EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (prvi
senat) v zadevi: C-499/13
Datum: 26.03.2015
V zadevi:
Macikowski
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago načel
sorazmernosti in davčne nevtralnosti ter členov 9, 193, 199, 206,
250 in 252 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o
skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, str. 1, v
nadaljevanju: Direktiva o DDV).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med M. Macikowskim, sodnim
izvršiteljem, in Dyrektor Izby Skarbowej w Gdańsku zaradi
nepravočasnega plačila davka na dodano vrednost (v nadaljevanju:
DDV) iz naslova prodaje nepremičnine v postopku izvršbe.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen
9(1) Direktive o DDV določa:
„‚Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjerkoli
neodvisno opravlja kakršno koli ekonomsko dejavnost, ne glede na
namen ali rezultat te dejavnosti.
‚Ekonomska dejavnost‘ je vsaka dejavnost
proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo storitve, vključno
z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter dejavnostmi samostojnih
poklicev. Za ekonomsko dejavnost se šteje predvsem izkoriščanje
premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu
doseganju dohodka.“
4 Člen
193 navedene direktive določa:
„DDV je dolžan plačati davčni zavezanec, ki
dobavlja obdavčljivo blago ali opravlja obdavčljivo storitev, razen
v primerih, v katerih je davek v skladu s členi 194
do 199 in členom 202 dolžna plačati druga
oseba.“
5 Člen
199(1)(g) te direktive določa:
„Države članice lahko določijo, da je oseba, ki
je dolžna plačati DDV, davčni zavezanec, za katerega se opravi
katera koli izmed naslednjih storitev:
[…]
(g) dobava
nepremičnin, ki jih prodaja dolžnik po sodbi v postopku obvezne
prodaje drugi osebi.“
6 Člen
204 Direktive o DDV določa:
„1. Kadar je
oseba, ki je dolžna plačati davek v skladu s členi 193 do 197 in
členoma 199 in 200, davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi
članici, v kateri je dolgovan DDV, mu lahko države članice
dovolijo, da kot osebo, ki je dolžna plačati DDV, imenuje davčnega
zastopnika.
Poleg tega, kadar obdavčljivo transakcijo opravi
davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici, v kateri je
dolgovan DDV, in z državo, v kateri ima ta davčni zavezanec sedež,
ne obstaja pravni instrument o medsebojni pomoči, katerega področje
uporabe bi bilo podobno področju uporabe, ki je predpisano v
Direktivi 76/308/EGS […] in Uredbi (ES) št. 1798/2003 […], lahko
države članice sprejmejo ukrepe, da je lahko oseba, ki je dolžna
plačati DDV, davčni zastopnik, ki ga imenuje davčni zavezanec, ki
nima sedeža.
Vendar države članice ne morejo uporabiti
možnosti iz drugega pododstavka za davčne zavezance, ki v smislu
točke (1) člena 358 nimajo sedeža v Skupnosti in so izbrali posebno
ureditev za elektronsko opravljene storitve.
2. Za možnost
iz prvega pododstavka odstavka 1 veljajo pogoji in postopki, ki jih
določi vsaka država članica.“
7 Člen
205 Direktive o DDV določa:
„V primerih iz členov 193 do 200 in členov 202,
203 in 204 lahko države članice določijo, da je namesto osebe, ki
je dolžna plačati davek, druga oseba solidarno odgovorna za plačilo
DDV.“
8 Člen
206 navedene direktive določa:
„Vsak davčni zavezanec, ki je dolžan plačati
DDV, mora plačati neto znesek DDV ob predložitvi obračuna DDV,
predvidenega v členu 250. Države članice pa lahko določijo
drugačen datum za plačilo tega zneska ali zahtevajo vmesno
plačilo.“
9 Člen
250(1) iste direktive določa:
„Vsak davčni zavezanec mora predložiti obračun
DDV, ki vsebuje vse podatke, potrebne za izračun davka, za katerega
je nastala obveznost obračuna in odbitkov, in, kolikor je to
potrebno za določitev osnove za obdavčitev, skupno vrednost
transakcij, ki se nanašajo na ta davek in odbitke, ter vrednost
kakršnih koli oproščenih transakcij.“
10 Člen 252(1)
Direktive o DDV določa:
„Obračun DDV je treba predloži v roku, ki ga
predpišejo države članice. Ta rok ne sme biti daljši od dveh
mesecev po poteku posameznega davčnega obdobja.“
11 Člen 273
navedene direktive določa:
„Države članice lahko določijo še druge
obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje
DDV in za preprečevanje utaj, ob upoštevanju zahteve po enakem
obravnavanju domačih transakcij in transakcij, ki jih opravljajo
davčni zavezanci med državami članicami, pod pogojem, da takšne
obveznosti v trgovini med državami članicami ne zahtevajo
formalnosti pri prehodu meja.
