Številka:
01/DS/2021
Datum:
15.02.2021
Vprašanje – opis problema
Mali davčni zavezanec, s sedežem v
Sloveniji (v nadaljevanju SI-mali), je na podlagi četrtega odstavka
78. člena ZDDV-1 identificiran za namene DDV v Sloveniji, saj je v
letu 2020 opravljal storitve, katerih kraj opravljanja se je
opredelilo ozemlje Združenega kraljestva (takrat država članica
Unije) na podlagi prvega odstavka 25. člena ZDDV-1 in za katere je
v skladu s 196. členom Direktive Sveta 2006/112/ES plačnik DDV
prejemnik storitev (obrnjena davčna obveznost). Tako je SI-mali na
izdanih računih navajal klavzulo »obrnjena davčna
obveznost«.
Združeno kraljestvo je s 01.01.2021
izstopilo iz Unije in postala t.i. tretja država. SI-mali ni
izstopil iz sistema DDV, čeprav ima to možnost na podlagi tretjega
odstavka 132. člena ZDDV-1[1].
Vprašanje:
·
Katere podatke in predvsem
»klavzulo« mora od 01.01.2021 naprej SI-mali navajati na izdanih
računih za storitve, katerih kraj opravljanja se opredeli ozemlje
tretje države (Združenega kraljestva) na podlagi prvega odstavka
25. člena ZDDV-1?
Mnenje
SI-mali, identificiran za namene DDV na podlagi četrtega odstavka
78. člena ZDDV-1, uporablja svojo identifikacijsko številko za
namene DDV (oziroma deluje kot »atipični« davčni zavezanec) le za
točno predpisane transakcije oz. povedano drugače, ne uporablja je
pri opravljanju storitev/dobav blaga, katerih kraj opravljanja se
(npr. skladno z določilom prvega odstavka 25. člena ZDDV-1)
opredeli ozemlje Slovenije ali tretje države. Pri
opravljanju slednjih deluje kot mali davčni zavezanec, ki ni
identificiran za namene DDV. Posledično mora račun, ki ga izda tak
davčni zavezanec, vsebovati (najmanj) podatke, kot jih določa 141.
člen PZDDV.
Obrazložitev
Splošna pravila iz 25. člena ZDDV-1
opredeljujejo kraj opravljanja storitev v odvisnosti od statusa
prejemnika storitev.
25. člen ZDDV-1
(splošna pravila)
(1) Kraj opravljanja storitev,
ki jih prejme davčni zavezanec, ki deluje kot tak, je kraj, kjer
ima ta davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti. Če so te
storitve opravljene stalni poslovni enoti davčnega zavezanca, ki ni
v kraju, kjer ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh
storitev kraj, kjer ima ta davčni zavezanec stalno poslovno enoto.
Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj
opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki prejme te
storitve, stalno oziroma običajno prebivališče.
[…]
Skladno s prvim odstavkom 25. člena
ZDDV-1 je kraj opravljanja storitev, ki jih prejme davčni
zavezanec, ki deluje kot tak, kraj, kje ima ta davčni zavezanec
sedež svoje dejavnosti. Splošno pravilo iz prvega odstavka 25.
člena ZDDV-1 velja tako pri opravljanju storitev davčnim
zavezancem, ki imajo sedež v drugi državi članici Unije kot tudi
davčnim zavezancem, ki imajo sedež v tretji državi (posebnost je
»le« dokazovanje statusa prejemnika storitev – glej podrobneje 18.
člen Izvedbene uredbe 282/2011).
Po posebni ureditvi za male davčne
zavezance v skladu s 94. členom ZDDV-1 je davčni zavezanec oproščen
obračunavanja DDV, če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel
oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 50.000,00 EUR
obdavčljivega prometa.
94. člen ZDDV-1
(oprostitev obračunavanja
DDV)
(1) Davčni zavezanec je oproščen
obračunavanja DDV, če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel
oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 50.000 eurov
obdavčljivega prometa.
[…]
Mali davčni zavezanci, ki ne
presegajo 50.000 EUR obdavčljivega prometa, vendar pa opravljajo
storitve na ozemlju druge države članice, za katere je
plačnik DDV v skladu s 196. členom Direktive Sveta 2006/112/ES
izključno prejemnik storitev, morajo predložiti zahtevek za
izdajo identifikacijske številke za namene DDV, kot to določa
četrti odstavek 78. člena ZDDV-1.
78. člen ZDDV-1
(obveznost
prijavljanja)
(1) Vsaka oseba mora davčnemu
organu prijaviti kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni
zavezanec, in predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske
številke za DDV. Davčni zavezanec mora davčnemu organu prijaviti
tudi vsakršno spremembo v zvezi z dejavnostjo in prenehanje
opravljanja dejavnosti.
