EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (šesti
senat) v zadevi: C-507/16
Datum: 15.11.2017
V zadevi: Entertainment
Bulgaria System
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago
člena 168(a) in (b), člena 169(a) in člena 214
Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347,
str. 14), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta
2009/162/EU z dne 22. decembra 2009 (UL 2010, L 10,
str. 14) (v nadaljevanju: Direktiva 2006/112).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Entertainment
Bulgaria System EOOD (v nadaljevanju: EBS) in Direktor na Direktsia
„Obzhalvane i danachno-osiguritelna praktika“ – Sofia
(direktor direkcije „pritožbe in prakse na davčnem področju in na
področju socialne varnosti“ v Sofiji, Bolgarija) glede odločbe o
odmeri davka, s katero je bilo tej družbi naloženo plačilo naknadno
obračunanega davka na dodano vrednost (DDV) in zamudnih
obresti.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 168
Direktive 2006/112 določa:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za
namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v
državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da
odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje
zneske:
(a) DDV, ki
ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago ali
storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni
zavezanec;
[…]“
4 Člen 169
te direktive določa:
„Razen odbitka iz člena 168 ima davčni
zavezanec pravico do odbitka DDV iz omenjenega člena, če se blago
in storitve uporabljajo za namene:
(a) transakcij
v zvezi z dejavnostmi iz drugega pododstavka člena 9(1),
opravljene zunaj države članice, v kateri je davek dolgovan ali
plačan, v zvezi s katerimi bi imel pravico do odbitka DDV, če bi
bile opravljene v tej državi članici;
[…]“
5 Člen 214
navedene direktive določa:
„1. Države
članice sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo, da so naslednje
osebe identificirane s posamično številko:
(a) vsak
davčni zavezanec, razen davčnih zavezancev iz člena 9(2), ki
na njihovem ozemlju dobavlja blago ali opravlja storitve, v zvezi s
katerimi ima pravico do odbitka DDV, razen dobav blaga ali
opravljanja storitev, za katere DDV plača izključno prejemnik
storitev ali oseba v skladu s členi 194 do 197 in
členom 199;
[…]
(d) vsak
davčni zavezanec, za katerega se na njihovem ozemlju opravijo
storitve, za katere je v skladu s členom 196 dolžan plačati
DDV;
(e) vsak
davčni zavezanec, ki ima sedež na njihovem ozemlju in na ozemlju
druge države članice opravlja storitve, za katere mora v skladu s
členom 196 DDV plačati izključno prejemnik
storitev.
[…]“
6 Člen 196
iste direktive določa:
„DDV je dolžan plačati vsak davčni zavezanec ali
pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, identificirana za namene DDV,
kateremu/kateri se opravijo storitve iz člena 44, če te
storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža na ozemlju zadevne
države članice.“
7 Člen 282
Direktive 2006/112 določa, da se oprostitve in progresivne davčne
olajšave, določene v oddelku 2 te direktive, uporabljajo za
dobavo blaga in storitev malih podjetij.
8 Člen 287
te direktive določa:
„Države članice, ki so pristopile po
1. januarj[u] 1978, lahko oprostijo davčne zavezance, katerih
letni promet ne presega protivrednosti naslednjih zneskov v
nacionalni valuti po menjalnem tečaju na dan njihovega
pristopa:
[…]
17. Bolgarija:
25.600 EUR;
[…]“
9 Člen 289
navedene direktive določa:
„Davčni zavezanci, oproščeni DDV, nimajo pravice
do odbitka DDV v skladu s členi 167 do 171 in členi 173
do 177 niti ga ne smejo izkazovati na svojih računih.“
10 Člen 290
Direktive 2006/112 določa:
„Davčni zavezanci, upravičeni do oprostitve DDV,
se lahko odločijo za splošno ureditev DDV ali za poenostavljene
postopke iz člena 281. V tem primeru imajo pravico do vsakršne
progresivne davčne olajšave, ki jo lahko določa nacionalna
zakonodaja.“
Bolgarsko pravo
11 Člen 70(4)
Zakon za danak varhu dobavenata stoynost (zakon o davku na dodano
vrednost, DV št. 63 z dne 4. avgusta 2006, v
nadaljevanju: ZDDS) določa, da oseba, ki je registrirana v skladu s
členom 97a ZDDS, nima pravice do odbitka vstopnega
DDV.
12 Člen 94(3)
ZDDS določa, da je registracija za namene DDV obvezna ali
prostovoljna.
