EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (peti
senat) v zadevi: C-9/20
Datum: 10.02.2022
V zadevi:
Grundstücksgemeinschaft Kollaustraße 136
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 167
Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347,
str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta
2010/45/EU z dne 13. julija 2010 (UL 2010, L 189,
str. 1) (v nadaljevanju: Direktiva o DDV).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med Grundstücksgemeinschaft
Kollaustraße 136 (v nadaljevanju: družba Kollaustraße) in Finanzamt
Hamburg-Oberalster (davčna uprava Hamburg-Oberalster, Nemčija) (v
nadaljevanju: davčna uprava) glede določitve trenutka nastanka
pravice do odbitka davka na dodano vrednost (DDV).
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V
uvodni izjavi 24 Direktive o DDV je navedeno:
„Pojme obdavčljivega dogodka in obveznosti
obračuna davka bi bilo treba uskladiti [harmonizirati], da bi
uvedba in vse kasnejše spremembe skupnega sistema DDV lahko začele
veljati hkrati v vseh državah članicah.“
4 V
uvodni izjavi 4 Direktive 2010/45 je navedeno:
„V pomoč malim in srednje velikim podjetjem, ki
imajo težave pri plačevanju DDV pristojnemu organu, preden prejmejo
plačilo od ustreznih prejemnikov, bi bilo treba državam članicam
dati možnost, da dovolijo obračun DDV v okviru ureditve na podlagi
plačane realizacije, ki dobavitelju ali izvajalcu omogoča, da
pristojnemu organu plača DDV, ko prejme plačilo za dobavljeno blago
ali opravljeno storitev, in uveljavlja svojo pravico do odbitka ob
plačilu za dobavljeno blago ali opravljeno storitev. Na ta način bi
države članice lahko uvedle izbirno ureditev po plačani
realizaciji, ki nima negativnega učinka na denarni tok v povezavi z
njihovimi prejemki DDV.“
5 Naslov
VI Direktive o DDV, „Obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna
davka“, vsebuje štiri poglavja. V poglavju 2 tega naslova,
naslovljenem „Dobava blaga in opravljanje storitev“, člen 63
te direktive določa:
„Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna
DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve
opravljene.“
6 Člen 66
navedene direktive določa:
„Z odstopanjem od členov 63, 64 in 65
lahko države članice določijo, da obveznost obračuna DDV za
določene transakcije ali za določene kategorije davčnih zavezancev
nastane v enem od naslednjih trenutkov:
[…]
(b) najkasneje
ob prejemu plačila;
[…]“
7 Naslov
X Direktive o DDV, „Odbitki“, vsebuje pet poglavij. V
poglavju 1 tega naslova, naslovljenem „Nastanek in obseg
pravice do odbitka“, so med drugim členi 167, 167a in 168
te direktive.
8 Člen 167
Direktive o DDV določa:
„Pravica do odbitka nastane v trenutku, ko
nastane obveznost za obračun odbitnega davka.“
9 Člen 167a
te direktive določa:
„Države članice lahko v okviru izbirne ureditve
določijo, da se pravica do odbitka davčnega zavezanca, za katerega
nastane obveznost obračuna DDV le na podlagi člena 66[, prvi
odstavek, točka (b),] odloži, dokler DDV za njemu dobavljeno
blago ali opravljene storitve ni plačan njegovemu
dobavitelju.
[…]“
10 Člen 168
navedene direktive določa:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za
namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v
državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da
odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje
zneske:
(a) DDV, ki
ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago ali
storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni
zavezanec;
[…]“
11 Poglavje 4
naslova X Direktive o DDV, naslovljeno „Pravila za uveljavljanje
pravice do odbitka“, med drugim vsebuje člena 178 in 179
te direktive.
12 Člen 178(a)
Direktive o DDV določa:
„Za uveljavljanje pravice do odbitka mora davčni
zavezanec izpolniti naslednje pogoje:
(a) za
odbitke v skladu s členom 168(a) v zvezi z dobavo blaga ali
opravljanjem storitev imeti račun, izdan v skladu z oddelki 3 do 6
poglavja 3 naslova XI“.
