EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (deseti
senat) v zadevi: C-267/15
Datum: 22.06.2016
V zadevi: Gemeente
Woerden
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta
2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na
dodano vrednost (UL L 347, str. 1, v nadaljevanju:
Direktiva o DDV).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med Gemeente Woerden (občina
Woerden, Nizozemska) in Staatssecretaris van Financiën (državni
sekretar za finance, Nizozemska) glede odločbe o odmeri davka na
dodano vrednost (DDV) za obdobje od 1. januarja 2005 do
30. novembra 2008.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 2(1)(a)
Direktive o DDV določa:
„Predmet DDV so naslednje
transakcije:
(a) dobave
blaga, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na
ozemlju države članice za plačilo“.
4 Člen 9(1)
navedene direktive določa:
„,Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjerkoli
neodvisno opravlja kakršno koli ekonomsko dejavnost, ne glede na
namen ali rezultat te dejavnosti.
,Ekonomska dejavnost‘ je vsaka dejavnost
proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo storitve, vključno
z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter dejavnostmi samostojnih
poklicev. Za ekonomsko dejavnost se šteje predvsem izkoriščanje
premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu
doseganju dohodka.“
5 Člen 11
Direktive o DDV določa:
„Po posvetovanju s posvetovalnim odborom za
davek na dodano vrednost […] lahko vsaka država članica obravnava
kot enega davčnega zavezanca osebe s sedežem na ozemlju te države
članice, ki so kljub temu, da so pravno neodvisne, med seboj
finančno, ekonomsko in organizacijsko tesno povezane.
[…]“
6 Člen 13(1)
Direktive o DDV določa:
„Državni, regionalni in lokalni organi ter druge
osebe javnega prava se ne štejejo za davčne zavezance v zvezi z
dejavnostmi ali transakcijami, ki jih opravljajo kot državni
organi, tudi če pobirajo dajatve, pristojbine, prispevke ali
plačila v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami.
Pri opravljanju takšnih dejavnosti ali
transakcij pa se štejejo za davčne zavezance v zvezi s temi
dejavnostmi ali transakcijami, če bi njihova obravnava, kot da niso
davčni zavezanci, povzročila znatno izkrivljanje
konkurence.
V vsakem primeru se osebe javnega prava štejejo
za davčne zavezance v zvezi z dejavnostmi iz Priloge I, če
obseg teh dejavnosti ni tako majhen, da bi bil
zanemarljiv.“
7 Člen 72
Direktive o DDV določa:
„Za namene te direktive pomeni ,tržna vrednost‘
celoten znesek, ki bi ga pridobitelj ali prejemnik v prodajni fazi
pridobitve zadevnega blaga ali opravljene storitve in pod pogoji
lojalne konkurence, moral plačati neodvisnemu dobavitelju ali
ponudniku na ozemlju države članice, v kateri je transakcija
obdavčljiva, da bi si v tem trenutku zagotovil zadevno blago ali
storitve.
Če ni mogoče ugotoviti primerljive dobave blaga
ali opravljanja storitev, pomeni ,tržna vrednost‘
naslednje:
(1) v zvezi z
blagom znesek, ki ni manjši od nabavne cene blaga ali podobnega
blaga ali – če ni nabavne cene – od lastne cene, ki se
določi v trenutku dobave;
(2) v zvezi s
storitvami pomeni znesek, ki ni manjši od celotnih stroškov, ki jih
mora davčni zavezanec plačati za opravljene storitve.“
8 Člen 80
Direktive o DDV določa:
„1. Da se
prepreči davčna utaja ali izogibanje plačilu davka, lahko države
članice sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da je glede dobave
blaga ali opravljanja storitev, v primerih, ko med dobavitelji ali
ponudniki in prejemniki obstajajo družinske ali druge tesne osebne
vezi, upravne, lastniške, članske, finančne ali pravne vezi, kakor
jih opredeljuje država članica, davčna osnova enaka tržni
vrednosti, to lahko storijo v naslednjih primerih:
(a) ko je
plačilo nižje od tržne vrednosti in naročnik dobave nima pravice do
popolnega odbitka po členih 167 do 171 in 173 do
177;
[…]
Za namene prvega pododstavka lahko pravne vezi
vključujejo tudi odnos med delodajalcem in zaposlenim, družino
zaposlenega ali drugimi osebami, tesno povezanimi z
zaposlenim.
2. Če
uporabijo možnost iz odstavka 1, lahko države članice
opredelijo kategorije dobaviteljev, izvajalcev, pridobiteljev ali
prejemnikov za katere se ukrepi uporabljajo.