13 Člen 96(1)
ZDDS določa, da mora vsak davčni zavezanec, ki je ustvaril
obdavčljivi promet, ki je višji ali enak znesku 50.000 bolgarskih
levov (BGN) (približno 25.600 EUR), v obdobju, ki ne presega
dvanajst zaporednih mesecev pred tekočim mesecem, vložiti prošnjo
za registracijo v skladu s tem zakonom v štirinajstih dneh po koncu
obdobja, v katerem je ustvaril ta promet.
14 Člen 97a
ZDDS določa:
„1. V skladu
s tem zakonom se mora registrirati vsak davčni zavezanec v smislu
člena 3(1), (5) in (6), ki je prejemnik storitev s krajem
izpolnitve na nacionalnem ozemlju, ki so obdavčljive in pri katerih
mora DDV v skladu s členom 82(2) plačati prejemnik.
2. V skladu s
tem zakonom se mora registrirati vsak davčni zavezanec v smislu
člena 3(1), (5) in (6) s sedežem na nacionalnem ozemlju,
ki opravlja storitve v smislu člena 21(2) s krajem izpolnitve
na ozemlju druge države članice.
3. Šteje se,
da je davčni zavezanec, ki je registriran na podlagi
odstavka 1, registriran tudi v smislu odstavka 2 in
obratno.
[…]“
15 Člen 100(1)
ZDDS določa:
„Vsak davčni zavezanec, ki ne izpolnjuje pogojev
za obvezno registracijo v skladu s členom 96(1), se lahko
registrira v skladu s tem zakonom.“
16 Člen 113(9)
ZDDS določa:
„Davčni zavezanci, ki niso registrirani v skladu
s tem zakonom ali so registrirani na podlagi členov 97a(1)
in (2) […], na izdanih računih ne smejo izkazovati
DDV.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za
predhodno odločanje
17 Iz
predložitvene odločbe je razvidno, da je EBS družba s sedežem v
Bolgariji, ki opravlja storitve na področju spletnih storitev, kot
so oblikovanje internetnih strani, multimedijski razvoj in grafično
oblikovanje.
18 Družba EBS
je bila od 21. decembra 2010 identificirana za namene DDV na
podlagi člena 97a(2) ZDDS, ki določa registracijo davčnih
zavezancev s sedežem v Bolgariji, ki opravljajo storitve s krajem
izpolnitve na ozemlju druge države članice.
19 Iz
predložitvene odločbe izhaja, da je družba EBS prejela storitve
davčnih zavezancev s sedežem na ozemlju drugih držav članic in ne
Republike Bolgarije, ki jih je uporabila za opravljanje storitev v
drugih državah članicah in v Švici.
20 Družba ESB
je DDV za tako prejete storitve odbila v postopku obrnjene davčne
obveznosti.
21 Natsionalnata
agentsia za prihodite (nacionalna agencija za javne prihodke,
Bolgarija) je pri davčnem nadzoru ugotovila, da je družba EBS
30. novembra 2013 dosegla promet, pri katerem podjetja v tej
državi članici niso več upravičena do oprostitve DDV in se morajo
na podlagi nacionalnega prava registrirati za namene DDV v skladu s
členom 96(1) ZDDS.
22 Nacionalna
agencija za javne prihodke je v odločbi o odmeri davka z dne
16. septembra 2015 ugotovila, prvič, da je družba EBS
neupravičeno odbila DDV za prejete vstopne storitve, ker je s
členom 70(4) ZDDS uveljavljanje te pravice prepovedano za
davčne zavezance, ki so identificirani na podlagi člena 97a
ZDDS, in drugič, družbi EBS naložila plačilo naknadno obračunanega
DDV in zamudnih obresti (v nadaljevanju: odločba o odmeri
davka).
23 Direktor
direkcije „pritožbe in prakse na davčnem področju in na področju
socialne varnosti“ je z odločbo z dne 30. novembra 2015 deloma
ugodil zahtevi za popravek odločbe o odmeri davka, ker je menil, da
prepoved odbitka dolgovanega ali plačanega vstopnega DDV za družbo
EBS ne more veljati do njene identifikacije za namene DDV na
podlagi člena 96(1) ZDDS, ampak samo do datuma, ko so bili
izpolnjeni pogoji za vložitev prošnje za registracijo na podlagi te
določbe.
24 Družba EBS,
ki je morala plačati 2.094.196 BGN (približno 1.070.741 EUR)
DDV z zamudnimi obrestmi, je pri Administrativen sad Sofia-grad
(upravno sodišče mesta Sofija, Bolgarija) vložila predlog za
razglasitev ničnosti tako popravljene odločbe o odmeri
davka.
25 Navedeno
sodišče se sprašuje o skladnosti člena 70(4) ZDDS z Direktivo
2006/112.