13 Člen 179
te direktive določa:
„Davčni zavezanec opravi odbitek tako, da od
skupnega zneska DDV, dolgovanega za dano davčno obdobje, odšteje
skupni znesek DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica
do odbitka, ki se uveljavlja v skladu z določbami
člena 178.
[…]“
14 Naslov XI
navedene direktive, „Obveznosti davčnih zavezancev in nekaterih
oseb, ki niso davčni zavezanci“, vsebuje osem poglavij, med
katerimi je poglavje 3, naslovljeno „Fakturiranje“. V oddelku
4 tega poglavja, naslovljenem „Vsebina računov“, člen 226 iste
direktive določa:
„Brez poseganja v posebne določbe te direktive,
se za namene DDV na računih, ki se izstavljajo v skladu s
členom 220 in 221 zahtevajo samo naslednji
podatki:
[…]
(7a) če
nastane obveznost obračuna DDV ob prejemu plačila v skladu s
členom 66 [prvi odstavek, točka (b)] in pravica do
odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna odbitnega
davka, navedba ‚cash accounting‘.
[…]“
Nemško pravo
15 Umsatzsteuergesetz
(zakon o davku na dodano vrednost) z dne 21. februarja 2005
(BGB1. 2005 I, str. 386) v različici, ki se uporablja za spor
o glavni stvari (v nadaljevanju: UStG) v členu 13,
naslovljenem „Nastanek davčne obveznosti“, določa:
„(1) Obveznost
obračuna davka nastane
1. za dobave
in druge storitve
(a) pri
obračunu davka na podlagi dogovorjenih plačil (člen 16(1),
prvi stavek) s potekom obračunskega obdobja, v katerem so storitve
opravljene. To velja tudi za delne storitve. Te so podane, če se za
nekatere dele ekonomsko deljive storitve dogovori o ločenem
plačilu. Če se plačilo ali del plačila prejme, preden je storitev
ali delna storitev opravljena, obveznost obračuna davka nastane s
potekom obračunskega obdobja, v katerem je plačilo ali delno
plačilo prejeto;
(b) pri
obračunu davka na podlagi prejetih plačil (člen 20) s potekom
obračunskega obdobja, v katerem so plačila prejeta;
[…]“
16 Člen 15
tega zakona, naslovljen „Odbitek vstopnega davka“,
določa:
„(1) Podjetnik
lahko odbije te zneske vstopnega davka:
1. zakonsko
dolgovani davek za dobave in druge storitve, ki jih drug podjetnik
opravi za njegovo podjetje. Za izvrševanje odbitka vstopnega davka
je potrebno, da ima podjetnik račun, ki je izstavljen na podlagi
členov 14 in 14a.
[…]“
17 Člen 16
navedenega zakona, naslovljen „Obračun davka, davčno obdobje in
individualna obdavčitev“, določa:
„(1) Razen če
velja člen 20, se davek obračuna na podlagi dogovorjenih
plačil. Davčno obdobje je koledarsko leto. […]
(2) Od
davkov, obračunanih na podlagi odstavka 1, je treba odbiti
zneske vstopnega davka, ki spadajo v davčno obdobje in se odbijejo
na podlagi člena 15.“
18 Člen 20
UStG, naslovljen „Obračun davka na podlagi prejetih plačil“,
določa:
„Davčna uprava lahko na predlog dovoli, da
podjetnik,
1. čigar
skupni promet (člen 19(3)) v preteklem koledarskem letu ne
presega 500.000 EUR ali
2. ki je na
podlagi člena 148 Abgabenordnung (davčni zakonik) oproščen
obveznosti vodenja poslovnih knjig in pripravljanja rednih
računovodskih izkazov na podlagi letnih inventur ali
3. če ta
opravlja transakcije v okviru dejavnosti kot član svobodnega
poklica v smislu člena 18(1), točka 1,
Einkommensteuergesetz (zakon o dohodnini),
davka ne obračunava na podlagi dogovorjenih
plačil (člen 16(1), prvi stavek), temveč na podlagi prejetih
plačil.
