EVROPSKA UNIJA
EVROPSKO SODIŠČE
Sodba Evropskega sodišča (šesti
senat) v zadevi: C-125/12
Datum: 13.06.2013
Zadeva: Promociones y
Construcciones BJ 200
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 199(1)(g)
Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, str. 1).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru prostovoljnega postopka zaradi
insolventnosti družbe Promociones y Construcciones BJ 200 SL (v
nadaljevanju: Promociones y Construcciones), v katerem je na
podlagi prodaje dveh nepremičnin v lasti te družbe nastala
obveznost plačila davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV)
.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V
uvodni izjavi 42 Direktive 2006/112 je navedeno:
„Države članice bi v posebnih primerih morale
imeti možnost določiti, da mora DDV plačati prejemnik dobavljenega
blaga ali opravljenih storitev. To bi državam članicam omogočilo
poenostavitev pravil ter preprečevanje davčne utaje in izogibanje
plačilu davka v določenih sektorjih in pri določenih vrstah
transakcij.“
4 Člen
199(1)(g) Direktive 2006/112 določa, da države članice lahko
določijo, da je oseba, ki je dolžna plačati DDV, davčni zavezanec,
za katerega se opravi dobava nepremičnin, ki jih prodaja dolžnik po
sodbi v postopku obvezne prodaje.
Špansko pravo
5 Člen
84(1) španskega zakona 37/1992 z dne 28. decembra 1992 o davku na
dodano vrednost (Ley 37/1992 del Impuesto sobre el Valor Añadido)
(BOE št. 312, 29. 12. 1992, str. 44247) določa:
„Osebe,ki so dolžne plačati davek,
so:
1. fizične
ali pravne osebe, ki se štejejo za družbo ali podjetnika in
dobavljajo blago ali opravljajo storitve, ki so predmet davka, z
izjemo določb naslednjih odstavkov;
2. družbe ali
podjetniki, za katere se opravijo transakcije, ki so predmet davka,
in sicer v teh primerih:
[…]
e) kadar gre
za dobave nepremičnin, opravljene kot posledica postopka zaradi
insolventnosti.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za
predhodno odločanje
6 S
sklepom z dne 22. februarja 2010 je bila razglašena insolventnost
družbe Promociones y Construcciones in se je začel ustrezen
prostovoljni postopek zaradi insolventnosti (proceso concursal
voluntario).
7 V
predhodni fazi tega postopka je upravitelj insolvenčnega postopka
predložitveno sodišče in upnika seznanil o premoženju in
obveznostih družbe Promociones y Construcciones.
8 Tako
se je pojavila priložnost za prodajo dveh nepremičnin v lasti te
družbe. Slednja je 31. januarja 2012 na podlagi ugodnega poročila
upravitelja insolvenčnega postopka in soglasja kupca, družbe
Banesto SA, vložila predlog za pridobitev dovoljenja za omenjeno
prodajo v skladu z zakonom 38/2011 z dne 10. oktobra 2011 o
spremembi zakona 22/2003 z dne 9. julija 2003 o postopku zaradi
insolventnosti (Ley 38/2011 de reforma de la Ley 22/2003, de 9 de
julio 2003, Concursal) (BOE št. 245 z dne 11. oktobra 2011, str.
106745).
9 Juzgado
de lo Mercantil n° 1 de Granada je s sklepom z dne 1.
februarja 2012, ki je postal pravnomočen in ni bil izpodbijan, to
prodajo razglasilo za prikladno in v prid upniški masi, ter jo
posledično dovolilo.
10 Po tem, ko
je bila ta prodaja – kot del poslovanja družbe Promociones y
Construcciones – dovoljena, sta nastala obdavčljiv dogodek za
namene DDV in posledično obveznost, da se Agencia Estatal de
Administración Tributaria (državna davčna uprava) plača ustrezen
znesek.
11 Predložitveno
sodišče izraža dvome glede tega, koga ta davčna obveznost bremeni,
in sicer ali družbo Promociones y Construcciones ali kupca
nepremičnin. Predložitveno sodišče meni, da je to vprašanje
pomembno za natančno določitev pogojev, pod katerimi mora potekati
dovoljena prodaja.
