Številka:
08/DS/2015
Datum:
10.03.2015
Vprašanje – opis problema
Slovenski davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in s
sedežem v Sloveniji (v nadaljevanju SI), je v februarju 2015
opravil elektronske storitve, kot so te opredeljene v Prilogi I a k
ZDDV-1 (oz.
v 7. členu Izvedbene uredbe Sveta (ES) št. 282/2011) različnim
naročnikom/prejemnikom, in sicer:
·
osebam, ki niso davčni zavezanci, s stalnim prebivališčem v drugih
državah članicah Unije;
·
davčnim zavezancem, identificiranim za namene DDV in s sedež v
drugih državah članicah Unije.
Druge okoliščine:
- SI ne uporablja posebne ureditve za telekomunikacijske storitve,
storitve oddajanja ali elektronske storitve, ki jih opravljajo
davčni zavezanci s sedežem znotraj Unije, vendar ne v državi
članici potrošnje (130.b člen ZDDV-1).
Vprašanji:
1. Kje je kraj opravljanja elektronskih storitev
skladno z določili ZDDV-1, če je naročnik/prejemnik
storitev:
·
(fizična) oseba, ki ni davčni
zavezanec, s stalnim ali običajnim prebivališčem v drugi državi
članici Unije?;
·
davčni zavezanec, identificiran za
namene DDV in s sedežem v drugi državi članici Unije?
2. V odvisnosti od odgovora na prejšnje vprašanje,
kdo je plačnik DDV za opravljeno elektronsko storitev v posameznem
primeru?
Mnenje
Za storitve, opravljene (fizičnim) osebam, ki niso davčni
zavezanci, je kraj opravljene storitve na podlagi prvega odstavka
30.c člena ZDDV-1 v tisti državi
članici Unije, kjer ima ta oseba stalno oz. običajno prebivališče.
SI je dolžan upoštevati zakonske predpise, ki veljajo v tej državi
– identifikacija za namene DDV ter plačilo DDV skladno nacionalnimi
predpisi s področja DDV.
Za storitve, opravljene davčnim
zavezancem, identificiranim za namene DDV in s sedežem v drugi
državi članici Unije, je skladno z določilom prvega odstavka 25.
člena ZDDV-1 kraj opravljanja storitev v državi, kjer ima
naročnik/prejemnik storitev sedež dejavnosti. Plačnik DDV je na
podlagi 196. člena Direktive Sveta 2006/112/ES prejemnik
storitev.
Obrazložitev
A) Opredelitev kraja opravljanja elektronskih
storitev
A1) Prejemnik/naročnik elektronskih storitev je oseba, ki ni
davčni zavezanec
Poglavitno spremembo v zvezi s prenosom določb Direktive Sveta
2008/8/ES[1]
predstavlja širitev uporabe posebnega pravila pri opredelitvi kraja
opravljanja storitev skladno s 30.c členom ZDDV-1 (novela
ZDDV-1H).
3.3. Posebna
pravila
30.c člen ZDDV-1
(telekomunikacijske storitve,
storitve oddajanja in elektronske storitve osebam, ki niso davčni
zavezanci)
(1) Kadar so
telekomunikacijske storitve, storitve radijskega in televizijskega
oddajanja ali elektronske storitve, zlasti tiste iz Priloge
I a tega zakona, opravljene osebi, ki ni davčni zavezanec, je
kraj opravljene storitve kraj, kjer ima ta oseba sedež, stalno ali
običajno prebivališče.
(2) Kadar izvajalec storitve in
naročnik komunicirata po elektronski pošti, to samo po sebi ne
pomeni, da je opravljena storitev elektronsko opravljena
storitev.
Do 31.12.2014 se je namreč 30.c člen ZDDV-1 uporabljal ob
izpolnjevanju naslednjih pogojev:
·
opravljena je bila le elektronska
storitev;
·
prejemnik/naročnik elektronske storitve je
bila oseba, ki ni davčni zavezanec s sedežem oz. s
stalnim ali običajnim prebivališčem v državi
članici;
·
izvajalec elektronske storitve je bil davčni zavezanec, katerega
sedež dejavnosti ali stalna poslovna enota, iz katere je bila
opravljena storitev, je zunaj Unije.