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanji za
predhodno odločanje
19 Kollaustraße,
družba civilnega prava, je oddajala v najem zemljišče za
industrijsko in komercialno uporabo, katerega najemnica je bila
sama.
20 Družba
Kollaustraße in njen najemodajalec sta se veljavno odpovedala
davčni oprostitvi teh transakcij in sta se tako odločila za
obdavčitev z DDV. Davčna uprava jima je v skladu s členom 20
UStG dovolila, da DDV obračunavata na podlagi prejetih plačil
oziroma – z drugimi besedami – po plačani realizaciji, in ne na
podlagi dogovorjenih plačil. Na podlagi najemne pogodbe je imela
družba Kollaustraße trajni račun v predpisani obliki.
21 Družbi
Kollaustraße je bil od davčnega leta 2004 odobren odlog
plačila dela najemnine. Tako je del najemnine za leta od 2009 do
2012 plačala v davčnih letih od 2013 do 2016. Prav tako ji je
najemodajalec v letu 2016 odpustil dolg.
22 Vsa izvedena
plačila so vključevala 19-odstotni DDV, družba Kollaustraße pa je
ne glede na najemno obdobje, za katero so bila plačila namenjena,
pravico do odbitka vstopnega davka uveljavljala v obračunskem
obdobju oziroma koledarskem letu, v katerem je bilo plačilo
opravljeno.
23 Davčna
uprava je med nadzorom ugotovila, da je pravica do odbitka
vstopnega davka nastala že ob izvedbi transakcije – v tem
primeru ob vsakomesečnem dajanju zemljišča na voljo – in da bi
se torej morala uveljavljati za ustrezna obdobja.
24 Zato so bile
za davčna leta od 2011 do 2015 izdane odmerne odločbe, za davčno
leto 2016 pa začasna odmerna odločba. V teh odločbah je bil
davek, ki ga je treba odbiti, izračunan glede na letno dogovorjeno
najemnino, kar je privedlo do odmere davka za davčna leta od 2013
do 2016 v skupnem znesku 18.409,67 EUR.
25 Pojasnjeno
je, da odmerne odločbe za prejšnja davčna leta niso bile
spremenjene, saj je odmera davka zastarala. DDV, ki je bil vključen
v najemnini, plačani v letih 2013 in 2014 za najemni obdobji
2009 in 2010, se družbi Kollaustraße ni obračunal kot vstopni
davek, saj davčna uprava meni, da bi bilo treba pravico do odbitka
uveljavljati za davčni obdobji 2009 in 2010.
26 Družba
Kollaustraße je 3. julija 2017 zoper odmerne odločbe, izdane
za davčna leta od 2013 do 2016, vložila pritožbo, ki je bila
8. novembra 2017 zavrnjena. Družba Kollaustraße je zato
28. novembra 2017 pri Finanzgericht Hamburg (finančno sodišče
v Hamburgu, Nemčija), pred katerim se je sklicevala na kršitev
Direktive o DDV, vložila tožbo, v kateri je trdila, da če
dobavitelj blaga ali izvajalec storitev davek, ki ga je dolžan
plačati, obračunava na podlagi prejetih plačil, pravica prejemnika
blaga ali storitve do odbitka nastane šele ob plačilu denarne
protivrednosti.
27 Predložitveno
sodišče, ki mora ugotoviti, ali v primeru, ko dobavitelj blaga ali
izvajalec storitev obračuna DDV na podlagi prejetih plačil, pravica
do odbitka DDV nastane že ob dobavi blaga oziroma izvedbi storitve
ali šele ob prejemu plačila, se sprašuje, ali je nemška ureditev, v
skladu s katero je treba pravico do odbitka vedno uveljavljati že
ob dobavi blaga ali izvedbi storitve, združljiva s pravom
Unije.
