REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba
Upr. sodišča, številka: I U 1479/2017-20
Datum:
29.05.2018
JEDRO:
Ugotovitev, da je tožeča stranka
s sklenitvijo Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 7. 3.
2005 in obvestilom dolžniku izgubila položaj upnika in s tem
aktivno materialno legitimacijo za njeno uveljavljanje v sodnih
postopkih, je po presoji sodišča pravilna in med strankama tudi
nesporna. Vendar pa sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi
in odločbi o pritožbi v celoti neobrazloženo zavzeto pravno
stališče, po katerem je do popravka obračunanega DDV davčni
zavezanec upravičen le, če ima v času popravka položaj upnika, da
je torej položaj upnika eden od pogojev za zmanjšanje obračunanega
DDV, oziroma da izguba položaja upnika že sama po sebi, ne glede na
okoliščine primera, privede do izgube pravice po citiranih določbah
39. člena ZDDV-1.
IZREK:
I. Tožbi se ugodi. Odločba
Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4230-356210/2014-26 z
dne 8. 9. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni
postopek.
II. Tožena stranka je dolžna
tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v
roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do
plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Predmet spora:
1. Finančna uprava Republike
Slovenije je z izpodbijano odločbo št. DT 4230-356210/2014-26 z dne
8. 9. 2016 v ponovnem postopku zavrnila zahtevek tožeče stranke za
vračilo obračunanega in plačanega davka na dodano vrednost v znesku
107.704,13 EUR od neplačanih računov, ki jih je na podlagi
Izvajalske pogodbe št. 4/2004 z dne 7. 4. 2004 in aneksov z dne 24.
9. 2004 ter 25. 2. 2005 kot izvajalka izstavila naročniku A.
d.o.o.
2. Iz obrazložitve sledi, da je
tožeča stranka opravila dobavo blaga oziroma storitev po izdanih
začasnih situacijah družbi A. d.o.o., da je od izdanih računov
obračunala DDV in da ga v predloženih obračunih DDV-O izkazala
skladno s 33. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v
nadaljevanju ZDDV-1). Iz obrazložitve nadalje sledi, da je tožeča
stranka s Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje št. POT/016/2005
z dne 7. 3. 2005 obravnavane terjatve odstopila posojilodajalki
družbi B. d.o.o. za zavarovanje posojila po Pogodbi o kratkoročnem
posojilu in da je Okrožno sodišče v Ljubljani v gospodarskem sporu
IX Pg ... tožbo tožeče stranke zoper proti toženi stranki A. d.o.o.
(sodba z dne 30. 3. 2010 v zvezi s popravnim sklepom in sklepom
Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19. 1. 2011) zavrnilo zaradi
pomanjkanja aktivne legitimacije. Ugotovilo je namreč, da so bile z
obravnavano pogodbo o odstopu terjatev z dne 7. 3. 2005 terjatve
tožeče stranke iz Izvajalske pogodbe 4/2004 za opravljena dela na
objektu C. odstopljene novemu upniku na podlagi 417. člena
Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Odstopljene terjatve
tožeče stranke so s sklenitvijo pogodbe z dne 7. 3. 2005 med tožečo
stranko in družbo B. d.o.o. prešle iz premoženja tožeče stranke v
premoženje družbe B. d.o.o., s čemer je tožeča stranka izgubila
položaj upnika in s tem, po presoji davčnega organa, tudi pravico
do uveljavljanja popravka obračunanega DDV na podlagi tretjega
oziroma četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1.
3. Ministrstvo za finance je z
odločbo št. DT 499-16-171/2016-5 z dne 6. 6. 2017 pritožbo tožeče
stranke kot neutemeljeno zavrnilo, v svojih razlogih pritrdilo
izpodbijani odločitvi in razlogom prve stopnje ter poudarilo, da je
tožeča stranka terjatve odstopila v zavarovanje svoje obveznosti,
pri čemer povratna cesija ni bila izkazana.
