REPUBLIKA
SLOVENIJA
VRHOVNO
SODIŠČE
Sodba
VS, številka: X Ips 356/2016 (veza sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 44/2016 z dne
30.08.2016)
Datum:
16.01.2019
JEDRO:
Sodišče prve stopnje v
obravnavani zadevi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem zakonitega
zastopnika revidenta in predlagane priče, vendar v nobenem delu
obrazložitve izpodbijane sodbe ni pojasnilo odločitve, da glavne
obravnave ne bo opravilo. Revident je določeni ugotovitvi dejstev
in sklepu o dejanskem stanju s strani tožene stranke oporekal s
tem, ko je sodišču prve stopnje predlagal izvedbo dokazov za
drugačno presojo ugotovljenih dejstev, in mu posledično očital, da
predlagani dokazi niso bili izvedeni v skladu z ZUS-1. Ni torej
nasprotoval le izvedenim zaključkom glede ugotovljenega dejanskega
stanja, temveč se zavzema za ugotovitev dejstev, ki bi pripeljala
do drugačne odločitve o njegovem namenu, da bo s predmetnima
nepremičninama opravljal z DDV obdavčeno dejavnost in posledično do
drugačne odločitve o dodatni odmeri DDV. Opustitev obrazložitve
glede neoprave glavne obravnave in zavrnitve dokaznih predlogov pa
pomeni, da skladno z ustavno zagotovljeno pravico do obrazloženosti
sodbe ni mogoče šteti, da sodba vsebuje vse razloge o odločilnih
dejstvih in jo je zato treba razveljaviti in vrniti sodišču prve
stopnje v novo sojenje.
IZREK:
I. Reviziji se ugodi, sodba
Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 44/2016-10 z dne 30. 8.
2016 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo
sojenje.
II. Odločitev o stroških
postopka se pridrži za končno odločbo.
Predmet spora:
1. Z izpodbijano sodbo je
sodišče prve stopnje na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu
(v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče
stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Davčnega urada
Ljubljana št. DT 0610-838/2013 18 08 230 02 z dne 19. 9. 2013, s
katero je navedeni organ revidentu dodatno odmeril davek na dodano
vrednost (v nadaljevanju DDV) od davčne osnove 2.420.000,00 EUR po
stopnji 20 % v znesku 484.000,00 EUR in obresti v znesku 1.784,83
EUR. Revidentovo pritožbo zoper navedeno odločbo Davčnega urada
Ljubljana je Ministrstvo za finance zavrnilo kot neutemeljeno z
odločbo št. DT-499-16-259/2013-4 z dne 17. 11. 2015.
2. V obrazložitvi izpodbijane
sodbe je prvostopenjsko sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom
davčnih organov prve in druge stopnje, in sicer da revident ni
izkazal, da je že v času obravnavane transakcije, tj. nakupa
nepremičnin, imel namen z njimi opravljati z DDV obdavčeno
dejavnost. Namen opravljanja take dejavnosti bi namreč moral
izkazati v navedeni časovni točki, saj le tako lahko davčni organ
preizkusi, ali je v zadevi resnično podan namen davčnega zavezanca,
kot je predpisan v 63. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v
nadaljevanju ZDDV- 1). Ob tem je sodišče prve stopnje še dodalo, da
zgolj pavšalno zatrjevanje tožnika, da je njegov ekonomski namen
prodati predmetno nepremičnino ali pa jo oddati v najem, brez
vsakršne konkretizacije, ni dovolj za izkazovanje takšnega
namena.
3. Zoper sodbo sodišča prve
stopnje je revident vložil revizijo, njeno dovoljenost utemeljuje s
1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski
razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (v zvezi s
14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v
nadaljevanju ZPP) in revizijski razlog napačne uporabe materialnega
prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in
izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da
izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve
stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške revizijskega
postopka.
4. V odgovoru na revizijo tožena
stranka predlaga zavrnitev revizije iz razlogov navedenih v
upravnih odločbah upravnih organov prve in druge
stopnje.
K I. točki izreka
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
5. Revizija je
utemeljena.
