EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (deseti
senat) v zadevi: C-676/22
Datum: 29.02.2024
V zadevi: B2
Energy
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago
člena 138(1) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost
(UL 2006, L 347, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o
DDV).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med družbo B2 Energy s.r.o. in
Odvolací finanční ředitelství (davčni direktorat za pritožbe, Češka
republika) glede tega, da so davčni organi zavrnili oprostitev
plačila davka na dodano vrednost (DDV) za več dobav znotraj
Skupnosti, ki jih je izvedla ta družba.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva o DDV
3 Člen 131
Direktive o DDV določa:
„Oprostitve iz poglavij 2 do 9 se
uporabljajo brez vpliva na druge določbe Skupnosti in pod pogoji,
ki jih določijo države članice zaradi zagotavljanja pravilne in
enostavne uporabe teh oprostitev in preprečevanja vsakršnih možnih
davčnih utaj, izogibanja in zlorab.“
4 Člen 138(1)
te direktive določa:
„Države članice oprostijo dobave blaga, ki ga
prodajalec ali pridobitelj, ali druga oseba za njun račun odpošlje
ali odpelje z ozemlja vsake od njih, vendar znotraj [Evropske
s]kupnosti, opravljene za drugega davčnega zavezanca ali pravno
osebo, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v državi
članici, ki ni država članica, v kateri se odpošiljanje ali
prevoz blaga začne.“
5 Člen 139(1)
navedene direktive določa:
„Oprostitev iz člena 138(1) se ne uporablja
za dobave blaga, ki jih opravijo davčni zavezanci, za katere velja
oprostitev za mala podjetja iz členov 282 do 292.
Oprostitev se ne uporablja tudi za dobave blaga,
ki se opravijo za davčne zavezance ali pravne osebe, ki niso davčni
zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Skupnosti na podlagi
člena 3(1) niso predmet DDV.“
Uredba (EU)
št. 904/2010
6 V
uvodni izjavi 7 Uredbe Sveta (EU) št. 904/2010 z dne
7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti
goljufijam na področju davka na dodano vrednost (UL 2010,
L 268, str. 1) je navedeno:
„Za namene pobiranja dolgovanega davka, bi
morale države članice sodelovati in tako zagotoviti pravilno odmero
DDV. Zato morajo ne samo nadzorovati pravilno uporabo dolgovanega
davka na svojem ozemlju, temveč bi morale tudi ponuditi pomoč
drugim državam članicam za zagotovitev pravilne uporabe davka v
zvezi z dejavnostjo, ki se opravlja na njihovem ozemlju, dolgovan
pa je v drugi državi članici.“
Češko pravo
7 V
skladu s členom 92(3) zákon č. 280/2009 Sb., daňový řád (zakon
št. 280/2009 o sprejetju zakonika o davčnem postopku) v
različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, mora davčni
zavezanec dokazati vse okoliščine, ki jih mora navesti v rednem
davčnem obračunu, dodatnem davčnem obračunu in drugih
dokumentih.
Spor o glavni stvari in vprašanje za
predhodno odločanje
8 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru spora med B2
Energy, češko družbo, in davčnim direktoratom za pritožbe glede
tega, da je davčna uprava družbi B2 Energy zavrnila oprostitev
plačila DDV v zvezi z več dobavami blaga, ki so bile domnevno
izvedene znotraj Skupnosti, na Poljsko, z obrazložitvijo, da družba
B2 Energy ni dokazala, da so bili pogoji za upravičenost do te
oprostitve izpolnjeni.
9 Družba
B2 Energy je leta 2015 izvedla dobave repičnega olja na
Poljsko. Po mnenju predložitvenega sodišča to blago ni bilo
dobavljeno prejemnikom, prijavljenim v davčnih dokumentih, ampak
drugim prejemnikom s sedežem v tej državi članici, od katerih so
nekateri potrdili prejem s tem, da so na mednarodne tovorne liste
dodali svoj žig in podpis.