12 V teh
okoliščinah je Juzgado de lo Mercantil n° 1 de Granada
prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta
vprašanja:
„1) Ali je
treba člen 199(1)(g) Direktive [2006/112], ki določa, da ‚1. Države
članice lahko določijo, da je oseba, ki je dolžna plačati DDV,
davčni zavezanec, za katerega se opravi katera koli izmed
naslednjih storitev: […] (g) dobava nepremičnin, ki jih prodaja
dolžnik po sodbi v postopku obvezne prodaje‘, v sodnih postopkih,
pri katerih gre za postopek zaradi insolventnosti, začet na podlagi
razglasitve insolventnosti navedenega dolžnika, razlagati tako, da
se nanaša le na transakcije, ki strogo spoštujejo likvidacijsko
naravo postopka ali fazo likvidacije, v kateri je ta postopek, tako
da mora do odtujitve navedenih nepremičnin priti zaradi likvidacije
vsega dolžnikovega premoženja, ali pa glede na to, da se lahko
postopek zaradi insolventnosti med drugim zaključi z likvidacijo
insolventne družbe, zajema tudi vsakršen prenos nepremičnin, ki ga
insolventni dolžnik opravi med postopkom zaradi
insolventnosti?
2) Ali je
treba člen 199(1)(g) Direktive [2006/112] razlagati tako, da
„postopek obvezne prodaje“, na katerega se nanaša, zajema
kolektivni sodni postopek zaradi insolventnosti, v katerem je bila
– neodvisno od kakršne koli faze obvezne likvidacije njegovega
premoženja in zgolj zaradi prikladnosti – opravljena prostovoljna
prodaja dela ali delov njegovega premoženja, ali pa se, nasprotno,
nanaša le na prisilne izvršbe, namenjene likvidaciji premoženja
dolžnika po sodbi?
3) Ali je v
zadnjenavedenem primeru, če se člen 199(1)(g) Direktive [2006/112]
nanaša le na prisilne izvršbe, namenjene likvidaciji premoženja
dolžnika po sodbi, navedeno določbo mogoče razlagati tako, da ne
dopušča obrnitve položaja davčnega zavezanca za DDV za primere, ko
insolventni dolžnik opravi prenos nepremičnine zaradi prikladnosti
in ker to ustreza interesom postopka zaradi insolventnosti ter
neodvisno od kakršnega koli postopka likvidacije vsega njegovega
premoženja, in se torej ne sme uporabiti nacionalni zakon, s
katerim je bilo [področje stvarne uporabe] člena 199(1)(g)
Direktive 2006/112 razširjeno na primere, ki jih ta določba ne
zajema?“
Dopustnost vprašanj za predhodno
odločanje
13 Španska
vlada dopustnost vprašanj za predhodno odločanje izpodbija iz več
razlogov. Prvič, predložitveno sodišče naj bi ne bilo pristojno
Sodišču predložiti vprašanja, ki se nanašajo na pravilo, katerega
razlaga naj bi bila izključno v pristojnosti upravnih sodišč.
Drugič, ta vprašanja naj bi bila hipotetična in brez povezave s
predmetom spora v postopku v glavni stvari, in sicer ker naj bi
zadevala davčnopravno razmerje med kupcem nepremičnine in davčno
upravo ter naj bi posledično ne bila povezana s postopkom zaradi
insolventnosti. Tretjič, v predložitveni odločbi naj ne bi bili
obrazloženi razlogi, zakaj naj bi odgovor na navedena vprašanja bil
potreben, da bi predložitveno sodišče lahko izdalo svojo
sodbo.
14 Glede prve
trditve o neobstoju pristojnosti predložitvenega sodišča je treba
opozoriti, da Sodišče ni tisto, ki mora preizkusiti, ali je bila
predložitvena odločba izdana v skladu z nacionalnimi predpisi o
organizaciji sodišč in sodnih postopkih (glej sodbi z dne 11.
julija 1996 v zadevi SFEI in drugi, C-39/94, Recueil, str. I-3547,
točka 24, in z dne 1. decembra 2005 v zadevi Burtscher, C-213/04,
ZOdl., str. I-10309, točka 30).
