EVROPSKA
UNIJA
EVROPSKO
SODIŠČE
Sodba
Evropskega sodišča (tretji senat) v zadevi: C‑643/11
Datum:
31.01.2013
Zadeva:
LVK
Predmet
spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta
2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, str.
1).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med družbo „LVK – 56 EOOD“ (v
nadaljevanju : LVK) in Direktor na Direkcija „Obžalvane i
upravlenie na izpalnenieto“ – Varna pri Centralno upravlenie na
Nacionalnata agencija za prihodite (direktor direktorata za
pritožbe in vodenje izvršbe za mesto Varna pri centralni upravi
nacionalne agencije za javne prihodke) v zvezi z zavrnitvijo
priznanja pravice do odbitka davka na dodano vrednost (v
nadaljevanju : DDV), z obrazložitvijo, da naj ne bi bilo
dokazano, da so bile dobave opravljene.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V
uvodni izjavi 39 Direktive 2006/112 je navedeno, da je „pravila v
zvezi z odbitki […] treba uskladiti tako, da vplivajo na dejansko
pobrane zneske [, in da je o]dbitni delež […] treba v vseh državah
članicah računati na podoben način.
4 Člen
2(1)(a) in (c) te direktive določa, da so predmet DDV dobave blaga
in storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na
ozemlju države članice za plačilo.
5 Člen 62
navedene direktive določa:
„Za namene te direktive:
(1) je ‚obdavčljivi dogodek‘
dogodek, s katerim so izpolnjeni pravni pogoji, potrebni za
nastanek obveznosti obračuna DDV;
(2) ‚obveznost obračuna‘ davka
nastane v trenutku, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati
davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi se plačilo
odloži.“
6 V
skladu s členom 63 Direktive 2006/112 nastane obdavčljivi
dogodek in s tem obveznost obračuna davka, ko je blago dobavljeno
ali so storitve opravljene.
7 Člen 73
te direktive določa, da „[p]ri dobavah blaga in opravljanju
storitev, razen tistih iz členov od 74 do 77, davčna
osnova zajema vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je prejel ali ga
bo prejel dobavitelj ali izvajalec od pridobitelja, prejemnika ali
tretje osebe za te dobave, vključno s subvencijami, ki so
neposredno povezane s ceno takšnih dobav.“
8 Člen
167 navedene direktive določa, da „[p]ravica do odbitka nastane v
trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega
davka“.
9 Člen 168(a)
Direktive 2006/112 določa:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih
obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v državi članici, v
kateri opravlja te transakcije, pravico, da odbije od zneska DDV,
ki ga je dolžan plačati, naslednje zneske:
(a) DDV, ki ga je dolžan ali ga
je plačal v tej državi članici za blago ali storitve, ki mu jih je
ali mu jih bo [dobavil oziroma] opravil drug davčni
zavezanec“.
10 Člen
178 te direktive določa:
„Za uveljavljanje pravice do odbitka mora davčni zavezanec
izpolniti naslednje pogoje:
(a) za odbitke v skladu s členom
168(a) v zvezi z dobavo blaga in opravljanjem storitev imeti račun,
izdan v skladu s členi 220 do 236 in členi 238, 239 in
240;
[...]“
11 V
skladu s členom 179, prvi odstavek, navedene directive „[d]avčni
zavezanec opravi odbitek tako, da od skupnega zneska DDV,
dolgovanega za dano davčno obdobje, odšteje skupni znesek DDV, za
katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka, ki se lahko
uveljavlja v skladu z določbami odstavka 178“.
12 Člen
203 Direktive 2006/112, ki se nahaja pod naslovom XI –„Obveznosti
davčnih zavezancev in nekaterih oseb, ki niso davčni zavezanci“,
poglavje 1 – „Obveznost plačila“, oddelek 1 – „Osebe, ki so dolžne
plačati DDV davčnim organom“, določa:
„DDV je dolžna plačati vsaka oseba, ki izkaže DDV na
računu.“
13 Člen
273 te direktive, ki se nahaja pod naslovom XI, poglavje 7, ki je
naslovljeno „Druge določbe“, določa:
„Države članice lahko določijo še druge obveznosti, za katere
menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje DDV in za
preprečevanje utaj, ob upoštevanju zahteve po enakem obravnavanju
domačih transakcij in transakcij, ki jih opravljajo davčni
zavezanci med državami članicami, pod pogojem, da takšne obveznosti
v trgovini med državami članicami ne zahtevajo formalnosti pri
prehodu meja.
