EVROPSKA
UNIJA
EVROPSKO
SODIŠČE
Sodba
Evropskega sodišča (osmi senat) v zadevi: C‑142/12
Datum:
08.05.2013
Zadeva:
Marinov
Predmet
spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 18(c),
74 in 80 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano
vrednost (UL L 347, str. 1, v nadaljevanju:
Direktiva o DDV).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med H. Marinovom v imenu
družbe Lampatov – H – Hristomir Marinov (v nadaljevanju :
Marinov) in Direktor na Direkcija „Obžalvane i upravlenie na
izpalnenieto“ – grad Varna pri Centralno upravlenie na Nacionalnata
agencija za prihodite (direktor direktorata za pritožbe in vodenje
izvršbe za mesto Varna pri centralni upravi nacionalne agencije za
javne prihodke, v nadaljevanju: Direktor) glede odločbe o odmeri
davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV).
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen
18 Direktive o DDV določa:
„Države članice lahko kot dobavo blaga, opravljeno za plačilo,
obravnavajo naslednje transakcije:
(a) uporabo blaga s strani
davčnega zavezanca za namene njegove dejavnosti, ki ga proizvede,
konstruira, izkoplje, predela, kupi ali uvozi v okviru takšne
dejavnosti, kjer za takšno blago, če bi bilo pridobljeno od drugega
davčnega zavezanca, ne bi bila dana pravica do celotnega odbitka
DDV;
(b) uporabo blaga s strani
davčnega zavezanca za namene neobdavčljivih transakcij, kjer je
bila za to blago dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV
pri pridobitvi ali pri uporabi v skladu s točko (a);
(c) zadržanje blaga s strani
davčnega zavezanca ali njegovih naslednikov po prenehanju
opravljanja obdavčljive ekonomske dejavnosti, kjer je bila za to
blago dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV pri
pridobitvi ali pri uporabi v skladu s točko (a), razen v primerih
iz člena 19.“
4 Člen
19, prvi odstavek, te direktive določa:
„Države članice lahko v primeru prenosa celotnih sredstev podjetja
ali dela sredstev podjetja za plačilo ali brez plačila ali kot
vložek v podjetje štejejo, da ni bila opravljena nobena dobava
blaga in da se oseba, kateri je blago preneseno, obravnava kot
naslednik prenosnika.“
5 Člen
72 Direktive o DDV določa:
„Za namene te direktive pomeni ‚tržna vrednost‘ celoten znesek, ki
bi ga pridobitelj ali prejemnik v prodajni fazi pridobitve
zadevnega blaga ali opravljene storitve in pod pogoji lojalne
konkurence, moral plačati neodvisnemu dobavitelju ali ponudniku na
ozemlju države članice, v kateri je transakcija obdavčljiva, da bi
si v tem trenutku zagotovil zadevno blago ali storitve.
Če ni mogoče ugotoviti primerljive dobave blaga ali opravljanja
storitev, pomeni ‚tržna vrednost‘ naslednje:
(1) v zvezi z blagom znesek, ki
ni manjši od nabavne cene blaga ali podobnega blaga ali – če ni
nabavne cene – od lastne cene, ki se določi v trenutku
dobave;
[…].“
6 Člen
73 Direktive o DDV določa:
„Pri dobavah blaga in opravljanju storitev, razen tistih iz členov
74 do 77, davčna osnova zajema vse, kar predstavlja plačilo, ki ga
je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od pridobitelja
[…] za te dobave […].“
7 Člen
74 Direktive o DDV določa:
„Če davčni zavezanec uporabi ali razpolaga z blagom, ki je del
poslovnih sredstev podjetja oziroma davčni zavezanec ali njegovi
pravni nasledniki obdržijo blago po prenehanju opravljanja njegove
obdavčljive ekonomske dejavnosti, kot je opredeljeno v členih 16 in
18, davčno osnovo sestavlja nabavna cena blaga ali podobnega blaga
ali ob odsotnosti nabavne cene, lastna cena blaga, določena v
trenutku uporabe, razpolaganja ali zadržanja.“
8 Člen
80 Direktive o DDV določa:
„1. Da se prepreči davčna utaja
ali izogibanje plačilu davka, lahko države članice sprejmejo
ukrepe, s katerimi zagotovijo, da je glede dobave blaga ali
opravljanja storitev, v primerih, ko med dobavitelji ali ponudniki
in prejemniki obstajajo družinske ali druge tesne osebne vezi,
upravne, lastniške, članske, finančne ali pravne vezi, kakor jih
opredeljuje država članica, davčna osnova enaka tržni vrednosti, to
lahko storijo v naslednjih primerih:
(a) ko je plačilo nižje od tržne
vrednosti in naročnik dobave nima pravice do popolnega odbitka po
členih 167 do 171 in 173 do 177;
(b) ko je plačilo nižje od tržne
vrednosti in dobavitelj nima pravice do popolnega odbitka po členih
167 do 171 in 173 do 177 ter za dobavo velja oprostitev po členih
132, 135, 136, 371, 375, 376, 377, 378(2), 379(2) ali členih 380 do
390;
(c) ko je plačilo višje od tržne
vrednosti in dobavitelj nima pravice do popolnega odbitka po členih
167 do 171 in 173 do 177.
