EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (osmi
senat) v zadevi: C-283/12
Datum: 26.09.2013
Zadeva: Serebryannay
vek
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 2(1)(c),
26, 62 in 63 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o
skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, str. 1, v
nadaljevanju: Direktiva o DDV).
2 Predlog
je bil vložen v okviru spora med družbo Serebryannay vek EOOD (v
nadaljevanju: Serebryannay vek) in Direktor na Direkcia „Obžalvane
i upravlenie na izpalnenieto“ – Varna pri Centralno upravlenie na
Nacionalna agencia za prihodite (direktor direktorata za pritožbe
in vodenje izvršbe v Varni pri centralni upravi državne agencije za
prihodke, v nadaljevanju: Direktor) glede odmerne odločbe, s katero
je bilo družbi Serebryannay vek naloženo plačilo davka na dodano
vrednost (v nadaljevanju: DDV) za mesec julij 2010.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 2(1)
Direktive o DDV določa:
„Predmet DDV so naslednje
transakcije:
[…]
(c) storitve,
ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju
države članice za plačilo;
[…]“
4 Člen
26(1) te direktive določa:
„Vsaka od naslednjih transakcij še šteje za
opravljanje storitev za plačilo:
(a) uporaba
blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za zasebno rabo
davčnega zavezanca ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih ali
splošneje za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, če je
bila za takšno blago dana pravica do celotnega ali delnega odbitka
DDV;
(b) opravljanje
storitev, ki jih davčni zavezanec opravi brezplačno za svojo
zasebno rabo ali za zasebno rabo svojih zaposlenih ali splošneje za
druge namene kot za namene svoje dejavnosti.“
5 Člen
62 navedene direktive določa:
„ Za namene te direktive:
1. je
‚obdavčljivi dogodek‘ dogodek, s katerim so izpolnjeni pravni
pogoji, potrebni za nastanek obveznosti obračuna DDV;
2. ,obveznost
obračuna‘ DDV nastane v trenutku, ko ima davčni organ po zakonu
pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi
se plačilo lahko odloži.“
6 Člen
63 Direktive o DDV določa, da „[o]bdavčljivi dogodek in s tem
obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so
storitve opravljene“.
7 Člen
65 te direktive določa, da v primeru, „[č]e je plačilo izvršeno
pred opravljeno dobavo blaga ali preden so storitve opravljene,
nastane obveznost obračuna DDV v trenutku prejema plačila in od
prejetega zneska“.
8 Člen
73 navedene direktive določa:
„Pri dobavah blaga in opravljanju storitev,
razen tistih iz členov 74 do 77, davčna osnova zajema vse, kar
predstavlja plačilo, ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj
ali izvajalec od pridobitelja, prejemnika ali tretje osebe za te
dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno
takšnih dobav.“
9 Člen
75 Direktive o DDV določa:
„Pri opravljanju storitev iz člena 26, ki
vključujejo uporabo blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja,
za zasebno rabo in pri storitvah, ki se opravijo brezplačno, davčno
osnovo sestavljajo celotni stroški davčnega zavezanca za opravljene
storitve.“
10 Člen 80(1)
te direktive določa, da lahko države članice, zato da se prepreči
davčna utaja ali izogibanje plačilu davka, sprejmejo ukrepe, s
katerimi zagotovijo, da je glede dobave blaga ali opravljanja
storitev, kadar med dobavitelji ali ponudniki in prejemniki
obstajajo družinske ali druge tesne osebne vezi, upravne,
lastniške, članske, finančne ali pravne vezi, kakor jih opredeljuje
država članica, davčna osnova pri transakcijah, navedenih v tem
členu, enaka tržni vrednosti.
Bolgarsko pravo
11 Člen 2(1)
zakona o davku na dodano vrednost (Zakon za danak varhu dobavenata
stoynost, DV št. 63 z dne 4. avgusta 2006), v različici, ki se
uporablja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: ZDDS),
določa, da je predmet DDV vsako odplačno opravljanje
storitev.
12 Člen 9
ZDDS določa:
„1. Opravljanje
storitev je vsako izvajanje storitev.
2. Opravljanje
storitev je tudi:
[…]
4. opravljanje
storitve s strani lastnika/uporabnika zaradi popravila/izboljšave
najetega ali v uporabo danega premoženja.