Možnost, ki je predvidena v prvem pododstavku,
se ne more uporabljati za nalaganje dodatnih obveznosti v zvezi z
izdajanjem računov, ki jih je več, kot je določeno v poglavju
3.“
Poljsko pravo
Zakon o DDV
12 Člen 15(6)
zakona o davku na blago in storitve (ustawa o podatku od towarów i
usług) z dne 11. marca 2004 (Dz. U. št. 54, pozicija 535, v
nadaljevanju: zakon o DDV) določa:
„Za davčnega zavezanca se ne štejejo javni
organi in njim podrejeni organi glede izpolnjevanja nalog, ki so
jim bile naložene v skladu z drugimi določbami in za izvrševanje
katerih so bili ustanovljeni, razen aktov, opravljenih na podlagi
civilnopravnih pogodb.“
13 Člen 18
tega zakona določa:
„Organi izvršbe iz zakona z dne 17. junija 1966
o postopku upravne izvršbe […] in izvršitelji, ki opravljajo
izvršilna dejanja v smislu določb zakona o civilnem postopku
[(ustawa Kodeks postępowania cywilnego) z dne 17. novembra 1964
(Dz. U. št. 43, pozicija 296) v različici, ki se uporablja za
dejansko stanje iz postopka v glavni stvari, (v nadaljevanju: zakon
o civilnem postopku)], morajo plačati davek na dobave blaga v lasti
dolžnika ali v njegovi posesti v nasprotju z veljavnimi predpisi,
ki so bile izvedene prek izvršbe.“
Davčni zakonik
14 Člen 8
zakona o sprejetju davčnega zakonika (ustawa - Ordynacja podatkowa)
z dne 29. avgusta 1997 v različici, ki se uporablja za dejansko
stanje iz postopka v glavni stvari (Dz. U. iz leta 2005,
št. 8, pozicija 60, v nadaljevanju: davčni zakonik),
določa:
„Plačnik davka je fizična oseba, pravna oseba
ali organizacijska enota brez lastne pravne osebnosti, ki mora na
podlagi predpisov davčnega prava obračunati in pobrati davek
davčnega zavezanca in ga v določenem roku plačati davčni
upravi.“
15 Člen 30
davčnega zakonika določa:
„1. Plačnik
davka, ki ni izpolnil obveznosti iz člena 8, odgovarja za nepobrane
davke ali davke, ki so bili pobrani, ne pa tudi plačani.
[…]
3. Plačnik
davka ali pooblaščenec za pobiranje odgovarja za terjatve iz točk 1
in 2 z vsem svojim premoženjem.
[…]
4. Če davčni
organ med davčnim postopkom ugotovi okoliščine iz točk 1 in 2, izda
odločbo o davčni odgovornosti plačnika davka ali pooblaščenca za
pobiranje, v kateri določi višino terjatve za nepobran ali pobran,
ne pa tudi plačan, davek.
