EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (deseti
senat) v zadevi: C-664/21
Datum: 02.03.2023
V zadevi: Nec Plus Ultra
Cosmetics
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 131
in člena 138(1) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost
(UL 2006, L 347, str. 1) ter načel davčne
nevtralnosti, učinkovitosti in sorazmernosti.
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Nec Plus Ultra
Cosmetics AG (v nadaljevanju: Nec) in Republiko Slovenijo, ki jo
zastopa Ministrstvo za finance (Slovenija), zaradi odmere davka na
dodano vrednost (DDV).
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 131
Direktive 2006/112, ki je edina določba poglavja 1 iz
naslova IX te direktive, „Oprostitve“, določa:
„Oprostitve iz poglavij 2 do 9 se
uporabljajo brez vpliva na druge določbe Skupnosti in pod pogoji,
ki jih določijo države članice zaradi zagotavljanja pravilne in
enostavne uporabe teh oprostitev in preprečevanja vsakršnih možnih
davčnih utaj, izogibanja in zlorab.“
4 Člen 138(1)
te direktive, ki spada v poglavje 4 iz naslova IX te
direktive, določa:
„Države članice oprostijo dobave blaga, ki ga
prodajalec ali pridobitelj, ali druga oseba za njun račun odpošlje
ali odpelje z ozemlja vsake od njih, vendar znotraj Skupnosti,
opravljene za drugega davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni
davčni zavezanec, ki deluje kot taka v državi članici, ki ni država
članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga
začne.“
Slovensko pravo
5 Člen 46(1)
Zakona o davku na dodano vrednost z dne 4. februarja 2011
(Uradni list RS, št. 13/11) je v različici, ki se
uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari,
določal:
„Plačila DDV so oproščene:
1. dobave
blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi
blago, ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v drugo
državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali
pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki delujeta kot taka v tej
drugi državi članici“.
6 Člen 140
Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11)
(v nadaljevanju: ZDavP-2) določa:
„1. Davčni
organ v desetih dneh po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru
sestavi zapisnik, ki ga vroči davčnemu zavezancu. Zapisnik vsebuje
ugotovljeno dejansko stanje, ki vključuje vsa dejstva in
okoliščine, pomembne za odločbo. V zapisniku se zavezanca za davek
opozori glede možnosti in upoštevanja novih dejstev in dokazov iz
drugega odstavka tega člena. Na zapisnik lahko zavezanec za davek
da pripombe najpozneje v 20 dneh po vročitvi zapisnika, o
čemer mora biti zavezanec za davek v zapisniku poučen. Rok za
pripombe se podaljša na prošnjo, ki jo vloži zavezanec za davek
pred iztekom roka, če so podani upravičeni razlogi za podaljšanje.
O podaljšanju roka se odloči s sklepom. Ponovno podaljšanje roka ni
dovoljeno.
2. Zavezanec
za davek lahko v pripombah k zapisniku iz prvega odstavka tega
člena predlaga nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti,
zakaj jih ni navedel že pred izdajo zapisnika. Davčni organ sestavi
dodatni zapisnik v 30 dneh po prejemu pripomb, če te vplivajo
na višino davčne obveznosti. Nova dejstva in dokazi se upoštevajo
le, če so obstajali pred izdajo zapisnika in jih zavezanec za davek
upravičeno ni mogel navesti ter predložiti pred izdajo zapisnika.
Glede vročanja in vlaganja pripomb k dodatnemu zapisniku se
uporablja prvi odstavek tega člena.“
7 Člen 141(1)
ZDavP-2 določa:
„Po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru
davčni organ izda odločbo o odmeri po 84. členu tega zakona
oziroma odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na
višino davčne obveznosti.“
8 Člen 238(3)
Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS,
št. 24/06) določa:
„V pritožbi lahko navaja pritožnik nova dejstva
in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že
v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko
upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času
odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla
predložiti oziroma navesti na obravnavi.“
9 Člen 52
Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06)
določa:
„V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in
nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v
postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se
lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času
odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih
stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku
izdaje upravnega akta.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za
predhodno odločanje
10 Nec, tožeča
stranka v postopku v glavni stvari, je družba s sedežem v Švici.
