EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (drugi
senat) v zadevi: C-533/16
Datum: 21.03.2018
V zadevi:
Volkswagen
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 167
in člena 178(a) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost
(UL 2006, L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena
z Direktivo Sveta 2008/8/ES z dne 12. februarja 2008
(UL 2008, L 44, str. 11) (v nadaljevanju: Direktiva
2006/112), Direktive Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008
o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost,
opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo
sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici
(UL 2008, L 44, str. 23), člena 41 Listine
Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in
načel davčne nevtralnosti in sorazmernosti.
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Volkswagen AG in
Finančné riaditeľstvo Slovenskej republiky (finančna uprava
Slovaške republike), ker je ta organ delno zavrnil zahtevek za
vračilo davka na dodano vrednost (DDV) zaradi poteka prekluzivnega
roka.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2006/112
3 Člen 9(1)
Direktive 2006/112 določa:
„,Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjerkoli
neodvisno opravlja kakršno koli ekonomsko dejavnost, ne glede na
namen ali rezultat te dejavnosti.
,Ekonomska dejavnost‘ je vsaka dejavnost
proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo storitve, vključno
z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter dejavnostmi samostojnih
poklicev. Za ekonomsko dejavnost se šteje predvsem izkoriščanje
premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu
doseganju dohodka.“
4 Člen 167
te direktive določa, da „[p]ravica do odbitka nastane v trenutku,
ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka“.
5 Člen 168
navedene direktive določa:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za
namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v
državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da
odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje
zneske:
(a) DDV, ki
ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago in
storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni
zavezanec;
[…]“
6 Člen 169
Direktive 2006/112 določa:
„Razen odbitka iz člena 168 ima davčni
zavezanec pravico do odbitka DDV iz omenjenega člena, če se blago
in storitve uporabljajo za namene:
(a) transakcij
v zvezi z dejavnostmi iz drugega pododstavka člena 9(1),
opravljene zunaj države članice, v kateri je davek dolgovan ali
plačan, v zvezi s katerimi bi imel pravico do odbitka DDV, če bi
bile opravljene v tej državi članici;
[…]“
7 Člen 170
te direktive določa:
„Vsi davčni zavezanci, ki v smislu […]
točke 1 člena 2 in člena 3 Direktive 2008/9/ES
Direktive 2008/9/EGS ter člena 171 te direktive nimajo sedeža
v državi članici, v kateri kupujejo blago in storitve ali uvažajo
blago, obdavčeno z DDV, imajo pravico do vračila DDV pod pogojem,
da se blago in storitve uporabljajo za:
(a) transakcije
iz člena 169;
[…]“
8 Člen 171(1)
navedene direktive določa:
„Vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo
sedeža v državi članici, v kateri kupujejo blago in storitve ali
uvažajo blago, obdavčeno z DDV, ampak v drugi državi članici, se
opravi v skladu s podrobnimi pravili iz Direktive
2008/9/ES.“
9 Naslov X
Direktive 2006/112, ki se nanaša na odbitke, zajema
poglavje 4, naslovljeno „Pravila za uveljavljanje pravice do
odbitka“. Člen 178 te direktive, ki je vključen v to
poglavje 4, določa:
„Za uveljavljanje pravice do odbitka mora davčni
zavezanec izpolniti naslednje pogoje:
(a) za
odbitke v skladu s členom 168(a) v zvezi z dobavo blaga in
opravljanjem storitev imeti račun, izdan v skladu s členi 220
do 236 in členi 238, 239 in 240;
[…]“
10 Člen 179,
prvi odstavek, navedene direktive določa:
„Davčni zavezanec opravi odbitek tako, da od
skupnega zneska DDV, dolgovanega za dano davčno obdobje, odšteje
skupni znesek DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica
do odbitka, ki se uveljavlja v skladu z določbami
člena 178.“
11 Člen 180
določa iste direktive določa, da lahko „[d]ržave članice […]
davčnemu zavezancu dovolijo, da opravi odbitek, ki ga ni opravil v
skladu z določbami členov 178 in 179.“
12 Člen 182
Direktive 2006/112 določa, da „[d]ržave članice določijo podrobna
pravila za uporabo njenih členov 180 in 181“.
