Številka:
23/DS/2015
Datum:
26.05.2015
Vprašanje – opis problema
Mali davčni zavezanec, s sedežem v
Sloveniji (v nadaljevanju SI-mali), opravlja transakcije na ozemlju
Slovenije. SI-mali je v februarju 2015 presegel znesek 50.000,00
EUR obdavčljivega prometa v zadnjih 12 mesecih, vendar ni predložil
zahtevka za izdajo identifikacijske številke za namene DDV v
Sloveniji. Slednje je storil »šele« v mesecu maju 2015, pri čemer
je do pridobitve identifikacijske številke za namene DDV opravljal
tudi transakcije, od katerih se skladno z določili ZDDV-1
obračunava DDV.
V obdobju identifikacije za namene
DDV bo SI-mali obračunal DDV za transakcije, s katerimi je presegel
mejni znesek 50.000,00 EUR in sicer v tekočem davčnem obračunu
skladno z določili 88.b člena ZDDV-1.
Drugi podatki:
- SI-mali ne opravlja transakcij,
pri katerih je plačnik DDV kupec oz. naročnik.
Vprašanje:
·
Kaj predstavlja davčno osnovo za namene obračunavanja DDV za
transakcije, za katere je bil SI-mali dolžan obračunati DDV? Ali
predstavlja davčno osnovo:
o znesek plačila
za opravljeno transakcijo, zmanjšan za znesek DDV, ki se določi na
podlagi preračunane davčne stopnje skladno z določilom 45. člena
PZDDV?;
ali
o celotni znesek,
ki predstavlja plačilo za opravljeno transakcijo?
Mnenje
Ob upoštevanju evropske sodne prakse
Sodišča EU (glej združeni zadevi C-249/12 in C-250/12 z dne 07.11.2013) je treba
za ugotovitev davčne osnove za namene obračunavanja DDV uporabiti
znesek plačila za dobavo blaga, zmanjšan za znesek DDV, ki
se določi ob uporabi preračunane davčne stopnje skladno z določilom
45. člena PZDDV, v kolikor SI-mali nima možnosti od svojih
kupcev/naročnikov transakcij izterjati DDV, ki ga je SI-mali dolžan
plačati.
Obrazložitev
Posebna ureditev za male davčne
zavezance je v ZDDV-1 urejena v 94. členu ZDDV-1. Slednji določa,
da je davčni zavezanec oproščen obračunavanja DDV, če v obdobju
zadnjih 12 mesecev ni presegel oz. ni verjetno, da bo presegel
znesek 50.000,00 EUR obdavčljivega prometa.
1. Posebna ureditev za male
davčne zavezance
94. člen ZDDV-1
(oprostitev obračunavanja
DDV)
(1) Davčni zavezanec je oproščen
obračunavanja DDV, če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel
oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 50.000 eurov
obdavčljivega prometa.
[…]
V kolikor mali davčni zavezanec
preseže prag 50.000,00 EUR obdavčljivega prometa v obdobju zadnjih
12 mesecev, se je skladno z določilom a) točke drugega odstavka 78.
člena ZDDV-1 dolžan identificirati za namene DDV.
78. člen ZDDV-1
(obveznost
prijavljanja)
(1) Vsaka oseba mora davčnemu
organu prijaviti kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni
zavezanec, in predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske
številke za DDV. Davčni zavezanec mora davčnemu organu prijaviti
tudi vsakršno spremembo v zvezi z dejavnostjo in prenehanje
opravljanja dejavnosti.
(2) Obveznost predložitve
zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV iz prejšnjega
odstavka se ne nanaša na:
a) davčnega zavezanca iz prvega
odstavka 94. člena tega zakona, ki utemeljeno pričakuje, da v
obdobju 12 mesecev ne bo presegel prometa v znesku 50.000
eurov;
[…]
V davčnem obdobju, v katerem mali
davčni zavezanec s transakcijo preseže znesek 50.000,00 EUR
obdavčljivega prometa v obdobju zadnjih 12 mesecev, več ne
izpolnjuje pogojev za uporabo posebne ureditve za male davčne
zavezance, temveč mora »začeti« obračunavati DDV po splošni
ureditvi – tj. skladno z nastankom obdavčljivega dogodka ter
pravili glede nastanka obračunske obveznosti, kot to določa 33.
člen ZDDV-1.
V opisanem primeru se zastavlja
vprašanje, kaj predstavlja davčno osnovo za namene
obračunavanja DDV, kadar se SI-mali prepozno identificira za namene
DDV, v »vmesnem obdobju« (tj. od trenutka, ko bi moral začeti
obračunavati DDV do trenutka, ko se je identificiral za namene DDV)
pa je opravil transakcije, za katere se skladno z določili ZDDV-1
obračunava DDV?
Glede tega je treba izpostaviti 1.