[…]“
Zakonik o civilnem postopku
16 Člen 808(1)
zakona o sprejetju zakonika o civilnem postopku določa:
„Če denarnega zneska, položenega v izvršilnem
postopku, ni treba takoj izplačati, se vplača na račun sodišča za
sodne pologe. […]“
17 Člen 998(1)
zakonika o civilnem postopku določa:
„Ko postane sklep o domiku pravnomočen in kupec
izpolnjuje vse pogoje dražbe ali po sklepu o določitvi kupnine in
položitvi celotne kupnine v državno blagajno izda sodišče sklep o
priznanju lastninske pravice.“
18 Člen 999(1)
navedenega zakonika določa:
„S pravnomočnim sklepom o priznanju lastninske
pravice se lastninska pravica prenese na kupca; sklep tako postane
podlaga za vpis lastninske pravice kupca v zemljiški kataster in
zemljiško knjigo ter vložitev listine v zbirko listin. Pravnomočni
sklep o priznanju lastninske pravice je izvršilni naslov, na
podlagi katerega lahko pridobitelj pridobi posest nad
nepremičnino.“
19 Člen 1023(1)
istega zakonika določa:
„Izvršilni organ izdela načrt razdelitve
izkupička iz izvršbe na nepremičnino med upnike.“
20 Člen 1024(1)
zakonika o civilnem postopku določa:
„Načrt razdelitve vsebuje:
1. izkupiček,
ki ga je treba razdeliti;
2. terjatve
in pravice oseb, udeleženih pri razdelitvi;
3. znesek, ki
pripada vsaki osebi, udeleženi pri razdelitvi;
4. zneske, ki
jih je treba izplačati, ter zneske, ki se pustijo na računu sodišča
za sodne pologe, z navedbo razlogov za odložitev njihovega
izplačila.
[…]“
21 Člen 1035
istega zakonika določa:
„Izvršitelj takoj po tem, ko se znesek, ki ga je
treba razdeliti, položi pri sodišču, izdela osnutek načrta o
razdelitvi izkupička iz izvršbe in ga predloži sodišču. Sodišče
načrt po potrebi spremeni in dopolni; v nasprotnem primeru sodišče
načrt odobri.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za
predhodno odločanje
22 M.
Macikowski je sodni izvršitelj pri Sąd Rejonowy w Chojnicach
(okrajno sodišče Chojnice).
23 Na predlog
upnika je uvedel postopek izvršbe zoper družbo Royal sp. z o.o. (v
nadaljevanju: Royal), ki je bila zavezanka za plačilo
DDV.
24 V okviru
tega postopka je M. Macikowski zasegel nepremičnino, ki je bila v
lasti družbe Royal.
25 Prodaja
zadevne nepremičnine na dražbi je potekala 16. februarja 2007. Sąd
Rejonowy w Chojnicach je s sklepom z dne 22. marca 2007, ki je 22.
avgusta 2007 postal pravnomočen, za najvišjo ponujeno ceno
1.424.201 poljskih zlotov (PLN) priznalo lastninsko pravico na tej
nepremičnini zakoncema Babinski. Kupca sta ta znesek v celoti
vplačala na bančni račun tega sodišča.
26 M.
Macikowski je nato s sklepom z dne 27. oktobra 2008
izdelal osnutek načrta razdelitve navedenega zneska, v katerem je
med drugim določil, da se znesek DDV v višini 256.823,13 PLN
vplača na bančni račun davčnega urada Chojnice.
27 M.
Macikowski je 26. januarja 2009 pri Sąd Rejonowy w
Chojnicach vložil zahtevo za nakazilo zneska 256.823,13 PLN na
njegov bančni račun, da bi kot plačnik davka plačal DDV, ki je
dolgovan zaradi prenosa lastninske pravice na nepremičnini družbe
Royal, prodani na dražbi.
28 Sąd Rejonowy
w Chojnicach je navedeni znesek nakazal na bančni račun M.
Macikowskega šele po tem, ko je načrt razdelitve postal
pravnomočen. Ta je nato 31. avgusta 2009 izdal račun o
prodaji navedene nepremičnine z obračunanim DDV in
2. septembra 2009 obvestil davčno upravo o plačilu
davka.