6. Z novelo ZPP-E (Uradni list
RS, st. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1
(drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem
primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom
uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča
po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in
posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
7. Po 1. točki drugega odstavka
83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega
dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je
sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali
obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00
EUR. Vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje znaša
484.000.00 EUR (kolikor znaša dodatna odmera davka na dodano
vrednost), zato je revizija dovoljena iz vrednostnega
razloga.
8. Revizija je izredno pravno
sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen
ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb
postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena
ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne
uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena
ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v
tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah
razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi
na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem
obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v
obravnavani zadevi.
9. Iz dejanskega stanja te
zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku in povzetega v
izpodbijani sodbi, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi
odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da je revident kupil dve
nepremičnini, in sicer v Ljubljani in v Grosupljem. Pri tem je
uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV po računu
11000380-2012, ki ga je za poslovno-trgovski objekt na lokaciji
..., 26. 10. 2012 izdala družba L., d. d., in po računu 19 za
stanovanjski objekt v tretji gradbeni fazi na lokaciji ..., ki ga
je 9. 11. 2012 izdala družba I., d. o. o. Tožnik se je sam na
podlagi 76.a člena ZDDV-1 odločil za samoobdavčitev z DDV. Vendar
pa kljub zatrjevanju, da bo nepremičnini uporabljal za z DDV
obdavčene dejavnosti v času nakupa obeh nepremičnin, po oceni
sodišča prve stopnje svojih trditev revident ni uspel
dokazati.
10. V reviziji revident
zatrjuje, da je prišlo do kršitve 14. točke drugega odstavka 339.
člena ZPP, in sicer, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do
bistvenih navedb revidenta v tožbi. Iz enakega razloga zatrjuje
tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave
RS, pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS in pravice do
poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih
pravicah. Pravica do izjavljanja je bila kršena tudi iz razloga,
ker je sodišče neobrazloženo in nezakonito zavrnilo dokazni predlog
z zaslišanjem prič, ki naj bi izpovedale o namenu opravljanja z DDV
obdavčene dejavnosti ter zato, ker je šlo za sodbo presenečenja v
smislu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo relevantna dejstva, ki
jih ni ugotovil ne organ prve ne druge stopnje (tj. da sta obe
nepremičnini v svojih poslovnih knjigah evidentirani kot osnovno
sredstvo in ne kot zaloge, kar izkazuje, da namen opravljanja z DDV
obdavčeno dejavnostjo tudi iz tega razloga ni izkazan).
11. Revident v reviziji zatrjuje
tudi napačno uporabo materialnega prava, in sicer je sodišče
napačno razlagalo 76. člen Zakona o davčnem postopku (v
nadaljevanju ZDavP-2), ker je neživljenjsko in nelogično, da bi
moral revident že v času nakupa nepremičnin razpolagati z novo
prodajno ali najemno pogodbo in poleg tega razpolagati še z izjavo
po 45. členu ZDDV-1. Zatrjuje tudi, da je dejstvo, da je imel
registrirano dejavnost prodaje, nakupa in oddajanja v najem
nepremičnin pomemben indic za to, da je imel že ob nakupu
nepremičnin namen opravljati z DDV obdavčeno dejavnost. Ker sodišče
tega ni zadostno upoštevalo, je napačno razlagalo 45. in 63. člen
ZDDV-1.
12. Po presoji Vrhovnega sodišča
so revizijske navedbe v delu, ki se nanašajo na kršitev pravice do
poštenega sojenja in na (ne)obrazloženost izpodbijane sodbe,
utemeljene.
13. Na podlagi 7. točke 44.
člena ZDDV-1 so plačila DDV oproščene dobave objektov ali delov
objektov in zemljišč, na katerih so objekti postavljeni, razen če
je dobava opravljena, preden so objekti ali deli objektov prvič
vseljeni oziroma uporabljeni, ali če je dobava opravljena, preden
potečeta dve leti od začetka prve uporabe oziroma prve vselitve.