28 Navaja, da v
skladu z nemško ureditvijo pravica do odbitka nastane, ko je blago
dobavljeno ali so storitve opravljene, in to ne glede na trenutek,
ko nastane obveznost obračuna davka pri dobavitelju oziroma
izvajalcu, in ne glede na to, ali dobavitelj oziroma izvajalec
davek obračuna na podlagi dogovorjenih plačil ali na podlagi
prejetih plačil. V zvezi s tem navaja, da nemški zakonodajalec ni
uporabil možnosti, ki jo imajo države članice na podlagi
člena 167a Direktive o DDV, tako da v nemškem pravu pravica
osebe, ki se ji dobavi blago oziroma za katero se izvede storitev,
do odbitka nastane že ob dobavi blaga oziroma izvedbi storitve,
tudi če je dobavitelj oziroma izvajalec davčni zavezanec, ki je
obdavčen glede na prejeta plačila.
29 Vendar
predložitveno sodišče dvomi o združljivosti nemškega prava s pravom
Unije glede na člen 167 Direktive o DDV, na podlagi katerega
pravica do odbitka nastane šele v trenutku, ko nastane obveznost
obračuna odbitnega davka.
30 Po njegovem
mnenju bi se lahko štelo, da je nemško pravo v nasprotju z dosledno
uporabo tega člena 167, ker čeprav je nacionalni zakonodajalec
uporabil možnost, dano državam članicam, da določijo, da obveznost
obračuna davka pri nekaterih davčnih zavezancih nastane šele ob
prejemu plačila, pa je določil, da pravica do odbitka vstopnega
davka tudi v tem primeru nastane že ob dobavi blaga oziroma izvedbi
storitve, s čimer se prekine povezava med obveznostjo obračuna
davka in pravico do odbitka.
31 Predložitveno
sodišče meni, da je taka dosledna uporaba člena 167 Direktive
o DDV podprta s členom 226, točka 7a, te direktive, ki ni
bil prenesen v nacionalno pravo. Navaja, da čeprav Zvezna republika
Nemčija tega člena 226, točka 7a, ni prenesla v
nacionalno zakonodajo, je iz teorije razvidno, da iz tega člena
izhaja, da je povezava med obveznostjo obračuna davka in pravico do
odbitka, določeno v členu 167 navedene direktive, zdaj
obvezna.
32 Po njegovem
mnenju bi bilo, obratno, mogoče šteti, da je nemško pravo
združljivo s pravom Unije, če člen 167 Direktive o DDV ne
določa obveznega pravila, ampak vsebuje le „smernico“. Taka razlaga
naj bi izhajala iz izjave Sveta Evropske unije in Evropske
komisije, zabeležene v zapisniku iz pripravljalnega gradiva, ki se
nanaša na člen 17(1) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne
17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o
prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost:
enotna osnova za odmero (UL, posebna izdaja v slovenščini,
poglavje 9, zvezek 1, str. 23), katerega besedilo je
bilo povzeto v členu 167 Direktive o DDV. V skladu s to izjavo
naj bi lahko države članice odstopale od načela, določenega v tem
členu 17(1), kadar je dobavitelj blaga oziroma izvajalec
storitve obdavčen na podlagi prejetih plačil.
33 Če bi država
članica lahko odstopila od člena 167 Direktive o DDV, se
predložitveno sodišče sprašuje tudi, ali lahko davčni zavezanec v
teh primerih vsekakor uveljavlja pravico do odbitka v davčnem
obdobju, v katerem bi pravica do odbitka nastala na podlagi
dosledne uporabe tega člena, kadar je nima več možnosti
uveljavljati za predhodno davčno obdobje, ki je upoštevno na
podlagi nacionalnega prava.
34 V zvezi s
tem predložitveno sodišče navaja, da na podlagi nemškega prava
davčni zavezanec, ki ni odbil vstopnega davka, svoje pravice do
odbitka ne more uveljavljati za poznejše davčno obdobje. Navaja, da
pravice do odbitka tako ni mogoče uveljavljati, kadar se – kot
v zadevi, o kateri odloča – zaradi poteka roka za odmero davka
ni več mogoče retroaktivno sklicevati na vstopni davek. Vendar
meni, da bi lahko člen 167 Direktive o DDV v takem primeru
nalagal drugačno presojo. Glede na temeljni pomen pravice do
odbitka in za zagotovitev nevtralnosti DDV bi namreč po njegovem
mnenju davčni zavezanec morda moral imeti možnost, da vstopni davek
odbije v davčnem obdobju, ki izhaja iz uporabe tega člena, tudi če
nacionalno pravo od njega odstopa.