Leta 2017 je dobavljala kozmetične izdelke kupcu s sedežem na
Hrvaškem, v enem primeru pa kupcu s sedežem v Romuniji. Po navedbah
družbe Nec je to blago, ki je bilo v skladišču v Sloveniji, prevzel
hrvaški kupec ali tretja oseba za račun kupca in ga prepeljal iz
Slovenije v drugo državo članico, tako da so bile zadevne dobave
oproščene plačila DDV, kot za dobavo blaga na ozemlju Evropske
unije določa člen 46(1) Zakona o davku na dodano vrednost v
različici, ki se uporablja za dejansko stanje spora o glavni
stvari.
11 Finančna
uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: prvostopenjski davčni
organ) je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora DDV za
leto 2017 pri družbi Nec preverjala dokazila in dokumentacijo
o dobavah blaga in storitev v druge države članice. Družbo Nec je s
sklepom z dne 14. februarja 2019 pozvala k predložitvi celotne
dokumentacije glede zadevnih dobav.
12 Družba Nec
je v odgovor na ta sklep predložila račune in kopije tovornih
listov, s katerimi je dokazovala, da je bilo blago iz Slovenije
odpeljano v drugo državo članico. Družba Nec dobavnic oziroma
drugih listin, ki so bile navedene na tovornih listih,
prvostopenjskemu davčnemu organu tedaj ni predložila, ampak je
navedla, da vseh listin nima in da jih poskuša
pridobiti.
13 Prvostopenjski
davčni organ je 1. aprila 2019 izdal zapisnik o davčnem
inšpekcijskem nadzoru in ga vročil družbi Nec. Družba Nec je v
postavljenem roku v pripombah k zapisniku priložila kopije
predračunov in dobavnic, iz katerih je bilo razvidno, da je prišlo
do dobave obravnavanega blaga v drugo državo članico, ki ni
Slovenija. Poleg tega je družba Nec kot razlog za prepozno
predložitev dokazil navedla, da je njena pisarna v Hamburgu
(Nemčija), ki je bila odgovorna za dobave na Hrvaško, prenehala
delovati avgusta 2018 in ji v za to določenem roku ni predala
vse dokumentacije.
14 Prvostopenjski
davčni organ je 30. maja 2019 sprejel odločbo o odmeri davka,
s katero je končal prvostopenjski upravni postopek in s katero je
od družbe Nec zahteval plačilo dodatnega zneska DDV za
leto 2017. Ta organ je tako ugotovil, da družba Nec z računi
in tovornimi listi ni dokazala, da je bilo zadevno blago res
odpeljano v drugo državo članico, ki ni Slovenija. Presodil je
torej, da pogoji za oprostitev plačila DDV za zadevne dobave niso
bili izpolnjeni. V tem okviru dokazov, predloženih po izdaji
zapisnika, na podlagi člena 140(2) ZDavP-2 zaradi prepozne
predložitve ni upošteval.
15 Ministrstvo
za finance je kot drugostopenjski davčni organ zavrnilo pritožbo,
ki jo je zoper odločbo o odmeri vložila družba Nec, in pritrdilo
stališču prvostopenjskega davčnega organa. Prav tako je bila tožba,
ki jo je družba Nec vložila zoper odločbo tega ministrstva,
zavrnjena s sodbo Upravnega sodišča (Slovenija) iz vsebinsko
podobnih razlogov, kot izhajajo iz odločb davčnih
organov.
16 Družba Nec
je nato pri Vrhovnem sodišču (Slovenija), ki je predložitveno
sodišče, vložila predlog za dopustitev revizije zoper navedeno
sodbo. To sodišče je s sklepom z dne 18. novembra 2020 temu
predlogu delno ugodilo, med drugim zaradi rešitve pravnega
vprašanja, za katero meni, da je pomembno, in sicer, ali lahko
prekluzija navajanja dokazov v davčnem postopku po izdaji zapisnika
o davčnem inšpekcijskem nadzoru iz člena 140(2) ZDavP-2
prevlada nad načelom nevtralnosti sistema DDV.
17 Vrhovno
sodišče navaja, da Direktiva 2006/112 ne določa datuma, po katerem
dobavitelj blaga ne more več predložiti dokazov v okviru upravnega
ali sodnega postopka, da bi dokazal, da so pogoji za oprostitev DDV
iz člena 138(1) te direktive izpolnjeni. Navaja tudi, da
člen 131 navedene direktive določa le, da se oprostitve iz
poglavij od 2 do 9 iste direktive uporabljajo pod pogoji,
ki jih določijo države članice.
