Pojasnilo FURS št. 4230-358/2022-1 z dne
16.12.2022 in
03.02.2023
Zaradi več vprašanj davčnih zavezancev,
ki se nanašajo na uporabo oprostitev DDV po 7. ali 8. točki 44.
člena ZDDV-1 za zadržanje nepremičnine, za katero je bila dana
pravica do odbitka DDV, ob prenehanju opravljanja ekonomske
dejavnosti v povezavi s sodbo Sodišča EU v zadevi C-229/15, pojasnjujemo:
Ob
zadržanju osnovnega sredstva, za katerega je bila dana pravica do
odbitka DDV, je treba obračunati DDV, ne glede na to, ali je
obdobje popravka za to osnovno sredstvo že poteklo ali ne.
Če gre za star objekt, se uporabi
oprostitev po 7. točki 44. člena ZDDV-1, hkrati pa mora davčni
zavezanec, če obdobje popravka še ni poteklo, za preostalo obdobje
izvesti popravek odbitka DDV.
Davčno osnovo predstavlja nabavna cena blaga ali podobnega blaga
oziroma lastna cena blaga, določena v trenutku zadržanja blaga.
Pri določitvi davčne osnove je treba
upoštevati načelo sorazmernosti, na podlagi katerega mora davčna
osnova ustrezati dejanskemu obsegu zasebne rabe.
V
skladu s) c točko 8. člena Zakona o davku na dodano vrednost –
ZDDV-1 se za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, šteje tudi
zadržanje
blaga s strani davčnega zavezanca ali njegovih pravnih naslednikov
(razen v primerih iz 10. člena tega zakona), ko preneha
opravljati obdavčljivo ekonomsko dejavnost, če je bila za to blago
dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV pri pridobitvi
ali pri uporabi blaga v skladu s točko a) tega
člena.
V
sodbi C-229/15 gre za primer davčnega zavezanca, ki je zgradil
stanovanjsko-poslovni objekt, ki ga je delno uporabljal za zasebne
namene, delno pa za opravljanje notarske dejavnosti. Pravico do
odbitka DDV je uveljavljal samo za storitve, ki jih je prejel pri
gradnji poslovnega dela objekta. Po poteku roka za popravek odbitka
DDV za nepremičnine je davčni zavezanec prenehal z opravljanjem
notarske dejavnosti in predmet spora je bilo, ali se poslovni del
nepremičnine po poteku obdobja popravka odbitka DDV lahko obdavči
ali ne.
Generalna pravobranilka je v tej zadevi razložila pravila za
popravke odbitkov, h katerim spada tudi člen 187 Direktive o DDV
(69. člen ZDDV-1), in določbe o obdavčitvi zasebne rabe blaga, h
katerim se prišteva člen 18(c) Direktive o DDV (točka c) 8. člena
ZDDV-1).
Besedilo člena 18(c) Direktive o DDV ne vsebuje niti časovne
omejitve niti napotila na 187. člen Direktive o DDV. Ta določba o
obdavčitvi zasebne rabe blaga ne izhaja iz pravice do odbitka DDV,
ampak je podlaga za obdavčitev zasebne rabe z DDV v primeru prehoda
blaga iz premoženja podjetja v zasebno premoženje, ki je posledica
prenehanja opravljanja ekonomske dejavnosti. Iz besedila člena
izhaja tudi, da gre za primere prenehanja opravljanja obdavčljive
ekonomske dejavnosti na splošno, pri čemer določba ne razlikuje
glede na vzroke ali okoliščine tega prenehanja, razen primerov iz
člena 19 Direktive o DDV. Cilj obdavčitve po členu 18(c) Direktive
o DDV je preprečiti, da bi bilo blago po prenehanju opravljanja
obdavčljive ekonomske dejavnosti predmet neobdavčene končne
potrošnje, in sicer ne glede na razloge ali okoliščine tega
prenehanja. Pomembno je, da se v teh primerih zadržanja blaga
šteje, da gre za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, kadar je to
blago bilo upravičeno do odbitka DDV. S tem se sledi načelu
nevtralnosti in zagotovi, da je davčni zavezanec, ki prejme blago
iz svojega podjetja za lastno končno potrošnjo, z DDV enako
obdavčen kot če bi tako blago prejel od drugega davčnega
zavezanca.
Davčno osnovo v teh primerih predstavlja nabavna cena blaga ali
podobnega blaga oziroma lastna cena blaga, določena v trenutku
zadržanja blaga. Kot navaja državna pravobranilka v zadevi
C-229/15. so določbe o obdavčitvi zasebne rabe v razmerju do pravil
za popravke odbitkov lex specialis. Pomembno pa je, da je
pri določitvi davčne osnove treba upoštevati načelo sorazmernosti,
na podlagi katerega mora davčna osnova ustrezati dejanskemu obsegu
zasebne rabe. Povedano drugače se je treba izogniti temu, da bi
imel davčni zavezanec, ki blago, ki je del poslovnih sredstev
njegovega podjetja, uporablja v zasebne namene, neupravičeno
ekonomsko ugodnost v primerjavi s končnim potrošnikom, ki bi
nastala zato, ker je ta davčni zavezanec opravil odbitke DDV, do
katerih ni bil upravičen.
