EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (drugi
senat) v zadevi: C-424/12
Datum: 06.02.2014
Zadeva:
Fatorie
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta
2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu
davka na dodano vrednost (UL L 347, str. 1, v
nadaljevanju: Direktiva o DDV), in sicer zlasti na razlago določb o
pravici do odbitka pri uporabi sistema obrnjene davčne obveznosti
ter načel davčne nevtralnosti davka na dodano vrednost (v
nadaljevanju: DDV) in pravne varnosti.
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med družbo SC Fatorie SRL (v
nadaljevanju: Fatorie) in Direcţia Generală a Finanţelor Publice
Bihor (generalni direktorat za javne finance v Bihorju, v
nadaljevanju: Direcţia) glede zavrnitve odbitka DDV družbi Fatorie
zaradi neuporabe določb o sistemu obrnjene davčne
obveznosti.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 178,
točki (a) in (f), Direktive o DDV določa:
„Za uveljavljanje pravice do odbitka mora davčni
zavezanec izpolniti naslednje pogoje:
(a) za
odbitke v skladu s členom 168(a) v zvezi z dobavo blaga in
opravljanjem storitev imeti račun, izdan v skladu s členi 220
do 236 in členi 238, 239 in 240;
[…]
(f) če je
dolžan plačati DDV kot prejemnik ali pridobitelj pri uporabi
členov 194 do 197 ali člen[a] 199, mora izpolnjevati
formalnosti, ki jih določi vsaka država članica.“
4 Člen 199(1)
te direktive določa, da lahko države članice za opravljanje
nekaterih storitev določijo, da je oseba, ki je dolžna plačati DDV,
davčni zavezanec, za katerega se te storitve opravijo. Ta ureditev,
ki se običajno označuje kot „obrnjena davčna obveznost“, se lahko v
skladu z navedenim členom 199(1)(a) med drugim uporabi za
„gradbena dela, vključno s popravili, čiščenjem, vzdrževanjem,
rekonstrukcijo in rušenjem v zvezi z nepremičninami, kot tudi [za]
predaj[o] gradbenih del“.
5 Člen 226,
točka 11, navedene direktive določa:
„Brez poseganja v posebne določbe te direktive,
se za namene DDV na računih, ki se izstavljajo v skladu s
členom 220 in 221, zahtevajo samo naslednji
podatki:
[…]
(11) v
primeru oprostitve ali kjer je pridobitelj ali prejemnik storitev
dolžan plačati DDV, sklicevanje na veljavno določbo te direktive
ali na ustrezno nacionalno določbo ali na katerokoli drugo navedbo,
da je dobava blaga ali opravljanje storitev oproščeno ali da zanjo
velja postopek obrnjene davčne obveznosti“.
Romunsko pravo
6 Člen 146(1)(a)
zakona št. 571/2003 o davčnem zakoniku (legea
nr. 571/2003 privind Codul fiscal) z dne
22. decembra 2003 (Monitorul Oficial al României,
del I, št. 927 z dne 23. decembra 2003, v
nadaljevanju: davčni zakonik) določa:
„Davčni zavezanec mora za uveljavljanje pravice
do odbitka izpolniti te pogoje:
(a) za davek,
ki ga mora plačati ali ga je plačal za blago, ki mu je bilo ali mu
mora biti dobavljeno, oziroma za storitve, ki so bile ali morajo
biti zanj opravljene, mora imeti račun, na katerem so navedeni
podatki, ki jih določa člen 155(5)“.
7 Člen 155(5)(n),
točka 2, davčnega zakonika določa:
„Račun mora vsebovati te podatke:
[…]
2. če mora
davek plačati prejemnik pod pogoji iz člena 150(1), od (b) do
(d) in (g), napotitev na določbe iz tega naslova ali na Direktivo
2006/112 ali zaznamek ,obrnjena davčna obveznost‘ za transakcije iz
člena 160“.
8 Člen 160
davčnega zakonika v različici, ki se je uporabljala v času
dejanskega stanja v postopku v glavni stvari, določa:
„(1) Ponudniki
in prejemniki blaga ali storitev iz odstavka 2 morajo
uporabiti ukrepe za poenostavitev, ki jih določa ta člen. Zahtevani
pogoj za uporabo ukrepov za poenostavitev je, da sta ponudnik in
prejemnik identificirana za namene DDV v skladu s
členom 153.
