)(a) Direktive 2006/112, pa to, da bi se dajanje
vozila na voljo iz postopka v glavni stvari štelo za opravljanje
storitev za plačilo, ki bi iz tega izhajalo, nikakor ne more
spadati na področje uporabe člena 56(2), prvi pododstavek,
Direktive 2006/112.
38 Transakcija,
ki se v skladu s členom 26(1)(a) Direktive 2006/112 šteje za
opravljanje storitev za plačilo, namreč ne more pomeniti „dajanja
prevoznega sredstva v najem“ v smislu člena 56(2), prvi
pododstavek, te direktive.
39 Ob
neobstoju opredelitve v Direktivi 2006/112 oziroma napotitve na
pravo držav članic je pojem „dajanje prevoznega sredstva v najem“ v
smislu člena 56(2), prvi pododstavek, te direktive avtonomen
pojem prava Unije, ki ga je treba na ozemlju Unije razlagati
enotno, ne glede na opredelitve, ki se uporabljajo v državah
članicah (glej po analogiji sodbo z dne 9. julija 2020, AJPF
Caraş-Severin in DGRFP Timişoara, C-716/18, EU:C:2020:540,
točka 30).
40 V
skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča se za „dajanje nepremične v
najem“ v smislu člena 13(B), točka (b), Šeste direktive
zahteva, da je izpolnjenih več pogojev, to je, da je lastnik
nepremičnine na najemnika v zameno za najemnino za dogovorjeno
obdobje prenesel pravico do uporabe nepremičnine in do tega, da od
uživanja take pravice izključi vse tretje osebe (glej v tem smislu
sodbi z dne 4. oktobra 2001, „Goed Wonen“, C-326/99,
EU:C:2001:506, točka 55, in z dne 18. julija 2013,
Medicom in Maison Patrice Alard, C-210/11 in C-211/11,
EU:C:2013:479, točka 26 in navedena sodna praksa).
41 Ti
pogoji se smiselno uporabijo za določitev, kaj pomeni „dajanje
prevoznega sredstva v najem“ v smislu člena 56(2), prvi
pododstavek, Direktive 2006/112.
42 Iz
tega izhaja, da se s tako opredelitvijo zahteva, da lastnik
prevoznega sredstva na najemnika v zameno za plačilo najemnine za
dogovorjeno obdobje prenese pravico do uporabe tega prevoznega
sredstva in do tega, da iz te pravice izključi druge
osebe.
43 V
zvezi s pogojem glede najemnine je treba pojasniti, da neobstoja
plačila najemnine ni mogoče izravnati z okoliščino, da se pri
dohodnini zasebna raba blaga, ki je del poslovnih sredstev
zadevnega podjetja, šteje kot ugodnost v naravi, ki jo je mogoče
ovrednotiti, in torej nekako kot del plače, ki se mu je upravičenec
odrekel v zameno za to, da mu je zadevno blago dano na voljo (glej
v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013, Medicom in Maison
Patrice Alard, C-210/11 in C-211/11, EU:C:2013:479,
točka 28).
44 Iz
sodne prakse namreč izhaja, da za uporabo člena 56(2), prvi
pododstavek, Direktive 2006/112 pojma najemnina ni mogoče po
analogiji razlagati tako, da se za najemnino šteje ugodnost v
naravi, in da se s tem pojmom zahteva obstoj najemnine, ki se plača
v denarju (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013,
Medicom in Maison Patrice Alard, C-210/11 in C-211/11,
EU:C:2013:479, točki 29 in 34).
45 Tak
pogoj ne more biti izpolnjen v primeru neodplačne uporabe blaga, ki
je del poslovnih sredstev podjetja, ki bi se štela za opravljanje
storitev za plačilo v skladu s členom 26(1)(a) Direktive
2006/112.
46 Taka
transakcija zato ne spada na področje uporabe člena 56(2),
prvi pododstavek, Direktive 2006/112.
47 Vendar
je treba dodati, da je iz predložitvene odločbe izrecno razvidno,
da se postopek v glavni stvari nanaša tudi na to, da družba QM
enemu od svojih sodelavcev daje vozilo na voljo, za kar je ta
sodelavec v letih iz postopka v glavni stvari plačal skoraj
5700 EUR letno, odbitih od njegove plače.
48 Čeprav
predložitveno sodišče te storitve v postavljenem vprašanju ni
izrecno navedlo, Sodišče meni, da je treba v zvezi z njo podati
dodatna pojasnila.
49 V
takem primeru gre namreč lahko za opravljanje storitev za plačilo v
smislu člena 2(1)(c) Direktive 2006/112, ki lahko zato spada
na področje uporabe člena 56(2), prvi pododstavek, Direktive
2006/112, kar mora preveriti predložitveno sodišče ob upoštevanju
dokazov, ki jih ima na voljo.