Možnost, ki je predvidena v prvem pododstavku, se ne more
uporabljati za nalaganje dodatnih obveznosti v zvezi z izdajanjem
računov, ki jih je več, kot je določeno v poglavju 3.“
14 Člen 395,
od (1) do (3), navedene direktive določa:
„1. Na predlog Komisije lahko
Svet soglasno dovoli kateri koli državi članici, da uvede posebne
ukrepe, ki odstopajo od določb te direktive, za poenostavitev
postopka obračunavanja davka ali za preprečevanje nekaterih vrst
davčnih utaj ali izogibanja davkom.
Ukrepi za poenostavitev postopka obračunavanja davka ne smejo,
razen v zanemarljivi meri, vplivati na skupni znesek davčnih
prihodkov države članice v fazi končne potrošnje.
2. Država članica, ki želi
uvesti ukrepe iz odstavka 1, pošlje vlogo Komisiji in ji da vse
potrebne informacije. Če Komisija meni, da nima vseh potrebnih
informacij, o tem v roku dveh mesecev od dneva prejema vloge
obvesti zadevno državo članico in podrobno navede, katere dodatne
informacije potrebuje.
Ko ima Komisija vse informacije, za katere meni, da so potrebne za
presojo zahteve, v roku enega meseca o tem uradno obvesti državo
članico, ki je zahtevo vložila in zahtevo v izvornem jeziku
posreduje drugim državam članicam.
3. Komisija v treh mesecih od
uradnega obvestila iz drugega pododstavka odstavka 2 Svetu predloži
ustrezen predlog, če pa zahtevanemu odstopanju nasprotuje,
obvestilo o zavrnitvi z obrazložitvijo.“
Bolgarsko pravo
15 Člen
70(5) zakona o davku na dodano vrednost (Zakon za danak varhu
dobavenata stojnost, DV št. 63, z dne 4. avgusta 2006) v
različici, ki jo je treba uporabiti za spor o glavni svari (v
nadaljevanju: ZDDS), določa, da „ne obstaja pravica do odbitka
vstopnega davka, če je bil ta nezakonito izkazan“.
16 V
skladu s členom 71, točka 1, ZDDS lahko davčni zavezanec uveljavlja
pravico do odbitka vstopnega davka, če ima v zvezi z dobavami blaga
oziroma storitvami, ki so bile opravljene zanj, davčni dokument, ki
izpolnjuje zahteve iz členov 114 in 115 ter v katerem je DDV
izkazan v svoji vrstici.
17 Člen
82(1) ZDDS določa, da mora „davek […] plačati davčni zavezanec,
registriran v smislu tega zakona, ki opravi obdavčljivo dobavo
blaga ali storitev“.
18 V
skladu s členom 85 ZDDS mora davek plačati vsaka oseba, ki izkaže
ta davek v davčnem dokumentu v smislu člena 112 ZDDS, kot je zlasti
račun.
19 Člen
113(1) in (2) ZDDS določa:
„(1) Vsak davčni zavezanec, ki
dobavi blago, opravi storitev ali v ta namen prejme predplačilo,
izda račun, ki ustreza tej transakciji, razen če je ta izkazana v
dokumentu iz člena 117.
(2) Račun se izda v najmanj dveh
izvodih, enem za dobavitelja oziroma izvajalca in enem za
prejemnika.“
20 V
skladu s členom 115(1) ZDDS mora dobavitelj oziroma izvajalec v
primeru spremembe davčne osnove za transakcijo ali razveljavitve
transakcije, za katero je bil izdan račun, izdati sporočilo k
računu.
21 Člen 116
ZDDV določa:
„(1) Popravki in dodatki v
računih ter sporočilih k računom niso dopustni. Nepravilno
pripravljene ali popravljene dokumente je treba uničiti in
izstaviti nove.
[...]
(3) Za nepravilno pripravljene
dokumente se štejejo tudi izstavljeni računi in sporočila k
računom, v katerih je davek izkazan, čeprav to ne bi smel
biti.
(4) Če so nepravilno
pripravljeni ali popravljeni dokumenti zavedeni v poslovnih knjigah
dobavitelja oziroma izvajalca ali prejemnika, je treba za vsako od
strank izstaviti dokument o razveljavitvi, ki
vsebuje :
1. razloge za
razveljavitev;
2. številko in datum
razveljavljenega dokumenta;
3. številko in datum novega
dokumenta;
4. podpis oseb, ki so za vsako
od strank izstavile dokument o razveljavitvi.
[...]“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno
odločanje
22 Družba
LVK, ki se ukvarja s kmetijsko pridelavo, je septembra in oktobra
2007 odbila vstopni davek v zvezi z več računi za dobavo blaga, ki
sta jih izstavili družba REYA – 96 OOD (v nadaljevanju: REYA) in
družba SITI GRUP 76 DZZD (v nadaljevanju: SITI GRUP), ki sta bili v
vmesnem času izbrisani iz registra davčnih zavezancev za DDV. Vsi
ti računi so bili poravnani z gotovino in zavedeni v poslovnih
knjigah družbe LKV. Nesporno je tudi, da so ustrezne dobave
zavedene v knjigah izdanih računov navedenih
dobaviteljev.