(2) Ukrepi za
poenostavitev se uporabijo za dobavo ali opravljanje tega blaga
oziroma storitev:
[…]
(b) stavb,
delov stavb in raznovrstnih zemljišč, za dobavo katerih se uporabi
sistem obdavčitve;
(c) gradbena
in montažna dela;
[…]
(3) Na
računih, izdanih za dobavo blaga iz odstavka 2, dobavitelji
dopišejo ,obrnjena davčna obveznost‘ in ne navedejo pripadajočega
davka. Na računih, ki jih prejmejo od dobaviteljev, prejemniki
navedejo pripadajoč davek, ki ga v davčnem obračunu prikažejo
hkrati kot pobrani davek in kot davek, ki ga je mogoče odbiti. Za
transakcije, za katere veljajo ukrepi za poenostavitev, ni med
dobaviteljem in prejemnikom nobenega plačila davka.
[…]
(5) Dobavitelji
blaga in ponudniki storitev ter prejemniki so odgovorni za uporabo
določb tega člena. Če dobavitelj blaga ali ponudnik storitev na
računih, ki jih je izdal za blago ali storitve iz odstavka 2,
ni dopisal ,obrnjena davčna obveznost‘, prejemnik uporabi sistem
obrnjene davčne obveznosti, dobavitelju ali ponudniku ne plača
davka, sam na račun dopiše ,obrnjena davčna obveznost‘ in izpolni
obveznosti iz odstavka 3.“
9 V
točki 82 uredbe vlade št. 44/2004 o določbah za izvajanje
davčnega zakonika (hotărârea Guvernului nr. 44/2004 privind
Normele metodologice de aplicare a Legii nr. 571/2033 privind
Codul fiscal) v različici, veljavni v času dejanskega stanja v
postopku v glavni stvari, je določeno:
„(1) Obvezni
pogoj iz člena 160(1) davčnega zakonika za uporabo ukrepov za
poenostavitev oziroma obrnjene davčne obveznosti je, da so tako
dobavitelj blaga ali ponudnik storitev kot prejemnik identificirani
za namene DDV v skladu s členom 153 davčnega zakonika in da je
zadevna transakcija obdavčljiva. Ukrepi za poenostavitev se
uporabljajo samo za transakcije, opravljene na ozemlju države v
smislu člena 125b davčnega zakonika.
[…]
(3) V primeru
dobav ali opravljenih storitev iz člena 160(2) davčnega
zakonika in za prejete predujme dobavitelji blaga in ponudniki
storitev izdajo račune brez davka z navedbo ,obrnjena davčna
obveznost‘. Davek izračuna prejemnik in se vpiše na račune in v
register nakupov, pri čemer se v obračunu davka ponovno navede kot
hkrati pobrani in odbitni davek. Za namene računovodstva prejemnik
v davčnem obdobju znesek ustreznega davka vpiše hkrati v postavko
4426 [odbitni DDV] in v postavko 4427 [pobrani DDV].
[…]
(12) V
primeru gradbenih in montažnih del, za katera je bil predujem
prejet in/ali so bili izdani računi za celotno ali delno vrednost
po sistemu obrnjene davčne obveznosti do vključno
31. decembra 2007, vendar je do obdavčljivega dogodka
prišlo leta 2008, in sicer na dan, ko so poročila o situaciji
izdana ali, odvisno od primera, sprejeta od prejemnikov, se uporabi
običajni sistem davka samo za razliko med vrednostjo del, za katera
je do obdavčljivega dogodka prišlo leta 2008, in vrednostjo
prejetih predujmov ali zneskov, vpisanih na račune, izdane do
vključno 31. decembra 2007. […]“.
10 Člen 105(1)
in (3) odredbe vlade št. 92/2003 o zakoniku o davčnem postopku
(Ordonanţa Guvernului nr. 92/2003 privind Codul de procedură
fiscală) v različici, objavljeni v Monitorul Oficial al
României (del I, št. 513 z dne
31. julija 2007), določa:
„Pravila o davčnem nadzoru
(1) Davčni
nadzor je namenjen preizkusu vseh dejanskih in pravnih okoliščin,
ki so upoštevne za obdavčitev.