3. Za
storitev za plačilo šteje:
1. opravljanje
storitev za zasebne potrebe davčnega zavezanca, ki je fizična
oseba, lastnik, zaposleni ali tretja oseba, če je pri izvedbi
uporabljeno blago, pri katerega izdelavi, uvozu ali pridobitvi je
bil v celoti ali delno odbit vstopni davek;
2. neodplačno
opravljanje storitev za zasebne potrebe davčnega zavezanca, ki je
fizična oseba, lastnik, zaposleni ali tretja oseba.
4. Odstavek 3
ne velja za:
[…]
2. neodplačno
opravljanje storitev s strani lastnika/uporabnika zaradi popravila
najetega ali v uporabo prepuščenega premoženja v primerih, ko je
lastnik/uporabnik premoženje, ki ga je najel ali ki mu je bilo
prepuščeno v uporabo, dejansko neprekinjeno uporabljal vsaj tri
leta;
3. neodplačno
opravljanje storitev s strani koncesionarja zaradi izboljšave
premoženja, ki mu je bilo prepuščeno v uporabo, če je to pogoj
in/ali obveznost iz koncesijske pogodbe;
[…]“
13 Člen 25 ZDDS
določa:
„1. ,Obdavčljivi
dogodek‘ v smislu tega zakona je dobava blaga ali opravljanje
storitev, ki jih izvrši oseba, ki je davčni zavezanec v skladu s
tem zakonom […]
2. Obdavčljivi
dogodek nastane takrat, ko se prenese lastninska pravica ali opravi
storitev.
3. Z izjemo
primerov iz odstavka 2 obdavčljivi dogodek nastane:
[…]
6. z
dejanskim vračilom popravljenega in/ali izboljšanega premoženja ob
izteku pogodbe ali ob prenehanju uporabe premoženja, kadar
lastnik/uporabnik neodplačno opravi storitev popravila in/ali
izboljšave najetega ali v uporabo prepuščenega premoženja in pogoji
iz člena 9(4), točki 2 in 3, niso izpolnjeni.
[…]
6. Z
nastankom obdavčljivega dogodka v skladu z odstavki 2, 3 in
4:
1. v zvezi z
obdavčljivo transakcijo v skladu s tem zakonom nastane obveznost
obračuna davka, za registrirano osebo pa obveznost plačila
davka.
[…]“
14 Člen 26
ZDDS določa:
„[…]
2. Davčna
osnova se določi na podlagi vsega, kar spada v protidajatev, ki jo
je dobavitelj ali izvajalec storitve v zvezi s transakcijo prejel
od pridobitelja ali prejemnika storitve ali druge osebe ali ki mu
jo dolguje pridobitelj ali prejemnik storitve ali druga oseba,
izražena v levih in stotinkah brez davka iz tega zakona. Za
protidajatev v zvezi s transakcijo ne štejejo plačila obresti in
pogodbenih kazni, ki imajo značilnosti odškodnine.
[…]
7. Če je
protidajatev popolnoma ali deloma določena v blagu ali storitvah
(plačilo je popolnoma ali deloma v blagu ali storitvah), je davčna
osnova tržna vrednost dobavljenega blaga ali opravljene storitve,
izračunana ob nastanku obveznosti obračuna davka.“
15 Člen 27(3)
ZDDS določa:
„[…]
3. Davčna
osnova je enaka tržni vrednosti pri teh transakcijah:
1. transakcije
med povezanimi osebami;
[…]
3. neodplačne
transakcije v smislu člena 9(2), točka 4.“
16 Člen 130
ZDDS določa:
„1. Če gre za
transakcijo, pri kateri je protidajatev (v celoti ali deloma)
določena v blagu ali storitvah, se domneva, da gre za dve povezani
transakciji, pri čemer se šteje, da je dobavitelj ali ponudnik
storitev prodajalec tega, kar daje, in kupec tega, kar
prejme.
2. Za
nastanek obdavčljivega dogodka za transakcije iz odstavka 1 se
uporabljajo splošne določbe tega zakona.
3. Transakcija
iz odstavka 1, pri kateri obdavčljivi dogodek nastane prej, se
šteje (v celoti ali deloma) kot predplačilo za drugo
transakcijo.“
17 V skladu s
členom 1, točka 8, dodatnih določb k ZDDS je transakcija
„neodplačna“, če se zanjo ne zahteva protidajatev ali če vrednost
tistega, kar je bilo dano, večkrat presega vrednost tistega, kar je
bilo prejeto.