23 Davčna
uprava je pri obeh dobaviteljih izvedla navzkrižna preverjanja. V
okviru teh preverjanj je zahtevala predložitev več dokumentov, ki
so med drugim zadevali poreklo dobavljenega blaga in izvršitev
dobav. Dobavitelja te zahteve v danem roku nista
izpolnila.
24 Družba
LVK je na zahtevo davčne uprave, naj predloži dokaze o tem, da so
bile zadevne dobave dejansko opravljene, poslala dobavnice,
potrdila o teži in tovorne liste, ki pa so vsebovali
nepravilnosti.
25 Davčna
uprava je ugotovila, da ni bilo dokazano, da so bile dobave, za
katere so bili izstavljeni računi, opravljene, tako da je bil DDV
na zadevnih računih izkazan neupravičeno. Tako je družbi LVK v
postopku davčnega nadzora izdala odmerno odločbo z dne 20. decembra
2010, s katero je zavrnila odbitje DDV v zvezi s temi računi (v
nadaljevanju: sporna odmerna odločba).
26 Potem
ko je Direktor na Direkcija „Obžalvane i upravlenie na
izpalnenieto“ – Varna pri Centralno upravlenie na Nacionalnata
agencija za prihodite (direktor direktorata za pritožbe in vodenje
izvršbe v Varni pri centralni upravi nacionalne agencije za
prihodke) sporno odmerno odločbo z odločbo z dne 18. februarja 2011
potrdil, je družba LVK vložila tožbo pri Administrativen sad Varna
(upravno sodišče Varna), s katero je uveljavljala, da zadevni
računi ustrezajo dejanskim dobavam blaga, tako da je bila zavrnitev
pravice do odbitka neutemeljena.
27 Med
postopkom v glavni stvari sta bili v spis vloženi odločbi, ki sta
bili v zvezi z družbama REYA in SITI GRUP izdani v postopku
davčnega nadzora. Ti odločbi sta bili izdani pred sporno odmerno
odločbo in se nanašata na obdobje, ki se obravnava v postopku v
glavni stvari. Iz navedenih odločb je razvidno, da je davčna uprava
ugotovila, da niso bili ugotovljeni nikakršni razlogi za popravek
davčne osnove in DDV, zaračunan za dobave, ki sta jih opravili
družbi REYA in SITI GRUP.
28 Predložitveno
sodišče navaja, da mora presoditi, ali je obstoj obdavčljivega
dogodka pri nakupih zadostno dokazan, glede na to, da je davčna
uprava zavrnitev pravice do odbitka utemeljila s tem, da
dobavitelja družbe LVK nista predložila zahtevanih dokumentov, in
da v dokumentih, ki jih je predložila družba LVK kot prejemnica
spornih dobav, nekaterih podatkov ni bilo ali pa so bili napačno
navedeni. Da bi to lahko naredilo, želi navedeno sodišče z vidika
prava Unije izvedeti, kako pomembni sta odločbi, izdani v zvezi z
dobaviteljema družbe LVK v postopku davčnega nadzora, in ali je
mogoče na njuni podlagi ugotoviti, da je davčna uprava priznala, da
zadevni računi ustrezajo dejansko opravljenim obdavčljivim
transakcijam.
29 V
teh okoliščinah je Administrativen sad Varna prekinilo odločanje in
Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1) Ali člen 203 Direktive Sveta
2006/112 zajema vse primere davka na dodano vrednost, ki je napačno
izkazan na računu, vključno s primeri, v katerih se izda račun z
izkazanim davkom na dodano vrednost, ne da bi prišlo do
obdavčljivega dogodka? Če se na to vprašanje odgovori pritrdilno:
ali člena 203 in 273 Direktive 2006/112 zahtevata, da države
članice izrecno določijo, da je treba plačati davek na dodano
vrednost, ki je bil izkazan na računu in v zvezi s katerim ni bila
opravljena nobena transakcija, ali pa zadostuje prenos splošnega
pravila [navedene] direktive, po katerem je dolžan davek plačati
vsak, ki ga izkaže na računu?
2) Ali členi 73, 179 in 203
Direktive 2006/112 glede na uvodno izjavo 39 Direktive 2006/112 in
zaradi zagotovitve točnosti odbitkov vstopnega davka zahtevajo, da
službe, pristojne za prihodke, popravijo davčno osnovo in davek,
izkazan na računu, če je na računu izkazan davek na dodano
vrednost, ne da bi prišlo do obdavčljivega dogodka?