29 Direktor
davčnega urada Chojnice je med drugim na podlagi člena 18
zakona o DDV v povezavi s členoma 8 in 30(1), (3) in (4)
davčnega zakonika ugotovil odgovornost M. Macikowskega kot plačnika
DDV v višini 256.823 PLN, ker je bil ta davek, ki je bil
dolgovan iz naslova prodaje nepremičnine družbe Royal, pobran, ni
bil pa pravočasno plačan. Po mnenju davčnega urada Chojnice bi
moral M. Macikowski, ki je vodil izvršilni postopek,
novembra 2007 v imenu dolžnika, to je družbe Royal, iz naslova
prodaje nepremičnine te družbe izdati račun z obračunanim DDV za
bruto znesek 1.424.201 PLN, v katerem je zajet znesek DDV v
višini 256.823,13 PLN, in ta davek do
25. decembra 2007 vplačati na bančni račun pristojne
davčne uprave.
30 Wojewódzki
Sąd Administracyjny w Gdańsku (vojvodsko upravno sodišče v Gdansku)
je s sodbo z dne 10. oktobra 2011 zavrnilo tožbo
M. Macikowskega zoper odločbo z dne
23. novembra 2009, s katero je Dyrektor Izby Skarbowej w
Gdańsku ugotovil davčno odgovornost plačnika davka zaradi
nepravočasnega plačila DDV, pobranega iz naslova prodaje
nepremičnine družbe Royal v postopku izvršbe. To sodišče je v
obrazložitvi poudarilo, da je v tem primeru vezano na razlago
Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče), ki
utemeljenosti navedene odločbe ni postavilo pod vprašaj in je
menilo, da je bilo pravno mogoče, da bi M. Macikowski izpolnil
obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 18 zakona o
DDV.
31 M. Macikowski
je zoper navedeno sodbo vložil kasacijsko pritožbo pri Naczelny Sąd
Administracyjny. Kot razlog za kasacijsko pritožbo je navedel, da
se člen 18 zakona o DDV v tej sodbi napačno razlaga, saj se ne
upoštevajo določbe prava Unije, ki veljajo za sistem DDV, to je
določbe Direktive o DDV.
32 V teh
okoliščinah je Naczelny Sąd Administracyjny, ki je menilo, da je za
presojo navedene kasacijske pritožbe potrebna razlaga določb prava
Unije, prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje
predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je ob
upoštevanju sistema davka na dodano vrednost, ki temelji na
Direktivi o DDV, zlasti členov 9 in 193 v povezavi s
členom 199(1)(g), dopustna določba nacionalnega prava, kot je
člen 18 poljskega zakona o DDV, ki s tem, da uvaja institut
plačnika davka, torej pravnega subjekta, ki mora za davčnega
zavezanca obračunati znesek davka, ga od njega pobrati in ga v
določenem roku plačati davčnemu organu, določa izjeme od splošnih
načel prava o DDV, zlasti glede pravnih subjektov, ki so dolžni
obračunati in pobrati davek?
2. Če je
odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:
(a) Ali je ob
upoštevanju načela sorazmernosti kot splošnega načela prava Unije
dopustna določba nacionalnega prava, kot je člen 18 poljskega
zakona o DDV, v skladu s katero med drugim davek na dobavo
nepremičnin, ki se izvede prek izvršbe na blagu, ki je v lasti
dolžnika ali ki ga ima ta v posesti v nasprotju z veljavnimi
predpisi, obračuna, pobere in plača izvršitelj, pristojen za
izvedbo izvršilnih dejanj, ki kot plačnik davka odgovarja za
neizpolnitev te obveznosti?