35 V teh
okoliščinah je Finanzgericht Hamburg (finančno sodišče v Hamburgu)
prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti
vprašanji:
„1. Ali
člen 167 Direktive [o DDV] nasprotuje nacionalni ureditvi, v
skladu s katero pravica do odbitka davka nastane že ob izvedbi
transakcije, tudi kadar obveznost obračuna davka za dobavitelja ali
izvajalca storitve v skladu z nacionalnim pravom nastane šele ob
prejemu plačila in plačilo še ni bilo izplačano?
2. Če je
odgovor na prvo vprašanje nikalen: Ali člen 167 Direktive [o
DDV] nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero pravice do
odbitka davka ni mogoče uveljavljati za davčno obdobje, v katerem
je bilo plačilo izplačano, kadar obveznost obračuna davka za
dobavitelja ali izvajalca storitve nastane šele ob prejemu plačila,
storitev pa je bila opravljena že v preteklem davčnem obdobju in
uveljavljanje pravice do odbitka davka za to preteklo davčno
obdobje v skladu z nacionalnim pravom zaradi zastaranja ni več
možno?“
Vprašanji za predhodno
odločanje
Prvo vprašanje
36 Predložitveno
sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba
člen 167 Direktive o DDV razlagati tako, da nasprotuje
nacionalni ureditvi, ki v primeru, da na podlagi nacionalnega
odstopanja v skladu s členom 66, prvi odstavek,
točka (b), te direktive obveznost obračuna davka pri
dobavitelju blaga oziroma izvajalcu storitev nastane šele ob
prejemu plačila in to plačilo še ni bilo opravljeno, določa, da
pravica do odbitka vstopnega davka nastane že ob izvedbi
transakcije.
37 To sodišče
pojasnjuje, da v skladu s členom 15(1), točka 1, prvi
stavek, UStG pravica do odbitka nastane, ko je blago dobavljeno
oziroma so storitve opravljene, ne da bi se upošteval trenutek, ko
nastane obveznost obračuna davka pri dobavitelju blaga oziroma
izvajalcu storitev. Zlasti ni pomembno, ali ta dobavitelj oziroma
izvajalec davek obračuna na podlagi dogovorjenih plačil v skladu s
členom 16(1), prvi stavek, UstG ali ga obračuna na podlagi
prejetih plačil v skladu s členom 20 UStG.
38 Najprej je
treba obravnavati vprašanja predložitvenega sodišča v zvezi z
razlago, ki izhajajo iz izjave Sveta in Komisije, zabeležene v
zapisniku iz pripravljalnega gradiva, ki se nanaša na
člen 17(1) Direktive 77/388 in v skladu s katero naj bi
člen 167 Direktive o DDV določal le smernico, in ne obveznega
pravila. V zvezi s tem je treba opozoriti, da take izjave ni mogoče
uporabiti za razlago določbe sekundarnega prava, kadar – kot v
zadevi v glavni stvari – vsebina izjave ni izražena v besedilu
zadevne določbe in zato nima pravnega pomena (sodba z dne
26. februarja 1991, Antonissen, C-292/89, EU:C:1991:80,
točka 18).
39 V skladu z
ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba pri razlagi določbe prava
Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njeno sobesedilo
in cilje ureditve, katere del je (sodba z dne 27. januarja
2021, De Ruiter, C-361/19, EU:C:2021:71, točka 39 in navedena
sodna praksa).
40 Na prvem
mestu, glede besedila člena 167 Direktive o DDV je treba
ugotoviti – kot je generalni pravobranilec navedel v
točki 49 sklepnih predlogov – da je to besedilo jasno in
nedvoumno. Ta člen izraža splošno pravilo, ki določa, da pravica do
odbitka vstopnega DDV za prejemnika blaga oziroma storitev nastane
v trenutku, ko pri dobavitelju blaga oziroma izvajalcu storitev
nastane obveznost obračuna ustreznega DDV.