15 Poleg tega
iz ustaljene sodne prakse izhaja, da izključno nacionalno sodišče –
ki odloča o sporu in mora prevzeti odgovornost za izrečeno sodno
odločbo – glede na značilnosti zadeve presodi nujnost pridobitve
predhodne odločbe, da bi lahko izdalo svojo sodbo, in upoštevnost
vprašanj, ki jih zastavi Sodišču. Posledično, kadar se postavljena
vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, mora Sodišče načeloma
odločiti (glej med drugim sodbo z dne 19. julija 2012 v zadevi
Garkalns, C-470/11, ZOdl., str. I-1721, točka 17 in navedena
sodna praksa). Upoštevnost vprašanj, ki se nanašajo na pravo Unije,
se torej domneva (zgoraj navedena sodba Garkalns, točka
18).
16 Glede druge
trditve, in sicer hipotetičnosti vprašanj za predhodno odločanje,
je treba ugotoviti, da ta trditev ni upoštevna. Po eni strani
namreč temelji na izhodišču, da je kupec nepremičnin tisti, ki je
zavezan plačati DDV. Vendar pa je cilj teh vprašanj ravno to, da se
ugotovi, kdo je zavezanec za plačilo DDV v okviru postopka zaradi
insolventnosti: insolventna družba, prodajalec nepremičnin ali
kupec. Po drugi strani, kot sicer poudarja predložitveno sodišče v
svoji predložitveni odločbi, so vprašanja za predhodno odločanje
upoštevna kar zadeva natančno določitev pogojev, pod katerimi mora
potekati dovoljena prodaja.
17 Glede tretje
trditve, in sicer pomanjkljive obrazložitve predložitvene odločbe,
je treba ugotoviti, da je tudi to trditev treba zavrniti. Iz
navedene odločbe namreč izhaja, da sta zato, ker je predložitveno
sodišče dovolilo prodajo nepremičnin, nastala obdavčljiv dogodek za
namene DDV in posledično obveznost, da se davčnim organom plača
ustrezen znesek. Ker je predložitveno sodišče izrazilo dvome glede
tega, kdo je zavezanec za plačilo tega davka, je zadržalo izvajanje
dodeljenega dovoljenja in Sodišču predložilo zadevna vprašanja za
predhodno odločanje.
18 Iz zgoraj
navedenega je razvidno, da so vprašanja za predhodno odločanje
dopustna.
Vprašanja za predhodno
odločanje
19 Predložitveno
sodišče s prvima vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v
bistvu sprašuje, ali je člen 199(1)(g) Direktive 2006/112 treba
razlagati tako, da pod pojem „postopek obvezne prodaje“ sodi vsaka
prodaja nepremičnine, ki jo dolžnik opravi v postopku zaradi
insolventnosti, vključno z začetno fazo, ki še ni likvidacijska in
kjer do prodaje pride na podlagi soglasja volj med
strankami.
20 V skladu s
členom 199(1)(g) Direktive 2006/112 države članice lahko določijo,
da je oseba, ki je dolžna plačati DDV, davčni zavezanec, za
katerega se opravi dobava nepremičnin, ki jih prodaja dolžnik po
sodbi v postopku obvezne prodaje.
21 Najprej je
treba poudariti, da čeprav španska različica te direktive uporablja
izraz „likvidacija“ („liquidación“), pa iz preučitve različnih
jezikovnih različic izhaja, da se najbolj uporablja izraz „postopek
obvezne prodaje“ (in sicer v češčini „řízení o nuceném prodeji“,
nemščini „Zwangsversteigerungsverfahren“, angleščini „compulsory
sale procedure“, litovščini „priverstinio pardavimo“, malteščini
„procedura ta’ bejgh obbligatorju“, portugalščini „um processo de
venda coerciva“ in slovaščini „konaní o nútenom predaji“). Tak
pojem zajema širše področje uporabe kot likvidacija v ožjem
pomenu.