(b) Ali je ob
upoštevanju členov 206, 250 in 252 Direktive o DDV ter
načela nevtralnosti, ki iz nje izhaja, dopustna določba
nacionalnega prava, kot je člen 18 poljskega zakona o DDV, na
podlagi katere mora plačnik davka, določen v tej določbi, v davčnem
obdobju, ki velja za davčnega zavezanca, obračunati, pobrati in
plačati DDV od dobav blaga v lasti davčnega zavezanca ali v njegovi
posesti v nasprotju z veljavnimi predpisi, ki so bile izvedene prek
izvršbe, v višini zneska, ki je zmnožek izkupička iz prodaje blaga,
zmanjšanega za DDV, in ustrezne davčne stopnje, pri čemer pa se od
tega zneska ne odšteje znesek vstopnega davka, plačanega za obdobje
od začetka davčnega obdobja do takrat, ko je bil davčnemu zavezancu
pobran davek?“
Vprašanja za predhodno
odločanje
Prvo vprašanje
33 Predložitveno
sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člene 9,
193 in 199(1)(g) Direktive o DDV razlagati tako, da nasprotujejo
določbi nacionalnega prava, kot je ta iz postopka v glavni stvari,
s katero so v okviru prodaje nepremičnine v postopku izvršbe
pravnemu subjektu, in sicer izvršitelju, ki je izvedel navedeno
prodajo, naložene obveznosti pravočasnega obračuna, pobiranja in
plačila DDV, dolgovanega v zvezi z izkupičkom iz te
transakcije.
34 Za odgovor
na to vprašanje je treba na eni strani ugotoviti, da člen 199(1)(g)
Direktive o DDV državam članicam dovoljuje, da zaradi pravilnega
pobiranja DDV in preprečevanja davčnih utaj določijo, da je v
primeru dobave nepremičnine, prodane v postopku prisilne prodaje,
oseba, ki je dolžna plačati davek, pridobitelj nepremičnine, če ima
ta status davčnega zavezanca.
35 Na drugi
strani je iz člena 273 Direktive o DDV razvidno, da lahko države
članice določijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so
potrebne za pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje
utaj.
36 V zvezi s
tem je Sodišče že presodilo, da glede na to, da člena 90(1) in 273
Direktive o DDV zunaj v njiju začrtanih meja ne določata niti
pogojev niti obveznosti, ki jih lahko določijo države članice, ti
določbi državam članicam podeljujeta polje proste presoje (glej
sodbo Kraft Foods Polska, C-588/10, EU:C:2012:40, točka
23).
37 Vendar
ukrepi, ki jih države članice v skladu s členom 273 Direktive
o DDV lahko sprejmejo, da zagotovijo pravilno pobiranje davka in
preprečevanje davčnih utaj, ne smejo preseči tistega, kar je nujno
potrebno za dosego teh ciljev, in ne smejo ogroziti nevtralnosti
DDV (glej sodbi Nidera Handelscompagnie, C-385/09, EU:C:2010:627,
točka 49, in Klub, C-153/11, EU:C:2012:163, točka 50).
38 V
obravnavanem primeru je, prvič, iz stališč poljske vlade razvidno,
da je namen sistema posrednika, uvedenega z upoštevno nacionalno
ureditvijo iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero mora
izvršitelj obračunati, pobrati in plačati DDV, ki je dolgovan v
zvezi z izkupičkom prodaje v postopku izvršbe, preprečiti, da
davčni zavezanec glede na svoj finančni položaj ne bi kršil davčne
obveznosti plačila DDV.
39 Zato taka
ureditev lahko spada pod člen 273 Direktive o DDV, saj Republika
Poljska meni, da je tak ukrep nujen za zagotovitev pravilnega
pobiranja DDV.
40 Drugič, niti
člen 193 niti člen 199(1)(g) Direktive o DDV ne nasprotujeta taki
ureditvi.
41 Čeprav ti
določbi v bistvu določata, da lahko davek dolguje le davčni
zavezanec, ki opravi dobavo obdavčljivega blaga, ali v nekaterih
okoliščinah pridobitelj nepremičnine, naloga izvršitelja kot
posrednika, ki je zadolžen za pobiranje navedenega davka, ne spada
pod ti določbi.