26 Poudarja, da
čeprav davčni zavezanci, identificirani za namene DDV na podlagi
člena 97a ZDDS, na katere se nanaša člen 70(4) ZDDS, ne
smejo izkazati DDV na svojih računih za dobave v Bolgariji, bi jim
moralo biti dovoljeno, da ta davek obračunajo za dobave blaga in
storitev, za katere je kraj izpolnitve zunaj ozemlja te države
članice. Meni, da lahko zato ti davčni zavezanci odbijejo dolgovani
ali plačani vstopni DDV za storitve, ki so jih zanje opravili drugi
davčni zavezanci s sedežem v drugih državah članicah.
27 V teh
okoliščinah je Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče
mesta Sofija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje
predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je
treba člen 214 [Direktive 2006/112] razlagati tako, da v zvezi
s pravico do odbitka vstopnega davka različnim primerom
registracije za namene DDV pripisuje različne pomene, oziroma tako,
da državam članicam dopušča, da različnim primerom registracije
pripisujejo različne pomene, kot je to v primeru členov 97a
in 70(4) ZDDS?
2. Ali je
treba določbe člena 168(a) in člena 169(a) Direktive
2006/112 razlagati tako, da oseba, registrirana v skladu s
členom 214(1)(e) [navedene] [d]irektive, nima pravice do
odbitka vstopnega DDV za prejete storitve, ki so jih opravili
davčni zavezanci iz drugih držav članic, če te storitve uporablja
za opravljanje storitev v drugih državah članicah in so izpolnjeni
drugi vsebinski in postopkovni pogoji za uveljavljanje pravice do
odbitka vstopnega davka?
3. Ali je
treba določbe člena 168(a) in člena 169(a) Direktive
2006/112 razlagati tako, da dopuščata nacionalno določbo, kot je
člen 70(4) ZDDS, v skladu s katero oseba, ki je za namene DDV
registrirana na podlagi člena 214(1)(d) ali (e) in ne na
podlagi člena 214(1)(a) Direktive 2006/112, nikakor nima
pravice do odbitka vstopnega DDV?“
Vprašanja za predhodno
odločanje
28 Predložitveno
sodišče s tremi vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v
bistvu sprašuje, ali člena 168(a) in člena 169(a)
Direktive 2006/112 nasprotujeta zakonodaji države članice, s katero
je davčnemu zavezancu s sedežem na ozemlju te države članice
prepovedano, da odbije dolgovani ali plačani vstopni DDV v tej
državi članici za storitve, ki so jih opravili davčni zavezanci s
sedežem v drugih državah članicah in ki so bile uporabljene za
opravljanje storitev v drugih državah članicah, ne pa v državi
članici sedeža davčnega zavezanca, z utemeljitvijo, da je ta davčni
zavezanec za namene DDV identificiran na podlagi enega od dveh
primerov iz člena 214(1)(d) in (e) Direktive
2006/112.
29 Najprej je
treba navesti, da se člen 214(1)(d) in (e) Direktive
2006/112 nanaša na primer, kadar se za davčnega zavezanca na
ozemlju države članice opravijo storitve, za katere je v skladu s
členom 196 te direktive dolžan plačati DDV, oziroma na primer,
kadar davčni zavezanec, ki ima sedež na ozemlju države članice, na
ozemlju druge države članice opravlja storitve, za katere mora v
skladu z istim členom 196 DDV plačati izključno prejemnik
storitev. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je bila to
določba v bolgarsko pravo prenesena s členom 97a(1)
in (2) ZDDS.
30 Nato je
treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča
temeljno načelo nevtralnosti DDV zahteva, naj se odobri odbitek
dolgovanega ali plačanega vstopnega DDV, če so izpolnjene vsebinske
zahteve, tudi če nekaterih postopkovnih zahtev davčni zavezanci
niso izpolnili (glej sodbo z dne 9. julija 2015, Salomie in
Oltean, C-183/14, EU:C:2015:454, točka 58 in navedena sodna
praksa).
31 Sodišče je
tudi razsodilo, da je identifikacija za namene DDV iz
člena 214 Direktive 2006/112 zgolj formalna zahteva zaradi
izvajanja nadzora, ki med drugim ne more izpodbiti pravice do
odbitka DDV, če so izpolnjeni materialni pogoji za nastanek te
pravice (sodba z dne 9. julija 2015, Salomie in Oltean,
C-183/14, EU:C:2015:454, točka 60 in navedena sodna
praksa).