18 Člen 51
zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Zakon za korporativnoto i
podohodno oblagane) določa:
„1. Neopredmetena
osnovna sredstva v davčnem smislu so:
1. pridobljena
nedenarna sredstva, ki:
(a) nimajo fizične substance;
(b) se uporabljajo več kot dvanajst
mesecev;
(c) imajo omejen čas uporabe;
(d) imajo vrednost, ki je enako visoka ali višja
kot najnižja vrednost:
(aa) neopredmetenih osnovnih sredstev, ki je
bila določena na podlagi računovodskih metod in metod za
ocenjevanje vrednosti, ki jih uporablja davčni
zavezanec;
(bb) v višini 700 BGN;
[…]
3. zneski, ki
so bili zaračunani v okviru poslovne dejavnosti, pri kateri se je
gospodarska korist najetega ali v uporabo prepuščenega osnovnega
sredstva povečala; ti zneski v davčnem smislu niso opredmetena
osnovna sredstva.
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanja za
predhodno odločanje
19 Družba
Serebryannay vek je enoosebna družba z omejeno odgovornostjo,
katere lastnik je B. V. Bodzuliak, ki je hkrati njen poslovodja. Iz
sodnega registra izhaja, da je družba med drugim registrirana za
oddajo nepremičnin, turizem in hotelirstvo.
20 Junija 2009
je B. V. Bodzuliak v svojem imenu kupil stanovanje v apartmajskem
hotelu v mestu Varna. V istem mestu je pridobil še eno stanovanje.
Ti stanovanji sta prijavljeni kot skupno premoženje B. V.
Bodzuliaka in njegove soproge (v nadaljevanju:
lastnika).
21 B. V.
Bodzuliak je 8. aprila 2009 v svojem imenu z družbo Serebryannay
vek sklenil pogodbi z enako vsebino, v skladu s katerima je tej
družbi dodelil „stvarno pravico do uporabe“ njegovih nepremičnin,
ki so bile izgrajene do IV gradbene faze, med drugim omenjenih dveh
stanovanj, za čas petih let z možnostjo podaljšanja. Predvideno je
bilo, da bo družba Serebryannay ti dve stanovanji oddala v najem
tretjim osebam.
22 V skladu s
tema pogodbama družbi Serebryannay vek v času veljavnosti teh
pogodb lastnikoma ni treba plačevati najemnine. Namesto tega se je
družba zavezala, da bo v svojem imenu, na svoje stroške in po svoji
presoji opravila zaključna gradbena in montažna dela, med drugim
nakup in polaganje podov, opremljanje, barvanje in postavitev
sanitarne opreme, da bi se pridobilo uporabno dovoljenje za
stanovanji in začelo z njihovim izkoriščanjem. Določeno je bilo, da
bosta lastnika stanovanji po koncu veljavnosti teh pogodb prevzela
skupaj z vso opremo.
23 Davčna
uprava je 21. oktobra 2010 opravila nadzor in izdala odmerno
odločbo za mesec julij 2010. Štela je, da je družba Serebryannay
vek brezplačno opravila storitve v korist lastnikov in da je davčna
osnova za to storitev vrednost izdatkov, ki jih je imela ta družba
z opravo teh storitev.
24 Družba
Serebryannay vek je pri Direktorju zoper to odmerno odločbo vložila
pritožbo v upravnem postopku. Z odločbo z dne 10. junija 2011 je
Direktor razveljavil to odločbo in zadevo vrnil davčni upravi v
ponovno odločanje. V bistvu je menil, da je šlo za menjavo
storitev, ker je družba Serebryannay vek stanovanji dobila v najem
kot plačilo za storitve zaključnih del in opremljanja teh
stanovanj. V zvezi s to razlago je Direktor na podlagi člena 26(7)
ZDDS ugotovil, da je davčna osnova storitev izvedbe zaključnih del
in opremljanja teh stanovanj tržna cena teh storitev, ki jo je
treba ugotoviti v ponovni presoji.
25 Davčna
uprava je tako opravila ponovni preizkus in ugotovila, da je šlo za
menjavo storitev – to je storitev izvedbe zaključnih del in
opremljanja, ki jo je opravila družba Serebryannay vek, in storitve
oddaje v najem, ki sta jo opravila lastnika – v smislu člena 130
ZDDS, ker je B. V. Bodzuliak lastnik stanovanj skupaj s svojo ženo,
ker je edini lastnik družbe Serebryannay vek in ker ni bila
določena nobena najemnina.
26 Davčna
uprava je menila, da so bile storitve izvedbe zaključnih del in
opremljanja opravljene, ko je hotel, v katerem je prvo stanovanje,
ki je omenjeno v točki 20 te sodbe, pridobil uporabno dovoljenje,
to je 29. junija 2010. V zvezi z drugim stanovanjem, omenjenim v
isti točki, je štelo, da so bile te storitve opravljene na dan
izdelave zapisnika o zaključni predaji, to je 30. junija
2010.