Za namene prvega pododstavka lahko pravne vezi vključujejo tudi
odnos med delodajalcem in zaposlenim, družino zaposlenega ali
drugimi osebami, tesno povezanimi z zaposlenim.
[…]“
Bolgarsko pravo
9 Zakon
o davku na dodano vrednost v različici, ki se uporablja v postopku
v glavni stvari (Zakon za danak varhu dobavenata stojnost, DV
št. 63 z dne 4. avgusta 2006, v nadaljevanju: ZDDS),
v členu 27 določa:
„[…]
(3) Tržna vrednost je davčna
osnova pri teh transakcijah:
[…]
2. dobavi blaga in/ali
opravljanju storitev v skladu s členom 111;
[…]“
10 Člen
106 ZDDS določa:
„(1) Prenehanje registracije
(izbris iz registra) v skladu s tem zakonom je postopek, ki privede
do tega, da oseba po izbrisu iz registra ni več upravičena, da
zaračuna davek na dodano vrednost ali da vstopni davek odbije, če
ta zakon ne določa drugače.
(2) Registracija
preneha:
1. na zahtevo registrirane
osebe, če je podan obligatoren ali prostovoljen razlog za izbris iz
registra;
2. na zahtevo organa,
pristojnega za prihodke, če
a) je ugotovil, da je podan
razlog za obvezen izbris iz registra;
b) je podana okoliščina iz člena
176.“
11 Člen
111 ZDDS določa:
„(1) Ob izbrisu iz registra se
predpostavlja, da oseba opravlja transakcijo v smislu tega zakona z
vsem obstoječim blagom in/ali vsemi obstoječimi storitvami, glede
katerih je v celoti ali delno odbila davek in ki so
1. premoženje v smislu zakona o
računovodstvu [(Zakon za sčetovodstvoto)] ali
2. premoženje v smislu zakona o
davku od dohodkov pravnih oseb, ki se razlikuje od tistega iz
točke 1.
[…]“
12 Člen 1,
točka 16, dodatnih določb k zakonu o davku na dodano vrednost
določa:
„‚Tržna vrednost‘ je vrednost v smislu člena 1, točka 8,
dodatnih določb k zakoniku o davčnem postopku in postopku
zavarovanja [(Danačno-osiguritelen procesualen kodeks, DV
št. 105, z dne 29. decembra 2005)], ki se določi v
skladu z metodami za določitev tržnih vrednosti iz člena 1,
točka 10, dodatnih določb k zakoniku o davčnem postopku in
postopku zavarovanja.“
13 Člen
1, točka 8, dodatnih določb k zakoniku o davčnem postopku in
postopku zavarovanja določa:
„‚Tržna vrednost‘ je znesek brez davka na dodano vrednost in
trošarin, ki bi ga bilo treba plačati pod istimi pogoji za enako
ali istovrstno blago ali storitve na podlagi pravnega posla med
nepovezanimi osebami.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno
odločanje
14 Iz
predložitvene odločbe je razvidno, da je bila družba Marinov s
4. novembrom 2009 izbrisana iz registra zavezancev za DDV
zaradi nespoštovanja obveznosti, ki izhajajo iz ZDDS, natančneje,
zaradi neplačila DDV, ki ustreza obračunom DDV za obdobje od aprila
do julija 2009.