13 Člen 273
te direktive določa:
„Države članice lahko določijo še druge
obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje
DDV in za preprečevanje utaj, ob upoštevanju zahteve po enakem
obravnavanju domačih transakcij in transakcij, ki jih opravljajo
davčni zavezanci med državami članicami, pod pogojem, da takšne
obveznosti v trgovini med državami članicami ne zahtevajo
formalnosti pri prehodu meja.
Možnost, ki je predvidena v prvem pododstavku,
se ne more uporabljati za nalaganje dodatnih obveznosti v zvezi z
izdajanjem računov, ki jih je več, kot je določeno v
poglavju 3.“
Direktiva 2008/9
14 Člen 1
Direktive 2008/9 določa:
„Ta direktiva določa podrobna pravila za vračilo
[DDV] v skladu s členom 170 Direktive 2006/112/ES davčnim
zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila in
izpolnjujejo pogoje iz člena 3.“
15 Člen 2
te direktive določa:
„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje
opredelitve pojmov:
1. ‚davčni
zavezanec, ki nima sedeža v državi članici vračila‘ je vsak davčni
zavezanec v smislu člena 9(1) Direktive 2006/112/ES, ki nima
sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi
članici;
[…]
16 V
členu 3 navedene direktive so navedeni pogoji, ki morajo biti
izpolnjeni, da se ta uporabi za davčnega zavezanca, ki nima sedeža
v državi članici vračila.
17 Člen 5
Direktive 2008/9 določa:
„Vsaka država članica davčnemu zavezancu, ki
nima sedeža v državi članici vračila, povrne DDV, ki je bil
zaračunan za blago, ki so mu ga dobavili, ali za storitve, ki so
jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v tej državi članici, ali
za uvoz blaga v to državo članico, če se takšno blago in storitve
uporabijo za naslednje transakcije:
(a) transakcije
iz člena 169(a) in (b) Direktive 2006/112/ES;
[…]
Brez poseganja v člen 6 se, za namene te
direktive, zahtevek za upravičenost do vračila določi v skladu z
Direktivo 2006/112/ES, kakor se uporablja v državi članici
vračila.“
18 Člen 6,
prvi odstavek, Direktive 2008/9 določa:
„Če želi biti davčni zavezanec, ki nima sedeža v
državi članici vračila, upravičen do vračila v državi članici
vračila, mora opravljati transakcije, za katere ima pravico do
odbitka v državi članici sedeža.“
19 V
členu 28(1) te direktive je natančneje določeno, da se ta
direktiva uporablja za zahtevke za vračilo, vložene po
31. decembru 2009.
Slovaško pravo
20 Člen 49(1)
in (2) zákon č. 222/2004 Z.z. o dani z pridanej hodnoty (zakon
št. 222/2004 o davku na dodano vrednost) v različici, ki se
uporablja v sporu o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon
št. 222/2004), določa:
„1. Pravica
davčnega zavezanca do odbitka davka na blago in storitve nastane na
datum, ko nastane obveznost obračuna davka v zvezi z navedenim
blagom in storitvami.