27 V zvezi s
temi datumi je davčna uprava menila, da bi morala družba
Serebryannay vek najkasneje 5. julija 2010 predložiti račun v zvezi
z opravljenimi storitvami izvedbe zaključnih del in
opremljanja.
28 Ker so bile
transakcije opravljene med povezanimi osebami se je štelo, da je
davčna osnova za storitve, ki jih je opravila družba Serebryannay
vek, tržna cena teh proizvodov in storitev. Celotna vrednost
stanovanj je bila na podlagi izvedenskega mnenja ocenjena na
558.000 bolgarskih levov (BGN). Na tej podlagi je davčna uprava 14.
decembra 2011 izdala novo odmerno odločbo, v kateri je ugotovila,
da mora družba Serebryannay vek za mesec julij 2010 plačati DDV v
višini 111.600 BGN, povečan za zamudne obresti v višini 6341,55
BGN.
29 Družba
Serebryannay vek je zoper to odločbo vložila pritožbo v upravnem
postopku pri Direktorju, ki je z odločbo z dne 12. marca 2012 to
pritožbo zavrnil. Družba Serebryannay vek je v zvezi s to odločbo
sprožila upravni spor pred predložitvenim sodiščem. V podporo tožbi
v upravnem sporu ta družba navaja, da ni šlo za menjavo storitev,
temveč za neodplačno opravljanje storitev v smislu člena 9(2),
točka 4, ZDDS. Meni, da bo obdavčljivi dogodek za DDV pri tej
storitvi v skladu s členom 25(3), točka 6, ZDDS nastal z dejanskim
vračilom izboljšanega premoženja ob izteku pogodbe ali ob
prenehanju uporabe premoženja.
30 Podredno
družba Serebryannay vek navaja, da bi se moral DDV plačati za mesec
junij 2010, to je za obdobje, v katerem naj bi bile storitve
opravljene, in ne za mesec julij 2010. Ta družba tudi meni, da bi
se morala kot davčna osnova upoštevati vrednost tega, kar je bilo
prejeto, in ne vrednost opravljenih storitev.
31 Poleg tega
je po mnenju družbe Serebryannay vek bolgarska zakonodaja v
nasprotju s členoma 2(1)(c) in 26 Direktive o DDV, ker se lahko
obdavčijo le odplačne transakcije.
32 Predložitveno
sodišče meni, da mora za rešitev spora, ki mu je predložen,
ugotoviti, ali je šlo za menjavo storitev in, če je to tako, katera
so pravila, ki se uporabljajo za določitev davčne osnove dveh
zadevnih transakcij. V primeru, da ne gre za menjavo, pa se
predložitveno sodišče sprašuje, ali so storitve, ki jih je opravila
družba Serebryannay vek, obdavčljiva transakcija in, če je to tako,
kdaj nastane obdavčljivi dogodek za DDV za te storitve in kako
določiti njihovo davčno osnovo.
33 Predložitveno
sodišče meni, da je davčna uprava dejstvo, da sta lastnika
stanovanji prepustila v uporabo družbi Serebryannay vek, nepravilno
opredelila za najem. Najem je odplačna transakcija, do katere po
mnenju tega sodišča v postopku v glavni stvari ni prišlo, ker
pogodbe izrecno določajo, da se najemnina ne plačuje. Zato naj bi
šlo za neodplačno transakcijo, in sicer posodbeno pogodbo. Če bi
storitve, ki jih je opravila družba Serebryannay vek šteli za
plačilo najemnine, bi bilo to po mnenju tega sodišča v nasprotju z
voljo strank.
34 Predložitveno
sodišče, ki meni, da je družba Serebryannay vek pridobila
neopredmetena osnovna sredstva v zameno za izdatke, ki jih je imela
z izboljšanjem stanovanj, se sprašuje, ali je možno pridobitev teh
sredstev šteti kot plačilo za storitve izboljšave. Če je to tako,
naj bi šlo po njenem mnenju za odplačno transakcijo, za katero je
mogoče nastanek obdavčljivega dogodka in davčno osnovo določiti
brez težav. Če to ni tako, naj bi šlo za neodplačno opravljanje
storitev, ki naj ga v okoliščinah iz te zadeve ne bi bilo mogoče
izenačiti z odplačno transakcijo, ker je bila ta transakcija
opravljena z namenom ekonomske dejavnosti družbe Serebryannay vek.
