EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (deseti
senat) v zadevi: C-194/21
Datum: 07.07.2022
V zadevi: X
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 184
in 185 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra
2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006,
L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo
Sveta 2010/45/EU z dne 13. julija 2010 (UL 2010,
L 189, str. 1) (v nadaljevanju: Direktiva o
DDV).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med Staatssecretaris van
Financiën (državni sekretar za finance, Nizozemska) in družbo X v
zvezi s popravkom opustitve odbitka vstopnega davka na dodano
vrednost (DDV) pri pridobitvi gradbenih zemljišč.
Pravni
okvir
Pravo
Unije
3 Člen 63
Direktive o DDV določa:
„Obdavčljivi dogodek in
s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno
ali so storitve opravljene.“
4 Člen 135(1)(k)
te direktive določa:
„Države članice oprostijo
naslednje transakcije:
[…]
(k)
dobave nepozidanih zemljišč,
razen dobav stavbnih zemljišč iz točke (b)
člena 12(1).“
5 Člen 167
navedene direktive določa:
„Pravica do odbitka nastane v
trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega
davka.“
6 Člen 168
iste direktive določa:
„Dokler se blago in storitve
uporabljajo za namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni
zavezanec v državi članici, v kateri opravlja te transakcije,
pravico, da odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati,
naslednje zneske:
(a)
DDV, ki ga je dolžan ali ga je
plačal v tej državi članici za blago ali storitve, ki mu jih
je ali mu jih bo opravil drug davčni zavezanec;
[…]“
7 Člen 178
Direktive o DDV določa:
„Za uveljavljanje pravice do
odbitka mora davčni zavezanec izpolniti naslednje
pogoje:
(a)
za odbitke v skladu s
členom 168(a) v zvezi z dobavo blaga ali opravljanjem storitev
imeti račun, izdan v skladu z oddelki 3 do 6 poglavja 3
naslova XI;
[…]“
8 Člen 179,
prvi odstavek, te direktive določa:
„Davčni zavezanec opravi
odbitek tako, da od skupnega zneska DDV, dolgovanega za dano davčno
obdobje, odšteje skupni znesek DDV, za katerega je v istem obdobju
nastala pravica do odbitka, ki se uveljavlja v skladu z določbami
člena 178.“
9 Člen 180
navedene direktive določa:
„Države članice lahko davčnemu
zavezancu dovolijo, da opravi odbitek, ki ga ni opravil
v skladu z določbami členov 178
in 179.“
10 Člen 182
iste direktive določa:
„Države članice določijo pogoje
in podrobnosti za uporabo členov 180 in 181.“
11 Poglavje 5,
ki je pod naslovom X Direktive o DDV in je naslovljeno „Popravki
odbitkov“, med drugim vsebuje člene od 184 do 186.
12 Člen 184
te direktive določa:
„Začetni odbitek se popravi, če
je bil odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil
davčni zavezanec upravičen.“
13 Člen 185
navedene direktive določa:
„1. Popravek
se zlasti opravi, če se po opravljenem obračunu DDV spremenijo
dejavniki, uporabljeni za določitev zneska, ki se odbije, med
drugim v primeru odpovedi nakupov ali znižanja cen.
2. Z
odstopanjem od odstavka 1 se odbitek ne popravi, če ostanejo
transakcije v celoti ali delno neplačane, v primeru uradno
dokazanega ali potrjenega uničenja, izgube ali tatvine premoženja
ter v primeru dajanja daril manjših vrednosti ali dajanja vzorcev
iz člena 16.