Vendar pa ZDDV-1 v 45. členu določa, da se davčni zavezanec, ki
opravlja transakcije, za katere je oprostitev DDV določena v 2., 7.
in 8. točki 44. člena tega zakona, lahko dogovori z najemnikom,
zakupnikom, leasingojemalcem oziroma kupcem nepremičnine - davčnim
zavezancem, ki ima pravico do odbitka celotnega DDV, da bo od
navedenih transakcij, ki bi morale biti oproščene plačila DDV,
obračunal DDV po predpisani stopnji. Davčni zavezanec obračuna DDV
v skladu s prvim odstavkom tega člena, če z najemnikom oziroma
kupcem nepremičnine pred opravljeno dobavo davčnemu organu
predložita vsak svojo izjavo v elektronski obliki. Prodajalca
nepremičnin in revident kot kupec so se odločili in izkoristili
pravico do izbire za obdavčitev transakcij v zvezi z nepremičninami
na podlagi citiranega 45. člena ZDDV-1 (torej za samoobdavčitev).
Za obe transakciji tako veljajo v celoti vsa pravila sistema
obdavčitve z DDV.
14. V 63. členu ZDDV-1 je
določeno, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je
dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je
plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma
storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih
obdavčenih transakcij. ZDDV-1 pa nadalje v 76.a členu določa, da
mora DDV plačati davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v
Sloveniji, kateremu se opravijo naslednje dobave: dobava
nepremičnin iz 7. in 8. točke 44. člena tega zakona, če se je
dobavitelj odločil za obdavčenje v skladu s 45. členom tega zakona.
Posebnih določb, na kakšen način in s kakšnimi dokaznimi sredstvi
davčni organ in sodišče ugotavljajo namen davčnega zavezanca, da bo
dobavljene (kupljene) nepremičnine uporabil za namene svojih
obdavčenih transakcij, zakon ne vsebuje. Veljajo torej splošna
dokazna pravila za ugotavljanje materialne resnice.
15. Revident je svoj namen, da
bo s kupljenima nepremičninama opravljal z DDV obdavčljivo
dejavnost, izkazoval z naslednjimi dejstvi: da je registriran za
dajanje nepremičnin v najem in njihovo prodajo in da tudi sicer
oddajanje in prodaja nepremičnin predstavlja vir njegovega dohodka.
Namen (opravljanja dejavnosti) se lahko upošteva, če ga je mogoče
razbrati iz objektivnih elementov in zgolj zatrjevanje takega
namena ne zadostuje. Ob upoštevanju navedenega in glede na to, da
mora davčni zavezanec resničen namen v smislu prvega odstavka 63.
člena ZDDV-1 izkazati že v trenutku nabave nepremičnin, je revident
zatrjeval, da se je že v času nakupa nepremičnine v Ljubljani
dogovarjal za njen najem z družbo P. M. in kot dokaz sodišču prve
stopnje predlagal zaslišanje zakonitega zastopnika revidenta F. G.
in zaslišanje predstavnice družbe P. M., J. J., ki naj bi si
večkrat ogledala predmetno nepremičnino. Zakoniti zastopnik pa bi
poleg navedenega dejstva lahko pojasnil tudi razloge, zakaj se je
revident odločil za samoobdavčitev, sicer v osnovi davčno oproščene
transakcije.
16. Sodišče prve stopnje ni
opravilo glavne obravnave in ni izvedlo predlaganih dokazov. V
obrazložitvi svoje sodbe je zelo pavšalno kot nerelevantno ocenilo
ponudbo za najem poslovnih prostorov v Ljubljani (družbi P. M.),
glede zavrnitve predlaganih dokazov sodišče prve stopnje pa zgolj
navedlo, „da izpovedbe predlaganih prič ne bi mogle vplivati na
sprejeto odločitev“. Taka obrazložitev po presoji Vrhovnega sodišča
ne zadošča.