[…]
(3) Davčni
nadzor se opravi enkrat za vsak davek, dajatev, prispevek in druge
zneske, ki jih je treba plačati v konsolidirani splošni proračun,
in za vsako davčno obdobje. Izjemoma se lahko pristojni davčni
inšpektor odloči, da bo opravil ponovni nadzor glede določenega
obdobja, če se v obdobju med zaključkom davčnega nadzora in iztekom
zastaralnega roka pojavijo dodatni podatki, s katerimi davčni
inšpektorji na dan preverjanj niso bili seznanjeni, ali če se
ugotovijo računske napake, ki vplivajo na rezultate teh
preverjanj.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za
predhodno odločanje
11 Družba
Fatorie je 3. januarja 2007 z družbo SC Megasal
Construc?ii SRL (v nadaljevanju: Megasal) sklenila okvirno pogodbo
za izvedbo del za izgradnjo in montažo hleva za vzrejo prašičev ter
modernizacije prašičje farme. Dela so bila končana
februarja 2008.
12 Družba
Megasal je leta 2007 kot ponudnik zadevnih storitev izdala več
računov za plačilo predujmov po sistemu obrnjene davčne obveznosti,
pri čemer je uporabila ukrepe za poenostavitev iz točke 82
vladne odločbe št. 44/2004 o določbah za izvajanje davčnega
zakonika. Skupni znesek iz računov, pripravljenih in izdanih brez
DDV, je znašal 1.017.834,37 romunskih leuov (RON).
13 Družba
Megasal je 3. marca 2008 izdala račun, ki je zajemal
skupno vrednost opravljenih del v višini 1.052.840,10 RON, od tega
168.101 RON iz naslova DDV in 884.740 RON iz naslova cene
opravljenih del. Družba Fatorie je družbi Megasal plačala navedeni
DDV.
14 Na podlagi
zahteve za vračilo DDV, ki jo je na romunsko državo naslovila
družba Fatorie, je Direcţia z odločbo z dne
2. julija 2008 dovolil vračilo DDV v višini 173.057 RON,
ta znesek pa je vključeval DDV v znesku 168.101 RON iz računa z dne
3. marca 2008 v skladu s poročilom o davčnem nadzoru z
dne 13. junija 2008 za obdobje od
1. julija 2007 do 31. marca 2008.
15 Direcţia je
leta 2009 na podlagi drugega davčnega nadzora v zvezi z DDV, ki ga
je družba Fatorie plačala v obdobju od 1. januarja 2007
do 31. marca 2008, odločil, da je treba vrniti DDV iz
računa z dne 3. marca 2008, ker naj ne bi bili spoštovani
ukrepi za poenostavitev, ki se nanašajo na sistem obrnjene davčne
obveznosti. Direcţia je torej z odločbo o odmeri davka z dne
18. maja 2009 od družbe Fatorie zahteval, naj v državni
proračun vplača 221.221 RON, ki v znesku 168.101 RON ustrezajo DDV,
v znesku 53.120 RON pa pripadkom zaradi zamude.
16 Iz
dokumentov, predloženih Sodišču, je razvidno, da je šla družba
Megasal v stečaj in da romunski davčni upravi ni plačala DDV iz
računa z dne 3. marca 2008, ki ga je njej plačala družba
Fatorie.
17 Družba
Fatorie je 15. julija 2009 pri sodišču vložila tožbo
proti Direcţia, s katero je predlagala razglasitev ničnosti odločbe
o vračilu in odločbe o odmeri davka z dne
18. maja 2009.
18 Tribunalul
Bihor je s sodbo z dne 22. septembra 2010 to tožbo
zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožba zoper to sodbo je bila s sodbo
z dne 9. marca 2011 zavrnjena iz istega razloga in zoper
sodbo ni bilo več mogoče vložiti pravnega sredstva.