4. Tožeča stranka vlaga tožbo iz
vseh razlogov po določbah 27. člena Zakona o upravnem sporu (v
nadaljevanju ZUS-1) s predlogom, da sodišče izpodbijano odločbo
odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži
povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini.
5. Tožena stranka je pri svoji
odločitvi napačno uporabila materialno pravo oziroma ga sploh ni
uporabila, saj niti izpodbijana odločba niti odločba o pritožbi ne
vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih in zato odločitve ni
mogoče preizkusiti. Prav tako se tožena stranka ne izreče o
vsebinskih stališčih tožeče stranke. Med strankama je po navedbah
tožbe nesporno: 1. da je tožeča stranka plačala DDV po izstavljenih
računih, 2. da je na kontih tožeče stranke knjiženo preplačilo DDV,
3. da je družba A. d.o.o. upoštevala DDV kot vstopni DDV, 4. da je
bilo s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da DDV, ki ga je
plačala tožeča stranka, ni bil predmet odstopa terjatve v
zavarovanje niti prenosa terjatev in 5. da iz razloga pod 4. tudi
družba B. d.o.o. ni nikdar imela podlage za podajo zahtevka za
vračilo DDV, ki ga je plačala tožeča stranka. Ob pravilni uporabi
materialnega prava, bi morala tožena stranka zahtevku za vračilo
DDV ugoditi.
6. Tožeča stranka je v 6. točki
vloge z dne 30. 6. 2016 kot pravno podlago zahteve poleg 39. člena
ZDDV-1 navedla določbe 73. člena ZDDV-1, obračun pa opredelila v 5.
točki vloge z dne 22. 3. 2016, ter predložila ustrezne obračune
DDV, in sicer za DDV po stopnji 20% in DDV po stopnji 8,5%, ki ga
je plačala v času, ko je bila mesečni zavezanec za plačilo DDV. Iz
izpodbijane odločbe izhaja, da tožena stranka pri odločanju ni
uporabila 73. člena ZDDV-1 in je izpodbijana odločba v tem pogledu
brez razlogov. Tožena stranka ni preverila, ali pri tožeči stranki
obstaja preplačilo plačanega DDV v skladu s 1. odstavkom 73. člena
ZDDV-1 in ali je družba A. d.o.o. DDV uveljavljala v svojih
obračunih in na kakšen način. Tožena stranka je pri odločanju
vezana na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IX Pg ...
z dne 19. 6. 2013. Terjatve, ki so bile predmet prenosa (odstopa)
terjatve po Pogodbi o odstopu terjatev v zavarovanje, so razvidne
iz tabele št. 2 v 11. točki obrazložitve in predstavljajo neplačani
del glavnic po izdanih računih – situacijah I do XII. Navedena
ugotovitev potrjuje navedbe tožeče stranke, da je bila tožeča
stranka plačnik DDV po izdanih računih – situacijah od I do XII, do
enakih ugotovitev pa bi morala priti tudi tožena stranka, kolikor
bi preverila obračune tožeče stranke, tako da dejansko stanje tudi
v tem pogledu ni bilo ugotovljeno.
7. Tožena stranka v odgovoru na
tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču
predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
8. Tožba je
utemeljena.
9. Izpodbijana odločitev temelji
na stališču, da tožeča stranka, zaradi izgube položaja upnika, ne
izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za zmanjšanje obračunanega
DDV. Z izpodbijano odločbo je po navedenem zahtevek zavrnjen po
temelju, zato sodišče kot pravno nerelevantnih ni presojalo
tožbenih navedb, ki se nanašajo na zahtevek po višini. Ker je pogoj
za vračilo davka ugotovljeno preplačilo na podlagi predloženega
(popravka) obračuna, pa tudi ni presojalo tožbenih navedb, ki se
nanašajo na uporabo zakonskih določb o vračilu davka (73. člena
ZDDV-1 in 97. člena Zakona o davčnem postopku- v nadaljevanju
ZDavP-2).