17. Vrhovno sodišče je v sklepu
X Ips 274/2014 z dne 6. 10. 2016 že obrazložilo, da je zahteva po
razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji sodnih odločb
bistven sestavni del poštenega postopka.[1]
Vendar je glede na posebnost upravnega spora v sporih glede
zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov (2. člen ZUS-1) treba
poudariti, da se presoja upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje
vsebinsko približuje odločanju o pravnem sredstvu, zato je standard
obrazloženosti odločb sodišča prve stopnje v upravnem sporu
drugačen od standarda obrazloženosti prvostopenjskih odločb v
pravdnem postopku in se približuje standardu, ki velja za
obrazloženost odločb pritožbenega sodišča (360. člen Zakona o
pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s prvim odstavkom
22. člena ZUS-1).[2]
18. Iz obrazložitve sodišča prve
stopnje v upravnem sporu mora tako biti razvidno, kateri so bili
odločilni razlogi za prepričanje sodišča o pravilnosti ugotovitve
dejanskega stanja in njegove pravne subsumpcije pod uporabljene
norme materialnega prava. V vsakem primeru mora biti jasno
razvidno, da je sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene
navedbe strank in se do njih opredelilo, kar vse je sestavni del
pravice do obrazloženosti sodne odločbe iz 22. člena
Ustave.[3]
S tem se torej povezuje potreba po argumentiranem stališču sodišča
o razlogih za odločitev z opredelitvijo do bistvenih navedb strank
v postopku. Na podlagi obrazložitve mora biti možna presoja o
razumnosti sprejete odločitve.[4]
19. Stranka ima v upravnem sporu
pravico predlagati dokaze v svojo korist, nima pa pravice, da so
vsi predlagani dokazi tudi izvedeni.[5]
Procesno pravilna zavrnitev dokaznega predloga je v upravnem sporu
mogoča na glavni obravnavi z obrazloženim dokaznim sklepom, če
zavrnilni dokazni sklep ni bil obrazložen, pa mora obrazložitev
dokaznega sklepa zaradi zagotovitve pravice do izjave postati del
obrazložitve sodbe. To toliko bolj velja v upravnem sporu, kadar
glavna obravnava ni bila izvedena in je sodišče ob vezanosti na
dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, odločilo na
seji, kot je to primer v obravnavani zadevi (60. člen ZUS-1).
Zavrnitev dokaznega predloga, ki pomeni zadostitev pravici do
izjave, v takem primeru sodišče prve stopnje vključi v presojo, ali
so podani razlogi, zaradi katerih glavne obravnave ni treba izvesti
(59. člen ZUS-1). To pomeni, da je obrazložitev odločitve o tem, da
se glavna obravnava ne bo izvedla, hkrati vsebinsko neločljivo
povezana z zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov, saj dokazov z
namenom ugotovitve pravilnega dejanskega stanja ni mogoče izvesti
izven glavne obravnave. Zavrnitev izvedbe glavne obravnave torej
pomeni, da bo kot podlaga za presojo sodišča v celoti upoštevano
kot pravilno tisto dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena
stranka. Opustitev obrazložitve te odločitve zato ne pomeni zgolj
(relativne) bistvene kršitve pravice do izjave v razmerju do
posameznega dokaznega predloga, temvec kršitev pravice do
obrazloženosti sodne odločbe, saj razlogi za ključno odločitev
sodišča prve stopnje v upravnem sporu tedaj niso razvidni ne
stranki in ne revizijskemu sodišču v okviru njegove pristojnosti za
presojo bistvenih kršitev pravil postopka (14. točka drugega
odstavka 339. člena ZPP).
20. V zvezi s tem Vrhovno
sodišče poudarja, da tudi ob podanih dokaznih predlogih strank
lahko sodišče presodi, da glavne obravnave ni dolžno izvesti, saj
glavna obravnava ni obvezna tudi tedaj, ko je dejansko stanje med
tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista
nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne
more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in
dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka
59. člena ZUS-1). To se povezuje z načelno dolžnostjo sodišča, da
predlagane dokaze izvede, vendar pa je ta dolžnost omejena, če za
zavrnitev predlaganih dokazov obstajajo utemeljeni formalni ali
vsebinski razlogi (nesubstanciran dokazni predlog, itd.). Ker pa
mora biti ta presoja opravljena in obrazložena s strani sodišča
prve stopnje, kar šele omogoči tako seznanitev stranke kot tudi
revizijski preizkus izdane sodbe, ni ne pristojnost in ne naloga
revizijskega sodišča, da to opravi namesto njega.