19 Družba
Fatorie je 17. maja 2011 vložila zahtevo za revizijo
sodbe z dne 22. septembra 2010, ker naj bi bila sprejeta
v nasprotju s pravom Unije. Ta zahteva je bila s sodbo z dne
7. novembra 2011 zavrnjena kot nedopustna.
20 Družba
Fatorie je 12. januarja 2012 pri Curtea de Apel Oradea
zoper to sodbo vložila pritožbo.
21 Družba
Fatorie trdi, da je treba v postopku v glavni stvari uporabiti
zlasti sodno prakso Sodišča iz sodbe z dne 1. aprila 2004
v zadevi Bockemühl (C-90/02, Recueil, str. I-3303), v skladu s
katero naj ob uporabi sistema obrnjene davčne obveznosti
neizpolnjevanje zahtev v zvezi z izdajanjem računov ne bi vplivalo
na pravico do odbitka. Nepravilnosti, ki jih je dobavitelj storil
pri pripravi računa z dne 3. marca 2008, in to, da jih
družba Fatorie ni popravila, naj torej ne bi mogli vplivati na
pravico te družbe do odbitka DDV iz tega računa.
22 Direcţia
meni, da je družba Fatorie izgubila pravico do odbitka DDV iz
računa z dne 3. marca 2008, prvič, ker naj bi ta račun
njegova izdajateljica, družba Megasal, pripravila narobe, ker je
uporabila običajna pravila v zvezi z DDV, medtem ko naj bi račun
moral biti pripravljen v skladu z ukrepi za poenostavitev iz
člena 160(2)(b) davčnega zakonika, in drugič, ker naj družba
Fatorie s tem, da na račun ni vpisala navedbe „obrnjena davčna
obveznost“ in da je davek plačala ponudniku storitev, ne bi
izpolnila obveznosti iz člena 160(5) tega zakonika.
23 V teh
okoliščinah je Curtea de Apel Constan?a prekinilo odločanje in
Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali
določbe Direktive [o DDV] dopuščajo uporabo takšne sankcije, da
davčni zavezanec izgubi pravico do odbitka DDV, če:
(a) je davčni
zavezanec zaradi uveljavljanja pravice do odbitka predložil račun,
ki ga je tretja oseba izdala nepravilno, ker ni uporabila ukrepov
za poenostavitev;
(b) je davčni
zavezanec plačal DDV, ki je bil naveden na računu?
2. Ali načelo
pravne varnosti nasprotuje upravni praksi romunskih davčnih
organov, ki so:
(a) najprej z
dokončno upravno odločbo priznali pravico do odbitka
DDV;
(b) to
odločbo nato razveljavili in odločili, da mora davčni zavezanec v
državni proračun plačati DDV, za katerega je bila sprva priznana
pravica do odbitka, in pripadajoče obresti in kazni za
zamudo?
3. Če:
(a) je davčni
zavezanec plačal DDV, ki ga je tretja oseba nepravilno navedla na
računu;
(b) davčni
organi niso sprejeli nobenega aktivnega ukrepa, da bi tretji osebi
naložili, naj popravi nepravilno izdani račun;
(c) zdaj
zaradi stečaja tretje osebe računa ni več mogoče popraviti, ali
načelo davčne nevtralnosti DDV dopušča, da se davčnemu zavezancu
odvzame pravica do odbitka DDV?“
Dopustnost predloga za sprejetje
predhodne odločbe
24 Evropska
komisija sicer ni izrecno vložila ugovora nedopustnosti zoper
predlog za sprejetje predhodne odločbe, vendar dvomi o njegovi
dopustnosti, ker naj ne bi vseboval niti navedbe razlogov, iz
katerih se predložitveno sodišče sprašuje o razlagi ali veljavnosti
nekaterih določb prava Unije, niti povezave, ki jo to sodišče
vzpostavlja med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki se
uporablja za spor.
25 Vendar lahko
Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso zavrne predlog za
sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo nacionalno sodišče,
le če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze
z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari,
če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo potrebnih
pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na
postavljena vprašanja (sodbi z dne 11. septembra 2008 v
zadevi Eckelkamp in drugi, C-11/07, ZOdl., str. I-6845,
točka 28, in z dne 20. junija 2013 v zadevi
Rodopi-M 91, C-259/12, točka 27).