[…]“
9 Člen 168
Direktive o DDV določa:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za
namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v
državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da
odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje
zneske:
(a) DDV, ki
ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago ali
storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni
zavezanec;
(b) DDV, ki
ga je dolžan za transakcije, ki se obravnavajo kot dobave blaga in
opravljanje storitev v skladu s členoma 18(a)
in 27;
(c) DDV, ki
ga je dolžan plačati za pridobitve blaga znotraj Skupnosti v skladu
s členom 2(1)(b)(i);
(d) DDV, ki
ga je dolžan za transakcije, ki se obravnavajo kot pridobitve blaga
znotraj Skupnosti v skladu s členoma 21 in 22;
(e) DDV, ki
ga je dolžan ali ga je plačal za uvoženo blago v to državo
članico.“
Nizozemsko pravo
10 Člen 3
Wet op de omzetbelasting (zakon o prometnem davku) z dne
28. junija 1968 (Stb. 1968, št. 329) v različici, ki se
uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v
nadaljevanju: zakon o prometnem davku), določa:
„1. Za dobavo
blaga se šteje:
(a) prenos
pravice do razpolaganja z blagom kot lastnik;
[…]
3. Za dobavo,
opravljeno za plačilo, v smislu člena 1(a) se
šteje:
[…]
(b) uporaba
blaga, ki ga proizvede gospodarski subjekt v okviru svoje
dejavnosti, s strani tega gospodarskega subjekta za namene njegove
dejavnosti, kadar davek na to blago, če bi bilo pridobljeno od
drugega gospodarskega subjekta, ne bi bil v celoti
odbiten;
[…]“
11 Člen 7
zakona o prometnem davku določa:
„1. Kdor
samostojno opravlja gospodarsko dejavnost, se šteje za gospodarski
subjekt.
[…]
4. Fizične
osebe in subjekti v smislu splošnega zakona o državnih davkih, ki
so gospodarski subjekti v smislu tega člena in ki bivajo ali imajo
sedež na Nizozemskem ali ki tam trajno opravljajo dejavnost, ki je
finančno, gospodarsko in organizacijsko tako povezana, da pomeni en
subjekt, se ne glede na zahtevo enega ali več izmed njih na podlagi
odločbe inšpektorja, zoper katero je mogoča pritožba, štejejo za en
sam gospodarski subjekt od prvega dneva v mesecu, ki sledi tistemu,
v katerem je inšpektor sprejel to odločbo. Načini nastanka,
spremembe in prenehanja davčnega subjekta se lahko določijo z
ministrsko uredbo.
[…]“
12 Člen 8
zakona o prometnem davku določa:
„1. Davek se
izračuna glede na plačilo.
2. Plačilo je
skupni znesek – ali če protidajatev ni denarni znesek, skupna
vrednost protidajatve – ki se zaračuna za dobavo ali storitev,
brez prometnega davka. Če je v okviru dobave ali storitve plačani
znesek večji od zaračunanega zneska, se upošteva plačani
znesek.
3. Pri
transakcijah iz člena 3(3) in člena 3a(1) se plačilo
določi na podlagi nabavne cene blaga ali podobnega blaga oziroma –
ob odsotnosti nabavne cene – na podlagi lastne cene blaga, določene
ob izvršitvi teh transakcij.
4. Pri
transakcijah iz člena 4(3) se plačilo določi na podlagi tržne
vrednosti storitve. Za tržno vrednost se šteje znesek – brez
prometnega davka – ki bi ga moral gospodarski subjekt pod
pogoji lojalne konkurence plačati neodvisnemu ponudniku storitev na
Nizozemskem.
[…]“
13 Člen 109
Wet op het primair onderwijs (zakon o osnovnem šolstvu) z dne
2. julija 1981 (Stb. 1983, št. 727) v različici, ki se
uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari,
določa:
„Oprema stavb in zemljišč, povezana s tem, da je
pristojni organ na podlagi člena 108 ali 110 dajal v
najem šolo, ki je ne upravlja občina, ne bremeni
občine.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za
predhodno odločanje
14 Občina
Woerden je naročila zgraditev dveh večnamenskih stavb. Odbila je
skoraj celoten DDV, ki ji je bil zaračunan v zvezi s prevzemom
del.
