REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba
Upr. sodišča, številka: I U 878/2021-27
Datum:
12.07.2024
JEDRO:
V sistemu DDV je načeloma vsaka
dobava blaga predmet obdavčitve z DDV, oproščene pa so tiste
dobave, za katere zakon izrecno določa oprostitev plačila DDV in
pod zakonsko določenimi pogoji. V primeru dobave blaga v drugo
državo članico mora davčni zavezanec, ki to dobavo opravlja (torej
tožnik), tudi z listinsko dokumentacijo izkazati pogoje za
oproščeno dobavo blaga v drugo državo članico, konkretno mora
dokazati, da je bilo blago dejansko odposlano ali odpeljano v drugo
državo članico drugemu davčnemu zavezancu.
Tožnik je k pripombam na
zapisnik predložil popravljene račune, na katerih je navedena ID za
DDV hrvaškega kupca, prav tako tudi klavzula o oproščeni dobavi
blaga po prvem odstavku 46. člena ZDDV-1. Vendar pa zgolj s tako
popravljenim računi tožnik, tudi po presoji sodišča, ni dokazal
uvodoma navedenih pogojev za oproščeno dobavo blaga, in sicer ni
dokazal, da prenosa blaga iz Slovenije na ozemlje
Hrvaške.
IZREK:
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje
stroške postopka.
Predmet spora:
1. Finančna uprava Republike
Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožniku za
obdobje od 1. 7. 2019 do 30. 9. 2019 odmerila davek na dodano
vrednost (v nadaljevanju DDV) skupaj s pripadajočimi obrestmi v
skupnem znesku 29.734,97 EUR. Odmerjeni DDV in obresti mora tožnik
plačati v 30-ih dneh od vročitve odločbe, pod davčno izvršbo.
Stroški postopka organa bremenijo organ, pritožba ne zadrži
izvršitve odločbe.
2. Prvostopenjski organ je v
postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pregledal šest izdanih
računov za dobavo avtomobilskih pnevmatik s prilogami kupcu družbi
A., d.o.o. iz Zaprešiča, Hrvaška, in sicer račun št. 56/2019 z dne
13. 7. 2019, račun št. 57/2019 z dne 17. 7. 2019, račun št. 59/2019
z dne 6. 8. 2019, račun št. 60/2019 z dne 19. 8. 2019, račun št.
64/2019 z dne 30. 8. 2019 in račun št. 69/2019 z dne 12. 9. 2019.
Na teh računih tožnik ni obračunal DDV, saj naj bi šlo za oproščeno
dobavo blaga v drugo državo članico.
3. Prvostopenjski organ
ugotavlja pomanjkljivosti v podatkih na računih, in sicer na
računih ni DDV številke kupca ter klavzule o oprostitvi plačila DDV
po 1. točki 46. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v
nadaljevanju ZDDV-1). Iz računom priloženih kopij CMR obrazcev
izhaja, da je bil prevoznik blaga družba B., d.o.o. iz Zagreba.
Prvostopenjski organ ugotavlja pomanjkljivosti CMR-jev, in sicer je
zgolj na enem nečitljiva navedba registrske oznake vozila, na
ostalih oznake vozila ni. CMR-ji ne vsebujejo podatkov o nakladišču
in razkladišču blaga, prav tako niso izpolnjeni obrazci o odhodnem
kraju z naslovom in datumom ter kraju razkladišča blaga z navedbo
osebo, ki je pošiljko prevzela. Pod rubriko - pošiljko prevzel je
nečitljiv podpis in žig družbe B., d.o.o., Zagreb.
4. Zaradi teh pomanjkljivosti je
prvostopenjski organ ugotovil, da so CMR-ji neverodostojne
knjigovodske listine, s katerimi tožnik ni uspel dokazati, da je
blago zapustilo slovensko območje, kar je pogoj za oproščeno dobavo
blaga po 1. točki 46. člena ZDDV-1. V okviru mednarodne izmenjave
informacij je prvostopenjski organ od hrvaškega izvedel, da družba
A., d.o.o. Zaprešič od ustanovitve dalje davčnemu organu ni
dosegljiva, da nima zaposlenih, nima poslovnih prostorov oziroma
skladišč, ustanovitelji in direktorji pa so slovenski državljani.