42 Tako člen 18
zakona o DDV opredeljuje nalogo izvršitelja, ki izvede prodajo v
postopku izvršbe, kot nalogo posrednika, omejeno na zagotovitev, da
je davek pravočasno pobran in plačan davčni upravi v imenu davčnega
zavezanca, ki ga dolguje. V teh okoliščinah pri obveznosti
izvršitelja ne gre za davčno obveznost, saj to še vedno nosi davčni
zavezanec.
43 Tako na eni
strani izvršitelj ne posega v nobeno pristojnost niti obveznost
davčnega zavezanca in zgolj skrbi za to, da je znesek DDV, ki
ustreza posamični transakciji, plačan davčni upravi.
44 Na drugi
strani, upoštevna zakonodaja iz postopka v glavni stvari ne določa,
da je izvršitelj z navedenim zavezancem solidarno odgovoren za
plačilo DDV. Poleg tega izvršitelj ni davčni zastopnik davčnega
zavezanca v smislu člena 204 Direktive o DDV.
45 Iz
navedenega je razvidno, da je treba člene 9, 193 in 199(1)(g)
Direktive o DDV razlagati tako, da ne nasprotujejo določbi
nacionalnega prava, kot je ta iz postopka v glavni stvari, s katero
so v okviru prodaje nepremičnine v postopku izvršbe pravnemu
subjektu, in sicer izvršitelju, ki je izvedel navedeno prodajo,
naložene obveznosti pravočasnega obračuna, pobiranja in plačila
DDV, dolgovanega v zvezi z izkupičkom iz te transakcije.
Drugo vprašanje, točka
(a)
46 Predložitveno
sodišče z drugim vprašanjem, točka (a), v bistvu sprašuje, ali je
treba načelo sorazmernosti razlagati tako, da nasprotuje določbi
nacionalnega prava, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v skladu
s katero izvršitelj odgovarja z vsem svojim premoženjem za znesek
DDV, ki je dolgovan v zvezi z izkupičkom od prodaje nepremičnine v
postopku izvršbe, če ne izpolni svoje obveznosti pobiranja in
plačila tega davka.
47 V zvezi s
tem je treba spomniti, da morajo v skladu z ustaljeno sodno prakso
države članice pri izvrševanju pooblastil, ki jih imajo na podlagi
direktiv Unije, spoštovati splošna pravna načela, ki so del
pravnega reda Unije, med katerimi sta zlasti načeli pravne varnosti
in sorazmernosti (glej v tem smislu sodbi Schloßstrasse, C-396/98,
EU:C:2000:303, točka 44, in „Goed Wonen“, C-376/02, EU:C:2005:251,
točka 32).
48 V zvezi z
načelom sorazmernosti je treba natančneje opozoriti, da čeprav je
legitimno, da skušajo ukrepi, ki jih sprejmejo države članice na
podlagi določb Direktive o DDV, varovati pravice ministrstva za
finance, kar se da učinkovito, ne smejo presegati tega, kar je
nujno potrebno za ta namen (glej v tem smislu sodbi Molenheide in
drugi, C-286/94, C-340/95, C-401/95 in C-47/96, EU:C:1997:623,
točka 47, in Federation of Technological Industries in drugi,
C-384/04, EU:C:2006:309, točka 30).
49 Zlasti ni
mogoče šteti za sorazmerno ureditev, v skladu s katero je
izvršitelj odgovoren za ravnanje, ki mu ga ni mogoče osebno
pripisati.
50 V zvezi s
tem je treba navesti, da bi moral imeti navedeni izvršitelj na
voljo pravna sredstva za izpolnitev svoje naloge, ne da bi bila
njegova odgovornost odvisna od elementov, na katere ne more
vplivati, vključno z dejanji ali opustitvami, ki jih je treba
pripisati tretjim.