15 Stichting
Gebouwen Beheer Woerden (ustanova za upravljanje stavb občine
Woerden, v nadaljevanju: Ustanova) je bila ustanovljena
6. februarja 2007. Njen upravni odbor sestavlja pet članov, od
katerih enega imenuje občina Woerden, tri uprave vsake od
izobraževalnih ustanov, ki uporabljajo stavbe, ki jih upravlja
Ustanova, in enega Stichting Kindercentra Midden Nederland
(ustanova za otroške centre osrednje Nizozemske). Namen Ustanove je
upravljanje nepremičnin in spodbujanje sodelovanja med njihovimi
uporabniki.
16 Občina
Woerden se je odločila, da bo zadevni stavbi, namesto da bi ju
dajala v najem, prodala Ustanovi. Dve stavbi, od katerih je bila
druga razdeljena na dva dela, sta bili prodani za znesek v višini
približno 10 % lastne cene. DDV se je obračunal od prodajne
cene. Nabavna cena, ki jo je dolgovala Ustanova, se je
preoblikovala v obrestno posojilo.
17 V okviru
prenosa lastninske pravice na prvi stavbi so se dajatve na prenos
pobrale od zneska, ki je v praksi ustrezal njeni lastni vrednosti.
Glede druge stavbe je iz listine o prenosu razvidno, da se zaradi
prenosa prve pravice na stanovanjih dajatve za prenos dolgujejo v
zvezi z zneskom, ki v praksi ustreza celotni lastni ceni te
stavbe.
18 Ustanova je
nato uporabo dela stavb brezplačno prenesla na tri ustanove za
posebni osnovnošolski pouk. Drugi deli so se dali v odplačni najem
različnim najemnikom. To odplačno dajanje v najem je oproščeno DDV,
razen dajanja športnih objektov v najem.
19 Inšpektor je
menil, da občina Woerden dveh zadevnih stavb ni dobavila v smislu
člena 3(1)(a) zakona o prometnem davku, temveč jih je dala v
najem Ustanovi z oprostitvijo DDV. Zato je bila po mnenju
inšpektorja občina Woerden zavezanka za plačilo DDV po
členu 3(3)(b) tega zakona. Inšpektor je ta davek terjal z
odločbo o odmeri davka.
20 Gerechtshof
te Amsterdam (pritožbeno sodišče v Amsterdamu, Nizozemska) je
25. aprila 2013, ko je odločalo o pritožbi občine Woerden in
nasprotni pritožbi inšpektorja, razsodilo, da gre dejansko za
dobavo v smislu člena 3(1)(a) zakona o prometnem
davku.
21 Vendar je
Gerechtshof te Amsterdam (pritožbeno sodišče v Amsterdamu) menilo,
da se prodajna cena, ki jo je zaračunala občina Woerden, nanaša le
na dele zadevnih stavb, ki jih je Ustanova dala v obdavčeni najem.
Na podlagi tega je ugotovilo, da je občina Woerden ravnala kot
gospodarski subjekt v smislu zakona o prometnem davku le v glede
teh delov in da ima zato pravico do odbitka zgolj v deležu, ki
ustreza DDV, ki ji je bil obračunan ob prevzemu stavb, in sicer
približno 10 %.
22 Občina
Woerden je zoper odločbo Gerechtshof te Amsterdam (pritožbeno
sodišče v Amsterdamu) vložila kasacijsko pritožbo. Tudi državni
sekretar za finance je vložil pogojno nasprotno kasacijsko
pritožbo.
23 Predložitveno
sodišče je v svoji analizi zavrnilo presojo Gerechtshof te
Amsterdam (pritožbeno sodišče v Amsterdamu), v skladu s katero je
občina Woerden nekatere dele zadevnih stavb dobavila kot
gospodarski subjekt, druge pa zunaj te opredelitve.
24 Predložitveno
sodišče meni, da sta bili prodajni ceni zadevnih stavb neposredno
povezani z njunima dobavama in da je tako občina Woerden ti
opravila za plačilo ter da gre torej za gospodarsko
dejavnost.
25 Navedeno
sodišče poleg tega zavrača očitek državnega sekretarja za finance,
da občina Woerden ob dobavah zadevnih stavb ni ravnala kot
gospodarski subjekt v smislu zakona o prometnem davku, temveč kot
javni organ.
26 Predložitveno
sodišče je preučilo tudi vprašanje obstoja zlorabe pravice. Ker pa
je upravljanje in odgovornost za stavbi prevzela Ustanova, to
sodišče izključuje, da bi šlo v obravnavanem primeru za zlorabo
pravice.