2. Davčni
zavezanec lahko od davka, ki ga dolguje, odbije davek na blago in
storitve, ki jih uporabi za dobave blaga ali izvedbo storitev,
razen izjem iz odstavkov 3 in 7. Davčni zavezanec lahko
odbije davek,
(a) če mu ga
je obračunal drug davčni zavezanec na nacionalnem ozemlju za blago
in storitve, ki so mu ali ki mu morajo biti dobavljeni oziroma zanj
opravljene,
[…]“
21 Člen 51(1)
tega zakona določa:
„Davčni zavezanec lahko uveljavlja pravico do
odbitka v smislu člena 49, če
(a) ima ob
odbitku davka v smislu člena 49(2)(a) račun davčnega
zavezanca, izdan v skladu s členom 71,
[…]“
22 Člen 55b(1)
navedenega zakona določa:
„Vlagatelj uveljavlja pravico do vračila davka z
vložitvijo elektronskega zahtevka za vračilo prek spletnega portala
države članice, v kateri ima sedež, poslovno enoto, organizacijo,
stalno ali običajno prebivališče. Zahtevek za vračilo je treba
vložiti najpozneje 30. septembra koledarskega leta, ki sledi
obdobju vračila. Daňový úrad Bratislava I [davčni urad Bratislava
I, (Slovaška)] vlagatelju nemudoma v elektronski obliki sporoči
datum prejetja njegovega zahtevka za vračilo.“
23 Člen 71(1)
in (2) zakona št. 222/2004 določa:
„1. Za namene
tega zakona pomenijo
(a) ,račun‘:
vsak dokument ali sporočilo, pripravljena na papirju ali v
elektronski obliki v skladu s tem zakonom ali v skladu z veljavnim
zakonom, ki ureja pripravo računov v drugi državi
članici;
[…]
2. Kot račun
se obravnava vsak dokument ali sporočilo, s katerim se spremeni
prvotni račun in ki se izrecno in nedvoumno nanaša prav na ta
račun.“
24 Člen 45(1)
zákon č. 511/1992 Zb. o správe daní a poplatkov a o zmenách v
sústave územných finančných orgánov (zakon št. 511/1992 o
postopanju v zvezi z davki in drugimi dajatvami ter o spremembi
teritorialnih finančnih organov) v različici, ki se uporablja v
sporu v glavni stvari, določa:
„Razen če ni v tem ali posebnem zakonu drugače
določeno, ni mogoče niti pobrati davka ali razlike davka niti
priznati pravice do vračila preveč plačanega zneska DDV ali do
vračila davka po preteku petih let od konca leta, v katerem bi
moral davčni zavezanec predložiti davčni obračun ali drug obračun
za DDV ali je imel obveznost plačila davka brez potrebe po
predložitvi davčnega obračuna ali drugega obračuna za DDV ali v
katerem je nastala pravica davčnega zavezanca do vračila presežka
DDV ali pravica do vračila davka […]“
Spor o glavni stvari in vprašanja za
predhodno odločanje
25 V obdobju
med letoma 2004 in 2010 so družba Hella Leuchten-Systeme
GmbH, ki ima sedež v Nemčiji, ter družbi Hella Slovakia Front
Lighting s. r. o. in Hella Slovakia – Signal
Lighting, ki imata sedež na Slovaškem (v nadaljevanju: skupaj:
družbe Hella) družbi Volkswagen AG dobavile matrice za proizvodnjo
sistemov avtomobilske osvetlitve. Pri tem družbe Hella v račune, ki
so jih izstavile, niso vključile DDV, ker so menile, da ne gre za
dobavo blaga, temveč za „finančno nadomestilo“, ki je oproščeno
plačila DDV.
26 Družbe Hella
so leta 2010 ugotovile, da njihov pristop ni v skladu s
slovaškim pravom. Zato so izstavile račune, v katerih je bil
naveden DDV, ki ga dolguje družba Volkswagen AG za dobavo zadevnega
blaga, in v skladu z zakonom št. 222/2004 vložile dodatne
obračune DDV za vsa leta od 2004 do 2010 ter plačale DDV
v proračun države.
27 Družba
Volkswagen je 1. julija 2011 pri davčni upravi v Bratislavi I
(Slovaška) vložila zahtevek za vračilo DDV, ki se je uporabil za to
dobavo.
28 Ta davčna
uprava je z odločbo z dne 3. aprila 2012 temu zahtevku delno
ugodila in naložila vračilo DDV v znesku 1.536.622,92 EUR, ki
ustreza dobavam blaga, ki so bile opravljene med letoma 2007
in 2010. Zavrnila pa ga je v delu, ki se je nanašal na obdobje
med letoma 2004 in 2006, zaradi poteka prekluzivnega roka
petih let, določenega v slovaškem pravu. V zvezi s tem je menila,
da je pravica do vračila DDV nastala v trenutku dobave blaga, in
sicer, ko je nastala obveznost za obračun DDV, tako da je ob
vložitvi zahtevka za vračilo pravica do vračila tega davka za
obdobje od leta 2004 do leta 2006 že prenehala. To
odločbo je potrdila finančna uprava Slovaške republike, ki je
odločala kot pritožbeni organ.