15 Pri
družbi Marinov je bil leta 2010 opravljen davčni nadzor v zvezi z
obdobjem od 1. januarja 2007 do
4. novembra 2009. Pri nadzoru je bilo ugotovljeno, da je
to podjetje najelo vozila na lizing in da je za vsak obrok lizinga
odbilo DDV, v skupnem znesku 28.426,64 levov (BGN). Na dan
izbrisa je razpolagala s temi vozili in drugimi vozili, ki jih je
pridobila in glede katerih je bil DDV odbit. Davčna uprava je v
odločbi o odmeri DDV z dne 27. aprila 2011 menila, da je
družba Marinov ob izbrisu s tem premoženjem opravljala obdavčljive
transakcije v smislu člena 111 ZDDS.
16 Navedena
uprava je v zvezi z vozili, ki so v lasti družbe Marinov, v skladu
s členom 27(3), točka 2, ZDDS določila davčno osnovo za DDV tako,
da je vzela njihovo „tržno vrednost“, določeno v cenitvenem
poročilu, in ugotovila davčni dolg v višini 32.124,57 BGN, ki
ustreza DDV, ki se uporabi za to vrednost.
17 Po
tem, ko je Direktor zavrnil ugovor družbe Marinov zoper odločbo o
odmeri DDV, je ta vložila tožbo na Administrativen sad – Varna.
Pred navedenim sodiščem izpodbija ugotovljeno oceno premoženja v
skladu s „tržno vrednostjo“ tega premoženja. Ker meni, da bi moral
upoštevati zmanjšanje vrednosti tega premoženja od njegove
pridobitve, prosi za cenitveno poročilo, da bi se ugotovila
vrednost tega premoženja v skladu z računovodskimi standardi, ki so
veljali na dan izbrisa.
18 Tožena
stranka v postopku v glavni stvari prereka tožbo s trditvijo, da
tržna vrednost, ki jo je treba upoštevati v skladu z nacionalno
zakonodajo, ustreza nabavni vrednosti, na katero napotuje člen 74
Direktive o DDV, ker gre za ceno, ki je določena s ponudbo in
povpraševanjem na trgu.
19 Predložitvenemu
sodišču se pred določitvijo davčne osnove in zneska dolga DDV
postavlja vprašanje, ali je člen 27(3), točka 2, ZDDS, ki zahteva
upoštevanje tržne vrednosti premoženja, združljiv s členi 18(c), 74
in 80 Direktive o DDV.
20 Najprej
se sprašuje, ali izbris iz registra zavezancev za DDV v skladu s
členom 106(1) ZDDS spada na področje uporabe člena 18(c) Direktive
o DDV.
21 Če
je tako, se nato sprašuje, ali je člen 27(3), točka 2, ZDDS, v
skladu s katerim je davčna osnova tržna vrednost premoženja,
združljiv s členom 74 Direktive o DDV in s členom 80 navedene
direktive, ki našteva primere, v katerih je tržna vrednost lahko
davčna osnova. Če je odgovor pritrdilen, se sprašuje, ali se člen
74 Direktive o DDV neposredno uporablja.
22 Nazadnje,
predložitveno sodišče z navedbo, da bolgarski zakon ne upošteva
stanja premoženja, želi izvedeti – če se člen 74 Direktive o DDV
neposredno uporablja – v kakšnem obsegu je treba pri določitvi
davčne osnove DDV za transakcije iz člena 18(c) navedene direktive
upoštevati zmanjšanje vrednosti po pridobitvi
premoženja.
23 Administrativen
sad – Varna je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v
predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 18(c)
Direktive [o DDV] razlagati tako, da so z njim zajeti tudi primeri,
v katerih prenehanje opravljanja ekonomske dejavnosti izvira iz
tega, da na podlagi izbrisa iz registra odpade možnost, da davčni
zavezanec zaračuna in odbije davek na dodano vrednost?
2. Ali člena 74 in 80 Direktive
[o DDV] nasprotujeta nacionalni določbi, ki v primerih prenehanja
opravljanja obdavčljive ekonomske dejavnosti določa, da je davčna
osnova za transakcijo tržna vrednost obstoječega premoženja ob
izbrisu iz registra?
3. Ali ima člen 74 Uredbe [o
DDV] neposredni učinek?