Od 01.01.2015 pa se določila 30.c člena ZDDV-1 uporabljajo:
·
tudi za telekomunikacijske storitve ter storitve radijskega
in televizijskega oddajanja;
·
ne glede na to, kje ima prejemnik storitve (oseba, ki ni davčni
zavezanec) svoj sedež, stalno oz. običajno prebivališče
(v Uniji ali izven Unije);
·
ne glede na to, kje ima davčni zavezanec
-
izvajalec storitve svoj sedež (v Uniji ali izven
Unije).
Pravilna uporaba pravil o kraju opravljanja storitev je predvsem
odvisna od tega, ali je prejemnik davčni zavezanec ali ne. Pri
opredelitvi le tega nam je v pomoč Izvedbena uredba Sveta 282/2011,
ki za določitev prejemnikovega statusa določa, katera dokazila bi
od prejemnika moral pridobiti izvajalec storitev - SI (glej 18.
člen Izvedbene uredbe Sveta 282/2011).
Člen 18 Izvedbene
uredbe Sveta 282/2011
[…]
2. Razen če
razpolaga z nasprotnimi informacijami, lahko izvajalec šteje, da
prejemnik s sedežem v Skupnosti nima statusa davčnega
zavezanca, če lahko dokaže, da mu zadevni prejemnik ni sporočil
osebne identifikacijske številke DDV.
Izvajalec
telekomunikacijskih storitev,
storitev oddajanja ali elektronsko opravljenih storitev lahko
prejemnika, ki ima sedež v Skupnosti, ne glede na nasprotne
informacije obravnava kot osebo, ki ni davčni zavezanec, dokler mu
prejemnik ne sporoči svoje osebne identifikacijske številke za
DDV.
[…]
Ob predpostavki, da je prejemnik elektronskih storitev oseba, ki ni
davčni zavezanec, lahko zaključimo, da je kraj opravljene storitve
na podlagi prvega odstavka 30.c člena ZDDV-1 kraj, kjer ima ta
oseba stalno oz. običajno prebivališče.
Informativno - pojem »stalno« oz. »običajno« prebivališče fizične
osebe podrobneje opredeljuje 12. in 13. člen Izvedbene uredbe Sveta
282/2011.
Člen 12 Izvedbene
uredbe Sveta 282/2011
Za namene
uporabe Direktive 2006/112/ES je „stalno prebivališče“ fizične
osebe, ki je ali ni davčni zavezanec, prebivališče, vneseno
v register prebivalstva ali v podoben register, ali naslov, ki ga
ta oseba navede ustreznim davčnim organom, razen če obstajajo
dokazi, da ta naslov ne ustreza realnosti.
Člen 13 Izvedbene
uredbe Sveta 282/2011
„Običajno
prebivališče“ fizične osebe, ki je ali ni davčni
zavezanec, iz Direktive 2006/112/ES je kraj, kjer ta fizična
oseba običajno prebiva zaradi zasebnih ali poklicnih
vezi.
Če so poklicne vezi
v državi, ki ni država osebnih vezi, ali če poklicne vezi ne
obstajajo, se kraj običajnega prebivališča določi na podlagi
zasebnih vezi, ki kažejo na tesno povezavo med fizično osebo in
krajem, v katerem ta prebiva.
A2) Prejemnik/naročnik storitev je davčni zavezanec,
identificiran za namene DDV in s sedežem v drugi državi članici
Unije
Skladno z 18. členom Izvedbene uredbe Sveta 282/2011 lahko
izvajalec storitev šteje, da ima prejemnik storitev s sedežem v
Uniji status davčnega zavezanca, če mu je prejemnik sporočil svojo
identifikacijsko številko za namene DDV.
Člen 18 Izvedbene
uredbe Sveta 282/2011
1. Razen če
razpolaga z nasprotnimi informacijami, lahko izvajalec šteje, da
ima prejemnik s sedežem v Skupnosti status davčnega
zavezanca:
(a) če mu je
prejemnik sporočil svojo osebno identifikacijsko številko DDV
in izvajalec pridobi potrditev iz člena 31 Uredbe Sveta (ES) št.