32 Iz tega je
med drugim razvidno, da zavezancu za DDV ni mogoče preprečiti, da
bi uveljavljal pravico do odbitka dolgovanega ali plačanega
vstopnega DDV, ker se ni identificiral kot zavezanec za DDV, preden
je uporabil blago, kupljeno v okviru svoje obdavčene dejavnosti
(glej sodbo z dne 9. julija 2015, Salomie in Oltean, C-183/14,
EU:C:2015:454, točka 61 in navedena sodna praksa).
33 Še toliko
bolj je iz tega razvidno, da se z nacionalno zakonodajo davčnemu
zavezancu ne sme onemogočiti uveljavitve pravice do odbitka
dolgovanega ali plačanega vstopnega DDV, ker je za namene DDV
identificiran na podlagi enega od primerov iz člena 214(1)(d)
in (e) Direktive 2006/112.
34 Glede na
zgoraj navedeno je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je
treba Direktivo 2006/112 razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji
države članice, s katero je davčnemu zavezancu s sedežem na ozemlju
te države članice onemogočeno, da odbije dolgovani ali plačani
vstopni DDV v tej državi članici za storitve, ki so jih opravili
davčni zavezanci s sedežem v drugih državah članicah in ki so bile
uporabljene za opravljanje storitev v drugih državah članicah, ne
pa v državi članici sedeža tega davčnega zavezanca, z
utemeljitvijo, da je ta za namene DDV identificiran na podlagi
enega od dveh primerov iz člena 214(1)(d) in (e)
Direktive 2006/112.
35 Vendar je iz
predložitvene odločbe razvidno, da bi bilo mogoče nacionalno
zakonodajo razlagati tudi drugače.
36 Iz
predložitvene odločbe je namreč razvidno, da ko družba EBS glede na
ustvarjeni promet ni več mogla biti upravičena do oprostitve davka
v Bolgariji, za namene DDV ni več mogla biti identificirana na
podlagi člena 97a(1) in (2) ZDDS, temveč bi morala zanjo
veljati ureditev z „obvezno“ registracijo iz člena 96
ZDDS.
37 Kaže, da iz
tega izhaja, da so lahko za namene DDV na podlagi člena 97a(1)
in (2) ZDDS identificirani le davčni zavezanci, za katere
velja sistem oprostitve davka v Bolgariji.
38 Če je
tako – kar mora preveriti predložitveno sodišče, ki je edino
pristojno za razlago nacionalnega prava – bi bilo treba
postavljena vprašanja preoblikovati in šteti, da se ta v bistvu
nanašajo na vprašanje, ali člena 168(a) in 169(a)
Direktive 2006/112 nasprotujeta zakonodaji države članice, s katero
je davčnemu zavezancu s sedežem na ozemlju te države članice, ki je
upravičen do oprostitve davka, onemogočeno uveljavljanje pravice do
odbitka dolgovanega ali plačanega vstopnega DDV v tej državi za
storitve, ki so jih opravili davčni zavezanci s sedežem v drugih
državah članicah in ki so bile uporabljene za opravljanje storitev
v drugih državah članicah, ne pa v državi članici sedeža tega
davčnega zavezanca.
39 V zvezi s
tem je treba opozoriti, da člen 168(a) Direktive 2006/112
določa, da dokler se blago in storitve uporabljajo za namene
njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v državi
članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da odbije od
zneska davka, ki ga je dolžan plačati, DDV, ki ga je dolžan ali ga
je plačal v tej državi članici za blago ali storitve, ki mu jih je
ali mu jih bo opravil drug davčni zavezanec.
40 Vendar
podjetje s sedežem na ozemlju države članice, ki je v tej državi
upravičeno do oprostitve davka, ne more uveljavljati pravice do
odbitka dolgovanega ali plačanega vstopnega DDV v skladu s to
določbo. Člen 289 Direktive 2006/112 namreč določa, da davčni
zavezanci, ki so tako oproščeni davka, „nimajo pravice do odbitka
DDV v skladu s členi 167 do 171 […] niti ga ne smejo
izkazovati na svojih računih“.
41 Poleg tega
je v členu 169(a) Direktive 2006/112 navedeno, da ima davčni
zavezanec poleg odbitka iz člena 168 te direktive pravico do
odbitka DDV iz omenjenega člena, če se blago in storitve
uporabljajo za namene transakcij v zvezi z dejavnostmi iz drugega
pododstavka člena 9(1) iste direktive, opravljene zunaj države
članice, v kateri je davek dolgovan ali plačan, v zvezi s katerimi
bi imel pravico do odbitka, če bi bile opravljene v tej državi
članici.