4. Ali sta pri določitvi davčne
osnove v skladu s členom 74 Direktive [o DDV] pomembna trajanje
obdobja od nakupa premoženja do prenehanja opravljanja obdavčljive
ekonomske dejavnosti in zmanjšanje vrednosti, do katerega je prišlo
po pridobitvi premoženja?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
24 S
prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je
treba člen 18(c) Direktive o DDV razlagati tako, da zajema tudi
prenehanje opravljanja obdavčljive ekonomske dejavnosti, ki je
posledica izbrisa davčnega zavezanca iz registra zavezancev za
DDV.
25 V
zvezi s tem je treba opozoriti, da je na podlagi člena 18(c)
Direktive o DDV – z izjemo primerov iz člena 19 te direktive – z
dobavo blaga, opravljeno za plačilo, mogoče enačiti zadržanje blaga
s strani davčnega zavezanca ali njegovih naslednikov po prenehanju
opravljanja obdavčljive ekonomske dejavnosti, kadar je to blago
postalo upravičeno do odbitka DDV.
26 Iz
besedila člena 18(c) Direktive o DDV je razvidno, da ta zajema
primer prenehanja opravljanja obdavčljive ekonomske dejavnosti na
splošno, ne da bi razlikoval glede na vzroke ali okoliščine tega
prenehanja, pri čemer izključuje le primere iz člena 19 Direktive o
DDV.
27 Glavni
cilj člena 18(c) Direktive o DDV je namreč izognitev temu, da bi
blago, ki je postalo upravičeno do odbitka, bilo predmet
neobdavčene končne potrošnje po prenehanju opravljanja obdavčljive
ekonomske dejavnosti, ne glede na razloge ali okoliščine tega
prenehanja.
28 Zato
je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je
treba člen 18(c) Direktive o DDV razlagati tako, da zajema tudi
prenehanje opravljanja obdavčljive ekonomske dejavnosti, ki je
posledica izbrisa davčnega zavezanca iz registra zavezancev za
DDV.
Drugo in četrto vprašanje
29 Z
drugim in četrtim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj,
predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člena 74 in
80 Direktive o DDV razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni
določbi, v skladu s katero je davčna osnova v primeru prenehanja
opravljanja obdavčljive ekonomske dejavnosti „tržna vrednost“
blaga, ki obstaja na dan tega prenehanja, in v skladu s katero se
ne upošteva sprememba vrednosti tega blaga med dnem njegove
pridobitve in dnem prenehanja opravljanja obdavčljive ekonomske
dejavnosti.
30 V
zvezi s tem je treba ugotoviti, da se davčna osnova za transakcijo,
kakršna je transakcija iz člena 18(c) Direktive o DDV, določi v
skladu s členom 74 Direktive o DDV, ne v skladu s členom 80 te
direktive. V skladu s sodno prakso Sodišča so namreč pogoji za
uporabo zadnjenavedenega člena izčrpni in nacionalna zakonodaja na
podlagi te določbe ne more določiti, da je v primerih, ki niso
našteti v navedeni določbi, davčna osnova tržna vrednost
transakcije (glej sodbo z dne 26. aprila 2012 v združenih
zadevah Balkan and Sea Properties in Provadinvest, C‑621/10 in
C‑129/11, še neobjavljena v ZOdl., točke 45, 51 in 52). Iz
predložitvene odločbe pa ni razvidno, da zadevni položaj zajema
katerega od primerov, naštetih v navedenem členu 80.
31 Člen
74 določa, da za transakcije, kot so te v postopku v glavni stvari,
davčno osnovo sestavlja nabavna cena blaga, ali podobnega blaga,
ali ob odsotnosti nabavne cene lastna cena blaga, določena v
trenutku uporabe, razpolaganja ali zadržanja. Ta člen pomeni
odstopanje od splošnega pravila, določenega v členu 73.
32 Opozoriti
je treba, da je Sodišče že razsodilo, da je treba kot „nabavno
ceno, določeno v trenutku uporabe“ v smislu člena 74 Direktive o
DDV razumeti preostalo vrednost blaga v trenutku uporabe (glej
sodbo z dne 17. maja 2001 v združenih zadevah Fischer in
Brandenstein, C‑322/99 in C‑323/99, Recueil, str. I‑4049,
točka 80). V zvezi s transakcijami razpolaganja z blagom, ki
jih tudi zajema ta člen, je Sodišče prav tako pojasnilo, da je
davčna osnova vrednost zadevnega blaga, določena v trenutku
uporabe, ki ustreza ceni podobnega blaga na trgu, pri čemer se
upoštevajo stroški predelave tega blaga (glej zlasti sodbo z dne
8. novembra 2012 v zadevi Gemeente Vlaardingen, C‑299/11,
še neobjavljena v ZOdl., točka 30).