26 Ugotoviti pa
je treba, da v obravnavanem primeru ne gre za to. Želena razlaga v
zvezi z obsegom pravice do odbitka DDV ter načeli davčne
nevtralnosti in pravne varnosti je namreč v neposredni zvezi s
predmetom spora o glavni stvari, katerega dejanske narave ni mogoče
izpodbijati. Poleg tega predložitvena odločba vsebuje dejanske in
pravne elemente, ki zadostujejo za to, da Sodišče lahko poda
koristen odgovor na vprašanja, ki so mu predložena.
27 Zato je
treba ugotoviti, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe
dopusten.
Vprašanja za predhodno
odločanje
Prvo in tretje vprašanje
28 Predložitveno
sodišče s prvim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati
skupaj, v bistvu sprašuje, ali Direktiva o DDV in načelo davčne
nevtralnosti pri transakciji, za katero velja sistem obrnjene
davčne obveznosti, nasprotujeta temu, da je prejemniku storitev
odvzeta pravica do odbitka DDV, ki ga je neutemeljeno plačal
ponudniku storitev na podlagi nepravilno izdanega računa, tudi ko
te napake ni mogoče popraviti zaradi stečaja navedenega ponudnika
storitev.
29 Najprej je
treba opozoriti, da pri uporabi sistema obrnjene davčne obveznosti
ni plačan noben DDV med ponudnikom in prejemnikom storitev, saj je
prejemnik v zvezi z opravljenimi transakcijami zavezanec za plačilo
vstopnega DDV, ta davek pa lahko načeloma odbije, tako da davčni
upravi ni treba plačati nobenega zneska.
30 Poudariti je
treba tudi, prvič, da je pravica do odbitka sestavni del sistema
DDV, in je načeloma ni mogoče omejiti (zgoraj navedena sodba
Bockemühl, točka 38, in sodba z dne 15. julija 2010
v zadevi Pannon Gép Centrum, C-368/09, ZOdl., str. I-7467,
točka 37 in navedena sodna praksa).
31 Namen
sistema odbitkov je davčnemu zavezancu v celoti olajšati breme
dolgovanega ali plačanega DDV pri vseh njegovih gospodarskih
dejavnostih. Skupni sistem DDV posledično zagotavlja nevtralnost v
zvezi z davčnim bremenom vseh gospodarskih dejavnosti ne glede na
njihove cilje ali rezultate, če so navedene dejavnosti načeloma
same predmet DDV (glej sodbi z dne 22. februarja 2001 v
zadevi Abbey National, C-408/98, Recueil, str. I-1361,
točka 24, in z dne 6. julija 2006 v združenih
zadevah Kittel in Recolta Recycling, C-439/04 in C-440/04, ZOdl.,
str. I-6161, točka 48).
32 Drugič,
glede podrobnih pravil za izvrševanje pravice do odbitka DDV,
naštetih v členu 178 Direktive o DDV, je mogoče, če gre za
postopek obrnjene davčne obveznosti iz člena 199(1)(a)
navedene direktive, uporabiti le podrobna pravila iz navedenega
člena 178(f).
33 Glede tega
je treba opozoriti, da davčni zavezanec, ki je kot prejemnik
storitev zavezan za plačilo DDV od teh storitev, za izvrševanje
svoje pravice do odbitka ni dolžan imeti računa, izdanega v skladu
s formalnimi pogoji iz Direktive o DDV, pač pa mora, ko se odloči
za možnost iz člena 178(f) iste direktive, zgolj izpolniti
formalnosti, ki jih je predpisala zadevna država članica (glej v
tem smislu zgoraj navedeno sodbo Bockemühl,
točka 47).
34 Iz sodne
prakse Sodišča je razvidno tudi, da obseg formalnosti, ki jih je
predpisala zadevna država članica in jih morajo spoštovati davčni
zavezanci, da bi lahko izvrševali pravico do odbitka DDV, ne sme
presegati tega, kar je nujno potrebno za nadzor pravilne uporabe
postopka obrnjene davčne obveznosti in zagotavljanje pobiranja DDV
(glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Bockemühl, točka 50,
in sodbo z dne 30. septembra 2010 v zadevi Uszodaépítő,
C-392/09, ZOdl., str. I-8791, točka 38).