Vendar pa predložitveno sodišče dvomi, ali so nacionalne določbe,
predvsem v zvezi z obdavčljivostjo, davčno osnovo in nastankom
obdavčljivega dogodka za take neodplačne transakcije, v skladu s
členi 2(1)(c), 26, 62 in 63 Direktive o DDV.
35 V teh
okoliščinah je Administrativen sad Varna prekinilo odločanje in
Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je
treba člen 2(1)(c) Direktive [o DDV] razlagati tako, da se
pridobitev neopredmetenih osnovnih sredstev v zameno za prevzem
stroškov izboljšanja najetega ali v uporabo prepuščenega premoženja
šteje za plačilo za storitev izboljšanja, tudi če lastnik
premoženja v skladu s pogodbo ni dolžan plačati ničesar?
2. Ali je
nacionalna določba, v skladu s katero je neodplačno opravljanje
storitve izboljšanja najetega ali v uporabo prepuščenega premoženja
v vsakem primeru obdavčljivo, v nasprotju s členoma 2(1)(c) in 26
Direktive [o DDV]? Ali je za odgovor na to vprašanje v okoliščinah,
kakršne so v postopku v glavni stvari, pomembno, da:
– je
izvajalec neodplačne storitve uveljavljal pravico do odbitka davka
na dodano vrednost v zvezi z blagom in storitvami, ki jih je
potrošil za izboljšave, kar mu z odločbo, ki je bila izdana v
postopku davčnega nadzora in je postala pravnomočna, tudi še ni
bilo zavrnjeno;
– družba
v času davčnega nadzora še ni začela opravljati obdavčljivih
transakcij z nepremičninami, ker se pogodbe še niso
iztekle?
3. Ali je
nacionalna določba, v skladu s katero obdavčljivi dogodek za
transakcijo ne nastopi z izvršitvijo storitve (v tem primeru z
opravljenim izboljšanjem), temveč z dejansko vrnitvijo izboljšanega
premoženja ob izteku pogodbe ali ob prenehanju uporabe premoženja,
v nasprotju s členoma 62 in 63 Direktive [o DDV]?
4. Če je
odgovor na prvo in drugo vprašanje nikalen: v skladu s katero
določbo naslova VII Direktive [o DDV] se določi davčna osnova za
davek na dodano vrednost, če neodplačna transakcija ne spada na
področje uporabe člena 26 te direktive?“
Vprašanja za predhodno
odločanje
Prvo vprašanje
36 Predložitveno
sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen
2(1)(c) Direktive o DDV razlagati tako, da je treba šteti, da je
storitev izvedbe zaključnih del in opremljanja opravljena za
plačilo, če se izvajalec te storitve v pogodbi, ki jo je sklenil z
lastnikom tega stanovanja, prvič, zaveže, da bo te storitve opravil
na svoje stroške, in, drugič, za čas veljavnosti te pogodbe pridobi
pravico do razpolaganja s tem stanovanjem za namene svoje ekonomske
dejavnosti ne da bi moral plačati najemnino, lastnik pa po koncu te
pogodbe prevzame opremljeno stanovanje.
37 V zvezi s
tem je treba spomniti, prvič, da je za to, da se neka transakcija
opredeli kot transakcija, opravljena za plačilo, potrebna le
neposredna zveza med dobavo blaga ali opravljanjem storitev in
plačilom, ki ga davčni zavezanec dejansko prejme (glej sodbi z dne
20. januarja 2005 v zadevi Hotel Scandic Gåsabäck, C-412/03, ZOdl.,
str. I-743, točka 22, in z dne 9. junija 2011 v zadevi Campsa
Estaciones de Servicio, C-285/10, ZOdl., str. I-5059, točka
25). Taka neposredna zveza je podana, če med izvajalcem in
prejemnikom storitve obstaja pravno razmerje, v okviru katerega se
izmenjajo vzajemne dajatve oziroma storitve, pri čemer plačilo, ki
ga prejme izvajalec, pomeni dejansko protivrednost storitve,
opravljene za prejemnika (glej zlasti sodbi z dne 3. septembra 2009
v zadevi RCI Europe, C-37/08, ZOdl., str. I-7533, točka 24, in
z dne 3. maja 2012 v zadevi Lebara, C-520/10, še neobjavljena v
ZOdl., točka 27).