22 V skladu z
ustaljeno sodno prakso se formulacija določbe prava Unije, v eni od
jezikovnih različic, ne more uporabljati kot edina podlaga za
razlago te določbe oziroma glede tega ne more imeti prednosti pred
drugimi jezikovnimi različicami. Tak pristop namreč ne bi bil
združljiv z zahtevo po enotni uporabi prava Unije. Če se med
jezikovnimi različicami besedila Skupnosti pojavijo razlike, je
sporno določbo treba razlagati glede na splošno sistematiko in
namen ureditve, katere del je (glej sodbi z dne 12. novembra 1998 v
zadevi Institute of the Motor Industry, C-149/97, Recueil, str.
I-7053, točka 16, in z dne 25. marca 2010 v zadevi Helmut Müller,
C-451/08, Recueil, str. I-2673, točka 38).
23 Prvič, glede
splošne sistematike člena 199(1)(g) Direktive 2006/112 je treba
poudariti, da ta člen pomeni izjemo od načela, zapisanega v členu
193 te direktive, v skladu s katerim je DDV dolžan plačati davčni
zavezanec, ki dobavlja obdavčljivo blago ali opravlja obdavčljivo
storitev. Navedeni člen 199 namreč omogoča državam članicam, da v
primerih, navedenih v njegovem odstavku 1, od (a) do (g), uporabijo
mehanizem postopka obrnjene davčne obveznosti, na podlagi katerega
je DDV dolžan plačati davčni zavezanec, za katerega se opravi z DDV
obdavčljiva transakcija.
24 Kot sta
Evropska komisija in madžarska vlada navedli v svojih stališčih,
predloženih Sodišču, je bila določba iz člena 199(1)(g) Direktive
2006/112 v besedilo Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977
o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni
sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL,
posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23) prvič
vstavljena z Direktivo Sveta 2006/69/ES z dne 24. julija 2006 o
spremembah Direktive 77/388/EGS v zvezi z nekaterimi ukrepi za
poenostavitev postopka za obračunavanje davka na dodano vrednost in
za pomoč pri preprečevanju davčne utaje ali izogibanja davku ter o
razveljavitvi nekaterih odločb o odobritvi odstopanj (UL L 221,
str. 9).
25 Kot izhaja
iz uvodne izjave 1 Direktive 2006/69, je bil njen cilj vsem državam
članicam omogočiti, da uporabijo nekatera odstopanja, ki so bila
odobrena posameznim državam in katerih namen je boj proti davčni
utaji in izogibanju davku.
26 Odstopanja,
ki so bila podlaga za oblikovanje člena 199(1)(g) Direktive
2006/112, so bila upravičena s tem, da zavezanec za plačilo davka v
primerih, določenih s temi odstopanji, največkrat ni zmogel plačati
odmerjenega DDV zaradi finančnih težav, s katerimi se je
soočal,.
27 Poudariti je
treba, da se člen 21(2) – v različici, določeni v členu 28g
(c)(vii) Direktive 77/388, kot je bila spremenjena z Direktivo
2006/69 – sicer nanaša na „postopek obvezne prodaje“, Predlog
direktive Sveta o spremembi Direktive 77/388/EGS v zvezi z
nekaterimi ukrepi za poenostavitev postopka za računanje davka na
dodano vrednost in za pomoč pri preprečevanju utaje in izogibanja
davkom ter o preklicu nekaterih odločb o dovoljenju odstopanj
(COM(2005) 89 final) pa je omenjal ožji pojem, in sicer „sodno
likvidacijo“. Zakonodajalčev namen torej ni bil uporabo mehanizma
obrnjene davčne obveznosti omejiti na postopke zaradi likvidacije
premoženja dolžnika v ožjem smislu, ampak temu mehanizmu dati širše
področje uporabe.