10 Zadevna
davčna uprava je po tem, ko je 15. julija 2015 izvedla davčni
inšpekcijski nadzor za mesece od februarja do maja 2015, ugotovila,
da družba B2 Energy na podlagi predloženih dokumentov ni dokazala,
da je izpolnjevala pogoje za upravičenost do oprostitve od plačila
DDV. Čeprav ni prerekala dejanske izvedbe prevoza zadevnega blaga v
drugo državo članico, je menila, da družba B2 Energy ni dokazala,
niti da je pravico do razpolaganja s tem blagom kot lastnik
prenesla na osebe, ki so bile v davčnih dokumentih predstavljene
kot prejemniki, niti da je bilo navedeno blago dobavljeno osebi, ki
je za davčne namene registrirana v drugi državi članici. Davčna
uprava je zato menila, da družba B2 Energy ni izpolnjevala pogojev
za ugoditev pravici do oprostitve. Zato je z odmerno odločbo z dne
6. oktobra 2017 ugotovila, da je treba znesek DDV zvišati za
mesece od februarja do maja 2015.
11 Davčni
direktorat za pritožbe je z odločbo z dne 21. novembra 2019
zavrnil ugovore, ki jih je družba B2 Energy vložila zoper to
odmerno odločbo. Tožbo, ki jo je zoper to odločbo vložila družba B2
Energy, je Městský soud v Praze (mestno sodišče v Pragi, Češka
republika) zavrnilo s sodbo z dne 18. avgusta 2021, v kateri
je v bistvu navedlo, da družba B2 Energy ni dokazala, da je bilo
zadevno blago s posredovanjem prejemnikov, prijavljenih na davčnih
dokumentih, dobavljeno prejemnikom, ki jih je predstavila kot
končne prejemnike. Natančneje, Městský soud v Praze (mestno sodišče
v Pragi) je menilo, da v predloženih dokumentih ni navedena niti
oseba, ki je blago prevzela v imenu prejemnika, niti prejemnik, ki
mu je bilo blago dobavljeno. Zato naj ne bi bilo mogoče ugotoviti,
kdo je oseba, pooblaščena za uveljavljanje pravice do razpolaganja
s tem blagom kot lastnik.
12 Družba B2
Energy je zoper to sodbo pri predložitvenem sodišču vložila
kasacijsko pritožbo, v kateri je v bistvu trdila, da je dokazala,
da so bili pogoji za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila
DDV za dobave blaga v drugo državo članico izpolnjeni. Predloženi
dokazi, ki potrjujejo dejanski prejem zadevnega blaga s strani
družb, ki niso subjekti, prijavljeni na upoštevnih davčnih
dokumentih, naj bi namreč omogočali, da se ugotovi, kdo so
prejemniki, na katere je bila pravica do razpolaganja kot lastnik
prenesena.
13 Po mnenju
predložitvenega sodišča je Sodišče v sodbi z dne 9. decembra
2021, Kemwater ProChemie (C-154/20, EU:C:2021:989), priznalo, da so
pogoji za uveljavljanje pravice do odbitka DDV izpolnjeni, kadar
identiteta dobavitelja ni ugotovljena, če ima davčni organ potrebne
podatke za preverjanje, ali ima ta dobavitelj status davčnega
zavezanca za DDV. Predložitveno sodišče se sprašuje glede možnosti
prenosa te sodbe za presojo pravice do oprostitve plačila DDV za
dobave blaga v drugo državo članico, kadar dejstva dokazujejo, da
tega blaga ni prevzel prejemnik, prijavljen v davčnih dokumentih,
ampak drug prejemnik, ki ima status davčnega zavezanca.