3) Ali gre za posebne ukrepe iz
člena 395 Direktive 2006/112 v primeru davčne prakse, kot je ta v
postopku v glavni stvari, v skladu s katero službe, pristojne za
prihodke, zaradi nadzora odbitkov vstopnega davka preverijo samo
odbitek vstopnega davka, medtem ko se davek na opravljene
transakcije šteje za brezpogojno dolgovanega že zato, ker je bil
izkazan na računu? Če se na to vprašanje odgovori pritrdilno: ali
je v skladu s členom 203 Direktive 2006/112 dopustno – in če je
tako, v katerih primerih – da se davek na dodano vrednost obračuna
za isto transakcijo enkrat pri dobavitelju ali izvajalcu storitev,
ker je izkazal davek na računu, in drugič pri pridobitelju dobave
ali prejemniku storitve, s tem ko se mu ne prizna pravica do
odbitka vstopnega davka?
4) Ali se z davčno prakso, kot
je ta v postopku v glavni stvari – v skladu s katero se osebi, za
katero je bila opravljena obdavčljiva dobava ali obdavčljiva
storitev, ne prizna pravica do odbitka davka zaradi „manjkajočega
dokaza o opravljeni transakciji“, ne da bi se upoštevalo že
ugotovljeno, da je za dobavitelja oziroma izvajalca storitev
nastala obveznost obračuna davka in da mora ta davek plačati, pri
čemer se do presoje nastanka pravice do odbitka vstopnega davka
odločba, izdana v postopku davčnega nadzora, ni spremenila oziroma
ni obstajal in ni bil ugotovljen noben razlog, da bi se spremenila
tako, kot je predvidela država – krši neakumulacija davka na dodano
vrednost ter ali je ta davčna praksa v nasprotju z načeli pravne
varnosti, enakega obravnavanja in davčne nevtralnosti?
5) Ali je v skladu s členoma 167
in 168(a) Direktive 2006/112 dopustno, da se pravica do odbitka
vstopnega davka – zato „ker ni bilo obdavčljivega dogodka“ – ne
prizna osebi, za katero je bila opravljena obdavčljiva dobava ali
obdavčljiva storitev, ki izpolnjuje vse pogoje iz člena 178
navedene direktive, potem ko z odločbo, ki je bila izdana v
postopku davčnega nadzora in je postala dokončna, ni bil opravljen
noben popravek davka na dodano vrednost, izkazanega na računu za to
transakcijo, temveč je bil priznan nastanek obveznosti obračuna
davka, ki je bila upoštevana pri ugotavljanju rezultatov zadevnega
davčnega obdobja? Ali je za odgovor na to vprašanje pomembna
okoliščina, da dobavitelj ali izvajalec storitve v postopku
davčnega nadzora ni predložil nobene računovodske dokumentacije in
se je rezultat za to obdobje ugotavljal samo na podlagi podatkov v
obračunih davka na dodano vrednost ter v knjigah izdanih računov in
knjigah prejetih računov?
6) Glede na odgovore na prejšnja
vprašanja: ali je treba člena 167 in 168(a) Direktive 2006/112
razlagati tako, da nevtralnost davka na dodano vrednost v
okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, zahteva, da
lahko davčni zavezanec odbije davek, ki ga je za transakcije
izkazal na računu?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo in drugo vprašanje
30 Predložitveno
sodišče želi s prvim in drugim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je
treba člen 203 Direktive 2006/112 razlagati tako, da mora oseba, ki
je DDV izkazala na računu, tega plačati ne glede na dejanski obstoj
obdavčljive transakcije, in ali je na podlagi tega, da davčna
uprava v odločbi, izdani izstavitelju tega računa v postopku
davčnega nadzora, ni popravila DDV, ki ga je ta obračunal, mogoče
sklepati, da je davčna uprava priznala, da navedeni račun ustreza
dejanski obdavčljivi transakciji.
31 Najprej
je treba navesti, da se ta vprašanja sicer nanašajo na obstoj
davčnega dolga izstavitelja računa do davčne uprave, vendar so bila
zastavljena v okviru spora med to upravo in naslovnikom spornih
računov. Ta spor zadeva pravico slednjega do odbitka DDV,
izkazanega v predloženih računih, pravico, ki je bila zavrnjena z
obrazložitvijo, da ti računi ne ustrezajo dejanskim obdavčljivim
dobavam, kar davčni zavezanec izpodbija.
32 V
okviru tega spora, v katerem izstavitelj spornih računov ni
stranka, so njegove obveznosti do davčne uprave pomembne le
posredno, saj je bila odločba, izdana v zvezi s tem izstaviteljem v
postopku davčnega nadzora, predložena kot dokaz za dejanski obstoj
obdavčljivih transakcij.