Če transakcije v celoti
ali delno ostanejo neplačane in v primeru tatvine lahko države
članice vseeno zahtevajo popravek.“
14 Člen 186
iste direktive določa:
„Države članice določijo
podrobnosti za uporabo členov 184 in 185.“
Nizozemsko
pravo
15 Člen 15
Wet houdende vervanging van de bestaande omzetbelasting door een
omzetbelasting volgens het stelsel van heffing over de toegevoegde
waarde (zakon o nadomestitvi obstoječega prometnega davka s
prometnim davkom v skladu s sistemom davka na dodano vrednost) z
dne 28. junija 1968 (Stb. 1968, št. 329) v različici, ki
se uporablja v sporu v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o
prometnem davku), določa:
„1. Davek
[…], ki ga podjetnik odbije, je:
(a)
davek, ki so ga za obdobje, na
katero se nanaša obračun, obračunali drugi gospodarski subjekti na
računu, izdanem v skladu z veljavnimi pravili, za dobavo blaga in
opravljanje storitev, ki so jih dobavili gospodarskemu subjektu;
[…] če gospodarski subjekt blago in storitve uporablja za namene
obdavčljivih transakcij. […]
4. Odbitek
davka se opravi glede na namembnost blaga in storitev, ko se davek
obračuna gospodarskemu subjektu ali ko nastane obveznost obračuna
davka. Če se takrat, ko gospodarski subjekt začne uporabljati blago
in storitve, za katere je bil davek odbit, v obsegu, ki je večji
ali manjši od obsega, do katerega bi bil ta subjekt upravičen
zaradi uporabe blaga ali storitev, se presežek davka, ki se odbije,
obračuna od tega trenutka. Davek, za katerega je nastala obveznost
obračuna, se plača v skladu s členom 14. Del davka, ki ga je
bilo mogoče odbiti, vendar se ni odbil, se mu vrne na podlagi
zahtevka.“
16 Člen 12
Uitvoeringsbeschikking omzetbelasting (uredba o izvajanju zakona o
prometnem davku) z dne 12. avgusta 1968 (Stb. 1968,
št. 423) v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari,
določa:
„[…]
2. Popravek
iz člena 15(4) zakona [o prometnem davku] se opravi na podlagi
podatkov za davčno obdobje, v katerem je gospodarski subjekt začel
uporabljati blago ali storitve.
3. V
davčni napovedi za zadnje davčno obdobje referenčnega davčnega leta
je treba popravek odbitka opraviti na podlagi podatkov, ki se
nanašajo na celotno davčno leto.“
Spor o glavni stvari in
vprašanji za predhodno odločanje
17 Družba
B je družbi X prodala deset gradbenih zemljišč. Projekt je bil
razvoj teh zemljišč za rekreativne namene, tako da se tam zgradijo
mobilne hišice s pripadajočo opremo in da se nato mobilne hišice
skupaj z zemljiščem prodajo. Družbi X in B sta 20. aprila 2006
oziroma okoli tega datuma v zvezi s tem sklenili pogodbo, v kateri
je bilo določeno, da bo družba B vsa razvojna dela izvedla za svoj
račun, neto prihodek od prodaje prodanih zemljišč pa se bo med
strankama delil po enakih delih.
18 Družba
B je 20. aprila 2006 družbi X dobavila zemljišča. Za to dobavo
je družba B zaračunala DDV družbi X, ki ni uveljavljala svoje
pravice do odbitka.
19 Zaradi
gospodarskih okoliščin do načrtovanega razvoja zemljišč ni
prišlo.
20 Družba
X je 8. februarja 2013 družbi B preprodala dve zemljišči in
zaračunala DDV od prodajne cene. Družba X zneska tega davka ni niti
prijavila niti plačala.
21 Davčna
uprava je 26. novembra 2015 družbi X poslala odločbo o odmeri
DDV v zvezi s ceno, ki jo je družba B plačala za dobavo dveh
zemljišč, in zaračunala navedeni DDV.
22 Družba
X je pri rechtbank Gelderland (sodišče v Gelderlandu, Nizozemska)
zoper to odločbo o odmeri davka vložila tožbo. Trdila je, da bi
bilo treba na podlagi člena 15(4) zakona o prometnem davku
odločbo o odmeri znižati za znesek DDV, ki je bil plačan za dobavo
teh zemljišč leta 2006.
23 Ko
je bila ta tožba zavrnjena, je družba X vložila pritožbo pri
Gerechtshof Arnhem-Leeuwarden (pritožbeno sodišče v
Arnhem-Leeuwardnu, Nizozemska), ki je zahtevkom družbe X
ugodilo in znižalo znesek iz odločbe o odmeri z dne
26. novembra 2015.
24 To
sodišče je menilo, da člen 15(4) zakona o prometnem davku in
člen 184 Direktive o DDV ne omejujeta obsega ureditve popravka
v položajih, v katerih se v trenutku, ko je dobavljeno blago prvič
uporabljeno, njegova dejanska uporaba razlikuje od uporabe, ki je
predvidena ob pridobitvi tega blaga. Ker je bila dejanska uporaba
po mnenju tega sodišča odločilna za pravico do odbitka, je to
menilo, da je mogoče DDV, ki je bil družbi X zaračunan ob
pridobitvi obeh zemljišč leta 2006 in takrat ni bil odbit, ob
prvi uporabi navedenih zemljišč za namene obdavčljivih transakcij
leta 2013 v celoti odbiti.
