Številka:
41/DS/2014
Datum:
29.10.2014
Vprašanje – opis problema
Davčni zavezanec, identificiran za
namene DDV in s sedežem v Sloveniji (v nadaljevanju SI), je od
švicarskega davčnega zavezanca, s sedežem v Švici (v nadaljevanju
CH), prejel storitev, katere kraj opravljanja se opredeli ozemlje
Slovenije. Skladno z določili ZDDV-1 (oz. Direktive Sveta
2006/112/ES) je SI plačnik DDV na ozemlju Slovenije, kot to določa
3. točka prvega odstavka 76. člena ZDDV-1.
Za opravljeno transakcijo je CH
izdal račun, na katerem je izkazal tudi obračunan švicarski DDV,
skladno z določili švicarske zakonodaje.
Vprašanje:
·
Kako oblikovati davčno osnovo za
obračun DDV, kadar se kot kraj opravljene transakcije opredeli
ozemlje Slovenije, pri čemer pa tuj davčni zavezanec za opravljeno
transakcijo obračuna DDV (korektno ali nekorektno) skladno z
njegovim nacionalnim davčnim predpisom?
Mnenje
Zakonska podlaga glede opredelitve davčne osnove je navedena v
prvem odstavku in točki a) petega odstavka 36. člena ZDDV-1, ki
določa, da je davčna osnova za namene DDV vse, kar predstavlja
plačilo v denarju, stvareh ali v storitvah, ki ga bo prejel
dobavitelj/izvajalec transakcije od kupca/naročnika, razen
DDV. Davčna osnova je torej vrednost brez DDV, obračunanega v
drugi državi (tj. v drugi državi članici EU ali v tretji
državi).
Obrazložitev
V skladu s prvim odstavkom 36. člena ZDDV-1 (primerjalno glej 73.
člen Direktive Sveta 2006/112/ES) je davčna osnova za dobavo blaga
ali storitev vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je davčni
zavezanec dejansko prejel ali ga bo prejel od kupca, naročnika ali
tretje osebe. Nadalje pa peti odstavek 36. člena ZDDV-1 (primeroma
glej 78. člen Direktive 2006/112/ES) našteva nekatere elemente, ki
jih zajema davčna osnova, ki pa ne vključuje DDV.
VI. DAVČNA OSNOVA
36. člen ZDDV-1
(dobave blaga ali
storitev)
(1) Pri dobavah blaga ali
storitev davčna osnova vključuje vse, kar predstavlja
plačilo (v
denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo
prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje
osebe za te dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno
povezane s ceno takih dobav, če ni s tem zakonom drugače
določeno.
[…]
(5) V davčno osnovo se
vštevajo, če že niso všteti:
a) trošarine in drugi davki,
takse, uvozne in druge dajatve, razen
DDV;
b) postranski stroški, kot so
provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki jih
dobavitelj ali izvajalec zaračuna kupcu oziroma naročniku
storitve.
[…]
Davčni organ je v povezavi z določanjem davčne osnove, kadar je
kraj opravljene transakcije v Sloveniji in je tuj davčni zavezanec
obračunal DDV (korektno ali nekorektno), podal pojasnilo št.
061-149/2006-2, z dne 14.03.2007. Povzetek pojasnila (citat):
·
»po petem odstavku 36. člena ZDDV-1 pa se v davčno osnovo med
drugim vštevajo, če že niso všteti, tudi trošarine in drugi davki,
takse, uvozne in druge dajatve razen DDV. Na podlagi navedene
določbe se iz osnove za slovenski DDV izključi DDV, obračunan od
davčnega zavezanca iz druge države članice (navedeno
potrjuje tudi sodba Sodišča ES C-85/97 v zadevi SFI
Belgija), ni pa možno iz davčne osnove izključiti DDV,
ki ga obračunajo davčni zavezanci iz tretjih držav. Navedeno je
posledica tega, da je obdavčitev z DDV usklajena le med državami
članicami, k čemer jih zavezuje šesta direktiva Sveta oziroma od
1.1.2007 Direktiva Sveta 2006/112/ES«.
Po mnenju avtorja tega pojasnila je navedeno pojasnilo davčnega
organa nekorektno, saj navedena sodba
Sodišča ES v zadevi C-85/97 z dne 19. novembra 1988, SFI
(Belgija), ne potrjuje vsebine navedenega pojasnila, izdanega s
strani davčnega organa.
V navedeni sodbi je obravnavan primer, ko je belgijsko podjetje
dalo v brezplačno uporabo svojemu zaposlenemu delavcu osebno
vozilo, ki je bilo najeto v Luxemburgu. Luxemburško podjetje je za
najem vozila obračunalo DDV skladno z nacionalnim predpisom.
Belgijski davčni organ je kot davčno osnovo za obdavčitev
»brezplačne uporabe vozila« vzel račun luksemburškega podjetja z
njihovim obračunanim DDV:
·
Sodba glasi (kratek povzetek): »…če je bilo vozilo najeto, kot v
tem dotičnem primeru v državi članici, kot izhaja iz vprašanja (ali
… kot izhaja iz primera), davčna osnova ne vključuje DDV-ja, ki je
bil plačan.«
Kot je razvidno, navedena sodba ES v ničemer ne pojasnjuje tudi
primera, kako oblikovati davčno osnovo za dotični primer, če bi
bilo vozilo najeto v tretji državi (državi, ki ni članica EU).
Apliciranje te sodbe na primere, ko je bil za opravljeno
transakcijo obračunan DDV v tretji državi, v državi članici pa
(tudi) nastane obveznost za obračun DDV, da predstavlja davčno
osnovo v državi članici tudi s strani tretje države obračunan
nacionalni DDV, tako nima zakonske podlage. Kot izhaja iz navedene
sodbe je predvsem potrebno izpostaviti, da termin izključevanja
obračunanega DDV iz davčne osnove, kot to določajo določila ZDDV-1
oziroma Direktive Sveta 2006/112/ES, ne navaja, da to velja samo za
DDV, obračunan v eni izmed držav članic EU.
Dodatno: V opisanem primeru bo lahko SI ob
izpolnjevanju pogojev za vračilo DDV (korektno!) obračunan DDV s
strani CH zahteval nazaj preko zahtevka za vračilo DDV, saj je med
Republiko Slovenijo in Švico zagotovljena vzajemnost pri vračilu
DDV. Kljub zagotovljeni vzajemnosti med Republiko Slovenijo in
Švico (stanje na dan 01.10.2013), ki je le »primarni« pogoj za
vračilo DDV, pa je potrebno upoštevati še zakonske predpise
(pogoje) glede vračila DDV, ki veljajo na ozemlju Švice.
Veljavna zakonodaja (ustrezni zakonski in podzakonski predpisi) ter
ostali predpisi v času izdaje strokovnega mnenja:
·
Zakon o davku na dodano vrednost
(ZDDV-1), Uradni list RS, št. 13/11-UPB3,
18/11-ZDDV-1D, 78/11-ZDDV-1E, 38/12-ZDDV-1F, 83/12-ZDDV-1G in
46/13-ZIPRS1314-A).
·
Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na
dodano vrednost (PZDDV), Uradni list RS, št. 141/06,
52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09, 27/10, 104/10, 110/10, 82/11,
106/11, 108/11, 102/12 in 54/13.