41 Na drugem
mestu, glede sobesedila te določbe je treba opozoriti, da v skladu
s členom 63 Direktive o DDV obdavčljivi dogodek in s tem
obveznost obračuna davka nastane, ko je blago dobavljeno ali so
storitve opravljene.
42 Vendar
člen 66, prvi odstavek, točka (b), Direktive o DDV
določa, da lahko države članice z odstopanjem med drugim od tega
člena 63 določijo, da obveznost obračuna davka za nekatere
transakcije ali za nekatere kategorije davčnih zavezancev nastane
najkasneje ob prejemu plačila.
43 Ker
člen 66 Direktive o DDV pomeni odstopanje od pravila iz
člena 63 te direktive, ga je treba razlagati ozko (sodba z dne
16. maja 2013, TNT Express Worldwide (Poland), C-169/12,
EU:C:2013:314, točka 24 in navedena sodna praksa).
44 Čeprav je iz
dejstva, da je zakonodajalec Unije močno razširil področje
dovoljenih odstopanj, mogoče sklepati, da je želel državam članicam
dati široko diskrecijsko pravico, pa na tej podlagi ni mogoče
ugotoviti, da ima država članica diskrecijsko pravico za določitev
trenutka, v katerem nastane obveznost obračuna davka, ki bi bil
drugačen od trenutkov, določenih v členu 66, prvi odstavek,
točke od (a) do (c), Direktive o DDV (sodba z dne 16. maja
2013, TNT Express Worldwide (Poland), C-169/12, EU:C:2013:314,
točka 25 in navedena sodna praksa).
45 Da bi se
omogočila koherentna razlaga člena 66, prvi odstavek,
točka (b), Direktive o DDV s členom 167 te direktive, ki
določa, da pravica do odbitka nastane v trenutku nastanka
obveznosti obračuna davka, pa je treba ugotoviti, da kadar v skladu
s tem členom 66, prvi odstavek, točka (b), obveznost
obračuna davka nastane najkasneje ob prejemu plačila, ob tem
prejemu plačila nastane tudi pravica do odbitka.
46 Na tretjem
mestu, ta ugotovitev je podprta s ciljem Direktive o DDV. Na eni
strani je treba namreč poudariti, da ta direktiva vzpostavlja
skupni sistem DDV, ki temelji zlasti na enotni opredelitvi
obdavčljivih transakcij. Natančneje, v uvodni izjavi 24
navedene direktive je pojasnjeno, da bi bilo treba pojma
„obdavčljivi dogodek“ in „obveznost obračuna davka“ harmonizirati,
da bi uvedba in vse kasnejše spremembe skupnega sistema DDV lahko
začele veljati na isti dan. Zakonodajalec Unije je tako želel kar
najbolj harmonizirati datum nastanka davčne obveznosti v vseh
državah članicah, da bi se zagotovilo enotno pobiranje tega davka
(sodba z dne 2. maja 2019, Budimex, C-224/18, EU:C:2019:347,
točki 21 in 22).
47 Na drugi
strani je treba opozoriti, da je pravica do odbitka DDV temeljno
načelo skupnega sistema DDV, ki je načeloma ni mogoče omejiti, ter
se izvede takoj za vse davke, ki so bili naloženi na vstopne
transakcije davčnega zavezanca (sodba z dne 21. novembra 2018,
Vădan, C-664/16, EU:C:2018:933, točka 37 in navedena sodna
praksa).
48 Namen te
ureditve je, da se podjetnik povsem razbremeni DDV, ki ga je dolžan
plačati oziroma ga je plačal v okviru vseh svojih ekonomskih
dejavnosti. Skupni sistem DDV zato zagotavlja popolno nevtralnost
glede obdavčenja vseh ekonomskih dejavnosti, ne glede na njihov
namen ali rezultat, če so omenjene dejavnosti predmet DDV (sodba z
dne 21. novembra 2018, Vădan, C-664/16, EU:C:2018:933,
točka 38 in navedena sodna praksa).