10. Bistvo spora v zadevi torej
ostaja vprašanje ali je tožeča stranka, ki je odstopila terjatve do
svojega dolžnika A. d.o.o. družbi B. d.o.o. v zavarovanje
prevzemnikove terjatve do tožeče stranke iz naslova danega
posojila, upravičena do popravka (znižanja) obračunanega DDV.
Ključno je torej vprašanje uporabe 39. člena ZDDV-1, i sicer glede
na dejansko stanje v obravnavani zadevi, vprašanje izpolnjevanja
pogojev, ki so določeni v tretjem in četrtem odstavku tega
člena.
11. Po tretjem odstavku 39.
člena ZDDV-1 lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek
obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o
zaključenem stečajnem postopku ali uspešno zaključenem postopku
prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v
celoti. Na enak način lahko ravna tudi davčni zavezanec, ki pridobi
pravnomočni sklep sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka oziroma
drugo listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem
postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ter
davčni zavezanec, ki ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v
celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra oziroma
drugih ustreznih registrov ali predpisanih evidenc. Skladno s
četrtim odstavkom lahko davčni zavezanec ne glede na določbo
tretjega odstavka popravi (zmanjša) znesek obračunanega in
neplačanega DDV od vseh priznanih terjatev, ki jih je prijavil v
postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku.
12. Ugotovitev, da je tožeča
stranka s sklenitvijo Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z
dne 7. 3. 2005 in obvestilom dolžniku izgubila položaj upnika in s
tem aktivno materialno legitimacijo za njeno uveljavljanje v sodnih
postopkih, je po presoji sodišča pravilna in med strankama tudi
nesporna. Vendar pa sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi
in odločbi o pritožbi v celoti neobrazloženo zavzeto pravno
stališče, po katerem je do popravka obračunanega DDV davčni
zavezanec upravičen le, če ima v času popravka položaj upnika, da
je torej položaj upnika eden od pogojev za zmanjšanje obračunanega
DDV, oziroma da izguba položaja upnika že sama po sebi, ne glede na
okoliščine primera, privede do izgube pravice po citiranih določbah
39. člena ZDDV-1. Zaradi zavzetega pravnega stališča pa se davčna
organa ne izrečeta tudi o drugih dejstvih in okoliščinah, ki jih v
skladno s podatki upravnih spisov sicer ugotavljata v obrazložitvi
odločb. Iz njih namreč sledi, da je družba B. d.o.o. kot fiduciarni
cesionar (novi upnik terjatve) terjatev uveljavljala v sodnem
postopku, s tožbo delno uspela (pravnomočna sodba Okrožnega sodišča
v Ljubljani IX ... z dne 19. 6. 2013 v zvezi s sodbo Višjega
sodišča v Ljubljani I Cpg 1574/2013 z dne 10. 12. 2014) in da je
svojo terjatev prijavila v stečajnem postopku dolžnika A. d.o.o.,
ki je bil začet 7. 7. 2015 in končan brez razdelitve upnikom (sklep
Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 30. 10. 2015, ki je
postal pravnomočen 17. 11. 2015). Navedene ugotovitve po presoji
sodišča utemeljujejo sklep, da prevzemnik z izterjavo odstopljene
terjatve ni bil uspešen, da je neplačilo terjatve dokončno, in da
obveznost tožeče stranke do prevzemnika iz naslova posojila na tej
podlagi ni bila in tudi ne bo poplačana.
13. Ker je po navedenem
obrazložitev izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljiva, je sodišče
tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke
prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju
ZUS-1) in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da ob upoštevanju
stališča sodbe ponovno odloči v zadevi.
14. Odločitev o stroških temelji
na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena
Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni
list RS, št. 24/07, 107/13).
15. Sodišče je v zadevi odločilo
brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena
ZUS-1.