29 Družba
Volkswagen je zoper to odločbo vložila tožbo pri Krajský súd v
Bratislave (okrožno sodišče v Bratislavi), ki je njeno tožbo
zavrnilo.
30 Družba
Volkswagen se je zato zoper to sodbo pritožila pri Najvyšší súd
Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike),
predložitvenem sodišču, in trdila, da razlaga nacionalnega prava
glede določitve začetka prekluzivnega roka petih let, določenega v
členu 45(1) zakona št. 511/1992 v različici, ki se
uporablja v sporu o glavni stvari, ni v skladu s pravom Unije niti
s sodno prakso Sodišča, saj po njenem mnenju nastane pravica do
vračila DDV zgolj takrat, kadar je bila dobava blaga ali storitev
opravljena in kadar je dobavitelj uporabil DDV pri izstavitvi
računa. Prekluzivni rok torej ne more začeti teči, če ta pogoja
nista izpolnjena.
31 Ker mora
Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške
republike) presoditi utemeljenost trditev družbe Volkswagen in tako
določiti začetek roka petih let, v katerem lahko davčni zavezanci
zahtevajo vračilo obračunanega DDV, sicer to pravico izgubijo, se
sprašuje o tem, ali je praksa davčnih organov, da začne ta rok teči
v trenutku dobave blaga ali storitev, za katero velja DDV,
združljiva s pravom Unije.
32 V teh
okoliščinah je Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče
Slovaške republike) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno
odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je
treba Direktivo 2008/9 in pravico do vračila davka razlagati tako,
da morata biti za uveljavljanje pravice do vračila DDV kumulativno
izpolnjena dva pogoja, in sicer
(a) dobava
blaga ali opravljanje storitev in
(b) obračun
DDV na računu dobavitelja?
Drugače povedano, ali davčni zavezanec, ki mu ni
bil obračunan DDV z računom, lahko zahteva vračilo
davka?
2. Ali je v
skladu z načelom sorazmernosti ali nevtralnosti DDV, da se rok za
vračilo davka računa od trenutka, od katerega niso izpolnjeni vsi
vsebinski pogoji za uveljavljanje pravice do vračila
davka?
3. Ali je
treba z vidika načela davčne nevtralnosti določbe členov 167
in 178(a) Direktive 2006/112 razlagati tako, da v okoliščinah,
kakršne so te iz postopka v glavni stvari, in če so izpolnjeni
drugi vsebinski in postopkovni pogoji za uveljavljanje pravice do
odbitka davka, nasprotujejo pristopu davčnih organov, s katerim je
davčnemu zavezancu zavrnjena pravica za vračilo davka, uveljavljana
v roku, določenem z Direktivo 2008/9, če mu je davek obračunal
dobavitelj na računu in ga je slednji plačal pred iztekom
prekluzivnega roka, določenega v nacionalni zakonodaji?
4. Ali so
slovaški davčni organi z vidika načel nevtralnosti in
sorazmernosti, ki sta temeljni načeli skupnega sistema DDV,
presegli meje potrebnega za dosego cilja, določenega z Direktivo
206/112, če so davčnemu zavezancu zavrnili pravico do vračila
plačanega davka, ker je potekel prekluzivni rok, določen z
nacionalno zakonodajo, tudi če davčni zavezanec v tem obdobju ni
mogel uveljavljati pravice do vračila in čeprav je bil davek
ustrezno pobran, nevarnost za davčno utajo ali neplačilo pa v
celoti izključena?