18 V tem okviru
se to sodišče sklicuje tudi na zadevo, v kateri je bila izdana
sodba z dne 9. septembra 2021, GE Auto Service Leasing
(C-294/20, EU:C:2021:723), v kateri naj bi Sodišče obravnavalo
podobno vprašanje. Vendar naj dejanski in pravni okvir v navedeni
zadevi vsebinsko ne bi bila primerljiva z dejanskim in pravnim
okvirom spora, o katerem odloča predložitveno sodišče. Zato se
navedeno sodišče sprašuje, ali je rešitev iz te sodbe mogoče
uporabiti tudi v tem sporu.
19 V zvezi s
tem predložitveno sodišče meni, da je v sporu, o katerem odloča,
načelo pravne varnosti varovano že s prekluzivnimi roki za vložitev
pravnega sredstva po sprejetju odločbe o odmeri davka, pa tudi z
ureditvijo, ki se uporablja za upoštevanje novih dejstev in dokazov
v pritožbenem upravnem postopku in v upravnem sporu.
20 V teh
okoliščinah je Vrhovno sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v
predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali določbe Direktive o DDV, zlasti
131. člen in 1. točka 138. člena, ter načela prava
EU, zlasti načela davčne nevtralnosti, učinkovitosti in
sorazmernosti, nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki prepoveduje
predlaganje in izvajanje novih dokazov, s katerimi se dokazuje
izpolnjevanje vsebinskih pogojev iz 1. točke 138. člena
Direktive DDV, že med upravnim postopkom na prvi stopnji, konkretno
v pripombah k zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki je
izdan pred izdajo odločbe o odmeri davka?“
Vprašanje za predhodno
odločanje
21 Predložitveno
sodišče v bistvu sprašuje, ali člen 131 in člen 138(1)
Direktive 2006/112 v povezavi z načeli davčne nevtralnosti,
učinkovitosti in sorazmernosti nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki
prepoveduje predložitev in zbiranje novih dokazov, s katerimi se
dokazuje izpolnjevanje vsebinskih pogojev iz člena 138(1) te
direktive, v upravnem postopku, ki se konča s sprejetjem odločbe o
odmeri davka, zlasti po opravljenem davčnem inšpekcijskem nadzoru,
vendar pred sprejetjem te odločbe.
22 Iz sodne
prakse Sodišča na področju pravice do odbitka DDV izhaja, da mora
skupni sistem DDV zagotoviti nevtralnost v zvezi z davčnim bremenom
vseh ekonomskih dejavnosti, ne glede na njihove cilje ali
rezultate, če so navedene dejavnosti načeloma predmet DDV (glej v
tem smislu sodbo z dne 18. novembra 2020, Komisija/Nemčija
(Vračilo DDV – Računi), C-371/19, neobjavljena, EU:C:2020:936,
točka 77).
23 Sodišče je
večkrat razsodilo, da je pravica do odbitka – in zato tudi do
vračila – sestavni del sistema DDV in načeloma ne sme biti
omejena. Ta pravica se izvršuje takoj za vse davke, ki so bili
naloženi na vstopne transakcije (sodba z dne 18. novembra
2020, Komisija/Nemčija (Vračilo DDV – Računi), C-371/19,
neobjavljena, EU:C:2020:936, točka 79 in navedena sodna
praksa).
24 Na področju
pravice do odbitka DDV je Sodišče prav tako razsodilo, da temeljno
načelo nevtralnosti DDV zahteva, da se odbitek ali vračilo
vstopnega DDV odobri, če so izpolnjene vsebinske zahteve, tudi če
davčni zavezanci niso izpolnili nekaterih formalnih zahtev. Vendar
bi lahko bilo drugače, če zaradi kršitve takih formalnih zahtev ne
bi bilo mogoče predložiti trdnega dokaza, da so bile vsebinske
zahteve izpolnjene (sodba z dne 18. novembra 2020,
Komisija/Nemčija (Vračilo DDV – Računi), C-371/19,
neobjavljena, EU:C:2020:936, točki 80 in 81 ter navedena
sodna praksa).
25 Te
ugotovitve veljajo tudi za pravila, ki določajo transakcije,
obdavčljive z DDV, in natančneje, za pravila v zvezi z oprostitvijo
takih transakcij, kot so pravila iz člena 131 in
člena 138(1) Direktive 2006/112 o oprostitvi dobav znotraj
Unije.