14 V teh
okoliščinah je Nejvyšší správní soud (vrhovno upravno sodišče,
Češka republika) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno
odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 138(1) Direktive [o DDV]
ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije z dne 9. decembra
2021, Kemwater ProChemie (C-154/20, EU:C:2021:989), razlagati tako,
da je treba v primeru dobave blaga v drugo državo članico Evropske
unije možnost uveljavljanja pravice do oprostitve plačila [DDV]
zavrniti, ne da bi imel davčni organ obveznost dokazati, da je
dobavitelj blaga sodeloval pri utaji DDV, če dobavitelj ni dokazal,
da je bilo blago dobavljeno določenemu prejemniku v drugi državi
članici Evropske unije, ki ima status davčnega zavezanca in je
naveden v davčnih dokumentih, čeprav je iz dejstev in podatkov, ki
jih je predložil davčni zavezanec, razvidno, da so dostopne
informacije, ki so potrebne za to, da bi se preverilo, ali je
dejanski prejemnik v drugi državi članici Evropske unije imel ta
status?“
Vprašanje za predhodno
odločanje
15 Predložitveno
sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba
člen 138(1) Direktive o DDV v zvezi z oprostitvijo dobav
znotraj Skupnosti razlagati tako, da je treba dobavitelju s sedežem
v eni državi članici, ki je blago dobavil v drugo državo članico in
ni dokazal, da je bilo to blago dobavljeno prejemniku, ki ima v tej
državi članici status davčnega zavezanca, zavrniti oprostitev
plačila DDV, tudi če ima davčna uprava države članice odhoda ob
upoštevanju dejanskih elementov in informacij, ki jih je predložil
ta dobavitelj, podatke, potrebne za preverjanje, ali ima oseba, ki
ji je bilo blago fizično dobavljeno, status davčnega zavezanca in
kot taka deluje v namembni državi članici.
16 Uvodoma je
treba najprej spomniti, da člen 138(1) Direktive o DDV določa
dolžnost držav članic, da oprostijo dobave blaga, ki izpolnjujejo
pogoje, ki so v njem našteti (sodba z dne 9. februarja 2017,
Euro Tyre, C-21/16, EU:C:2017:106, točka 23 in navedena sodna
praksa).
17 Na eni
strani, glede opredelitve transakcije kot dobave znotraj Skupnosti
iz člena 138(1) Direktive o DDV v različici, ki se uporablja
za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari, v povezavi s
členom 131 te direktive izhaja, da pod ta pojem spadajo in
so – pod pogoji, ki jih določijo države članice zaradi
zagotavljanja pravilne in enostavne uporabe zadevnih oprostitev in
preprečevanja vsakršnih možnih davčnih utaj, izogibanja in
zlorab – oproščene dobave blaga, ki ga prodajalec ali
pridobitelj odpošlje ali odpelje ali se to za njun račun odpošlje
ali odpelje v kraj zunaj ozemlja države članice, vendar znotraj
Unije, opravljene za drugega davčnega zavezanca ali pravno osebo,
ki ni davčni zavezanec in ki deluje kot taka v državi članici, ki
ni država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga
začne.
18 Glede tega
je treba navesti, da na podlagi člena 138(1) Direktive o DDV v
različici, ki se uporablja za dejansko stanje iz postopka v glavni
stvari, za oprostitev transakcije od plačila DDV velja pogoj, da je
bila pravica do razpolaganja z blagom kot lastnik prenesena na
pridobitelja, da dobavitelj dokaže, da je bilo to blago odposlano
ali prepeljano v drugo državo članico, in da je navedeno blago po
tem odpošiljanju ali tem prevozu fizično zapustilo ozemlje države
članice, v kateri se odpošiljanje ali prevoz začne (glej v tem
smislu sodbo z dne 9. februarja 2017, Euro Tyre, C-21/16,
EU:C:2017:106, točka 25 in navedena sodna praksa).
19 Na drugi
strani, kot izhaja iz člena 139(1), drugi pododstavek,
Direktive o DDV, je oprostitev tega davka pogojena s tem, da se
dobava ne opravi za davčne zavezance ali pravne osebe, ki niso
davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Skupnosti na
podlagi člena 3(1) te direktive niso predmet DDV (sodba z
dne 9. oktobra 2014, Traum, C-492/13, EU:C:2014:2267,
točka 25).
20 Razen teh
pogojev, ki se nanašajo natančneje na status davčnega zavezanca,
prenos lastninske pravice na blagu in fizično premestitev blaga iz
ene države članice v drugo, tako ni mogoče postavljati nobenih
drugih pogojev za opredelitev transakcije kot dobave blaga znotraj
Skupnosti, saj je pojem dobave blaga znotraj Skupnosti objektiven
in se uporablja neodvisno od ciljev in izida zadevnih transakcij
(sodba z dne 27. septembra 2012, VSTR, C-587/10,
EU:C:2012:592, točka 30).