51 V tem okviru
je treba spomniti, da v okviru sistema sodnega sodelovanja,
vzpostavljenega s členom 267 PDEU, Sodišče ni pristojno, da bi se
izreklo o razlagi nacionalnih določb niti da bi presojalo ali
preverjalo, ali jih predložitveno sodišče pravilno razlaga. Sodišče
mora namreč v okviru delitve pristojnosti med njim in nacionalnimi
sodišči upoštevati tak dejanski in pravni okvir, v kakršnega se
uvrščajo vprašanja za predhodno odločanje, kot je opredeljen v
predložitveni odločbi (sodbi Fundación Gala-Salvador Dalí in VEGAP,
C-518/08, EU:C:2010:191, točka 21 in navedena sodna praksa, in
Logstor ROR Polska, C-212/10, EU:C:2011:404, točka 30).
52 Tako mora
predložitveno sodišče preveriti, ali imajo izvršitelji na voljo vsa
pravna sredstva, da pravočasno izpolnijo obveznost pobiranja in
plačila DDV, dolgovanega iz naslova prodaje blaga v postopku
izvršbe, če svoje obveznosti izpolnijo pravilno in v skladu s
pravom.
53 Tako je
treba na drugo vprašanje, točka (a), odgovoriti, da je treba načelo
sorazmernosti razlagati tako, da ne nasprotuje določbi nacionalnega
prava, kot je ta iz postopka v glavni stvari – v skladu s katero
izvršitelj odgovarja z vsem svojim premoženjem za znesek DDV, ki je
dolgovan v zvezi z izkupičkom od prodaje nepremičnine v postopku
izvršbe, če ne izpolni svoje obveznosti pobiranja in plačila tega
davka – če ima zadevni izvršitelj dejansko na voljo vsa pravna
sredstva za izpolnitev te obveznosti, kar mora preveriti
predložitveno sodišče.
Drugo vprašanje, točka
(b)
54 Predložitveno
sodišče z drugim vprašanjem, točka (b), v bistvu sprašuje, ali je
treba člene 206, 250 in 252 Direktive o DDV in načelo davčne
nevtralnosti razlagati tako, da nasprotujejo določbi nacionalnega
prava, kot je ta iz postopka v glavni stvari, na podlagi katere
mora plačnik davka, določen v tej določbi, obračunati, pobrati in
plačati DDV od prodaje blaga, opravljene v postopku izvršbe, ne da
bi lahko odbil znesek vstopnega DDV, ki ga je dobavitelj plačal v
obdobju od začetka davčnega obdobja do takrat, ko je bil pri
davčnem zavezancu pobran davek.
55 Spomniti je
treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso pravica do odbitka
iz člena 167 in naslednjih Direktive o DDV, sestavni del sistema
DDV in načeloma ne sme biti omejena. Ta pravica se izvede takoj za
vse davke, s katerimi so bile obdavčene vstopne transakcije (glej
zlasti sodbe Gabalfrisa in drugi, od C-110/98 do C-147/98,
EU:C:2000:145, točka 43; Kittel in Recolta Recycling, C-439/04 in
C-440/04, EU:C:2006:446, točka 47; Mahagében in Dávid, C-80/11 in
C-142/11, EU:C:2012:373, točka 38, in Gran Via Moineşti, C-257/11,
EU:C:2012:759, točka 21).
56 Poleg tega
je iz členov 206 in 250 Direktive o DDV razvidno, da mora biti
znesek DDV, ki se plača v državno blagajno, neto znesek, to je
znesek, v katerem so upoštevani odbitki, ki jih je treba izvesti,
in da je odbitke treba opraviti v zvezi z davčnim obdobjem, v
katerem so nastali.
57 V zadevi iz
postopka v glavni stvari mora davčni zavezanec, ki je lastnik
blaga, ki ga je na dražbi prodal izvršitelj, in ne plačnik davka,
predložiti obračun DDV, v katerem je upoštevana transakcija prodaje
njegovega blaga. Prav tako ima davčni zavezanec in ne plačnik davka
pravico, da od DDV, dolgovanega v zvezi s to transakcijo, odbije
vstopni DDV. Ta odbitek se nanaša na davčno obdobje, v katerem je
bila izvedena navedena transakcija.