33 Sodišče
je v zvezi z določbo, ki je veljala pred členom 203 Direktive
2006/112, namreč člen 21(1)(c) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z
dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o
prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna
osnova za odmero (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9,
zvezek 1, str. 23), kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta
91/680/EGS z dne 16. decembra 1991 (UL, posebna izdaja v
slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 160), presodilo, da je v
skladu s to določbo vsaka oseba, ki na računu ali drugem dokumentu,
ki se priznava kot račun, izkaže DDV, ta davek dolžna plačati.
Zlasti pa so te osebe zavezane za plačilo na računu izkazanega DDV
neodvisno od kakršne koli obveznosti njegovega plačila zaradi
transakcije, ki je predmet DDV (glej sodbo z dne
18. junija 2009 v zadevi Stadeco, C‑566/07, ZOdl.,
str. I‑5295, točka 26 in navedena sodna
praksa).
34 Res
je sicer, da je v skladu s členoma 167 in 63 Direktive 2006/112
pravica do odbitka praviloma vezana na to, da se obdavčljiva
transakcija dejansko opravi (glej sodbo z dne
26. maja 2005 v zadevi António Jorge, C‑536/03, ZOdl.,
str. I‑4463, točki 24 in 25), in da se ta pravica ne
razširja na DDV, ki ga je na podlagi člena 203 te direktive treba
plačati samo zato, ker je izkazan na računu (glej zlasti sodbi z
dne 13. decembra 1989 v zadevi Genius, C‑342/87, Recueil,
str. 4227, točki 13 in 19, in z dne
15. marca 2007 v zadevi Reemtsma Cigarettenfabriken,
C‑35/05, ZOdl., str. I‑2425, točka 23).
35 Vendar
pa nevarnost izgube davčnih prihodkov načeloma ni povsem
odpravljena, dokler naslovnik računa, ki neupravičeno izkazuje DDV,
ta račun še lahko uporabi za uveljavljanje pravice do odbitka
skladno s členom 178(a) Direktive 2006/112 (glej v tem smislu
zgoraj navedeno sodbo Stadeco, točka 29).
36 V
teh okoliščinah je namen obveznosti, določene v členu 203 te
direktive, odpraviti nevarnost izgube davčnih prihodkov, ki bi
lahko nastala zaradi pravice do odbitka, določene v členu 167 in
naslednjih navedene direktive (glej zgoraj navedeno sodbo Stadeco,
točka 28).
37 Glede
na ta cilj je navedena obveznost omejena z možnostjo – ki jo morajo
v svojem notranjem pravnem redu določiti države članice – da se
davek, ki je bil v računu neupravičeno izkazan, popravi, če
izstavitelj računa dokaže, da je bil v dobri veri, ali pravočasno
popolnoma odpravi nevarnost izgube davčnih prihodkov (glej v tem
smislu zgoraj navedeno sodbo Genius, točka 18; ter sodbi z dne
19. septembra 2000 v zadevi Schmeink & Cofreth in
Strobel, C‑454/98, Recueil, str. I‑06973, točke od 56
do 61 in 63, in z dne 6. novembra 2003 v
združenih zadevah Karageorgou in drugi, od C‑78/02
do C‑80/02, Recueil, str. I‑13295,
točka 50).
38 Glede
na navedeno možnost popravka in nevarnost, da se račun, ki
neupravičeno izkazuje DDV, uporabi za uveljavljanje pravice do
odbitka, za obveznost iz člena 203 Direktive 2006/112 ni mogoče
šteti, da daje dolgovanemu plačilu naravo sankcije.
39 Poleg
tega iz zgoraj navedenega izhaja, da če se izstavitelj računa ne
sklicuje na enega od primerov iz točke 37 te sodbe, ki omogočata
popravek neupravičeno izkazanega DDV, davčna uprava ni dolžna v
postopku davčnega nadzora pri tem izstavitelju preveriti, ali v
računu izkazan in obračunan DDV ustreza obdavčljivim transakcijam,
ki jih je ta izstavitelj dejansko opravil.
40 Ker
pa take obveznosti ni, ni mogoče zgolj na podlagi tega, da davčna
uprava DDV, ki ga je obračunal izstavitelj računa, ni popravila,
sklepati, da je priznala, da izstavljeni računi ustrezajo dejanskim
obdavčljivim transakcijam.
41 Vendar
pa v skladu s pravom Unije ni izključeno, da bi pristojni organ
preveril, ali transakcije, za katere je davčni zavezanec izstavil
račun, obstajajo, in da bi po potrebi davčni dolg, ki izhaja iz
obračunov davčnega zavezanca, popravil. Nacionalno sodišče mora
rezultat takega nadzora, skupaj z obračunom in plačilom, s strani
izstavitelja računa, v računu izkazanega DDV, upoštevati pri
presoji obstoja obdavčljive transakcije, ki daje v konkretnem
primeru naslovniku računa pravico do odbitka.