26 V zvezi s
tem člen 138(1) Direktive 2006/112 določa, da države članice
oprostijo dobave blaga, ki ga prodajalec ali pridobitelj, ali druga
oseba za njun račun odpošlje ali odpelje z ozemlja vsake od njih,
vendar znotraj Unije, opravljene za drugega davčnega zavezanca ali
pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v državi
članici, ki ni država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz
blaga začne.
27 Kot je
razvidno iz predložitvenega sklepa, se spor o glavni stvari ne
nanaša na kršitev formalnih zahtev, ki bi preprečevala predložitev
dokaza, da so vsebinske zahteve za pravico do oprostitve DDV za
zadevne dobave blaga izpolnjene, temveč na datum, do katerega je ta
dokaz mogoče predložiti.
28 V zvezi s
tem je treba opozoriti, da je Sodišče glede določb Osme direktive
Sveta z dne 6. decembra 1979 o uskladitvi zakonov držav članic
o prometnih davkih – postopki za vračilo davka na dodano
vrednost davčnim zavezancem, katerih sedež ni na ozemlju države
(79/1072/EEC) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9,
zvezek 1, str. 79; v nadaljevanju: Osma direktiva o DDV),
v zvezi s pravico do vračila DDV razsodilo, da te določbe ne
nasprotujejo nacionalni ureditvi, v skladu s katero se pravica do
vračila DDV lahko zavrne, če davčni zavezanec brez razumne
utemeljitve in kljub zahtevam za informacije, ki so mu bile
poslane, dokumentov, s katerimi bi bilo mogoče dokazati, da so
vsebinski pogoji za to vračilo izpolnjeni, ne predloži, preden
davčna uprava sprejme odločbo. Vendar iste določbe državam članicam
ne preprečujejo, da bi po sprejetju te odločbe predložitev takih
dokazov sprejele (sodba z dne 9. septembra 2021, GE Auto
Service Leasing, C-294/20, EU:C:2021:723,
točka 58).
29 Sodišče je
tudi razsodilo, da uvedba nacionalnih ukrepov, v skladu s katerimi
se dokazi, predloženi po tem, ko je bila odločba o zavrnitvi
zahtevka za vračilo sprejeta, ne upoštevajo, ni urejena z Osmo
direktivo o DDV, zato ta uvedba v skladu z načelom procesne
avtonomije držav članic spada v notranji pravni red vsake države
članice, vendar le če ti ukrepi niso manj ugodni od tistih, ki
urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in če
v praksi ne onemogočajo ali pretirano otežujejo uresničevanja
pravic, ki jih priznava pravni red Unije (načelo učinkovitosti)
(sodba z dne 9. septembra 2021, GE Auto Service Leasing,
C-294/20, EU:C:2021:723, točka 59).
30 Na podlagi
tega je Sodišče razsodilo, da določbe Osme direktive o DDV in
načela prava Unije, zlasti načelo davčne nevtralnosti, ne
nasprotujejo temu, da se zahtevek za vračilo DDV zavrne, kadar
davčni zavezanec pristojnemu davčnemu organu v določenem roku ni
predložil, niti na zahtevo zadnjenavedenega, vseh dokumentov in
informacij, ki se zahtevajo za dokaz upravičenosti tega davčnega
zavezanca do vračila DDV, ne glede na to, da je navedeni davčni
zavezanec te dokumente in informacije na lastno pobudo predložil v
okviru postopka s pritožbo ali sodnega postopka zoper odločbo, s
katero je bila zavrnjena taka pravica do vračila, če se spoštujeta
načeli enakovrednosti in učinkovitosti (sodba z dne
9. septembra 2021, GE Auto Service Leasing, C-294/20,
EU:C:2021:723, točka 63 in izrek).
31 Ugotoviti je
treba, da se ta sodna praksa po analogiji uporablja za določbe
Direktive 2006/112 v zvezi z oprostitvijo dobav blaga, ki se
odpošlje ali odpelje z ozemlja države članice, vendar znotraj
Unije, zlasti za člen 138(1) te direktive.
