Pojasnilo DURS, št. 4230-3782/2014-2, 25. 2. 2014
Davčni zavezanec v dopisu navaja, da ima slovensko podjetje
sklenjen posel z italijanskim podjetjem za dobavo avtomobilskih
rezervnih delov. Blago pridobi od avstrijskega podjetja in ga
pošlje neposredno iz Avstrije v Italijo končnemu prejemniku, pri
tem blago ozemlja Slovenije ne prečka. Davčnega zavezanca v zvezi z
navedenim zanima, kakšna je obveznost iz naslova DDV in katero
"klavzulo" oziroma kateri člen slovenske in evropske zakonodaje naj
uporabi pri izstavitvi računa.
V
zvezi z navedenim odgovarjamo:
Če
so izpolnjeni vsi pogoji iz 27. člena pravilnika, gre v navedenem
primeru za prave tristranske posle. Slovenskemu podjetju se zaradi
teh transakcij ni treba identificirati za namene DDV v Italiji
(kjer je dejanski kraj pridobitve blaga). Pri obeh transakcijah
lahko slovensko podjetje (oproščeni pridobitvi ter oproščeni
tristranski dobavi končnemu prejemniku, italijanskemu podjetju)
uporablja slovensko identifikacijsko številko za DDV.
V
primeru, da so izpolnjeni pogoji za pravi tristranski posel, lahko
slovensko podjetje, kot pridobitelj blaga (drugi v verigi), pri
izdaji računa prejemniku blaga v Italijo uporabi določbo (11a)
točke 226. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z navedbo klavzule
»Reverse charge« oziroma »Obrnjena davčna obveznost«.
Na
podlagi navedb razumemo, da se blago po naročilu slovenskega
podjetja neposredno prepelje od avstrijskega podjetja k prejemniku
blaga s sedežem v Italiji. Predpostavljamo, da so vsi trije
udeleženci pri dobavi blaga identificirani za namene DDV, vsak v
svoji državi članici.
V
skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o davku na dodano
vrednost – ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 13/11-UPB3, 18/11, 78/11,
38/12, 83/12, 14/13 in 46/13-ZIPRS1314-A) se za kraj pridobitve
blaga znotraj Unije šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se konča
odpošiljanje ali prevoz osebi, ki ga je pridobila. Drugi odstavek
tega člena določa, da je kraj pridobitve blaga znotraj Unije na
ozemlju države članice, ki je izdala identifikacijsko številko za
DDV, pod katero oseba, ki pridobiva blago, opravi to pridobitev,
razen če dokaže, da je bila pridobitev blaga predmet DDV v drugi
državi članici v skladu s prvim odstavkom tega člena.
Četrti odstavek 23. člena ZDDV-1 pa določa, da se ne glede na drugi
odstavek tega člena šteje, da je bila pridobitev blaga predmet DDV
v skladu s prvim odstavkom tega člena, če pridobitelj:
a)
dokaže, da je opravil to pridobitev za namene poznejše dobave na
ozemlju druge države članice, določene v skladu s prvim odstavkom
tega člena, za katero je bil določen prejemnik blaga kot oseba, ki
mora plačati DDV, in
b) če
je izpolnil obveznosti v zvezi s predložitvijo rekapitulacijskega
poročila.
V
četrtem odstavku 23. člena ZDDV-1, ki je povzet po 42. členu
Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost – direktiva, je torej določen
poenostavljen postopek za določanje kraja opravljene pridobitve
blaga znotraj Unije pri tako imenovanih tristranskih poslih. Glede
možnosti uporabe tega poenostavljenega postopka je treba v
konkretnem primeru ugotoviti izpolnjevanje navedenih pogojev.
Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost – pravilnik
(Uradni list RS, št. 141/06, 52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09,
27/10, 104/10, 110/10, 82/11, 106/11, 108/11, 102/12 in 54/13) v
27. členu določa, da so tristranski posli verižni posli, v katerih
sodelujejo trije davčni zavezanci, identificirani za namene DDV,
vsak v svoji državi članici. Davčni zavezanec – dobavitelj blaga iz
ene države članice izda račun za dobavo blaga znotraj Unije
davčnemu zavezancu – pridobitelju blaga v drugi državi članici za
blago, ki se neposredno odpošlje oziroma odpelje davčnemu zavezancu
– prejemniku blaga v tretjo državo članico.