35 Sodišče je
tako že presodilo, da načelo davčne nevtralnosti v okviru sistema
obrnjene davčne obveznosti zahteva, da se odbitek vstopnega DDV
odobri, če so izpolnjene vsebinske zahteve, tudi če nekaterih
formalnih zahtev davčni zavezanci niso izpolnili (sodba z dne
8. maja 2008 v združenih zadevah Ecotrade, C-95/07 in
C-96/07, ZOdl., str. I-3457, točka 63, in zgoraj navedena
sodba Uszodaépítő, točka 39).
36 V nasprotju
s trditvami družbe Fatorie pa se okoliščine zadeve v glavni stvari
razlikujejo od tistih v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj
navedena sodba Bockemühl.
37 V zadevi v
glavni stvari, kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne
odločbe, na računu z dne 3. marca 2008 v nasprotju z
zahtevami iz člena 160(3) davčnega zakonika ni navedeno
„obrnjena davčna obveznost“, družba Fatorie pa ni sprejela
potrebnih ukrepov iz odstavka 5 tega člena, da bi popravila to
pomanjkljivost. Polega tega je treba ugotoviti, da je družba
Fatorie DDV, ki je nepravilno naveden na navedenem računu,
neutemeljeno izplačala družbi Megasal, medtem ko bi DDV po tem
sistemu kot prejemnica storitev morala plačati davčnim organom v
skladu s členom 199 Direktive o DDV. Tako poleg tega, da
sporni račun ne ustreza formalnim zahtevam iz nacionalne
zakonodaje, ni bil spoštovan vsebinski pogoj sistema obrnjene
davčne obveznosti.
38 Tak položaj
je davčni upravi preprečil nadzor nad uporabo sistema obrnjene
davčne obveznosti in za zadevno državo članico povzročil tveganje
izgub davčnih prihodkov.
39 Poleg tega
je izvrševanje pravice do odbitka v skladu z ustaljeno sodno prakso
omejeno samo na dolgovane davke, torej davke, ki ustrezajo
transakciji, za katero se plača DDV, oziroma plačane, če so bili
dolgovani (sodbi z dne 13. decembra 1989 v zadevi Genius
Holding, C-342/87, Recueil, 4227, točka 13, in z dne
19. septembra 2000 v zadevi Schmeink & Cofreth in
Strobel, C-454/98, Recueil, str. I-6973,
točka 53).
40 Ker DDV, ki
ga je družba Fatorie plačala družbi Megasal, ni bil dolgovan in ker
pri tem plačilu ni bila spoštovana vsebinska zahteva sistema
obrnjene davčne obveznosti, se tako družba Fatorie ne more
sklicevati na pravico do odbitka tega DDV.
41 Glede tega
to, da je družba Megasal v stečaju, ne more omajati zavrnitve
odbitka DDV, ki je posledica tega, da družba Fatorie ni izpolnila
bistvenih obveznosti za uporabo sistema obrnjene davčne
obveznosti.
42 Vendar lahko
prejemnik storitev, ki je DDV neutemeljeno plačal ponudniku
navedenih storitev, od tega v skladu z nacionalnim pravom zahteva
vračilo.
43 Glede
okoliščine, da davčna uprava družbi Megasal ni naložila, naj
popravi nepravilno izdani račun, je treba poudariti, da se zadeva v
glavni stvari nanaša na to, da je Direcţia družbi Fatorie zavrnil
priznanje pravice do odbitka in da za odgovor na predložena
vprašanja ni treba odločati o morebitni obveznosti davčne uprave do
tretje osebe.
44 Glede na
zgoraj navedeno je treba na prvo in tretje vprašanje odgovoriti, da
v okoliščinah, kakršne so te v zadevi v glavni stvari, Direktiva o
DDV in načelo davčne nevtralnosti pri transakciji, za katero velja
sistem obrnjene davčne obveznosti, ne nasprotujeta temu, da je
prejemniku storitev odvzeta pravica do odbitka DDV, ki ga je
neutemeljeno plačal ponudniku storitev na podlagi nepravilno
izdanega računa, tudi ko te napake ni mogoče popraviti zaradi
stečaja navedenega ponudnika storitev.