50 V
zvezi s tem je iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, razvidno, da
je to vozilo osebi, ki ni davčni zavezanec, dal na voljo davčni
zavezanec, ki deluje kot tak, in da gre za „prevozno sredstvo“ v
smislu člena 38 Izvedbene uredbe. Očitno tudi ni sporno, da
gre za dajanje na voljo za obdobje, daljše od 30 dni, in da
torej to dajanje na voljo ne pomeni „kratkoročnega“ posojila v
smislu člena 56(3) Direktive 2006/112, ki bi bilo zato
izključeno iz področja uporabe člena 56(2), prvi pododstavek,
te direktive.
51 Poleg
tega, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 48
sklepnih predlogov, okoliščina, da družba QM glede na nacionalno
pravo s pravnega vidika ni lastnik vozila in da ga je lahko dala v
najem na drugi podlagi, zlasti ker lahko z njim razpolaga na
podlagi pogodbe o lizingu, ne more biti ovira za to, da se tako
dajanje na voljo šteje za opravljanje storitev dajanja tega vozila
v najem iz člena 56(2) Direktive 2006/112.
52 Tudi
dvojna okoliščina, da dajanje vozila na voljo ne bi bilo predmet
pogodbe, ki bi bila ločena od pogodbe o zaposlitvi, in da trajanje
dajanja v najem ne bi bilo natančno časovno omejeno, ampak odvisno
od obstoja delovnega razmerja med družbo QM in njenim zaposlenim,
prav tako ne bi ovirala take opredelitve, vendar pod pogojem, da je
to trajanje daljše od tridesetih dni.
53 Sodišče,
ki o zadevi odloča, pa mora preveriti obstoj „resničnega dogovora“
med tema osebama o trajanju užitka ter pravici do uporabe blaga in
do tega, da se od nje izključijo druge osebe, kot je bilo presojeno
na stanovanjskem področju (glej po analogiji sodbo z dne
8. maja 2003, Seeling, C-269/00, EU:C:2003:254, točka 51,
in z dne 29. marca 2012, BLM, C-436/10, EU:C:2012:185,
točka 29).
54 Poleg
tega se s pogojem v zvezi s pravico najemnika, da lahko vozilo
uporablja in da od te uporabe izključi druge osebe, sicer ne
zahteva, da davčni zavezanec ne sme imeti možnosti zahtevati
uporabe vozila v službene namene, vendar je z njim zajeto, kot je
generalni pravobranilec navedel v točki 63 sklepnih predlogov,
da to vozilo ostane stalno na voljo sodelavcu, vključno za njegovo
zasebno rabo.
55 Ta
razlaga je podprta z logiko, na kateri temeljijo določbe Direktive
2006/112 o kraju opravljanja storitev in v skladu s katero se
obdavčenje v največji možni meri opravi v kraju, kjer se blago in
storitve potrošijo (glej v tem smislu sodbo z dne 13. marca
2019, Srf konsulterna, C-647/17, EU:C:2019:195, točka 29), ki
v skladu s členom 56(2), prvi pododstavek, te direktive
ustreza kraju, v katerem ima oseba, ki ni davčni zavezanec in ki ji
je bilo vozilo dano v najem, stalno ali običajno
prebivališče.
56 Glede
na navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je
treba člen 56(2), prvi pododstavek, Direktive 2006/112
razlagati tako, da na njegovo področje uporabe ne spada to, da
davčni zavezanec daje na voljo vozilo, ki je del poslovnih sredstev
podjetja, svojemu zaposlenemu, če ta transakcija ne pomeni
opravljanja storitev za plačilo v smislu člena 2(1)(c) te
direktive. Navedeni člen 56(2), prvi pododstavek, pa se za
tako transakcijo uporablja, če gre za opravljanje storitev za
plačilo v smislu navedenega člena 2(1)(c) in če lahko ta
zaposleni stalno razpolaga s pravico do uporabe tega vozila za
zasebno rabo in do tega, da od te uporabe izključi druge osebe, v
zameno za najemnino in za dogovorjeno obdobje, ki je daljše od
tridesetih dni.
Stroški
57 Ker
je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj
v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov
je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
Člen 56(2),
prvi pododstavek, Direktive Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost,
kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2008/8/ES z dne
12. februarja 2008, je treba razlagati tako, da na njegovo
področje uporabe ne spada to, da davčni zavezanec daje na voljo
vozilo, ki je del poslovnih sredstev podjetja, svojemu zaposlenemu,
če ta transakcija ne pomeni opravljanja storitev za plačilo v
smislu člena 2(1)(c) te direktive. Navedeni člen 56(2),
prvi pododstavek, pa se za tako transakcijo uporablja, če gre za
opravljanje storitev za plačilo v smislu navedenega
člena 2(1)(c) in če lahko ta zaposleni stalno razpolaga s
pravico do uporabe tega vozila za zasebno rabo in do tega, da od te
uporabe izključi druge osebe, v zameno za najemnino in za
dogovorjeno obdobje, ki je daljše od tridesetih dni.