Pravi
tristranski posli predstavljajo z vidika DDV posebnost, saj davčnim
zavezancem, identificiranim za namene DDV v treh različnih državah
članicah, pod pogoji, predpisanimi z navedeno direktivo in podredno
s slovensko DDV zakonodajo, omogočajo poenostavitev poslovanja. Če
so izpolnjeni vsi pogoji iz 42. člena direktive (četrtega odstavka
23. člena ZDDV-1) se drugemu v verigi – pridobitelju blaga iz druge
države članice, ni treba identificirati za DDV v tretji državi
članici, kjer dejansko pride do pridobitve blaga (v pravem
tristranskem poslu mora biti blago dostavljeno iz prve države
članice neposredno v tretjo državo članico k zavezancu – prejemniku
blaga). Pridobitev blaga kot tudi nadaljnja dobava blaga v tretji
državi članici se izvede pod identifikacijsko številko za DDV
države članice davčnega zavezanca, drugega v verigi. Slovenski
davčni zavezanec, drugi v verigi – pridobitelj blaga v drugi državi
članici, lahko tako pod pogoji iz 141. člena v povezavi s 197.
členom direktive uveljavlja oprostitev DDV od te pridobitve,
nadaljnjo dobavo tretjemu v verigi – prejemniku blaga pa obravnava
kot oproščeno tristransko dobavo in jo v skladu z 90. ter 91.
členom ZDDV-1 posebej izkaže v rekapitulacijskem poročilu (polje
A5).
Navodila v zvezi z izpolnjevanjem
rekapitulacijskega poročila so objavljena na spletni strani
DURS.
ZDDV-1 v prvem odstavku 82. člena določa, katere podatke mora
davčni zavezanec navesti na računu.
Pojasnilo v zvezi z navajanjem klavzule na računu v
primeru oprostitve DDV je objavljeno na spletni strani
DURS.
V
primeru, da so izpolnjeni pogoji za pravi tristranski posel,
slovensko podjetje kot drugi v verigi pri izdaji računa prejemniku
blaga v Italijo uporabi navedbo iz (11a) točke 226. člena direktive
(povzeto v 13. točki prvega odstavka 82. člena ZDDV-1): »Reverse
charge« oziroma »Obrnjena davčna obveznost«.
Vir: Spletne strani Davčne uprave
Republike Slovenije [10.03.2014].
Vsebina pojasnila / mnenja
DURS-MF temelji na naslednji zakonodaji (zakonski in podzakonski
predpisi):
§
Zakon o davku na dodano vrednost - ZDDV-1 (Uradni
list RS, št. 13/11-UPB3, 18/11-ZDDV-1D, 78/11-ZDDV-1E,
38/12-ZDDV-1F, 83/12-ZDDV-1G in 46/13-ZIPRS1314-A).
§
Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano
vrednost – PZDDV (Uradni list RS, št. 141/06, 52/07, 120/07,
21/08, 123/08, 105/09, 27/10, 104/10, 110/10, 82/11, 106/11,
108/11, 102/12 in 54/13).
§
Direktiva Sveta 2006/112/ES (Uradni list EU, št.
L 347/06), Direktiva Sveta 2006/138/ES (Uradni list EU, št. L
384/06), Direktiva Sveta 2007/75/ES (Uradni list EU, št. L 346/07),
Direktiva Sveta 2008/8/ES (Uradni list EU, št. L 44/08), Direktiva
Sveta 2008/9/ES (Uradni list EU, št. L 44/08), Direktiva Sveta
2008/117/ES (Uradni list EU, št. L 14/09), Direktiva Sveta
2009/47/ES (Uradni list EU, št. L 116/09), Direktive Sveta
2009/69/ES (Uradni list EU, št. L 175/09), Direktiva Sveta
2009/132/ES (Uradni list EU, št. L 292/09), Direktiva Sveta
2009/162/EU (Uradni list EU, št. L 10/10), Direktiva Sveta
2010/23/EU (Uradni list EU, št. L 72/10), Direktiva Sveta
2010/45/EU (Uradni list EU, št. L 189/10), Direktiva Sveta
2010/88/EU (Uradni list EU, št. L 326/10), Direktiva Sveta
2013/42/EU (Uradni list EU, št. L 201/13), Direktiva Sveta
2013/43/EU (Uradni list EU, št. L 201/13) in Direktiva Sveta
2013/61/EU (Uradni list EU, št. L 353/13).
Kratek komentar DDVpoznavalca:
Brez komentarja.
OPOMBA: Zapis zakonodaje, na
katerem temelji pojasnilo DURS-MF in komentar k pojasnilu, je
pripis uredništva.