5. Ali je
mogoče načela pravne varnosti, legitimnih pričakovanj in pravice do
dobrega upravljanja v smislu člena 41 Listine Evropske unije o
temeljnih pravicah razlagati tako, da nasprotujejo razlagi določb
nacionalne zakonodaje, na podlagi katere je v zvezi z upoštevanjem
roka za vračilo davka odločilen trenutek sprejetja odločbe javnega
organa glede vračila davka in ne trenutek, ko davčni zavezanec
uveljavlja pravico do njegovega vračila?“
Vprašanja za predhodno
odločanje
Prvo, drugo, tretje in četrto
vprašanje
33 Predložitveno
sodišče s prvim, drugim, tretjim in četrtim vprašanjem, ki jih je
treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba pravo Unije
razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, na podlagi
katere se v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari
in v katerih je bil DDV davčnemu zavezancu zaračunan in ga je ta
plačal več let po dobavi zadevnega blaga, zavrne priznanje pravice
do vračila DDV, ker je prekluzivni rok, določen v navedeni ureditvi
za uresničitev te pravice, začel teči s trenutkom dobave blaga in
potekel pred vložitvijo zahtevka za vračilo.
34 Za odgovor
na to vprašanje je treba spomniti, da je v skladu s členom 1
Direktive 2008/9 njen namen določiti podrobna pravila za vračilo
DDV v skladu s členom 170 Direktive 2006/112 davčnim
zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila in
izpolnjujejo pogoje iz člena 3 Direktive 2008/9.
35 Cilj
Direktive 2008/9 pa ni niti določitev pogojev za uresničitev obsega
pravice do vračila. Člen 5, drugi odstavek, te direktive
namreč določa, da se brez poseganja v člen 6 te direktive za
namene zadnje direktive zahtevek za upravičenost do vračila določi
v skladu z Direktivo 2006/112, kakor se uporablja v državi članici
vračila.
36 Pravica
davčnega zavezanca s sedežem v neki državi članici do vračila DDV,
plačanega v drugi državi članici, kot jo ureja Direktiva 2008/9,
tako ustreza pravici, da odbije vstopni DDV, ki ga je plačal v
svoji državi članici, ki je bila v njegovo korist uvedena z
Direktivo 2006/112 (glej v tem smislu sodbo z dne 25. oktobra
2012, Daimler in Widex, C-318/11 in C-319/11, EU:C:2012:666,
točka 41 in navedena sodna praksa).
37 V skladu z
ustaljeno sodno prakso Sodišča pravica davčnih zavezancev, da DDV,
ki ga morajo plačati, znižajo za vstopni DDV, ki se dolguje ali
plača za blago, ki so ga pridobili, in storitve, ki so bile
opravljene zanje, pomeni temeljno načelo skupnega sistema DDV, ki
ga je določila zakonodaja Unije (sodba z dne 15. septembra
2016, Senatex, C-518/14, EU:C:2016:691, točka 26 in navedena
sodna praksa).
38 Namen tako
vzpostavljenega sistema odbitkov in zato vračil je podjetniku v
celoti olajšati breme dolgovanega ali plačanega DDV v okviru vseh
njegovih gospodarskih dejavnosti. Skupni sistem DDV tako zagotavlja
nevtralnost v zvezi z davčnim bremenom vseh gospodarskih
dejavnosti, ne glede na njihove cilje ali rezultate, če so navedene
dejavnosti načeloma same predmet DDV (glej v tem smislu sodbi z dne
15. septembra 2016, Senatex, C-518/14, EU:C:2016:691,
točka 27, in z dne 21. septembra 2017, SMS group,
C-441/16, EU:C:2017:712, točka 40 in navedena sodna
praksa).
39 Kot je
Sodišče večkrat poudarilo, je pravica do odbitka, določena v
členu 167 in naslednjih Direktive 2006/112, sestavni del
sistema DDV in načeloma ne sme biti omejena. Podrobneje, ta pravica
se izvede takoj za vse davke, ki so bili naloženi na vstopne
transakcije (sodbi z dne 15. septembra 2016, Senatex,
C-518/14, EU:C:2016:691, točka 37, in z dne 19. oktobra
2017, Paper Consult, C-101/16, EU:C:2017:775, točka 36 in
navedena sodna praksa).