38 Drugič,
plačilo za dobavo blaga je lahko opravljanje storitev in tako
pomeni davčno osnovo v smislu člena 73 Direktive o DDV, če obstaja
neposredna zveza med dobavo blaga in opravljanjem storitev in če je
vrednost teh storitev mogoče izraziti v denarju (sodba z dne 3.
julija 2001 v zadevi Bertelsmann, C-380/99, Recueil,
str. I-5163, točka 17 in navedena sodna praksa). Enako velja
za primer, ko se oprava storitev menja za opravo drugih storitev,
pri čemer morata biti izpolnjena ista pogoja.
39 Tretjič, pri
menjalnih pogodbah, pri katerih je plačilo per definitionem
v naravi, in pri transakcijah, pri katerih je plačilo opravljeno v
denarju, gre z ekonomskega in poslovnega vidika za enaka položaja
(glej v tem smislu sodbi z dne 3. julija 1997 v zadevi Goldsmiths,
C-330/95, ZOdl., str. I-3801, točke od 23 do 25, in z dne
19. decembra 2012 v zadevi Orfey, C-549/11, še neobjavljena v
ZOdl., točka 35).
40 Iz tega
izhaja, da kadar se izvajalec storitev izvedbe zaključnih del in
opremljanja na podlagi pogodbe, ki jo je sklenil z lastnikom
stanovanja, prvič, zaveže, da bo te storitve opravil na svoje
stroške, in, drugič, za čas veljavnosti te pogodbe pridobi pravico
do razpolaganja s tem stanovanjem za namene svoje ekonomske
dejavnosti, ne da bi moral plačati najemnino, lastnik pa po koncu
te pogodbe prevzame opremljeno stanovanje, te storitve izvedbe
zaključnih del in opremljanja spadajo v kategorijo storitev, ki se
opravljajo za plačilo v smislu člena 2(1)(c) Direktive o DDV.
Obstaja namreč neposredna zveza med to storitvijo in plačilom, ki
ga je izvajalec te storitve dejansko prejel, to je pravico do
razpolaganja s stanovanjem za namen svoje ekonomske dejavnosti za
čas veljavnosti pogodbe.
41 Okoliščina,
da bo imel lastnik stanovanja koristi od storitev šele po izteku
pogodbe v zvezi s tem ničesar ne spremeni, ker se stranki take
obojestransko zavezujoče pogodbe z njeno sklenitvijo vzajemno
zavežeta, da bosta opravili enakovredni storitvi (glej po analogiji
sodbo z dne 21. marca 2002 v zadevi Kennemer Golf, C-174/00,
Recueil, str. I-3293, točka 40, in zgoraj navedeno sodbo RCI
Europe, točki 31 in 33).
42 Glede na
navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen
2(1)(c) Direktive o DDV razlagati tako, da je treba šteti, da so
storitve izvedbe zaključnih del in opremljanja stanovanja
opravljene za plačilo, če se izvajalec teh storitev v pogodbi, ki
jo je sklenil z lastnikom tega stanovanja, prvič, zaveže, da bo te
storitve opravil na svoje stroške, in, drugič, za čas veljavnosti
te pogodbe pridobi pravico do razpolaganja s tem stanovanjem za
namene svoje ekonomske dejavnosti, ne da bi moral plačati
najemnino, lastnik pa po koncu te pogodbe prevzame opremljeno
stanovanje.
Drugo, tretje in četrto
vprašanje
43 Iz besedila
drugega, tretjega in četrtega vprašanja je razvidno, da so bila
postavljena le za primer, da bi iz odgovora na prvo vprašanje
izhajalo, da storitve, kakršne so opisane v prvem vprašanju, ne
spadajo v kategorijo storitev, ki se opravijo za plačilo, v smislu
člena 2(1)(c) Direktive o DDV.
44 Ob
upoštevanju navedenega na drugo, tretje in četrto vprašanje ni
treba odgovoriti.
Stroški
45 Ker je ta
postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški
omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat)
razsodilo:
Člen 2(1)(c) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je
treba razlagati tako, da je treba šteti, da so storitve izvedbe
zaključnih del in opremljanja stanovanja opravljene za plačilo, če
se izvajalec teh storitev v pogodbi, ki jo je sklenil z lastnikom
tega stanovanja, prvič, zaveže, da bo te storitve opravil na svoje
stroške, in, drugič, za čas veljavnosti te pogodbe pridobi pravico
do razpolaganja s tem stanovanjem za namene svoje ekonomske
dejavnosti, ne da bi moral plačati najemnino, lastnik pa po koncu
te pogodbe prevzame opremljeno stanovanje.