904/2010 z dne 7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti
goljufijam na področju davka na dodano vrednost5;
(b) če prejemnik
še ni prejel osebne identifikacijske številke DDV, vendar je
seznanil izvajalca, da je zanjo zaprosil in izvajalec pridobi
katero koli drugo dokazilo, iz katerega se lahko razbere, da je
le-ta davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, ki
je lahko identificiran(-a) za DDV, in če z običajnimi
poslovnimi varnostnimi ukrepi, kot so ukrepi v zvezi s preverjanjem
identitete ali plačil, v razumni meri preveri točnost informacij,
ki mu jih je poslal prejemnik.
[…]
Glede na to, da 30.c člen ZDDV-1 določa pravila glede opredelitve
kraja opravljanja (elektronskih) storitev, ki se opravijo
osebam, ki niso davčni zavezanci, prav tako pa nobeno drugo
posebno pravilo ne določa pravil glede opredelitve takega kraja,
kadar so elektronske storitve opravljene davčnim zavezancem, se za
opredelitev kraja opravljanja storitev uporabi splošno
pravilo[2].
3.2. Splošna
pravila
25. člen ZDDV-1
(splošna pravila)
(1) Kraj opravljanja storitev,
ki jih prejme davčni zavezanec, ki deluje kot tak, je kraj, kjer
ima ta davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti. Če so te
storitve opravljene stalni poslovni enoti davčnega zavezanca, ki ni
v kraju, kjer ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh
storitev kraj, kjer ima ta davčni zavezanec stalno poslovno enoto.
Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj
opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki prejme te
storitve, stalno oziroma običajno prebivališče.
[…]
Ker imajo v opisanem primeru davčni zavezanci, katerim se opravijo
elektronske storitve, sedež svoje dejavnosti v drugi državi članici
Unije, je kraj opravljanja elektronskih storitev skladno s prvim
odstavkom 25. člena ZDDV-1 (primerjalno glej tudi 44. člen
Direktive Sveta 2006/112/ES) v državi članici sedeža
prejemnika/naročnika storitev.
V obeh primerih opravljanja elektronskih storitev in ne glede na
status prejemnika storitev (davčni zavezanec ali oseba, ki ni
davčni zavezanec) lahko zaključimo, da je kraj opravljanja storitev
kraj, kjer ima prejemnik storitev sedež dejavnosti oz.
stalno/običajno prebivališče.
B) Opredelitev plačnika DDV
B1)
Prejemnik/naročnik elektronskih storitev je oseba, ki ni davčni
zavezanec
S pravilno določitvijo kraja
opravljanja storitev je navsezadnje treba še določiti, kdo je
dolžan plačati DDV, zlasti za storitve, ki jih opravi SI, ki nima
sedeža v državi članici, v kateri se (skladno s pravili glede
opredelitve kraja opravljanja storitev) šteje, da je storitev
opravljena.
Ker v opisanem primeru določila
ZDDV-1 glede opredelitve plačnika DDV v drugi državi članici ne
pridejo v poštev, nam pri določitvi le-tega pomagajo določila
Direktive Sveta 2006/112/ES.
Osnovno pravilo glede opredelitve
plačnika DDV skladno z določilom 193. člena Direktive Sveta
2006/112/ES je, da je DDV dolžan plačati vsak davčni zavezanec, ki
dobavlja obdavčljivo blago ali opravlja obdavčljivo storitev, razen
v primerih, kjer je DDV dolžna plačati druga oseba (t. i. obrnjena
davčna obveznost).
Člen 193 Direktive Sveta
2006/112/ES
DDV je dolžan plačati davčni
zavezanec, ki dobavlja obdavčljivo blago ali opravlja obdavčljivo
storitev, razen v primerih, v katerih je davek v skladu s členi 194
do 199b in členom 202 dolžna plačati druga oseba.