Družba na Hrvaškem ni izkazala nobenih dobav, po navedbah hrvaškega
davčnega organa ne posluje, nima resursov oziroma zmožnosti
skladiščenja blaga.
5. V pripombah na zapisnik je
tožnik predložil popravljene račune z davčno številko kupca in
pravilno klavzulo oprostitve plačila DDV in pojasnil, da naj bi
kupec blago prevzel in potrdil prevzem v skladišču s podpisom CMR
obrazca. Ob tem ni navedel naslova razkladišča blaga na Hrvaškem.
Prvostopenjski organ je ocenil, da tudi s popravljenimi računi
tožnik ni uspel dokazati pogojev za oprostitev plačila DDV za
dobavo blaga po 1. točki 46. člena ZDDV-1.
6. Toženka pritožbo tožnika
zoper izpodbijano odločbo zavrne kot neutemeljeno in v razlogih
pritrdi prvostopenjskemu organu. Glede očitkov v zvezi z dokaznim
bremenom pojasni, da je oprostitev plačila DDV izjema od splošnega
pravila obračunavanja DDV od dobav blaga, zato je po tretjem
odstavku 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju
ZDavP-2) dokazovanje pogojev za oprostitev dokazno breme davčnega
zavezanca, kar izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča Evropske unije
(toženka se sklicuje na sodbo SEU, C-184/05). Toženka se strinja,
da tudi na podlagi popravljenih računov ni mogoče priznati pravice
do oprostitve plačila DDV, saj zgolj računi niso dovolj za dokazilo
pogojev za oproščeno dobavo blaga po 1. točki 46. člena
ZDDV-1.
7. Tožnik vlaga tožbo, v kateri
ugovarja procesno kršitev drugega odstavka 76. člena ZDavP-2, saj
meni, da prvostopenjski organ ni pojasnil, zakaj ni upošteval novih
računov, ki jih je imel tožnik pravico popraviti. Posledično se
odločbe ne da preizkusiti in gre za bistveno kršitev Zakona o
splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) na podlagi 7. točke
drugega odstavka 237. člena. Če pa je davčni organ odločal po
načelu prostega preudarka, bi moral takšno odločanje tudi ustrezno
obrazložiti, zato je odločba tudi v nasprotju s 4. členom ZDavP-2.
Kršena sta bili tudi načeli materialne resnice po 5. členu ZDavP-2
ter načelo iz 7. člena ZDavP-.2. Tožnik predlaga zaslišanje
zakonitega zastopnika in zaslišanje predstavnika družbe A.,
d.o.o.
8. Toženka v odgovoru na tožbo v
celoti vztraja na svoji odločitvi in predlaga zavrnitev
tožbe.
9. Tožnik je vložil še
pripravljalno vlogo, v kateri ponavlja tožbene ugovore ter predlaga
še zaslišanje dodatnih dveh prič.
Dokazni sklep
10. Sodišče je v okviru
dokazovanja pogledalo listine upravnega spisa, predvsem sporne
račune, popravljene račune in CMR-obrazce. Dokazne predloge za
zaslišanje predstavnika tožeče stranke, predstavnika A., d.o.o.,
skladiščnika C. C. in računovodkinje D. D. je zavrnilo kot
prepozne, saj jih je tožnik prvič predlagal šele v tožbi oziroma v
pripravljalni vlogi, pri čemer ni pojasnil (na pisni poziv sodišča
in tudi na glavni obravnavi), zakaj jih ni predlagal že v upravnem
postopku.
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
11. Tožba ni
utemeljena.
12. Po prvem odstavku 46. člena
ZDDV-1, kot je veljal v obdobju inšpiciranih računov, so plačila
DDV oproščene dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec
ali oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njun račun z
ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo drugemu
davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki
delujeta kot taka v tej drugi državi članici. 79. člen takrat
veljavnega Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 določa, da davčni
zavezanec, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV na podlagi 46.