49 V zvezi s
tem je treba poudariti, da ugotovitev iz točke 45 te sodbe
omogoča uporabo, ki je v skladu s temi načeli, ker lahko davčni
zavezanec pridobi pravico do odbitka vstopnega DDV že od trenutka,
ko nastane obveznost obračuna davka pri dobavitelju blaga oziroma
izvajalcu storitev.
50 Te
ugotovitve ne omaja trditev nemške vlade, da pravica do
odbitka – ker ni izkoristila možnosti iz člena 167a
Direktive o DDV – v skladu s členoma 63 in 167 te
direktive nastane že, ko je blago dobavljeno ali so storitve
opravljene, in to ne glede na to, da obveznost obračuna davka za
nekatere davčne zavezance nastane ob prejemu plačila.
51 Kot je
generalni pravobranilec poudaril v točki 51 sklepnih
predlogov, če bi imel zakonodajalec Unije namen določiti, da
pravica do odbitka vedno nastane ob dobavi blaga ali izvedbi
storitve, bi lahko nastanek pravice do odbitka navezal na
obdavčljivi dogodek, na katerega posebna pravila iz členov od 64 do
67 Direktive o DDV ne vplivajo, ne pa na trenutek nastanka
obveznosti obračuna DDV, za katerega se ta pravila
uporabljajo.
52 Ugotovitve
iz točke 45 te sodbe prav tako ne more omajati trditev nemške
vlade, da člen 167a Direktive o DDV, če pravica do odbitka v
primerih, za katere se uporablja člen 66, prvi odstavek,
točka (b), navedene direktive, nastane ob prejemu plačila,
nima samostojnega področja uporabe poleg člena 167 te
direktive.
53 Opozoriti je
treba, da je bil ta člen 167a vstavljen v Direktivo o DDV, da
bi se državam članicam omogočilo, da uvedejo odstopanje glede
datuma, ko lahko davčni zavezanci, ki DDV prijavijo v okviru
izbirne ureditve obračunavanja DDV po plačani realizaciji, izvršijo
pravico do odbitka, kar poenostavi plačilo davka za mala podjetja
(sodba z dne 16. maja 2013, TNT Express Worldwide (Poland),
C-169/12, EU:C:2013:314, točka 34).
54 Ta
člen 167a namreč določa, da lahko države članice v okviru
izbirne ureditve določijo, da se pravica do odbitka davčnega
zavezanca, za katerega nastane obveznost obračuna DDV le v skladu s
členom 66, prvi odstavek, točka (b), Direktive o DDV,
odloži, dokler davek za njemu dobavljeno blago ali opravljene
storitve ni plačan njegovemu dobavitelju blaga oziroma izvajalcu
storitve.
55 Navedeni
člen 167a torej omogoča odlog pravice do odbitka za davčne
zavezance, katerih obveznost obračuna DDV nastane le v skladu s
členom 66, prvi odstavek, točka (b), Direktive o DDV,
dokler ni opravljeno plačilo njihovim dobaviteljem blaga oziroma
izvajalcem storitev.
56 V zvezi s
tem je treba poudariti, da je bil, kot je razvidno iz uvodne
izjave 4 Direktive 2010/45, ta člen 167a vstavljen v
Direktivo o DDV, da bi se pomagalo malim in srednje velikim
podjetjem, ki imajo težave pri plačevanju DDV pristojnemu organu,
preden prejmejo plačilo od ustreznih prejemnikov, in da bi se
državam članicam omogočila uvedba izbirne ureditve obračunavanja
DDV po plačani realizaciji, ki nima negativnega učinka na denarni
tok v povezavi z njihovimi prejemki DDV.
57 Člen 167a
Direktive o DDV tako spada v okvir izbirne ureditve, ki jo države
članice lahko določijo in katere uporaba je sama po sebi zajeta z
odstopanjem, ki je poleg tega že določeno v členu 66, prvi
odstavek, točka (b), te direktive. Le v okoliščinah, določenih
v navedenem členu 167a, je torej mogoče prekiniti povezavo med
obveznostjo obračuna davka, ki velja za dobavitelja blaga ali
izvajalca storitev, in pravico davčnega zavezanca do takojšnjega
odbitka vstopnega DDV.