28 Drugič,
glede cilja člena 199(1)(g) Direktive 2006/112 je treba poudariti,
da bi v skladu z uvodno izjavo 42 te direktive države članice
morale imeti možnost uporabiti mehanizem obrnjene davčne obveznosti
v določenih sektorjih ali pri določenih vrstah transakcij, da bi se
tako omogočilo poenostavitev pravil ter preprečevanje davčne utaje
in izogibanje plačilu davka. Ta določba tako davčnim organom
omogoča, da poberejo DDV, obračunan za zadevne transakcije, in
sicer če je okrnjena dolžnikova sposobnost plačati ta
davek.
29 Ker je
dolžnikova sposobnost plačati davčnim organom DDV, obračunan za
prodajo nepremičnine, vprašljiva od začetku postopka zaradi
insolventnosti, saj se je ta sprožil z razglasitvijo insolventnosti
tega dolžnika, uporaba sistema obrnjene davčne obveznosti ne sme
biti omejena na prodajo nepremičnin, do katere pride v okviru
postopka likvidacija premoženja nesolventnega dolžnika. Okoliščina,
da je slednji z namenom poplačila upnikov ali ponovnega zagona
svoje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti prisiljen navedene
nepremičnine prodati v okviru takega postopka zaradi
insolventnosti, ki nima učinka likvidacije, kakršen je v postopku v
glavni stvari, zadošča za upravičitev uporabe sistema obrnjene
davčne obveznosti.
30 Iz
navedenega izhaja, da se mehanizem obrnjene davčne obveznosti lahko
uporabi za prodajo nepremičnine, ki jo opravi dolžnik po sodbi v
okviru katerega koli postopka zaradi insolventnosti, naj ima
slednji naravo likvidacije ali ne, pod pogojem, da je ta prodaja
potrebna za poplačilo upnikov ali ponovni zagon gospodarske oziroma
poklicne dejavnosti dolžnika.
31 Res je
sicer, da je člen 199(1)(g) Direktive 2006/112 izjema od normalne
ureditve te direktive in ga je zato v skladu z ustaljeno sodno
prakso treba razlagati ozko. Vendar pa je treba poudariti, da s
tako ozko razlago tej določbi ne smejo biti odvzeti njeni učinki
(sodba z dne 13. decembra 2012 v zadevi BLV Wohn- und
Gewerbebau, C-395/11, še neobjavljena v ZOdl., točka 33 in navedena
sodna praksa). Omejiti uporabo sistema obrnjene davčne obveznosti
na prodajo nepremičnin, do katere pride v okviru postopka
likvidacija premoženja dolžnika, pa ne bi prispevalo k celovitemu
doseganju želenega cilja, saj nevarnost davčne utaje in izogibanja
plačilu davka obstaja od trenutka razglasitve dolžnikove
insolventnosti.
32 Posledično
je na prvo in drugo vprašanje treba odgovoriti, da je člen
199(1)(g) Direktive 2006/112 treba razlagati tako, da pod pojem
postopek obvezne prodaje sodi vsaka prodaja nepremičnine, ki jo
opravi dolžnik po sodbi, in sicer tako v okviru postopka
likvidacije njegovega premoženja, kakor tudi v okviru postopka
zaradi insolventnosti, do katerega pride pred postopkom
likvidacije, pod pogojem, da je ta prodaja potrebna za poplačilo
upnikov ali ponovni zagon gospodarske oziroma poklicne dejavnosti
navedenega dolžnika.
33 Glede na
odgovor na prvo in drugo vprašanje na tretje vprašanje ni treba
odgovoriti.
Stroški
34 Ker je ta
postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški
omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat)
razsodilo:
Člen 199(1)(g) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je
treba razlagati tako, da pod pojem postopek obvezne prodaje sodi
vsaka prodaja nepremičnine, ki jo opravi dolžnik po sodbi, in sicer
tako v okviru postopka likvidacije njegovega premoženja, kakor tudi
v okviru postopka zaradi insolventnosti, do katerega pride pred
postopkom likvidacije, pod pogojem, da je ta prodaja potrebna za
poplačilo upnikov ali ponovni zagon gospodarske oziroma poklicne
dejavnosti navedenega dolžnika.