25 Staatssecretaris
van Financiën (državni sekretar za finance, Nizozemska) je pri Hoge
Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče, Nizozemska), predložitvenem
sodišču, zoper to sodbo vložil pritožbo, v kateri je zatrjeval, da
bi morala družba X odbiti DDV za dobavo zemljišč
leta 2006, ko je nastala davčna obveznost. Meni namreč, da
namen ureditve popravka iz člena 15(4) zakona o prometnem
davku ni naknadno priznati pravico do odbitka DDV, ki je
gospodarski subjekt ni uveljavljal v obračunu za obdobje, v katerem
je nastala pravica do odbitka, to je v skladu s členom 15 tega
zakona v trenutku, ko je obveznost obračuna odbitnega davka nastala
ali ko je bil temu subjektu ta davek zaračunan. Ureditev popravkov
iz te določbe v povezavi s členoma 184 in 185 Direktive o
DDV se po njegovem mnenju nanaša le na položaje, v katerih je bil
odbitek višji ali nižji od tistega, do katerega je bil davčni
zavezanec upravičen. Meni, da v obravnavanem primeru popravek ni
upravičen, ker namembnost obdavčljivih transakcij zemljišč ob
njihovi pridobitvi ustreza njihovi dejanski uporabi v trenutku, ko
so bila prvič uporabljena.
26 Predložitveno
sodišče dvomi o tem, kako je treba razlagati člena 184
in 185 Direktive o DDV.
27 Predložitveno
sodišče ob sklicevanju zlasti na sodbo z dne 11. aprila 2018,
SEB bankas (C-532/16, EU:C:2018:228, točki 32 in 33),
poudarja, da je obveznost popravka opredeljena v členu 184
Direktive o DDV v najširšem smislu, ki a priori ne
izključuje nobenega primera neupravičenega odbitka. Ker je v skladu
s sodno prakso Sodišča namen mehanizma popravkov izboljšati
natančnost odbitkov zaradi zagotovitve nevtralnosti DDV,
predložitveno sodišče meni, da ta cilj omogoča široko razlago
členov 184 in 185 Direktive o DDV, ki davčnemu zavezancu
omogoča, da ob prvi uporabi zadevnega blaga popravi opustitev
odbitka celotnega ali dela DDV, ki mu je bil zaračunan ob
pridobitvi tega blaga, tudi če do tega pride po izteku roka,
določenega v nacionalnem pravu za prvotni odbitek.
28 Predložitveno
sodišče poudarja, da glede na upoštevne določbe nizozemskega prava
ta široka razlaga ne pomeni, da je dovoljeno uveljavljanje pravice
do odbitka časovno neomejeno. To davčno leto naj bi bilo namreč
omejeno na trenutek pridobitve oziroma na trenutek prve uporabe
zadevnega blaga ali storitev. Po vsakem od teh trenutkov naj bi se
na eni strani uporabil prekluzivni rok šestih tednov, ki ga določa
nacionalno pravo, in na drugi strani možnost davčne uprave, da v
obdobju petih let popravi znesek DDV, dolgovan na podlagi odločbe o
odmeri.
29 Vendar
se predložitveno sodišče sprašuje, ali je taka široka razlaga v
skladu s sodno prakso Sodišča, za katero se po njegovem mnenju zdi,
da omejuje področje uporabe člena 184 in člena 185(1)
Direktive o DDV na primere, v katerih se okoliščine spremenijo po
obdobju, na katero se nanaša začetni odbitek. V zvezi s tem se
sklicuje zlasti na sodbo z dne 27. junija 2018, Varna Holideis
(C-364/17, EU:C:2018:500, točka 29 in navedena sodna praksa),
in na sodbo z dne 27. marca 2019, Mydibel (C-201/18,
EU:C:2019:254, točke od 26 do 29 in 43).