42 Glede
na zgoraj navedeno je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti,
da je treba člen 203 Direktive 2006/112 razlagati tako:
– oseba, ki je DDV
izkazala na računu, mora tega plačati ne glede na dejanski obstoj
obdavčljive transakcije;
– zgolj na podlagi
tega, da davčna uprava v odločbi, izdani izstavitelju tega računa v
postopku davčnega nadzora, ni popravila DDV, ki ga je ta obračunal,
ni mogoče sklepati, da je davčna uprava priznala, da navedeni račun
ustreza dejanski obdavčljivi transakciji.
Prvi del tretjega vprašanja
43 Glede
na odgovor na prvo in drugo vprašanje ni treba odgovoriti na prvi
del tretjega vprašanja.
Drugi del tretjega vprašanja, četrto, peto in šesto
vprašanje
44 Predložitveno
sodišče z drugim delom tretjega vprašanja in s četrtim, petim in
šestim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba pravo Unije
razlagati tako, da člena 167 in 168(a) Direktive 2006/112 ter
načela davčne nevtralnosti, pravne varnosti in enakega obravnavanja
nasprotujejo temu, da bi se naslovniku računa zavrnila pravica do
odbitka vstopnega DDV, čeprav v odločbi, izdani izstavitelju tega
računa v postopku davčnega nadzora, DDV, ki ga je ta izstavitelj
obračunal, ni bil popravljen.
45 Tako
se zastavlja vprašanja, ali se v skladu s pravom Unije zahteva, da
se dejanski obstoj dobave blaga ali storitve presoja na enak način,
kar zadeva izstavitelja računa in kar zadeva naslovnika tega
računa.
46 V
zvezi z obravnavo DDV, ki je bil zaradi neobstoja obdavčljive
transakcije neupravičeno izkazan, iz Direktive 2006/112 izhaja, kot
je razvidno iz točk od 33 do 37 te sodbe, da se vpletena
gospodarska subjekta ne obravnavata nujno enako, če izstavitelj
računa le-tega ni popravil.
47 Po
eni strani je namreč izstavitelj računa DDV, ki je izkazan na tem
računu, v skladu s členom 203 Direktive 2006/112 dolžan plačati,
čeprav obdavčljiva transakcija ne obstaja. Po drugi strani pa je
uveljavljanje pravice naslovnika računa do odbitka v skladu s
členoma 63 in 167 te direktive omejeno le na davke, ki ustrezajo
transakciji, ki je predmet DDV.
48 V
takem primeru je spoštovanje načela davčne nevtralnosti
zagotovljeno z možnostjo – ki jo morajo določiti države članice –
iz točke 37 te sodbe, da se davek, ki je bil v računu neupravičeno
izkazan, popravi, če izstavitelj računa dokaže, da je bil v dobri
veri, ali pravočasno popolnoma odpravi nevarnost izgube davčnih
prihodkov.
49 Glede
na vprašanja iz predložitvene odločbe je treba pojasniti, da davčni
organi te možnosti ne smejo izničiti s tem, da bi svoj nadzor
sistematično opravljali na način, da bi bila v postopku davčnega
nadzora najprej izdana odločba izstavitelju računa in da bi
morebiti ta odločba postala celo dokončna, preden bi bil nadzor
opravljen pri naslovniku tega računa. Enako te možnosti ni mogoče
izključiti zgolj zato, ker izstavitelj računa ob popravku ni več
registriran kot zavezanec za plačilo DDV.
50 Iz
tega izhaja, da člena 167 in 168(a) Direktive 2006/112 ter načelo
davčne nevtralnosti ne nasprotujejo temu, da bi se naslovniku
računa zaradi neobstoja obdavčljive transakcije zavrnila pravica do
odbitka vstopnega DDV, čeprav v odločbi, izdani izstavitelju tega
računa v postopku davčnega nadzora, DDV, ki ga je ta izstavitelj
obračunal, ni bil popravljen.
51 V
zvezi z načelom pravne varnosti je treba opozoriti, da to načelo,
ki je del splošnih načel prava Unije, zahteva, da so pravna pravila
jasna, natančna in da imajo predvidljive učinke, da se lahko
zadevne osebe orientirajo v položajih in pravnih razmerjih, ki
izhajajo iz pravnega reda Unije (glej sodbo z dne
8. decembra 2011 v zadevi France Télécom proti Komisiji,
C‑81/10 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 100 in navedena
sodna praksa).
52 Vendar
pa, kar zadeva davčne predpise, ki jih je treba uporabiti v
okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, ne obstaja
noben indic, na podlagi katerega bi bilo mogoče domnevati, da se
zainteresirana oseba v zvezi z uporabo navedenih predpisov ni mogla
ustrezno orientirati.