21 Zato načelo
davčne nevtralnosti zahteva, da se oprostitev plačila DDV prizna,
če so izpolnjeni vsebinski pogoji, tudi če nekaterih formalnih
zahtev davčni zavezanci niso izpolnili (sodba z dne
9. februarja 2017, Euro Tyre, C-21/16, EU:C:2017:106,
točka 36).
22 V tem
kontekstu ni upoštevna argumentacija davčnega direktorata za
pritožbe v zvezi s členom 138(1)(b) Direktive o DDV, kakor je
bila spremenjena z Direktivo Sveta (EU) 2018/1910 z dne
4. decembra 2018 (UL 2018, L 311, str. 3), ki
določa, da države članice oprostijo dobave blaga, ki se odpošlje
ali odpelje z ozemlja vsake od njih, vendar v Uniji, kadar je
davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, za
katero se dobavi blago, identificirana za namene DDV v državi
članici, ki ni država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz
blaga začne, in je to identifikacijsko številko za DDV sporočila
dobavitelju.
23 Ta določba,
ki je bila uvedena z Direktivo 2018/1910, se namreč ne uporablja
ratione temporis za dejansko stanje iz postopka v glavni
stvari.
24 Zato pogoji,
ki so navedeni v členu 138(1) Direktive o DDV v različici, ki
se uporablja za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari, ter ki
se nanašajo na eni strani na obstoj dobave iz ene države članice v
drugo in na drugi na status pridobitelja kot davčnega zavezanca, v
skladu s katerim mora biti pridobitelj „davčni zavezanec, ki deluje
kot tak v [drugi državi članici]“, sami po sebi ne pomenijo, da je
treba fizično dobavo zadevnega blaga izvesti prejemniku, navedenemu
na davčnih dokumentih.
25 V
obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da je
davčna uprava družbi B2 Energy zavrnila upravičenost do oprostitve
plačila DDV z obrazložitvijo, da ta družba ni dokazala, da je bilo
zadevno blago dobavljeno prejemnikom, prijavljenim v davčnih
dokumentih, ali da je bilo to blago dobavljeno osebi, ki je za
namene DDV registrirana v drugi državi članici.
26 Glede tega
je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso Sodišča obstajata
samo dva primera, v katerih lahko nespoštovanje formalne zahteve
povzroči izgubo pravice do oprostitve plačila DDV (sodba z dne
9. februarja 2017, Euro Tyre, C-21/16, EU:C:2017:106,
točka 38 in navedena sodna praksa).
27 Na prvem
mestu, na načelo davčne nevtralnosti z namenom oprostitve DDV se ne
more sklicevati davčni zavezanec, ki je naklepno sodeloval pri
davčni goljufiji, s katero je bilo ogroženo delovanje skupnega
sistema DDV. Ni namreč v nasprotju s pravom Unije, da se od
subjekta zahteva, da ravna v dobri veri in sprejme vse ukrepe, ki
jih je mogoče razumno zahtevati, da se prepriča, da zaradi
transakcije, ki jo opravi, ne bo sodeloval pri davčni goljufiji. Če
je zadevni davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da je bila
transakcija, ki jo je izvedel, del pridobiteljeve davčne utaje, in
ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi to
utajo preprečil, je temu davčnemu zavezancu treba zavrniti pravico
do oprostitve DDV (glej v tem smislu sodbo z dne 8. novembra
2018, Cartrans Spedition, C-495/17, EU:C:2018:887, točka 41 in
navedena sodna praksa).
28 Na drugem
mestu, posledica kršitve formalne zahteve je lahko zavrnitev
oprostitve plačila DDV, če zaradi te kršitve ni mogoče predložiti
trdnega dokaza, da so bile vsebinske zahteve izpolnjene (sodba z
dne 8. novembra 2018, Cartrans Spedition, C-495/17,
EU:C:2018:887, točka 42 in navedena sodna praksa). Vendar prav
iz pogoja, od katerega je ta zavrnitev oprostitve plačila DDV
odvisna, izhaja, da uprava ne sme, kar zadeva pravico davčnega
zavezanca do oprostitve, naložiti dodatnih pogojev, zaradi katerih
lahko uveljavljanje te pravice postane neučinkovito, če ima na
voljo podatke, potrebne za ugotovitev, da so vsebinske zahteve
izpolnjene (sodba z dne 20. oktobra 2016, Plöckl, C-24/15,
EU:C:2016:791, točka 47) in zlasti da je bilo blago dobavljeno
davčnemu zavezancu, ki deluje kot tak.