30 Predložitveno
sodišče poleg tega navaja, da takšna razlaga ni združljiva s sodno
prakso Sodišča, kakršna izhaja med drugim iz sodbe z dne
12. aprila 2018, Biosafe – Indústria de Reciclagens
(C-8/17, EU:C:2018:249, točka 36), in iz sodbe z dne
30. aprila 2020, CTT – Correios de Portugal (C-661/18,
EU:C:2020:335, točka 59), v skladu s katero, na eni strani, na
podlagi načela pravne varnosti ob upoštevanju načel enakovrednosti
in učinkovitosti prekluzivni rok ni združljiv z ureditvijo,
vzpostavljeno z Direktivo o DDV, in na drugi strani, bi bila
možnost uveljavljanja pravice do odbitka DDV brez kakršnih koli
časovnih omejitev v nasprotju s tem načelom, ki zahteva, da davčni
položaj davčnega zavezanca glede njegovih pravic in obveznosti v
razmerju do davčne uprave ne more biti neskončno dolgo
izpodbojen.
31 Predložitveno
sodišče meni, da sodna praksa Sodišča iz ureditve popravka ni
izrecno izključila primera, ko davčni zavezanec ob pridobitvi blaga
ni uveljavljal pravice do odbitka DDV. Meni, da bi bilo v takem
položaju nesorazmerno davčnemu zavezancu zavrniti uveljavljanje
pravice do odbitka v trenutku, ko je začel uporabljati zadevno
blago, če ni bila ugotovljena nobena goljufija, nobena zloraba
pravice niti nobena škodljiva posledica za državno
blagajno.
32 V
teh okoliščinah je Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče
Nizozemske) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje
predložilo ti vprašanji:
1. Ali
je treba člena 184 in 185 Direktive o DDV razlagati tako,
da davčni zavezanec, ki pri pridobitvi blaga ali storitve ni odbil
vstopnega DDV […] v skladu z nameravano uporabo blaga ali storitve
za namene obdavčenih transakcij, in v roku, ki ga določa nacionalno
pravo, lahko v okviru popravka – ob prvi poznejši uporabi tega
blaga ali storitve – opravi odbitek, če dejanska uporaba v
trenutku tega popravka ni bila drugačna od nameravane
uporabe?
2. Ali
je za odgovor na prvo vprašanje pomembno, da opustitev začetnega
odbitka ni povezana z goljufijo ali zlorabo pravice in da niso bile
ugotovljene škodljive posledice za državno blagajno?“
Vprašanji za predhodno
odločanje
33 Predložitveno
sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu
sprašuje, ali je treba člena 184 in 185 Direktive o DDV
razlagati tako, da nasprotujeta temu, da se davčnemu zavezancu, ki
pred iztekom prekluzivnega roka, določenega v nacionalnem pravu, ni
uveljavljal pravice do odbitka DDV v zvezi s pridobitvijo blaga ali
storitve, zavrne možnost, da se ta odbitek opravi kasneje, ob prvi
uporabi za namen obdavčene transakcije tega blaga ali te storitve
iz naslova popravka, in to tudi, če ni bila ugotovljena nobena
zloraba pravice, nobena goljufija niti nobena izguba davčnih
sredstev.
34 Sodišče
je že večkrat odločilo, da je pravica do odbitka sestavni del
mehanizma DDV in se načeloma ne sme omejiti (sodba z dne
12. aprila 2018, Biosafe – Indústria de Reciclagens,
C-8/17, EU:C:2018:249, točka 29 in navedena sodna
praksa).
35 V
skladu s členom 167 in členom 179, prvi odstavek,
Direktive o DDV se pravica do odbitka DDV načeloma uveljavlja v
obdobju, v katerem je nastala, in sicer takrat, ko nastane
obveznost obračuna davka. Iz člena 63 te direktive izhaja, da
obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna davka nastaneta v
trenutku, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene (glej v
tem smislu sodbo z dne 21. oktobra 2021, Wilo Salmson France,
C-80/20, EU:C:2021:870, točka 84 in navedena sodna
praksa).
36 Poleg
tega se ta pravica do odbitka uveljavlja takoj za vse davke, ki so
bili naloženi na vstopne transakcije (sodba z dne 12. aprila
2018, Biosafe – Indústria de Reciclagens, C-8/17,
EU:C:2018:249, točka 29 in navedena sodna praksa).
37 Davčnemu
zavezancu je vseeno mogoče dovoliti, da opravi odbitek na podlagi
členov 180 in 182 Direktive o DDV, čeprav svoje pravice
ni uveljavljal v obdobju, v katerem je nastala, vendar pod pogojem,
da se upoštevajo pogoji in postopki, določeni v nacionalnih
ureditvah (sodba z dne 12. aprila 2018, Biosafe –
Indústria de Reciclagens, C-8/17, EU:C:2018:249, točka 35 in
navedena sodna praksa).