člen Direktive Sveta 2006/112/ES, ki določa, da načelo skupnega
sistema DDV pomeni uporabo splošnega davka na potrošnjo blaga in
storitev, ki je povsem sorazmeren z njihovo ceno. Tako davčna
osnova skladno z določilom prvega odstavka 36. člena ZDDV-1 zajema
vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je prejel ali ga bo za te
dobave prejel dobavitelj blaga ali izvajalec storitev od
pridobitelja, prejemnika ali tretje osebe. Prav tako pa naveden
člen v petem odstavku 36. člena ZDDV-1 našteva nekatere elemente,
ki jih zajema davčna osnova, pri čemer ta osnova ne vključuje
DDV.
VI. DAVČNA OSNOVA
36. člen ZDDV-1
(dobave blaga ali
storitev)
(1) Pri dobavah blaga ali
storitev davčna osnova vključuje vse, kar predstavlja plačilo
(v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga
bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje
osebe za te dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno
povezane s ceno takih dobav, če ni s tem zakonom drugače
določeno.
[…]
(5) V davčno osnovo se vštevajo,
če že niso všteti:
a) trošarine in drugi davki,
takse, uvozne in druge dajatve, razen DDV;
[…]
V kolikor je znesek DDV vsebovan v
plačilu, davčni zavezanci pri izračunu zneska DDV uporabijo
preračunano davčno stopnjo, kot jo določa 45. člen
PZDDV.
VII. STOPNJA DDV
45. člen PZDDV
(Stopnji DDV)
(1) DDV se obračunava po stopnji
22% oziroma 9,5% od davčne osnove.
(2) Pri izračunu zneska DDV, ki
je vsebovan v plačilu, se uporablja preračunana davčna stopnja, ki
se izračuna na naslednji način:
preračunana davčna stopnja
=
|
stopnja DDV x 100
|
100 + stopnja DDV
|
(3) Preračunana stopnja 22% znaša
18,0328%, preračunana stopnja 9,5% znaša 8,6758%.
(4) Če je za posamezno blago ob
uvozu, glede na namen uporabe, mogoče uporabiti splošno ali nižjo
davčno stopnjo, se lahko nižja davčna stopnja uporabi le, če davčni
zavezanec blago uporabi za namen, za katerega je predpisana nižja
davčna stopnja.
Ker nam določila ZDDV-1 v opisanem
primeru ne dajejo neposrednega odgovora na zastavljeno vprašanje,
nam lahko pri obrazložitvi pomaga naslednja sodba Sodišča EU v združenih zadevah C-249/12 in
C-250/12 z dne 07.11.2013 (C. Tulica in C. I.
Plavosin):
Jedro sodbe Sodišča
EU:
C. Tulica in C. I. Plavosin
(prodajalca) sta sklenila več pogodb o prodaji nepremičnin, pri
čemer ob sklenitvi prodajnih pogodb nista ničesar določila glede
DDV. Po tem, ko so bile navedene transakcije izvršene in je bil
opravljen nadzor, je davčna uprava ugotovila, da ima dejavnost, ki
jo opravljata C. Tulica in C. I. Plavosin, značilnosti gospodarske
dejavnosti ter oba opredelila kot davčna zavezanca za DDV in jima
izdala odločbi o odmeri davka, v katerih je zahtevala plačilo DDV,
ki je bil izračunan tako, da je bil njegov znesek dodan ceni, ki
sta jo določili pogodbeni stranki, in ki so mu bile dodane zamudne
obresti. Romunska davčna uprava je tako menila, da je treba za
določitev dolgovanega DDV za osnovo vzeti ceno, ki sta jo določili
pogodbeni stranki.
Obrazložitev
»27
Predložitveno sodišče v zvezi s členoma 73 in 78 Direktive o DDV v
bistvu sprašuje, ali je, kadar sta stranki določili ceno blaga, ne
da bi se kar koli dogovorili glede DDV, in je dobavitelj tega blaga
oseba, ki je zavezana za plačilo DDV na obdavčljivo transakcijo,
treba dogovorjeno ceno šteti za ceno, ki že vključuje DDV, ali pa
za ceno brez DDV, ki jo je treba povečati za ta
davek.
[…]
29
C. Tulica, C. I. Plavosin in
Evropska komisija v bistvu menijo, da je DDV po naravi davek na
potrošnjo, ki ga mora plačati končni potrošnik in ki zato ne more
bremeniti dobavitelja. DDV naj bi tako moral biti sestavni del
cene, ne pa element, ki se ceni doda.
[…]
33
V skladu s splošnim pravilom
iz člena 73 Direktive o DDV je davčna osnova za dobavo blaga ali
opravo storitve, ki je bila opravljena za plačilo, plačilo, ki ga
je davčni zavezanec za to dejansko prejel. To plačilo pomeni torej
subjektivno vrednost, to je dejansko prejeto vrednost, in ne
vrednosti, ocenjene po objektivnih merilih […].
34
To pravilo je treba
uporabiti v skladu s temeljnim načelom navedene direktive, ki je,
da je namen sistema DDV obremeniti zgolj končnega potrošnika
[…].