Drugo vprašanje
45 Predložitveno
sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali načelo pravne
varnosti nasprotuje upravni praksi nacionalnih davčnih organov, ki
so preklicali odločbo, s katero so davčnemu zavezancu priznali
pravico do odbitka DDV, in od njega na podlagi ponovnega nadzora
zahtevali navedeni DDV s pripadki zaradi zamude.
46 Najprej je
treba priznati, da načelo pravne varnosti zahteva, da se davčnega
položaja davčnega zavezanca glede njegovih pravic in obveznosti v
odnosu do davčne uprave ne more neskončno dolgo izpodbijati (glej v
tem smislu zgoraj navedeno sodbo Ecotrade,
točka 44).
47 Romunska
vlada se glede tega v pisnih stališčih sklicuje na člen 105(3)
odredbe vlade št. 92/2003 o zakoniku o davčnem postopku, ki
izjemoma dovoljuje, da se pred iztekom zastaralnega roka opravi
ponovni nadzor glede določenega obdobja, če se pojavijo dodatni
podatki, s katerimi davčni inšpektorji na dan preverjanj niso bili
seznanjeni, ali če se ugotovijo računske napake, ki vplivajo na
rezultate teh preverjanj.
48 Priznati je
treba, da se s tako ureditvijo, katere jasnost in predvidljivost za
davčnega zavezanca nista bili resno prerekani, spoštuje načelo
pravne varnosti.
49 Vendar mora
predložitveno sodišče preveriti, ali se določba nacionalne
zakonodaje, navedena v točki 47 te sodbe, uporabi v sporu, o
katerem odloča.
50 Glede
pripadkov zaradi zamude je treba opozoriti, da države članice v
primeru, ko ni usklajevanja zakonodaje Unije na področju sankcij,
ki veljajo pri nespoštovanju pogojev, določenih s sistemom,
uvedenim s to zakonodajo, ostanejo pristojne za izbiro sankcij, ki
se jim zdijo ustrezne. Vendar morajo to pristojnost izvajati v
skladu s pravom Unije in z njegovimi temeljnimi načeli, torej v
skladu z načelom sorazmernosti (glej v tem smislu zlasti sodbi z
dne 16. decembra 1992 v zadevi Komisija proti Grčiji,
C-210/91, Recueil, str. I-6735, točka 19 in navedena
sodna praksa, ter z dne 7. decembra 2000 v zadevi de
Andrade, C-213/99, Recueil, str. I-11083, točka 20, ter
zgoraj navedeno sodbo Rodopi-M 91, točka 31).
51 Glede na
zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da načelo
pravne varnosti ne nasprotuje upravni praksi nacionalnih davčnih
organov, ki so pred iztekom prekluzivnega roka preklicali odločbo,
s katero so davčnemu zavezancu priznali pravica do odbitka DDV, in
od njega na podlagi ponovnega nadzora zahtevali vračilo tega davka
s pripadki zaradi zamude.
Stroški
52 Ker je ta
postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat)
razsodilo:
1. V
okoliščinah, kakršne so te v zadevi v glavni stvari, Direktiva
Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost in načelo davčne nevtralnosti pri
transakciji, za katero velja sistem obrnjene davčne obveznosti, ne
nasprotujeta temu, da je prejemniku storitev odvzeta pravica do
odbitka davka na dodano vrednost, ki ga je neutemeljeno plačal
ponudniku storitev na podlagi nepravilno izdanega računa, tudi ko
te napake ni mogoče popraviti zaradi stečaja navedenega ponudnika
storitev.
2. Načelo
pravne varnosti ne nasprotuje upravni praksi nacionalnih davčnih
organov, ki so pred iztekom prekluzivnega roka preklicali odločbo,
s katero so davčnemu zavezancu priznali pravica do odbitka DDV, in
od njega na podlagi ponovnega nadzora zahtevali vračilo tega davka
s pripadki zaradi zamude.