38 V
zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da zakon o prometnem
davku davčnemu zavezancu ne daje možnosti uveljavljanja pravice do
odbitka po izteku roka za predložitev obračuna za obdobje, v
katerem je ta pravica nastala.
39 Vendar
po mnenju predložitvenega sodišča iz splošnih pravil davčnega
postopka izhaja, da se lahko davčnemu zavezancu taka možnost
prizna, če se spoštuje šesttedenski rok za vložitev ugovora zoper
znesek, ki ga je ta davčni zavezanec plačal po obračunu. V tem
primeru mora gospodarski subjekt vložiti pritožbo v šestih tednih
od plačila davka na obračun in – v primeru vračila DDV – v šestih
tednih od datuma odločbe o vračilu.
40 Iz
navedb predložitvenega sodišča je razvidno, da družba X, potem ko
ni uveljavljala svoje pravice do odbitka DDV na pridobitev zemljišč
leta 2006, te možnosti ni uporabila v predpisanem prekluzivnem
roku. Družba X je pravico do odbitka tega DDV uveljavljala šele s
tožbo zoper odločbo o odmeri davka z dne 26. novembra 2015 ,
torej več kot devet let po dobavi zemljišč.
41 Vendar
je treba navesti, da bi bila možnost uveljavljanja pravice do
odbitka DDV brez kakršnih koli časovnih omejitev v nasprotju z
načelom pravne varnosti, ki zahteva, da davčni položaj davčnega
zavezanca glede njegovih pravic in obveznosti v razmerju do davčne
uprave ne more biti neskončno dolgo izpodbojen (sodbe z dne
8. maja 2008, Ecotrade, C-95/07 in C-96/07, EU:C:2008:267,
točka 44; z dne 12. julija 2012, EMS-Bulgaria Transport,
C-284/11, EU:C:2012:458, točka 48, in z dne 12. aprila
2018, Biosafe – Indústria de Reciclagens, C-8/17,
EU:C:2018:249, točka 36 in navedena sodna praksa).
42 Sodišče
je torej že razsodilo, da se prekluzivni rok – če poteče in je
premalo skrben davčni zavezanec, ki ni zahteval odbitka vstopnega
davka, zaradi tega sankcioniran tako, da izgubi pravico do odbitka
DDV – ne more šteti za nezdružljiv s sistemom, določenim z
Direktivo o DDV, če po eni strani ta rok velja enako za podobne
pravice na davčnem področju, ki temeljijo na notranjem pravu, in
tiste, ki temeljijo na pravu Unije (načelo enakovrednosti), in če
po drugi strani v praksi ne onemogoča ali čezmerno otežuje
uveljavljanja pravice do odbitka DDV (načelo učinkovitosti) (sodbi
z dne 8. maja 2008, Ecotrade, C-95/07 in C-96/07,
EU:C:2008:267, točka 46 in navedena sodna praksa, ter z dne
12. aprila 2018, Biosafe – Indústria de Reciclagens,
C-8/17, EU:C:2018:249, točka 37 in navedena sodna
praksa).
43 Na
drugem mestu, obveznost popravka odbitka DDV, ki je določena v
členih 184 in 185 Direktive o DDV, je sicer res
opredeljena široko, saj „se začetni odbitek popravi, če je bil
odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni
zavezanec upravičen“. Ta formulacija a priori ne
izključuje nobenega primera neupravičenega odbitka in splošni obseg
te obveznosti popravka je potrjen z izrecnim naštevanjem izjem,
dovoljenih z Direktivo o DDV, v členu 185(2) te direktive
(sodba z dne 11. aprila 2018, SEB bankas, C-532/16,
EU:C:2018:228, točki 32 in 33).
44 Na
podlagi člena 185(1) te direktive je treba tak popravek
opraviti zlasti, če se po obračunu DDV spremenijo dejavniki,
uporabljeni za določitev zneska tega odbitka (sodba z dne
18. oktobra 2012, TETS Haskovo, C-234/11, EU:C:2012:644,
točka 32).
45 Vendar
je Sodišče odločilo, da se mehanizem popravka uporablja le, če
obstaja pravica do odbitka (glej v tem smislu sodbo z dne
30. marca 2006, Uudenkaupungin kaupunki, C-184/04,
EU:C:2006:214, točka 37). Člena 184 in 185 Direktive
o DDV pa ne moreta biti podlaga za pravico do odbitka (glej po
analogiji sodbi z dne 11. julija 1991, Lennartz, C-97/90,
EU:C:1991:315, točki 11 in 12, in z dne 2. junija
2005, Waterschap Zeeuws Vlaanderen, C-378/02, EU:C:2005:335,
točka 38).