53 Zato
tudi načelo pravne varnosti ne nasprotuje temu, da bi se v
okoliščinah, kot so te iz točke 50 te sodbe, zavrnila pravica do
odbitka vstopnega DDV.
54 Enako
velja za načelo enakega obravnavanja.
55 Splošno
načelo enakega obravnavanja – katerega poseben izraz na področju
DDV je načelo davčne nevtralnosti (glej sodbe z dne
10. aprila 2008 v zadevi Marks & Spencer, C‑309/06,
ZOdl., str. I‑2283, točka 49; z dne
29. oktobra 2009 v zadevi NCC Construction Danmark,
C‑174/08, ZOdl., str. I‑10567, točki 41 in 44, in z
dne 10. novembra 2011 v združenih zadevah Rank Group,
C‑259/10 in C‑260/10, še neobjavljena v ZOdl., točka 61) –
zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno, razen
če je razlikovanje objektivno utemeljeno (glej zgoraj navedeni
sodbi Marks & Spencer, točka 51, in NCC Construction
Danmark, točka 44, ter sodbo z dne 9. junija 2011 v
zadevi Campsa Estaciones de Servicio, C‑285/10, še neobjavljena v
ZOdl., točka 29).
56 Vendar
pa je, kot je navedeno v točkah od 33 do 37, 46 in 47 te sodbe, iz
določb Direktive 2006/112 razvidno, da izstavitelj in naslovnik
računa za dobavo, ki v resnici ni bila opravljena, nista v
primerljivem položaju.
57 V
zvezi z zadevo iz postopka v glavni stvari pa je iz predložitvene
odločbe razvidno, da je davčna uprava to, da obdavčljiva dobava ni
bila opravljena, ugotovila zlasti na podlagi dejstva, da dobavitelj
med postopkom davčnega nadzora ni predložil zahtevanih dokumentov.
Ker tožeča stranka to ugotovitev izpodbija, jo mora predložitveno
sodišče preizkusiti, pri čemer mora v skladu z nacionalnimi
dokaznimi pravili opraviti splošno presojo vseh elementov in
okoliščin dejanskega stanja te zadeve (glej po analogiji sodbi z
dne 6. septembra 2012 v zadevi Mecsek-Gabona, C‑273/11,
še neobjavljena v ZOdl., točka 53, in z dne
6. decembra 2012 v zadevi Bonik, C‑285/11, še
neobjavljena v ZOdl., točka 32).
58 V
zvezi s tem je treba opozoriti, da je boj proti davčnim utajam,
davčnemu izogibanju in možnim zlorabam cilj, ki ga Direktiva
2006/112 priznava in spodbuja, in da se posamezniki na pravo Unije
ne morejo sklicevati z namenom goljufije ali zlorabe (glej zlasti
sodbi z dne 21. februarja 2006 v zadevi Halifax in drugi,
C‑255/02, ZOdl., str. I‑1609, točki 68 in 71, in z
dne 21. junija 2012 v združenih zadevah Mahagében in
Dávid, C‑80/11 in C‑142/11, še neobjavljena v ZOdl., točka 41,
in zgoraj navedeno sodbo Bonik, točki 35
in 36).
59 Tako
morajo nacionalni organi in nacionalna sodišča pravico do odbitka
zavrniti, če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da se je
na to pravico sklicevalo z namenom goljufije ali zlorabe (glej v
tem smislu sodbo z dne 6. julija 2006 v združenih zadevah
Kittel in Recolta Recycling, C‑439/04 in C‑440/04, ZOdl.,
str. I‑6161, točka 55, ter zgoraj navedeni sodbi
Mahagében in Dávid, točka 42, in Bonik,
točka 37).
60 Vendar
pa v skladu s prav tako dobro ustaljeno sodno prakso sankcioniranje
davčnega zavezanca – ki ni vedel in ni mogel vedeti, da je bila
zadevna transakcija povezana z davčno utajo, ki jo je storil
dobavitelj, oziroma da je neka druga transakcija, ki je bila del
dobavne verige pred transakcijo, ki jo je izvedel navedeni davčni
zavezanec, ali po njej, pomenila utajo DDV – s tem, da se mu zavrne
pravica do odbitka, ni združljivo z ureditvijo pravice do odbitka
iz Direktive 2006/112 (glej zlasti sodbo z dne
12. januarja 2006 v združenih zadevah Optigen in drugi,
C‑354/03, C‑355/03 in C‑484/03, ZOdl., str. I‑483,
točki 52 in 55; in zgoraj navedene sodbe Kittel in Recolta
Recycling, točke 45, 46 in 60; Mahagében in Dávid,
točka 47, in Bonik, točka 41).