29 Glede tega
je treba navesti, da predložitveno sodišče Sodišče sprašuje, ali je
nujno ugotoviti status pridobitelja kot davčnega zavezanca, ne da
se sklicuje na primer utaje. V teh okoliščinah je treba vprašanje,
ki ga je postavilo predložitveno sodišče, razumeti, kot da se
nanaša na podrobna dokazna pravila, ki jih je mogoče predpisati
dobavitelju za dokazovanje, da so pogoji oprostitve plačila DDV ob
dobavi blaga v drugo državo članico in, natančneje, pogoj, da ima
pridobitelj status davčnega zavezanca, izpolnjeni.
30 Zato je
treba spomniti, da ker v Direktivi o DDV ni določbe glede dokazov,
ki jih morajo davčni zavezanci predložiti, da bi bili upravičeni do
oprostitve plačila DDV, je v skladu s členom 131 te direktive
naloga držav članic, da zaradi zagotavljanja pravilne in enostavne
uporabe teh oprostitev in preprečevanja vsakršnih možnih davčnih
utaj, izogibanja in zlorab določijo pogoje, pod katerimi oprostijo
transakcije znotraj Skupnosti. Države članice morajo ob izvrševanju
svojih pristojnosti spoštovati splošna pravna načela, ki so del
pravnega reda Unije, med katerimi sta zlasti načeli pravne varnosti
in sorazmernosti (glej v tem smislu sodbo z dne 8. novembra
2018, Cartrans Spedition, C-495/17, EU:C:2018:887, točka 37 in
navedena sodna praksa).
31 Glede tega
je treba ugotoviti, da odkar je bil odpravljen nadzor na mejah med
državami članicami, davčna uprava težko preveri, ali je blago
fizično zapustilo ozemlje države članice. Zato nacionalni davčni
organi to načeloma preverjajo na podlagi dokazov in obračunov, ki
jih predložijo davčni zavezanci (sodba z dne 6. septembra
2012, Mecsek-Gabona, C-273/11, EU:C:2012:547, točka 35 in
navedena sodna praksa).
32 Natančneje,
Sodišče je poudarilo, da je treba obveznosti, ki jih ima davčni
zavezanec glede dokazov, določiti glede na pogoje, ki so v zvezi s
tem izrecno določeni v nacionalnem pravu, in običajno prakso pri
podobnih transakcijah (sodba z dne 8. novembra 2018, Cartrans
Spedition, C-495/17, EU:C:2018:887, točka 57 in navedena sodna
praksa).
33 V tem
kontekstu predložitveno sodišče očitno navaja, da je družba B2
Energy davčni upravi – ne da bi dokazala, da je zadevno blago
dobavila prijavljenim prejemnikom – predložila davčne
dokumente v zvezi z izvedenimi dobavami, vključno z več prilogami,
kot so dobavnice, mednarodni tovorni listi, potrdila o tehtanju ali
bančni izpiski, iz katerih je razvidno, da je bilo blago dobavljeno
v drugo državo članico, kjer so njihov prejem potrdili subjekti, ki
niso tisti, ki jih je prijavila družba B2 Energy, ali tisti, ki jih
je predstavila kot končne prejemnike tega blaga.
34 Iz besedila
predložitvene odločbe in celo postavljenega vprašanja je razvidno
tudi, da to vprašanje temelji na premisi, v skladu s katero je
imela davčna uprava informacije, ki so bile glede na dejansko
stanje potrebne za preverjanje, ali so resnični prejemniki imeli
status davčnih zavezancev. Natančneje, predložitveno sodišče
poudarja, da davčna uprava prevoza repičnega olja iz Češke
republike na Poljsko in raztovarjanja tega olja pri prejemnikih, ki
jih tožeča stranka iz postopka v glavni stvari v svojih davčnih
obračunih ni identificirala, ni prerekala. Poleg tega naj bi se
dobave iz postopka v glavni stvari nanašale na blago, ki je po
svoji naravi očitno namenjeno za uporabo v okviru gospodarske
dejavnosti.