(2) Obveznost predložitve
zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV iz prejšnjega
odstavka se ne nanaša na:
a) davčnega zavezanca iz prvega
odstavka 94. člena tega zakona, ki utemeljeno pričakuje, da v
obdobju 12 mesecev ne bo presegel prometa v znesku 50.000
eurov;
[…]
(4) Ne glede na drugi odstavek
tega člena mora vsak davčni zavezanec, ki ima sedež v Sloveniji in
opravlja storitve na ozemlju druge države članice, za katere je
plačnik DDV v skladu s 196. členom Direktive Sveta 2006/112/ES
izključno prejemnik storitev in vsak davčni zavezanec, za katerega
se na ozemlju Republike Slovenije opravijo storitve, za katere je v
skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena dolžan plačati DDV,
predložiti davčnemu organu zahtevek za izdajo identifikacijske
številke za DDV.
[…]
Tako med drugim obstaja obveznost pridobitve identifikacijske
številke za namene DDV skladno s četrtim odstavkom 78. člena ZDDV-1
za tiste davčne zavezance, ki opravljajo storitve, za katere je
plačnik DDV prejemnik storitev v skladu s 196. členom Direktive
Sveta 2006/112/ES s sedežem v drugi državi članici.
Člen
196 Direktive Sveta 2006/112/ES
DDV
je dolžan plačati vsak davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni
davčni zavezanec, identificirana za namene DDV, kateremu/kateri se
opravijo storitve iz člena 44, če te storitve opravi davčni
zavezanec, ki nima sedeža na ozemlju zadevne države
članice.
Glede na to, da Direktiva Sveta 2006/112/ES velja za države članice
Unije, slednja ne more določati obveznosti davčnim zavezancem –
prejemnikom storitev, ki imajo sedež v tretji državi. Tako lahko
z Direktivo Sveta 2006/112/ES določimo plačnika DDV le za
transakcije, ki se opravijo na ozemlju Unije, ne pa tudi za
transakcije, katerih kraj opravljanja se opredeli ozemlje tretje
države, saj na ozemlju le teh veljajo nacionalna pravila zadevne
tretje države. Obdavčitev z DDV je poenotena/usklajena med državami
članicami EU, kar pomeni, da Direktiva Sveta 2006/112/ES ne določa
obveznosti/dolžnosti, ki jih imajo davčni zavezanci izven Unije,
torej tudi plačnika davka v tretji državi skladno z evropskim
pravnim redom (Direktivo) ni mogoče določiti.
Iz vsebine 82. člena ZDDV-1 v povezavi z obveznimi podatki na
računu je razvidno, da določbe 82. člena ZDDV-1 predpisujejo
navajanje obveznih podatkov na izdanem računu, ki ga davčni
zavezanec, identificiran za namene DDV, izda drugemu
davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec.
82. člen ZDDV-1
(obvezni podatki na
računu)
(1) Davčni zavezanec, ki izda
račun v skladu z 81. členom tega zakona, mora na računu navesti
naslednje podatke:
1. datum izdaje
računa;
2. zaporedno številko, ki omogoča
identifikacijo računa;
3. identifikacijsko
številko za DDV, pod katero je davčni zavezanec dobavil blago ali
storitev;
4. identifikacijsko številko
za DDV kupca oziroma naročnika, pod katero je kupec ali naročnik
prejel dobavo blaga ali storitev, za katero je dolžan plačati
DDV, ali je
prejel dobavo blaga v skladu s 46. členom tega
zakona;
5. ime in naslov davčnega
zavezanca in njegovega kupca ali naročnika;
6. količino in vrsto dobavljenega
blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev;
7. datum, ko je bila opravljena
dobava blaga, ali datum, ko je bila storitev opravljena oziroma
končana, ali datum, ko je bilo opravljeno predplačilo iz 4. in 5.