člena ZDDV-1, dokazuje, da je to blago odposlano ali odpeljano v
drugo državo članico, z računom in prevozno listino ali drugim
ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se
nanaša na prevoz blaga iz računa.
13. Kot sta pojasnila
prvostopenjski organ in toženka, sodišče pa se s to razlago v
celoti strinja, je dokazno breme glede pogojev za oproščeno dobavo
blaga v drugo državo članico na davčnem zavezancu, ki to dobavo
opravlja. To izhaja že iz določb prvega odstavka 46. člena ZDDV-1
in 79. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1, pa tudi iz zgoraj
navedene sodne prakse SEU[1],
na katero se je pravilno sklicevala že toženka. V sistemu DDV je
načeloma vsaka dobava blaga predmet obdavčitve z DDV, oproščene pa
so tiste dobave, za katere zakon izrecno določa oprostitev plačila
DDV in pod zakonsko določenimi pogoji. V primeru dobave blaga v
drugo državo članico mora davčni zavezanec, ki to dobavo opravlja
(torej tožnik), tudi z listinsko dokumentacijo izkazati pogoje za
oproščeno dobavo blaga v drugo državo članico, konkretno mora
dokazati, da je bilo blago dejansko odposlano ali odpeljano v drugo
državo članico drugemu davčnemu zavezancu.
14. V postopku nadzora je
prvostopenjski organ preveril račune in spremljajoče prevozne
listine in ugotovil pomanjkljivosti, kot so bile zgoraj navedene.
Ob takšnih pomanjkljivostih predvsem CMR-jev tudi sodišče, enako
kot davčna organa, ugotavlja, da z njimi tožnik ni uspel dokazati
pogojev za oproščeno dobavo blaga. Sodišče se s razlogi za
stališče, da CMR-ji ne dokazujejo pogojev za oprostitev, v celoti
strinja in se na te razloge v izogib ponavljanju in na podlagi
pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu
(v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje. Tožnik je k pripombam na
zapisnik predložil popravljene račune, na katerih je navedena ID za
DDV hrvaškega kupca, prav tako tudi klavzula o oproščeni dobavi
blaga po prvem odstavku 46. člena ZDDV-1. Vendar pa zgolj s tako
popravljenim računi tožnik, tudi po presoji sodišča, ni dokazal
uvodoma navedenih pogojev za oproščeno dobavo blaga, in sicer ni
dokazal, da prenosa blaga iz Slovenije na ozemlje Hrvaške. Ne gre
torej za to, da prvostopenjski organ popravljenih računov ni
sprejel, kot to očita tožnik, temveč za pravilno oceno
prvostopenjskega organa in toženke, da tudi s popravljenimi računi
tožnik, ob tako pomanjkljivih CMR-jih, ni uspel dokazati pogojev za
oprostitev. To je v izpodbijani odločbi tudi pojasnjeno, zato
odločba nima očitane kršitve 7. točke drugega odstavka 237. člena
ZUP. Drugih dokazov pa tožnik v upravnem postopku ni predlagal, v
upravnem sporu prvič predlagana zaslišanja prič pa so prepozni
predlogi in jih je zato sodišče kot takšne po določbi 52. členom
ZUS-1 zavrnilo. Ob navedenem je tako neutemeljen tudi tožbeni
očitek (podan sicer povsem pavšalno), da je organ kršil načelo
gotovosti, seznanjenosti in pomoči (7. člen ZDavP-2) ter načelo
materialne resnice. Odločba tudi ni bila izdana po prostem
preudarku, temveč na podlagi presoje pogojev po 46. členu ZDDV-1 v
povezavi s prvim odstavkom 79. člena Pravilnika o izvajanju
ZDDV-1.
15. Ob povedanem sodišče kot
sklepno ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane
odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena,
zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1
zavrnilo.
16. Odločitev o stroških temelji
na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo
zavrže oziroma zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške
postopka.
Področje:
DDV