40 Pravica do
odbitka DDV je vseeno odvisna od upoštevanja tako vsebinskih kot
formalnih zahtev ali pogojev (sodba z dne 19. oktobra 2017,
Paper Consult, C-101/16, EU:C:2017:775, točka 38).
41 Kar zadeva
vsebinske zahteve ali pogoje, je iz člena 168(a) Direktive
2006/112 razvidno, da mora zadevni subjekt po eni strani za to, da
bi bil lahko upravičen do navedene pravice, biti „davčni zavezanec“
v smislu navedene direktive, po drugi strani pa mora blago ali
storitve, na katere opira pravico do odbitka DDV, uporabiti za
potrebe svojih izstopnih obdavčljivih transakcij, to vstopno blago
ali storitve pa mora dobaviti drug davčni zavezanec (glej v tem
smislu sodbi z dne 15. septembra 2016, Senatex, C-518/14,
EU:C:2016:691, točka 28 in navedena sodna praksa, in z dne
19. oktobra 2017, Paper Consult, C-101/16, EU:C:2017:775,
točka 39).
42 Kar zadeva
pravila za uveljavljanje pravice do odbitka DDV, ki so primerljiva
s formalnimi zahtevami ali pogoji, člen 178(a) Direktive
2006/112 določa, da mora davčni zavezanec imeti račun, izdan v
skladu s členi od 220 do 236 in členi od 238
do 240 te direktive (sodba z dne 19. oktobra 2017, Paper
Consult, C-101/16, EU:C:2017:775, točka 40).
43 Iz zgoraj
navedenega izhaja – kot je generalni pravobranilec navedel v
točki 58 sklepnih predlogov – da v skladu s
členom 167 Direktive 2006/112 pravica do odbitka DDV sicer
nastane hkrati z obveznostjo obračuna davka, vendar je njeno
uveljavljanje v skladu s členom 178 te direktive načeloma
mogoče, šele ko ima davčni zavezanec račun (glej v tem smislu sodbo
z dne 15. septembra 2016, Senatex, C-518/14, EU:C:2016:691,
točka 35 in navedena sodna praksa).
44 V skladu s
členoma 167 in 179, prvi odstavek, Direktive 2006/112, se
pravica do odbitka DDV načeloma uveljavlja v obdobju, v katerem je
nastala, in sicer takrat, ko nastane obveznost za obračun
davka.
45 Kljub temu
se lahko na podlagi členov 180 in 182 te direktive
davčnemu zavezancu dovoli odbitek DDV, čeprav pravice ni
uveljavljal v obdobju, v katerem je nastala, če so izpolnjeni
pogoji in spoštovani postopki, določeni v nacionalnih ureditvah
(sodba z dne 28. julija 2016, Astone, C-332/15, EU:C:2016:614,
točka 32 in navedena sodna praksa).
46 Vendar bi
bila možnost uveljavljanja pravice do odbitka DDV brez kakršnih
koli časovnih omejitev v nasprotju z načelom pravne varnosti, ki
zahteva, da davčni položaj davčnega zavezanca glede njegovih pravic
in obveznosti nasproti davčni upravi ne more biti neskončno dolgo
izpodbojen (sodba z dne 28. julija 2016, Astone, C-332/15,
EU:C:2016:614, točka 33 in navedena sodna praksa).
47 Sodišče je
tako že razsodilo, da se prekluzivni rok – če poteče in se
premalo skrbni davčni zavezanec, ki ni zahteval odbitka vstopnega
davka, zaradi tega sankcionira tako, da izgubi pravico do odbitka
DDV – ne more šteti za nezdružljiv s sistemom, določenim z
Direktivo 2006/112, če po eni strani ta rok velja enako za pravico
do odbitka, ki temelji na notranjem pravu, in pravico, ki temelji
na pravu Unije (načelo enakovrednosti), in če po drugi strani v
praksi ne onemogoča ali čezmerno otežuje uveljavljanja pravice do
odbitka DDV (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbo z dne
28. julija 2016, Astone, C-332/15, EU:C:2016:614,
točki 34 in 35 in navedena sodna praksa).