21. Sodišče prve stopnje v
obravnavani zadevi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem zakonitega
zastopnika revidenta in priče J.J., vendar v nobenem delu
obrazložitve izpodbijane sodbe ni pojasnilo odločitve, da glavne
obravnave ne bo opravilo. Očitno je, da je revident določeni
ugotovitvi dejstev in sklepu o dejanskem stanju s strani tožene
stranke oporekal s tem, ko je sodišču prve stopnje predlagal
izvedbo dokazov za drugačno presojo ugotovljenih dejstev, in mu
posledično očital, da predlagani dokazi niso bili izvedeni v skladu
z ZUS-1. Ni torej nasprotoval le izvedenim zaključkom glede
ugotovljenega dejanskega stanja, temveč se zavzema za ugotovitev
dejstev, ki bi pripeljala do drugačne odločitve o njegovem namenu,
da bo s predmetnima nepremičninama opravljal z DDV obdavčeno
dejavnost in posledično do drugačne odločitve o dodatni odmeri DDV.
Opustitev obrazložitve glede neoprave glavne obravnave in zavrnitve
dokaznih predlogov[6]
pa pomeni, da skladno z ustavno zagotovljeno pravico do
obrazloženosti sodbe ni mogoče šteti, da sodba vsebuje vse razloge
o odločilnih dejstvih in jo je zato treba razveljaviti in vrniti
sodišču prve stopnje v novo sojenje (93. člen ZUS-1).[7]
Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da je šlo pri zavrnitvi teh dokaznih
predlogov za prejudiciranje vsebine in pomena vsebine navedenih
dokazov, ter je bila revidentu zato kršena pravica do poštenega
sodnega postopka. Sodišče prve stopnje je vnaprej predvidevalo,
kakšen bi bil rezultat izvedbe navedenih predlaganih dokazov.
Vnaprejšnja dokazna ocena je sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in
prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na
odločitev: izhajati mora iz predpostavke, da bi predlagani dokazi
uspeli (torej potrdili tezo revidenta), ne glede na to pa bi
sodišče glede na presojo ostalih upoštevnih dejstev odločilo
enako.[8]
Ker svoje vnaprejšnje dokazne ocene sodišče prve stopnje tako ni
utemeljilo, prav tako pa ni navedlo kakšnih drugih sprejemljivih
razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, je kršilo revidentovo
pravico izjave oziroma njegovo pravico do izvajanja dokazov iz 22.
člena Ustave RS,[9]
hkrati pa tudi pravico do izvedbe glavne obravnave iz drugega
odstavka 51. člena ZUS-1.
22. V novem postopku bo moralo
sodišče prve stopnje opraviti presojo, ali je glede naugotovljeno
dejansko stanje treba izvesti glavno obravnavo in v primeru njene
izvedbe opraviti presojo vseh dokazov in dejstev, ki se z njimi
dokazujejo, oziroma v primeru, če bo presodilo, da obstajajo
razlogi, ki utemeljujejo izjemo od te obveznosti, to v svoji sodbi
ustrezno obrazložiti.
23. Glede uporabe materialnega
prava pa Vrhovno sodišče dodaja, da bo moralo sodišče prve stopnje
pri presoji, ali je bil dokazan namen uporabe pridobljene
nepremičnine v Ljubljani za obdavčene transakcije, upoštevati
novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča, zlasti sklep X Ips 21/2017
z dne 21. 11. 2018, v katerem se je Vrhovno sodišče glede na
obstoječo sodno prakso Sodišča Evropske Unije opredelilo, da je
registrirana dejavnost lahko pokazatelj, da bo blago uporabljeno za
obdavčeno transakcijo. Sodišče prve stopnje se bo nadalje moralo
opredeliti tudi do tega, kaj je razlog za prostovoljno obdavčitev z
DDV in če oziroma kako to vpliva na presojo obstoja namena uporabe
za obdavčene transakcije. Razmejiti bo potrebno tudi, kakšen je
pomen kasnejše prodaje nepremičnine oziroma opredeliti časovno
točko namena uporabe za obdavčene transakcije, pri tem pa
upoštevati, da je lahko prostovoljna obdavčitev z DDV nesmiselna
oziroma za plačnika finančno škodljiva, če ni upravičen do odbitka
vstopnega DDV, le iz razloga, ker ni ob pridobitvi blaga razpolagal
z novo pogodbo in v obravnavanem primeru tudi novo izjavo po 45.
členu ZDDV-1.
K II. točki
izreka
24. Odločitev o stroških
postopka je pridržana za končno odločbo na podlagi določb tretjega
odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim
odstavkom 22. člena ZUS-1.