58 V zvezi s
tem, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v
točki 66 sklepnih predlogov, je področje uporabe
člena 167a Direktive o DDV veliko bolj omejeno kot področje
uporabe člena 66, prvi odstavek, točka (b), te direktive,
saj zadnjenavedeni člen prvotno ni bil sprejet za vzpostavitev
ureditev obračunavanja DDV po plačani realizaciji za mala in
srednje velika podjetja, ne določa nobene zgornje meje prometa in
niti ne zahteva, da mora biti odstopanje za zadevne davčne
zavezance izbirno.
59 Zato je
treba torej ugotoviti, da se navedeni člen 167a nanaša na
posebno in zelo omejeno odstopanje, ki ne more omajati ugotovitve
iz točke 45 te sodbe.
60 V
obravnavanem primeru je treba, prvič, poudariti, da je Zvezna
republika Nemčija uporabila možnost iz člena 66, prvi
odstavek, točka (b), Direktive o DDV. Iz predložitvene odločbe
je namreč razvidno, da je nemški zakonodajalec možnost, ki mu je
priznana v skladu s to določbo, uporabil tako, da je v
členu 13(1), točka 1(b), UStG določil, da obveznost
obračuna davka za dobave in druge storitve pri obračunu tega davka
na podlagi prejetih plačil nastane s potekom obračunskega obdobja,
v katerem so bila ta plačila prejeta.
61 Drugič, kar
zadeva vprašanje, ali transakcije in davčni zavezanci iz postopka v
glavni stvari spadajo med „transakcije“ oziroma „kategorije davčnih
zavezancev“ iz člena 66, prvi odstavek, točka (b),
Direktive o DDV, je iz predložitvene odločbe razvidno, da je davčna
uprava družbi Kollaustraße in njenemu najemodajalcu v skladu s
členom 20 UStG dovolila, da DDV ne obračunavata na podlagi
dogovorjenih plačil, temveč na podlagi prejetih plačil. Torej sta
spadala – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti
predložitveno sodišče – med davčne zavezance, za katere
obveznost obračuna DDV nastane najkasneje ob prejemu plačila v
smislu člena 66, prvi odstavek, točka (b), Direktive o
DDV.
62 Tako
je – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti
predložitveno sodišče v zvezi s pogoji za uporabo nacionalnega
odstopanja v skladu s členom 66, prvi odstavek,
točka (b), Direktive o DDV in členom 167 te
direktive – očitno, da je pravica družbe Kollaustraße do
odbitka nastala v trenutku, ko je njen najemodajalec prejel
plačilo.
63 Glede na
zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba
člen 167 Direktive o DDV razlagati tako, da nasprotuje
nacionalni ureditvi, ki v primeru, da na podlagi nacionalnega
odstopanja v skladu s členom 66, prvi odstavek,
točka (b), te direktive obveznost obračuna davka pri
dobavitelju blaga oziroma izvajalcu storitev nastane šele ob
prejemu plačila in to plačilo še ni bilo opravljeno, določa, da
pravica do odbitka vstopnega davka nastane že ob izvedbi
transakcije.
Drugo vprašanje
64 Glede na
odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba
odgovoriti.
Stroški
65 Ker je ta
postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat)
razsodilo:
Člen 167 Direktive Sveta 2006/112/ES z
dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano
vrednost, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2010/45/EU z
dne 13. julija 2010, je treba razlagati tako, da nasprotuje
nacionalni ureditvi, ki v primeru, da na podlagi nacionalnega
odstopanja v skladu s členom 66, prvi odstavek,
točka (b), Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z
Direktivo 2010/45, obveznost obračuna davka pri dobavitelju blaga
oziroma izvajalcu storitev nastane šele ob prejemu plačila in to
plačilo še ni bilo opravljeno, določa, da pravica do odbitka
vstopnega davka nastane že ob izvedbi transakcije.