Pri zadržanju blaga (nepremičnine), če je
bila za to blago dana pravica do celotnega ali delnega odbitka, s
strani davčnega zavezanca in če ima blago pri prenehanju
opravljanja dejavnosti še neko preostalo vrednost, to pomeni, da se
v okviru njegove ekonomske dejavnosti še ni potrošilo in je treba
zato njegovo nadaljnjo zasebno rabo – prvič - obdavčiti. Pri tem
mora biti davčna obremenitev z vidika načela nevtralnosti enaka kot
če bi davčni zavezanec v istem času isto blago prodal drugi osebi.
Skladno z drugim odstavkom 36. člena ZDDV-1 se davčna osnova določi
kot nabavna cena blaga oz. lastna
cena blaga v trenutku zadržanja, ki ustreza dejanskemu obsegu
zasebne rabe, torej v obsegu, v
katerem je imel davčni zavezanec na podlagi njegove pridobitve in
zadržanja blaga tudi pravico do odbitka vstopnega
DDV. Tako se zagotovi, da
davčni zavezanec, ki prejme blago iz svojega podjetja za lastno
potrošnjo plača DDV v enaki višini, kot če bi takšno blago v istem
času nabavil od drugega davčnega zavezanca. Uporaba blaga
se tako lahko obdavči samo v obsegu, v katerem je imel davčni
zavezanec na podlagi njegove pridobitve in zadržanja blaga tudi
pravico do odbitka vstopnega DDV.
Obdavčitev na podlagi člena 18(c) Direktive o DDV tako ni odvisna
od izteka obdobja popravka na podlagi člena 187(1) Direktive o DDV.
Pri pravilih za odbitek DDV gre za korekturna pravila, ki se
uporabljajo za nazaj in izhajajo neposredno iz odbitka DDV, pri
čemer pa je pogoj vedno, da davčni zavezanec uporablja pridobljeno
blago za izvajanje obdavčenih transakcij. Za to je namen teh
pravil, enako kot pri obdavčitvi zasebne rabe, preprečiti, da bi
lahko davčni zavezanec, ki mu je bil že priznan odbitek DDV,
uporabljal blago, ne da bi plačal DDV oziroma da bi v primerjavi s
končnim potrošnikom dobil neupravičeno ugodnost. Poleg tega je
namen pravil za odbitek tudi izboljšati natančnost odbitkov DDV ter
nadzor, koliko davčni zavezanec blago tudi dejansko uporablja za
namene, na podlagi katerih je z Direktivo o DDV mogoče uveljavljati
pravico do odbitka DDV. Na podlagi člena 187(1) Direktive o DDV tak
nadzor za investicijsko blago traja od pet do dvajset let.
Iz
navedenega izhaja, da se 44. člen ZDDV-1 v primerih iz c) točke
8. člena ZDDV-1 ne sme uporabiti. je
treba ob zadržanju osnovnega sredstva, za katerega je bila dana
pravica do odbitka DDV (delno ali v celoti), obračunati DDV, ne
glede na to, ali je obdobje popravka za to osnovno sredstvo
(nepremičnino) že poteklo ali ne. Če gre za star objekt,
se uporabi oprostitev po 7. točki 44. člena ZDDV-1, hkrati pa mora
davčni zavezanec, če obdobje popravka še ni poteklo, za preostanek
obdobja popraviti odbitek DDV.
V skladu z drugim odstavkom 68. člena
ZDDV-1 mora davčni zavezanec opraviti popravek, če se po
opravljenem obračunu spremenijo dejavniki, ki so bili uporabljeni
pri določitvi zneska za odbitek, kot na primer, odpovedi nakupov in
znižanja cen. Navedena določba pomeni splošno pravilo o popravku
odbitka DDV, in sicer se le ta izvede takoj, ko so za to izpolnjeni
pogoji, in to v celotnem znesku. Pri nepremičninah, ki so
pridobljena kot osnovna sredstva, se skladno z 69. členom ZDDV-1
popravek odbitka razporedi na 20 let.
Stališče velja od izdaje tega pojasnila naprej.
Vir: Spletne strani Finančne
uprave Republike Slovenije [19.12.2022 in
03.02.2023].
Vsebina pojasnila / mnenja
FURS-MF temelji na naslednji zakonodaji (zakonski in podzakonski
predpisi):
·
Zakon o davku na dodano vrednost -
ZDDV-1, Uradni
list RS, št. 13/11-UPB3, 18/11-ZDDV-1D, 78/11-ZDDV-1E,
38/12-ZDDV-1F, 83/12-ZDDV-1G, 46/13-ZIPRS1314-A, 86/14-ZDDV-1H,
90/15-ZDDV-1I, 77/18-ZDDV-1J, 59/19-ZDDV-1K, 72/19-ZDDV-1L,
175/20-ZIUOPDVE, 203/20-ZIUPOPDVE, 112/21-ZIUPGP, 196/21-ZDOsk,
206/21-ZDUPŠOP, 3/22-ZDDV-1M, 29/22-ZUOPDCE, 114/22-ZNUDDVE in
141/22-ZNUNBZ.
·
Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost -
PZDDV, Uradni
list RS, št. 141/06, 52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09, 27/10,
104/10, 110/10, 82/11, 106/11, 108/11, 102/12, 54/13, 85/14, 95/14,
39/16, 45/16, 86/16, 50/17, 84/18, 77/19, 58/21, 205/21, 16/22 in
82/22.
OPOMBA: Zapis zakonodaje, na
katerem temelji pojasnilo FURS-MF, je pripis
uredništva.