točke prvega odstavka 81. člena tega zakona, če se ta datum lahko
določi in je različen od datuma izdaje računa;
8. davčno osnovo, od katere se
obračuna DDV po posamezni stopnji oziroma na katero se nanaša
oprostitev, ceno na enoto brez DDV ter kakršna koli znižanja cen in
popuste, ki niso vključeni v ceno na enoto;
9. stopnjo DDV;
10. znesek DDV, razen v primerih,
kjer se uporablja posebna ureditev, za katero ta zakon ta podatek
izključuje;
11. v primeru izdaje računa s
strani kupca blaga ali naročnika storitev v imenu in za račun
davčnega zavezanca navedbo »Samofakturiranje«;
12. v primeru oprostitve DDV
veljavno določbo Direktive Sveta 2006/112/ES ali ustrezni člen tega
zakona ali drugo sklicevanje, ki kaže na to, da je dobava blaga ali
storitev oproščena DDV;
13. v primeru, če je
plačnik DDV kupec blaga ali naročnik storitve, navedbo
»Obrnjena davčna obveznost«;
14. v primeru dobave novega
prevoznega sredstva, opravljene v skladu s pogoji iz 1. in 2. točke
46. člena tega zakona, značilnosti, kot so opredeljene v tretjem
odstavku 3. člena tega zakona;
15. v primeru uporabe posebne
ureditve za potovalne agencije navedbo »Posebna ureditev –
Potovalne agencije«;
16. v primeru uporabe ene od
posebnih ureditev za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in
starine navedbo »Posebna ureditev – rabljeno blago«, »Posebna
ureditev – umetniški predmeti« ali »Posebna ureditev – zbirke in
starine«;
17. če je oseba, ki je dolžna
plačati DDV, davčni zastopnik za namene drugega odstavka 76. člena
tega zakona, identifikacijsko številko za DDV davčnega zastopnika,
skupaj z njegovim imenom in naslovom.
(2) Davčni zavezanec, ki v drugi
državi članici, v kateri je treba plačati DDV, nima sedeža ali
njegova poslovna enota v tej državi članici ne sodeluje pri dobavi
v smislu 192.a člena Direktive Sveta 2006/112/ES, opravi pa dobavo
blaga ali storitev prejemniku, ki je dolžan plačati DDV, na računu
namesto vseh podatkov iz 8., 9. in 10. točke prvega odstavka tega
člena navede le davčno osnovo.
SI-mali, identificiran za namene DDV na podlagi četrtega odstavka
78. člena ZDDV-1, uporablja svojo identifikacijsko številko za
namene DDV le za točno predpisane transakcije oz. povedano drugače,
ne uporablja je pri opravljanju storitev/dobav blaga, katerih kraj
opravljanja (npr. skladno z določilom prvega odstavka 25. člena
ZDDV-1) se opredeli ozemlje Slovenije ali tretje države. Pri
opravljanju slednjih deluje kot mali davčni zavezanec, ki ni
identificiran za namene DDV, posledično mora račun, ki ga izda tak
davčni zavezanec, vsebovati (najmanj) podatke, kot jih določa 141.
člen PZDDV.
141. člen
PZDDV
(Podatki na
računu, ki ga izda davčni zavezanec, ki ni identificiran
za namene DDV)
(1) Davčni
zavezanec, ki ni identificiran za namene DDV, mora na računu
navesti najmanj naslednje podatke:
– datum
izdaje;
– zaporedno
številko, ki omogoča identifikacijo računa;
– svojo firmo
oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče;
– prodajno
ceno blaga oziroma storitve (brez DDV) in
– skupno
vrednost prodanega blaga oziroma opravljene storitve (brez
DDV).
(2) Če davčni
zavezanec iz prejšnjega odstavka izda račun drugemu davčnemu
zavezancu, mora na računu navesti tudi podatek o količini in vrsti
dobavljenega blaga oziroma obsegu in vrsti opravljenih
storitev.
Obveznost navajanja navedbe »obrnjena davčna obveznost«, kadar mali
davčni zavezanec opravi storitev, katere kraj opravljanja se
opredeli ozemlje tretje države, 141. člen PZDDV ne predpisuje.
Veljavna zakonodaja
(ustrezni zakonski in podzakonski predpisi) ter ostali predpisi v
času izdaje strokovnega mnenja:
·
Zakon o davku na dodano vrednost
(ZDDV-1), Uradni list RS, št.
13/11-UPB3, 18/11-ZDDV-1D, 78/11-ZDDV-1E, 38/12-ZDDV-1F,
83/12-ZDDV-1G, 46/13-ZIPRS1314-A, 86/14-ZDDV-1H, 90/15-ZDDV-1I,
77/18-ZDDV-1J, 59/19-ZDDV-1K, 72/19-ZDDV-1L, 175/20-ZIUOPDVE in
203/20-ZIUPOPDVE.
·
Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost
(PZDDV), Uradni list RS, št. 141/06,
52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09, 27/10, 104/10, 110/10, 82/11,
106/11, 108/11, 102/12, 54/13, 85/14, 95/14, 39/16, 45/16, 86/16,
50/17, 84/18 in 77/19.
·
Direktiva Sveta 2006/112/ES (Uradni list EU,
št. L 347/06), zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2020/2020 z
dne 7 decembra 2020 (Uradni list EU, št. L 419/20).
·
Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca
2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o
skupnem sistemu davka na dodano vrednost (prenovitev), Uradni list
EU, št. L 77/11, 290/12, 284/13, 294/14, 348/17 in
311/18).