27 Vendar se
predložitveno sodišče po uradni dolžnosti sprašuje, ali ima občina
Woerden v skladu z Direktivo o DDV – ker ji na podlagi zakona
o osnovnem šolstvu z dne 2. julija 1981 v različici, ki se
uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, ni treba
zaračunavati stroškov za nastanitev šol v šolskih ustanovah in ker
je Ustanova na šolske ustanove brezplačno prenesla uporabo delov
zadevnih stavb – pravico do odbitka zgolj tistega dela DDV, ki
je bil obračunan ob prevzemu teh stavb.
28 V teh
okoliščinah je Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče
Nizozemske) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje
predložilo to vprašanje:
„Ali ima davčni zavezanec v primeru, kot je
obravnavani, v katerem je davčni zavezanec dal zgraditi stavbo in
jo prodal za ceno, ki ne krije stroškov zgraditve, medtem ko kupec
stavbe del te stavbe izroči v brezplačno uporabo tretji osebi,
pravico do odbitka celotnega za gradnjo stavbe odmerjenega DDV ali
pa le njegovega dela v sorazmerju z deli stavbe, ki jih kupec
uporablja za ekonomsko dejavnost (v zadevnem primeru odplačno
dajanje v najem)?“
Vprašanje za predhodno
odločanje
29 Predložitveno
sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo o
DDV razlagati tako, da ima v okoliščinah, kakršne so te v postopku
v glavni stvari, v katerih je davčni zavezanec dal zgraditi stavbo
in jo je prodal za ceno, ki je nižja od stroškov njene zgraditve,
navedeni davčni zavezanec pravico do odbitka celotnega DDV,
plačanega za zgraditev te stavbe, ali samo do delnega odbitka tega
davka, sorazmernega delom navedene stavbe, ki jih njen kupec
uporablja za gospodarske dejavnosti.
30 Glede tega
je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso pravica
davčnih zavezancev, da od DDV, ki ga morajo plačati, odbijejo
vstopni DDV, ki se dolguje ali plača za blago, ki so ga pridobili,
in storitve, ki so bile opravljene zanje, pomeni temeljno načelo
skupnega sistema DDV, ki ga je določila zakonodaja Evropske unije
(glej sodbe z dne 8. januarja 2002, Metropol in Stadler,
C-409/99, EU:C:2002:2, točka 42, in z dne 6. septembra
2012, Tóth, C-324/11, EU:C:2012:549, točka 23).
31 Glede tega
je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je pravica do odbitka,
določena v členu 167 in naslednjih Direktive o DDV, sestavni
del sistema DDV in načeloma ne sme biti omejena. Podrobneje, ta
pravica se izvede takoj za vse davke, s katerimi so bile obdavčene
vstopne transakcije (glej sodbe z dne 21. marca 2000,
Gabalfrisa in drugi, od C-110/98 do C-147/98,
EU:C:2000:145, točka 43; z dne 26. maja 2005,
Kretztechnik, C-465/03, EU:C:2005:320, točka 33; z dne
22. decembra 2010, Dankowski, C-438/09, EU:C:2010:818,
točka 22, in z dne 6. decembra 2012, Bonik, C-285/11,
EU:C:2012:774, točka 26).
32 Namen
sistema odbitkov je podjetniku v celoti olajšati breme dolgovanega
ali plačanega DDV v okviru vseh njegovih gospodarskih dejavnosti.
Skupni sistem DDV zato zagotavlja popolno nevtralnost glede
obdavčenja vseh gospodarskih dejavnosti, ne glede na njihov namen
ali rezultat, če so omenjene dejavnosti predmet DDV (sodba z dne
6. decembra 2012, Bonik, C-285/11, EU:C:2012:774,
točka 27).
33 Iz sodne
prakse Sodišča izhaja, da se DDV uporabi za vsako transakcijo
proizvodnje ali distribucije po odbitku davka, ki je neposredno
bremenil sestavne dele cene (sodba z dne 6. decembra 2012,
Bonik, C-285/11, EU:C:2012:774, točka 28). Iz tega sledi, da
je treba glede DDV presojati vsako transakcijo posebej, ne glede na
DDV, ki ga je treba plačati za prejšnje ali naknadne
transakcije.
34 Glede
vsebinskih pogojev, ki se zahtevajo za nastanek pravice do odbitka,
je Sodišče razsodilo, da iz člena 168(a) Direktive o DDV
izhaja, da mora davčni zavezanec blago ali storitve, na katere
opira to pravico, uporabiti za potrebe svojih izstopnih
obdavčljivih transakcij in da mora to vstopno blago ali storitve
dobaviti drug davčni zavezanec (sodba z dne 6. septembra 2012,
Tóth, C-324/11, EU:C:2012:549, točka 26).