V primeru, kadar SI opravi
elektronske storitve osebam, ki niso davčni
zavezanci, in katerih kraj opravljanja storitev je ozemlje
države članice stalnega oz. običajnega prebivališča te osebe,
Direktiva 2006/112/ES teh prejemnikov storitev v nobenem primeru ne
šteje za plačnike DDV. Posledično je ob upoštevanju 193. člena
Direktive Sveta 2006/112/ES SI dolžan plačati DDV v državi članici,
kjer se skladno s 30.c členom ZDDV-1 šteje, da so opravljene
elektronske storitve. To pomeni, da je SI na ozemlju druge države
članice Unije dolžan pridobiti identifikacijsko številko za namene
DDV ter od izvedene storitve obračunati in plačati DDV.
Posebno opozorilo - Administrativni
obveznosti izpolnjevanja predpisov s področja DDV v drugih državah
članicah skladno s predpisi teh držav bi se SI lahko izognil, če bi
se predhodno prijavil v posebno ureditev za telekomunikacijske
storitve, storitve radijskega in televizijskega oddajanja ter
elektronske storitve, ki se uporablja za zavezance s sedežem v
Uniji, vendar ne s sedežem v državi članici potrošnje storitev, o
čemer smo že pisali v 2. delu DDV časnika, št. 05/14 z dne
10.12.2014.
B2) Prejemnik/naročnik storitev je davčni zavezanec,
identificiran za namene DDV in s sedežem v drugi državi članici
Unije
Kadar pa SI opravlja elektronske
storitve davčnim zavezancem, identificiranim za namene DDV
in s sedežem v drugi državi članici, pri čemer je na podlagi prvega
odstavka 25. člena ZDDV-1 (oz. 44. člena Direktive Sveta
2006/112/ES) kraj opravljanja storitev v državi članici sedeža
prejemnika storitev, Direktiva Sveta 2006/112/ES v 196. členu
določa izjemo pri določitvi plačnika DDV.
Člen 196
DDV je dolžan plačati vsak davčni
zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, identificirana
za namene DDV, kateremu/kateri se opravijo storitve iz člena 44, če
te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža na ozemlju
zadevne države članice.
Tako je v opisanem primeru DDV
dolžan plačati vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV,
kateremu se opravijo storitve iz 44. člena Direktive Sveta
2006/112/ES.
Veljavna zakonodaja
(ustrezni zakonski in podzakonski predpisi) ter ostali predpisi v
času izdaje strokovnega mnenja:
·
Zakon o davku na dodano vrednost
(ZDDV-1), Uradni list RS, št.
13/11-UPB3, 18/11-ZDDV-1D, 78/11-ZDDV-1E, 38/12-ZDDV-1F,
83/12-ZDDV-1G, 46/13-ZIPRS1314-A in
86/14-ZDDV-1H.
·
Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano
vrednost (PZDDV), Uradni list RS, št. 141/06,
52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09, 27/10, 104/10, 110/10, 82/11,
106/11, 108/11, 102/12, 54/13, 85/14 in 95/14.
·
Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15.
marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES
o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (Uradni list EU, št.
L 77/11, L 290/12, L 284/13 in L 294/14).
·
Direktiva Sveta 2006/112/ES
(Uradni list
EU, št. L 347/06), Direktiva Sveta 2006/138/ES (Uradni list EU, št.
L 384/06), Direktiva Sveta 2007/75/ES (Uradni list EU, št. L
346/07), Direktiva Sveta 2008/8/ES (Uradni list EU, št. L 44/08),
Direktiva Sveta 2008/9/ES (Uradni list EU, št. L 44/08), Direktiva
Sveta 2008/117/ES (Uradni list EU, št. 14/09), Direktiva Sveta
2009/47/ES (Uradni list EU, št. L 116/09), Direktive Sveta
2009/69/ES (Uradni list EU, št. L 175/09), Direktiva Sveta
2009/132/ES (Uradni list EU, št. L 292/09), Direktiva Sveta
2009/162/EU (Uradni list EU, št. L 10/10), Direktiva Sveta
2010/23/EU (Uradni list EU, št. L 72/10), Direktiva Sveta
2010/45/EU (Uradni list EU, št. L189/10), Direktiva Sveta
2010/88/EU (Uradni list EU, št. L 326/10), Direktiva Sveta
2013/42/EU (Uradni list EU, št. L 201/13), Direktiva Sveta
2013/43/EU (Uradni list EU, št. L 201/13) in Direktiva Sveta
2013/61/EU (Uradni list EU, št. L 353/13).