33 Sklepati
je mogoče, da je davčna osnova transakcije v primeru prenehanja
opravljanja obdavčljive ekonomske dejavnosti vrednost zadevnega
blaga, določena v trenutku tega prenehanja, pri kateri se torej
upošteva sprememba vrednosti navedenega blaga med njegovo
pridobitvijo in prenehanjem.
34 Člen
27(3) ZDDS določa, da je davčna osnova transakcij, kot je ta v
postopku v glavni stvari, „tržna vrednost“, ki je v bolgarskem
pravu opredeljena kot znesek, ki se plača pod istimi pogoji za
enako ali istovrstno blago med nepovezanimi osebami. Predložitveno
sodišče mora preveriti, ali „tržna vrednost“ v smislu te določbe,
kot jo razlaga in uporablja bolgarska davčna uprava, v praksi
ustreza preostali vrednosti blaga na dan prenehanja opravljanja
obdavčljive ekonomske dejavnosti.
35 Zato
je treba na drugo in četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen
74 Direktive o DDV razlagati tako, da nasprotuje nacionalni
določbi, v skladu s katero je davčna osnova v primeru prenehanja
opravljanja obdavčljive ekonomske dejavnosti „tržna vrednost“
obstoječega blaga na dan tega prenehanja, razen če ta vrednost v
praksi ustreza preostali vrednosti navedenega blaga na navedeni dan
in če se s tem upošteva sprememba vrednosti tega blaga med dnem
njegove pridobitve in dnem prenehanja opravljanja obdavčljive
ekonomske dejavnosti.
Tretje vprašanje
36 Predložitveno
sodišče s tretjim vprašanjem sprašuje, ali ima člen 74 Direktive o
DDV neposredni učinek.
37 V
skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča so v vseh primerih, v
katerih se zdijo določbe direktive vsebinsko brezpogojne in dovolj
natančne, posamezniki upravičeni, da se pred nacionalnimi sodišči
sklicujejo nanje zoper državo, če ta direktive ni prenesla v
nacionalno pravo v roku ali jo je prenesla nepravilno (glej sodbo z
dne 19. decembra 2012 v zadevi Orfey Balgaria, C‑549/11,
še neobjavljena v ZOdl., točka 51 in navedena sodna
praksa).
38 Ugotoviti
je treba, da člen 74 Direktive o DDV jasno in brezpogojno določa
merila za določitev davčne osnove pri transakcijah uporabe blaga s
strani davčnega zavezanca v primeru prenehanja opravljanja njegove
ekonomske dejavnosti. Ta določba torej izpolnjuje navedene
pogoje.
39 Poleg
tega je treba opozoriti, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso
predložitveno sodišče določbo notranjega prava – v obsegu
pooblastila za prosto presojo, ki mu ga priznava nacionalno pravo –
razlagati in jo uporabiti v skladu z zahtevami prava Unije, če pa
taka skladna razlaga ni mogoča, ne sme uporabiti določbe
nacionalnega prava, ki bi tem zahtevam nasprotovala (glej v tem
smislu zgoraj navedeno sodbo Balkan and Sea Properties in
Provadinvest, točka 54 in navedena sodna praksa).
40 Torej
je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da ima člen 74 Direktive o
DDV neposredni učinek.
Stroški
41 Ker
je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj
v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški
omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:
1. Člen 18(c) Direktive Sveta
2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu
davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da zajema tudi
prenehanje opravljanja obdavčljive ekonomske dejavnosti, ki je
posledica izbrisa davčnega zavezanca iz registra zavezancev za
davek na dodano vrednost.
2. Člen 74 Direktive Sveta
2006/112 je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi,
v skladu s katero je davčna osnova v primeru prenehanja opravljanja
obdavčljive ekonomske dejavnosti tržna vrednost obstoječega blaga
na dan tega prenehanja, razen če ta vrednost v praksi ustreza
preostali vrednosti navedenega blaga na navedeni dan in če se s tem
upošteva sprememba vrednosti tega blaga med dnem njegove pridobitve
in dnem prenehanja opravljanja obdavčljive ekonomske
dejavnosti.
3. Člen 74 Direktive 2006/112
ima neposredni učinek.