48 Poleg tega
lahko na podlagi člena 273 Direktive 2006/112 države članice
določijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za
pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj. Boj proti davčnim
utajam, davčnemu izogibanju in mogočim zlorabam je cilj, ki ga ta
direktiva priznava in spodbuja. Vendar ukrepi, ki jih lahko
sprejmejo države članice na podlagi člena 273 te direktive, ne
smejo preseči tistega, kar je nujno potrebno za dosego takih
ciljev. Zato jih ni mogoče uporabiti tako, da bi lahko sistematično
posegali v pravico do odbitka DDV in zato v nevtralnost DDV (glej v
tem smislu sodbo z dne 28. julija 2016, Astone, C-332/15,
EU:C:2016:614, točki 49 in 50 in navedena sodna
praksa).
49 V
obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da je
bila dobava zadevnega blaga opravljena med letoma 2004
in 2010, vendar so družbe Hella šele leta 2010 z izdajo
računov, ki so vključevali DDV, popravile DDV, pri pristojnem
nacionalnem organu pa vložile dodatne obračune DDV in plačale
znesek DDV, dolgovan državni blagajni. Iz nje je razvidno tudi, da
je nevarnost za davčno utajo ali neplačilo DDV izključena. V teh
okoliščinah za družbo Volkswagen objektivno ni bilo mogoče, da bi
pred tem popravkom uresničila svojo pravico do vračila, saj pred
tem ni imela računov niti ni vedela, da se DDV dolguje.
50 Zgolj po tem
popravku so bili namreč izpolnjeni vsebinski in formalni pogoji, ki
dajejo pravico do odbitka DDV, in je torej družba Volkswagen lahko
zahtevala, da se ji v skladu z Direktivo 2006 in načelom davčne
nevtralnosti odvzame breme dolgovanega ali plačanega DDV. Glede na
to, da je družba Volkswagen ravnala skrbno, in ker ne obstaja
zloraba ali tajni dogovor za zlorabo z družbami Hella, ni mogoče s
prekluzivnim rokom, ki naj bi začel teči s trenutkom dobave blaga
in bi za nekatera obdobja potekel pred tem popravkom, veljavno
zanikati pravice do vračila DDV.
51 Na prvo,
drugo, tretje in četrto vprašanje je zato treba odgovoriti, da je
treba pravo Unije razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države
članice, na podlagi katere se v okoliščinah, kakršne so te v
postopku v glavni stvari in v katerih je bil DDV davčnemu zavezancu
zaračunan in ga je ta plačal več let po dobavi zadevnega blaga,
zavrne priznanje pravice do vračila DDV, ker je prekluzivni rok,
določen v navedeni ureditvi za uresničitev te pravice, začel teči z
dnem dobave blaga in potekel pred vložitvijo zahtevka za
vračilo.
Peto vprašanje
52 Ob
upoštevanju odgovora na prvo, drugo, tretje in četrto vprašanje, iz
katerega je razvidno, da je mogoče skladnost nacionalne ureditve
oziroma prakse s pravom Unije v okoliščinah, kakršne so te v
postopku v glavni stvari, presojati z vidika Direktive 2006/112, ni
treba odgovoriti na peto vprašanje.
Stroški
53 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat)
razsodilo:
Pravo Unije je treba razlagati tako, da
nasprotuje ureditvi države članice, na podlagi katere se v
okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari in v katerih
je bil davek na dodano vrednost (DDV) davčnemu zavezancu zaračunan
in ga je ta plačal več let po dobavi zadevnega blaga, zavrne
priznanje pravice do vračila DDV, ker je prekluzivni rok, določen v
navedeni ureditvi za uresničitev te pravice, začel teči z dnem
dobave blaga in potekel pred vložitvijo zahtevka za
vračilo.