35
Kadar pa je bila prodajna
pogodba sklenjena, ne da bi bilo kar koli določno glede DDV – pod
predpostavko, da dobavitelj na podlagi nacionalnega prava od
pridobitelja ne more izterjati DDV, ki ga naknadno zahteva davčna
uprava – bi upoštevanje celotne cene brez odštetja DDV za osnovo,
na katero se zaračuna DDV, povzročilo, da bi DDV obremenil tega
dobavitelja in bi bilo zato v nasprotju z načelom, da je DDV davek
na potrošnjo, ki ga mora plačati končni potrošnik.
36
Tako upoštevanje bi bilo poleg
tega v nasprotju s pravilom, da davčna uprava iz naslova DDV ne
more pobrati zneska, ki je večji od tistega, ki ga je prejel davčni
zavezanec […].
37
Drugače bi bilo, če bi
dobavitelj imel na podlagi nacionalnega prava možnost, da ceni,
določeni s pogodbo, doda znesek davka, ki se zaračuna za
transakcijo, in ga izterja od pridobitelja blaga.
[…]
39
V obravnavani zadevi mora
nacionalno sodišče preveriti, ali je v romunskem pravu dobaviteljem
dana možnost, da od pridobiteljev izterjajo DDV, ki ga je davčna
uprava naknadno zahtevala.«
[…]
Sodišče EU je tako
razsodilo:
»Direktivo Sveta 2006/112/ES z
dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost,
zlasti njena člena 73 in 78, je treba razlagati tako, da je, kadar
sta stranki določili ceno blaga, ne da bi se kar koli dogovorili
glede davka na dodano vrednost, in je dobavitelj tega blaga oseba,
ki je zavezana za plačilo davka na dodano vrednost na obdavčljivo
transakcijo, treba šteti, da dogovorjena cena že vključuje davek na
dodano vrednost, če dobavitelj nima možnosti od pridobitelja
izterjati davka na dodano vrednost, ki ga zahteva davčna
uprava.«
Ugotovitve Sodišča EU tako lahko
apliciramo tudi na primere določitve davčne osnove za namene
obračuna DDV, kadar so davčni zavezanci zaradi preseganja mejnega
praga 50.000,00 EUR dolžni od transakcij obračunati DDV, vendar so
prepozno pridobili identifikacijsko številko za namene DDV, ali za
primere, kadar davčni organ na podlagi neizpolnjevanja obveznosti
ugotovi potencialno davčno obveznost v okviru davčnega nadzora. Pri
tem je treba izpostaviti (glej 29. in 34. točko navedene sodbe
Sodišča EU), da zaradi izpolnjevanja načela davčne nevtralnosti DDV
ne sme bremeniti dobavitelja, saj je namen sistema obremeniti zgolj
končnega potrošnika oz. osebo, ki nima pravice do odbitka
DDV.
Veljavna zakonodaja
(ustrezni zakonski in podzakonski predpisi) ter ostali predpisi v
času izdaje strokovnega mnenja:
·
Zakon o davku na dodano vrednost
(ZDDV-1), Uradni list RS, št.
13/11-UPB3, 18/11-ZDDV-1D, 78/11-ZDDV-1E, 38/12-ZDDV-1F,
83/12-ZDDV-1G, 46/13-ZIPRS1314-A in
86/14-ZDDV-1H.
·
Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano
vrednost (PZDDV), Uradni list RS, št. 141/06,
52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09, 27/10, 104/10, 110/10, 82/11,
106/11, 108/11, 102/12, 54/13, 85/14 in 95/14.
·
Direktiva Sveta 2006/112/ES
(Uradni list
EU, št. L 347/06), Direktiva Sveta 2006/138/ES (Uradni list EU, št.
L 384/06), Direktiva Sveta 2007/75/ES (Uradni list EU, št. L
346/07), Direktiva Sveta 2008/8/ES (Uradni list EU, št. L 44/08),
Direktiva Sveta 2008/9/ES (Uradni list EU, št. L 44/08), Direktiva
Sveta 2008/117/ES (Uradni list EU, št. 14/09), Direktiva Sveta
2009/47/ES (Uradni list EU, št. L 116/09), Direktive Sveta
2009/69/ES (Uradni list EU, št. L 175/09), Direktiva Sveta
2009/132/ES (Uradni list EU, št. L 292/09), Direktiva Sveta
2009/162/EU (Uradni list EU, št. L 10/10), Direktiva Sveta
2010/23/EU (Uradni list EU, št. L 72/10), Direktiva Sveta
2010/45/EU (Uradni list EU, št. L189/10), Direktiva Sveta
2010/88/EU (Uradni list EU, št. L 326/10), Direktiva Sveta
2013/42/EU (Uradni list EU, št. L 201/13), Direktiva Sveta
2013/43/EU (Uradni list EU, št. L 201/13) in Direktiva Sveta
2013/61/EU (Uradni list EU, št. L 353/13).