61 Poleg
tega je Sodišče v točkah od 61 do 65 zgoraj navedene sodbe
Mahagében in Dávid presodilo, da davčna uprava od davčnega
zavezanca, ki želi uveljavljati pravico do odbitka DDV, ne more na
splošno zahtevati, prvič, da zato, da bi se prepričal, da v eni od
prejšnjih faz transakcije ni bilo nepravilnosti ali davčne utaje,
preveri, ali je imel izstavitelj računa za blago in storitve, glede
katerih se uveljavlja pravica do odbitka, status davčnega
zavezanca, ali je imel na voljo zadevno blago in ali ga je lahko
dobavil ter ali je izpolnil obveznosti glede obračuna in plačila
DDV, in drugič, da ima ustrezne dokumente.
62 Iz
tega izhaja, da mora nacionalno sodišče, ki mora presoditi, ali v
konkretnem primeru ni bilo obdavčljive transakcije, in pred katerim
se je davčna uprava sklicevala zlasti na nepravilnosti – kot so
luknje v poslovnih knjigah – ki jih je storil izstavitelj računa
ali eden od njegovih dobaviteljev, paziti na to, da presoja dokazov
ne bi vodila k temu, da bi sodna praksa, navedena v točki 60 te
sodbe, izgubila svoj pomen in da bi bil naslovnik računa posredno
dolžan opraviti preverjanja pri svojem sopogodbeniku, ki jih
načeloma ni dolžan opraviti.
63 Vendar
pa je v zvezi z zadevo iz postopka v glavni stvari treba upoštevati
dejstvo, da so v skladu s predložitveno odločbo dokumenti, ki jih
je predložil naslovnik spornih računov, vsebovali tudi
nepravilnosti, kar mora nacionalno sodišče pri svoji splošni
presoji upoštevati.
64 Glede
na zgoraj navedeno je treba na drugi del tretjega vprašanja in na
četrto, peto in šesto vprašanje odgovoriti, da je treba pravo Unije
razlagati tako, da člena 167 in 168(a) Direktive 2006/112 ter
načela davčne nevtralnosti, pravne varnosti in enakega obravnavanja
ne nasprotujejo temu, da bi se naslovniku računa zaradi neobstoja
dejanske obdavčljive transakcije zavrnila pravica do odbitka
vstopnega DDV, čeprav v odločbi, izdani izstavitelju tega računa v
postopku davčnega nadzora, DDV, ki ga je ta izstavitelj obračunal,
ni bil popravljen. Vendar pa je treba – če se glede na davčne utaje
in nepravilnosti, ki jih je storil ta izstavitelj ali do katerih je
prišlo pred transakcijo, v zvezi s katero se uveljavlja pravica do
odbitka, šteje, da ta transakcija ni bila dejansko opravljena – na
podlagi objektivnih elementov in ne da bi se od naslovnika računa
zahtevalo, da opravi preverjanja, ki jih ni dolžan opraviti,
dokazati, da je ta naslovnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je
bila zadevna transakcija povezana z utajo DDV, kar mora preveriti
predložitveno sodišče.
Stroški
65 Ker
je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj
v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški
omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
1. Člen 203 Direktive Sveta
2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na
dodano vrednost je treba razlagati tako:
– oseba, ki je
davek na dodano vrednost izkazala na računu, mora tega plačati ne
glede na dejanski obstoj obdavčljive transakcije;
– zgolj na
podlagi tega, da davčna uprava v odločbi, izdani izstavitelju tega
računa v postopku davčnega nadzora, ni popravila davka na dodano
vrednost, ki ga je ta obračunal, ni mogoče sklepati, da je davčna
uprava priznala, da navedeni račun ustreza dejanski obdavčljivi
transakciji.
2. Pravo Unije je treba
razlagati tako, da člena 167 in 168(a) Direktive 2006/112 ter
načela davčne nevtralnosti, pravne varnosti in enakega obravnavanja
ne nasprotujejo temu, da bi se naslovniku računa zaradi neobstoja
dejanske obdavčljive transakcije zavrnila pravica do odbitka
vstopnega davka na dodano vrednost, čeprav v odločbi, izdani
izstavitelju tega računa v postopku davčnega nadzora, davek na
dodano vrednost, ki ga je ta izstavitelj obračunal, ni bil
popravljen. Vendar pa je treba – če se glede na davčne utaje in
nepravilnosti, ki jih je storil ta izstavitelj ali do katerih je
prišlo pred transakcijo, v zvezi s katero se uveljavlja pravica do
odbitka, šteje, da ta transakcija ni bila dejansko opravljena – na
podlagi objektivnih elementov in ne da bi se od naslovnika računa
zahtevalo, da opravi preverjanja, ki jih ni dolžan opraviti,
dokazati, da je ta naslovnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je
bila zadevna transakcija povezana z utajo DDV, kar mora preveriti
predložitveno sodišče.