58 Če plačnik
davka plača DDV, dolgovan v zvezi s to transakcijo, potem ko je
davčni zavezanec predložil obračun, je tak položaj mogoče
utemeljiti na podlagi člena 206, drugi stavek, Direktive o DDV, ki
državam članicam dovoljuje, da zahtevajo vmesno plačilo.
59 V primeru
mehanizma, vzpostavljenega s členom 18 zakona o DDV, dobavitelj
nima na voljo zneska DDV, dolgovanega v zvezi s transakcijo,
opravljeno v postopku izvršbe. Zato tega zneska ne more uporabiti
za odbitek plačanega vstopnega DDV, vendar ohrani pravico do tega
odbitka. Tako, če je vstopni DDV, ki ga je plačal davčni zavezanec,
ki je lastnik blaga, prodanega na dražbi, v zvezi s transakcijami,
opravljenimi med zadevnim davčnim obdobjem, in do odbitka katerega
je upravičen, višji od DDV, ki je dolgovan v zvezi s prodajo tega
blaga, lahko eventualno davčna uprava davčnemu zavezancu vrne
znesek preveč pobranega davka.
60 Ugotoviti je
torej treba, da je tak mehanizem v skladu z določbami Direktive o
DDV in da natančneje ne krši določb členov 250 in 252 te
direktive.
61 Zato je
treba na drugo vprašanje, točka (b), odgovoriti, da je treba člene
206, 250 in 252 Direktive o DDV in načelo davčne nevtralnosti
razlagati tako, da ne nasprotujejo določbi nacionalnega prava, kot
je ta iz postopka v glavni stvari, na podlagi katere mora plačnik
davka, določen v tej določbi, obračunati, pobrati in plačati DDV od
prodaje blaga, opravljene v postopku izvršbe, ne da bi lahko odbil
znesek vstopnega DDV, ki je bil plačan v obdobju od začetka
davčnega obdobja do takrat, ko je bil pri davčnem zavezancu pobran
davek.
Stroški
62 Ker je ta
postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat)
razsodilo:
1. Člene
9, 193 in 199(1)(g) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost
je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo določbi nacionalnega
prava, kot je ta iz postopka v glavni stvari, s katero so v okviru
prodaje nepremičnine v postopku izvršbe pravnemu subjektu, in sicer
izvršitelju, ki je izvedel navedeno prodajo, naložene obveznosti
pravočasnega obračuna, pobiranja in plačila davka na dodano
vrednost, dolgovanega v zvezi z izkupičkom iz te
transakcije.
2. Načelo
sorazmernosti je treba razlagati tako, da ne nasprotuje določbi
nacionalnega prava, kot je ta iz postopka v glavni stvari – v
skladu s katero izvršitelj odgovarja z vsem svojim premoženjem za
znesek davka na dodano vrednost, ki je dolgovan v zvezi z
izkupičkom od prodaje nepremičnine v postopku izvršbe, če ne
izpolni svoje obveznosti pobiranja in plačila tega davka – če ima
zadevni izvršitelj dejansko na voljo vsa pravna sredstva za
izpolnitev te obveznosti, kar mora preveriti predložitveno
sodišče.
3. Člene
206, 250 in 252 Direktive 2006/112 in načelo davčne nevtralnosti je
treba razlagati tako, da ne nasprotujejo določbi nacionalnega
prava, kot je ta iz postopka v glavni stvari, na podlagi katere
mora plačnik davka, določen v tej določbi, obračunati, pobrati in
plačati davek na dodano vrednost od prodaje blaga, opravljene v
postopku izvršbe, ne da bi lahko odbil znesek vstopnega davka na
dodano vrednost, ki je bil plačan v obdobju od začetka davčnega
obdobja do takrat, ko je bil pri davčnem zavezancu pobran
davek.