35 Glede na to
bi lahko dejstvo, da so blago prejeli subjekti, ki niso tisti,
navedeni v davčnih dokumentih, kazalo na to, da je bilo to blago
predmet poslovne transakcije, katere trenutek je lahko odločilen za
uporabo oprostitve. Opredelitev dobave, ki jo je izvedel
dobavitelj, ki uporablja oprostitev, in ki je navedena v davčnih
dokumentih, kot dobave znotraj Skupnosti je odvisna od vprašanja,
ali je prevoz dejansko mogoče pripisati tej dobavi (glej v tem
smislu sodbo z dne 27. septembra 2012, VSTR, C-587/10,
EU:C:2012:592, točka 31).
36 V zvezi s
tem je treba poudariti, da morajo davčni organi za oprostitev
plačila DDV ustrezno upoštevati vse elemente, s katerimi
razpolagajo, kot so dokumenti, na katere se sklicuje predložitveno
sodišče, da bi preučili, ali se lahko s temi dokumenti, kadar je
primerno, utemelji verjetnost, da je bilo blago, ki je bilo predmet
prevoza v državo članico, ki ni država članica, v kateri se prevoz
ali odpošiljanje začne, dejansko izvoženo (glej po analogiji sodbo
z dne 8. novembra 2018, Cartrans Spedition, C-495/17,
EU:C:2018:887, točki 66 in 67).
37 Poleg tega
ob upoštevanju načela davčne nevtralnosti od davčnega zavezanca
nikakor ni mogoče zahtevati, če identiteta prejemnika zadevnega
blaga ni ugotovljena, da za uveljavljanje pravice do oprostitve
plačila DDV dokaže, da ima ta prejemnik status davčnega zavezanca,
ker iz dejanskih okoliščin jasno izhaja, da je navedeni prejemnik
nujno imel ta status (glej po analogiji sodbo z dne
9. decembra 2021, Kemwater ProChemie, C-154/20, EU:C:2021:989,
točka 40).
38 V teh
okoliščinah morajo pristojni nacionalni davčni organi in pristojna
nacionalna sodišča na podlagi vseh predloženih dokumentov, vključno
z dokumenti, s katerimi razpolaga dobavitelj, preveriti, ali so
bili vsebinski pogoji za upravičenost do oprostitve plačila DDV
izpolnjeni.
39 Zgolj v
primeru, da ob upoštevanju dejanskih okoliščin in kljub elementom,
ki jih je zagotovil davčni zavezanec, ni podatkov, potrebnih za
preverjanje, ali so bili pogoji, določeni v členu 138(1)
Direktive o DDV, izpolnjeni, je treba zadnjenavedenemu zavrniti
upravičenost do oprostitve plačila DDV, ne da bi bila davčna uprava
zavezana dokazati, da je ta davčni zavezanec vpleten v utajo
DDV.
40 Glede na vse
zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da
je treba člen 138(1) Direktive o DDV razlagati tako, da je
treba dobavitelju s sedežem v eni državi članici, ki je blago
dobavil v drugo državo članico, zavrniti oprostitev plačila DDV,
kadar ta dobavitelj ni dokazal, da je bilo blago dobavljeno
prejemniku, ki ima v zadnjenavedeni državi članici status davčnega
zavezanca, in kadar ob upoštevanju dejanskih okoliščin in
elementov, ki jih je zagotovil ta dobavitelj, ni podatkov,
potrebnih za preverjanje, ali je imel ta prejemnik ta
status.
Stroški
41 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat)
razsodilo:
Člen 138(1) Direktive Sveta 2006/112/ES z
dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano
vrednost je treba razlagati tako, da je treba dobavitelju s sedežem
v eni državi članici, ki je blago dobavil v drugo državo članico,
zavrniti oprostitev plačila davka na dodano vrednost, kadar ta
dobavitelj ni dokazal, da je bilo blago dobavljeno prejemniku, ki
ima v zadnjenavedeni državi članici status davčnega zavezanca, in
kadar ob upoštevanju dejanskih okoliščin in elementov, ki jih je
zagotovil ta dobavitelj, ni podatkov, potrebnih za preverjanje, ali
je imel ta prejemnik ta status.