46 Iz
tega izhaja, da se mehanizem popravkov, ki ga določa Direktiva o
DDV, ne uporablja, če davčni zavezanec ni uveljavljal pravice do
odbitka DDV in je to pravico izgubil zaradi poteka prekluzivnega
roka.
47 Zato
se ta mehanizem ne uporablja v okoliščinah, kakršne so te v
postopku v glavni stvari, v katerih želi davčni zavezanec, ki ni
uveljavljal pravice do odbitka DDV ob pridobitvi blaga, na katerem
ta pravica temelji, to pravico uveljavljati ob prvi uporabi tega
blaga, medtem ko se je prekluzivni rok, določen z nacionalnim
pravom za uveljavljanje navedene pravice, iztekel. V zvezi s tem ni
pomembno, ali se prva uporaba navedenega blaga razlikuje od
uporabe, ki je bila predvidena ob njegovi pridobitvi.
48 Te
ugotovitve ni mogoče izpodbijati z načelom davčne nevtralnosti. Res
je, da je mehanizem popravkov sestavni del sistema odbitkov, ki ga
določa Direktiva o DDV, njegov namen pa je izboljšati natančnost
odbitkov, da se zagotovi davčna nevtralnost, ki je temeljno načelo
skupnega sistema DDV, ki ga je vzpostavil zakonodajalec Unije
(sodba z dne 17. septembra 2020, Stichting Schoonzicht,
C-791/18, EU:C:2020:731, točka 26 in navedena sodna
praksa).
49 Vendar
načelo davčne nevtralnosti ni pravilo primarnega prava, temveč
razlagalno načelo, ki ga je treba uporabiti vzporedno z drugimi
načeli, med katerimi je načelo pravne varnosti (glej po analogiji
sodbi z dne 19. julija 2012, Deutsche Bank, C-44/11,
EU:C:2012:484, točka 45, in z dne 9. marca 2017, Oxycure
Belgium, C-573/15, EU:C:2017:189, točka 32).
50 Zato
na podlagi načela davčne nevtralnosti davčnemu zavezancu ne more
biti dopuščeno, da popravi pravico do odbitka, ki je ni uveljavljal
pred iztekom prekluzivnega roka in ki jo je s tem
izgubil.
51 Kar
zadeva neobstoj goljufije ali zlorabe pravice oziroma celo
škodljivih posledic za davčne prihodke zadevne države članice, ti
elementi ne morejo upravičiti, da bi davčni zavezanec lahko obšel
prekluzivni rok. Taka razlaga bi bila, kot je bilo opozorjeno v
točki 41 te sodbe, v nasprotju z načelom pravne varnosti, ki
zahteva, da davčnega položaja davčnega zavezanca glede njegovih
pravic in obveznosti v razmerju do davčne uprave ni mogoče
neskončno dolgo izpodbijati.
52 Glede
na vse zgornje preudarke je treba na postavljeni vprašanji
odgovoriti, da je treba člena 184 in 185 Direktive o DDV
razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da se davčnemu zavezancu,
ki pred iztekom prekluzivnega roka, določenega v nacionalnem pravu,
ni uveljavljal pravice do odbitka DDV v zvezi s pridobitvijo blaga
ali storitve, zavrne možnost naknadnega odbitka ob prvi uporabi
tega blaga ali te storitve iz naslova popravka, in to tudi, če ni
bila ugotovljena nobena zloraba pravice, nobena goljufija niti
nobena izguba davčnih sredstev.
Stroški
53 Ker
je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj
v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov
je Sodišče (deseti senat) razsodilo:
Člena 184
in 185 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra
2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, kakor je bila
spremenjena z Direktivo Sveta 2010/45/EU z dne 13. julija
2010, je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da se
davčnemu zavezancu, ki pred iztekom prekluzivnega roka, določenega
v nacionalnem pravu, ni uveljavljal pravice do odbitka davka na
dodano vrednost (DDV) v zvezi s pridobitvijo blaga ali storitve,
zavrne možnost naknadnega odbitka ob prvi uporabi tega blaga ali te
storitve iz naslova popravka, in to tudi, če ni bila ugotovljena
nobena zloraba pravice, nobena goljufija niti nobena izguba davčnih
sredstev.