35 Ker
člen 168 Direktive o DDV ne določa nobenega pogoja o uporabi s
strani osebe, ki prejme zadevno blago ali storitve, je treba
ugotoviti, da ima davčni zavezanec, če sta izpolnjena pogoja iz
prejšnje točke, načeloma pravico do odbitka vstopnega
DDV.
36 Glede tega
je treba dodati, da Direktiva o DDV za pravico do odbitka ne določa
pogoja, povezanega z uporabo zadevnega blaga ali storitev s strani
osebe, ki od davčnega zavezanca prejme te storitve ali blago, saj
bi to pomenilo, da vsaka transakcija, ki jo opravi davčni zavezanec
s pridobiteljem ali prejemnikom, ki ne opravlja gospodarske
dejavnosti, kot so posamezniki, omejuje pravico davčnega zavezanca
do odbitka.
37 Poleg tega
bi pogoj, v skladu s katerim bi uporaba zadevnega blaga ali
storitev s strani pridobitelja ali prejemnika tega blaga ali
storitev določala pravico dobavitelja do odbitka, povzročil, da bi
bila pravica davčnega zavezanca do odbitka odvisna od poznejšega
ravnanja pridobitelja ali prejemnika, ki bi imel še vedno pravico,
da kratkoročno ali dolgoročno spremeni uporabo blaga.
38 Iz
predložitvene odločbe pa je razvidno, da je treba občino Woerden
šteti za davčno zavezanko v smislu Direktive o DDV. Poleg tega je
iz te odločbe razvidno, da je stavbe v postopku v glavni stvari
občini Woerden dobavil drug davčni zavezanec in da je ta občina te
stavbe uporabila v okviru obdavčljive transakcije, in sicer
odplačne dobave navedenih stavb Ustanovi.
39 Iz tega
sledi, da ima občina Woerden pravico odbiti celoten vstopni davek,
ne da bi se upoštevala uporaba blaga, ki ga je dobavila, s strani
pridobitelja ali prejemnika.
40 Glede tega,
da je v postopku v glavni stvari davčni zavezanec dobavil blago po
ceni, ki ne pokrije vseh stroškov, je treba opozoriti, da je
Sodišče razsodilo, da rezultat gospodarske transakcije ni upošteven
z vidika pravice do odbitka, če je dejavnost obdavčena z DDV (glej
sodbi z dne 20. januarja 2005, Hotel Scandic Gåsabäck,
C-412/03, EU:C:2005:47, točka 22, in z dne 9. junija
2011, Campsa Estaciones de Servicio, C-285/10, EU:C:2011:381,
točka 25).
41 Poleg tega
je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da če je dobavna cena nižja od
proizvodnih stroškov, odbitek ne more biti omejen na razliko med to
ceno in temi stroški, tudi če je navedena cena znatno nižja od
proizvodnih stroškov, razen če je povsem simbolična (glej v tem
smislu sodbo z dne 21. septembra 1988, Komisija/Francija,
50/87, EU:C:1988:429, točka 16).
42 Iz vsega
zgoraj navedenega je razvidno, da je treba Direktivo o DDV
razlagati tako, da ima v okoliščinah, kakršne so te v postopku v
glavni stvari, v katerih je davčni zavezanec dal zgraditi stavbo in
jo je prodal za ceno, ki je nižja od stroškov njene zgraditve,
navedeni davčni zavezanec pravico do odbitka celotnega DDV,
plačanega za zgraditev te stavbe, in ne samo do delnega odbitka
tega davka, sorazmernega delom navedene stavbe, ki jih njen kupec
uporablja za gospodarske dejavnosti. To, da ta pridobitelj uporabo
dela zadevne stavbe brezplačno prenese na tretjo osebo, na to nima
nobenega vpliva.
Stroški
43 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat)
razsodilo:
Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost
je treba razlagati tako, da ima v okoliščinah, kakršne so te v
postopku v glavni stvari, v katerih je davčni zavezanec dal
zgraditi stavbo in jo je prodal za ceno, ki je nižja od stroškov
njene zgraditve, navedeni davčni zavezanec pravico do odbitka
celotnega davka na dodano vrednost, plačanega za zgraditev te
stavbe, in ne samo do delnega odbitka tega davka, sorazmernega
delom navedene stavbe, ki jih njen kupec uporablja za gospodarske
dejavnosti. To, da ta pridobitelj uporabo dela zadevne stavbe
brezplačno prenese na tretjo osebo, na to nima nobenega
vpliva.