42 V skladu s
členom 169(a) Direktive 2006/112 je zato izvajanje pravice do
odbitka odvisno od tega, ali ta pravica do odbitka obstaja, če so
vse te transakcije opravljene znotraj iste države članice (glej po
analogiji sodbo z dne 22. decembra 2010, RBS Deutschland
Holdings, C-277/09, EU:C:2010:810, točka 32). Sodišče je v
zvezi s tem razsodilo, da se lahko pravica do odbitka uveljavlja ne
glede na to, ali se v drugih državah članicah pri izstopni
transakciji dejansko obračuna DDV (glej tudi po analogiji sodbo z
dne 22. decembra 2010, RBS Deutschland Holdings, C-277/09,
EU:C:2010:810, točka 41).
43 Vendar če
podjetje, ki je upravičeno do oprostitve davka v Bolgariji, v tej
državi članici ne more uveljavljati pravice do odbitka dolgovanega
ali plačanega vstopnega DDV za storitve opravljene v tej državi
članici, ne bi bil izpolnjen eden od pogojev iz člena 169(a)
Direktive 2006/112 za upravičenost do odbitka dolgovanega ali
plačanega vstopnega DDV za storitve, opravljene zunaj te države
članice.
44 Zato je
treba ugotoviti, da je treba člena 168(a) in člen 169(a)
Direktive 2006/112 razlagati tako, da ne nasprotujeta zakonodaji
države članice, s katero je davčnemu zavezancu s sedežem na ozemlju
te države članice, ki je upravičen do oprostitve davka, onemogočeno
uveljavljanje pravice do odbitka dolgovanega ali plačanega
vstopnega DDV v tej državi za storitve, ki so jih opravili davčni
zavezanci s sedežem v drugih državah članicah in ki so bile
uporabljene za opravljanje storitev v drugih državah članicah, ne
pa v državi članici sedeža tega davčnega zavezanca.
45 Glede na
zgoraj navedeno je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je
treba Direktivo 2006/112 razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji
države članice, s katero je davčnemu zavezancu s sedežem na ozemlju
te države članice onemogočeno, da odbije dolgovani ali plačani
vstopni DDV, plačan v tej državi članici za storitve, ki so jih
opravili davčni zavezanci s sedežem v drugih državah članicah in ki
so bile uporabljene za opravljanje storitev v drugih državah
članicah, ne pa v državi članici sedeža davčnega zavezanca, z
utemeljitvijo, da je ta davčni zavezanec za namene DDV
identificiran na podlagi enega od dveh primerov iz
člena 214(1)(d) in (e) Direktive 2006/112. Vendar je
treba člen 168(a) in člen 169(a) Direktive 2006/112
razlagati tako, da ne nasprotujeta zakonodaji države članice, s
katero je davčnemu zavezancu s sedežem na ozemlju te države
članice, ki je upravičen do oprostitve davka, onemogočeno
uveljavljanje pravice do odbitka dolgovanega ali plačanega
vstopnega DDV v tej državi za storitve, ki so jih opravili davčni
zavezanci s sedežem v drugih državah članicah in ki so bile
uporabljene za opravljanje storitev v drugih državah članicah, ne
pa v državi članici sedeža tega davčnega zavezanca.
Stroški
46 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat)
razsodilo:
Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost,
kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2009/162/EU z dne
22. decembra 2009, je treba razlagati tako, da nasprotuje
zakonodaji države članice, s katero je davčnemu zavezancu s sedežem
na ozemlju te države članice onemogočeno, da odbije dolgovani ali
plačani vstopni davek na dodano vrednost v tej državi članici za
storitve, ki so jih opravili davčni zavezanci s sedežem v drugih
državah članicah in ki so bile uporabljene za opravljanje storitev
v drugih državah članicah, ne pa v državi članici sedeža tega
davčnega zavezanca, z utemeljitvijo, da je ta davčni zavezanec za
namene davka na dodano vrednost identificiran na podlagi enega od
dveh primerov iz člena 214(1)(d) in (e) Direktive
2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/162. Vendar je
treba člen 168(a) in člen 169(a) Direktive 2006/112,
kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/162, razlagati tako, da
ne nasprotujeta zakonodaji države članice, s katero je davčnemu
zavezancu s sedežem na ozemlju te države članice, ki je upravičen
do oprostitve davka, onemogočeno uveljavljanje pravice do odbitka
dolgovanega ali plačanega vstopnega davka na dodano vrednost v tej
državi za storitve, ki so jih opravili davčni zavezanci s sedežem v
drugih državah članicah in ki so bile uporabljene za opravljanje
storitev v drugih državah članicah, ne pa v državi članici sedeža
tega davčnega zavezanca.