32 Zato glede
na člen 131 Direktive 2006/112, v skladu s katerim se
oprostitve iz poglavij od 2 do 9 te direktive, med
katerimi je oprostitev iz člena 138(1) te direktive,
uporabljajo brez poseganja v druge določbe prava Unije in pod
pogoji, ki jih določijo države članice zaradi zagotavljanja
pravilne in enostavne uporabe navedenih oprostitev in preprečevanja
vsakršnih možnih davčnih utaj, izogibanja in zlorab, uvedba
nacionalnih ukrepov, s katerimi se zavrne upoštevanje dokazov, ki
so bili, kot v sporu o glavni stvari, predloženi v okviru odmere
DDV v postopku davčnega nadzora, na podlagi načela procesne
avtonomije držav članic spada v notranji pravni red vsake države
članice, vendar le če ti ukrepi niso manj ugodni od tistih, ki
urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in če
v praksi ne onemogočajo ali pretirano otežujejo uresničevanja
pravic, ki jih priznava pravni red Unije (načelo učinkovitosti)
(glej po analogiji sodbo z dne 9. septembra 2021, GE Auto
Service Leasing, C-294/20, EU:C:2021:723, točka 59 in navedena
sodna praksa).
33 Na prvem
mestu, glede načela učinkovitosti je treba navesti, da bi bila
možnost predložitve dodatnih dokazov v okviru odmere DDV v postopku
davčnega nadzora brez kakršnih koli časovnih omejitev v nasprotju z
načelom pravne varnosti, ki zahteva, da davčni položaj davčnega
zavezanca glede njegovih pravic in obveznosti v razmerju do davčne
uprave ne more biti neskončno dolgo izpodbojen (glej po analogiji
sodbo z dne 9. septembra 2021, GE Auto Service Leasing,
C-294/20, EU:C:2021:723, točka 60 in navedena sodna
praksa).
34 Vendar je
treba navesti, da neupoštevanje dokazov, s katerimi se dokazuje, da
so pogoji za oprostitev DDV za dobave blaga znotraj Skupnosti
izpolnjeni, vodi v položaj, v katerem je načelo davčne
nevtralnosti, katerega pomen za skupni sistem DDV je bil naveden v
točkah od 28 do 30 te sodbe in ki ga načeloma ni mogoče
omejiti, kršeno za zadevne ekonomske dejavnosti.
35 Iz tega
izhaja, da čeprav je pravico do oprostitve DDV v nekaterih
položajih mogoče zavrniti, zlasti če je zadevni gospodarski subjekt
prepozno predložil dokaze, potrebne za izkaz obstoja te pravice, po
več neuspešnih opozorilih davčne uprave in ko je bil postopek že v
sodni fazi, kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne
9. septembra 2021, GE Auto Service Leasing (C-294/20,
EU:C:2021:723), pa mora davčna uprava, kadar davčnemu zavezancu
zavrne pravico do oprostitve DDV v zgodnji fazi postopka
obdavčitve, zagotoviti strogo spoštovanje načela davčne
nevtralnosti.
36 Čeprav se
tako v primeru, da davčna uprava glede davčnega zavezanca še ni
sprejela odločbe o odmeri davka na dan, ko ta predloži dodatne
dokaze, s katerimi utemeljuje pravico, ki jo uveljavlja, temu
davčnemu zavezancu lahko zavrne izvedba teh dokazov, mora biti ta
zavrnitev utemeljena s posebnimi okoliščinami, kot je zlasti
neobstoj vsakršne utemeljitve nastale zamude ali dejstvo, da je
zamuda povzročila izgubo davčnih prihodkov.
37 Zavrnitev
izvedbe dokazov, predloženih pred sprejetjem take odločbe o odmeri
davka, namreč lahko pretirano oteži uresničevanje pravic, ki jih
priznava pravni red Unije, ker taka zavrnitev davčnemu zavezancu
omejuje možnost predložitve dokazov o izpolnjevanju vsebinskih
pogojev, ki omogočajo pridobitev oprostitve DDV. Nacionalna
ureditev, ki v tej fazi postopka obdavčitve davčnemu zavezancu ne
omogoča predložitve še manjkajočih dokazov za utemeljitev pravice,
ki jo ta davčni zavezanec uveljavlja, in ki ne upošteva morebitnih
pojasnil o razlogih, iz katerih ti dokazi niso bili predloženi
prej, je zato težko združljiva z načelom sorazmernosti in tudi s
temeljnim načelom nevtralnosti DDV.
38 V
obravnavani zadevi mora predložitveno sodišče ob upoštevanju
zgornjih preudarkov presoditi, ali je zavrnitev upoštevanja teh
dokazov v skladu z načelom učinkovitosti.
39 V tem okviru
mora predložitveno sodišče med drugim upoštevati dejstvo, da se po
navedbah tega sodišča z zapisnikom o davčnem inšpekcijskem nadzoru
postopek davčnega nadzora ne konča in je ta zapisnik le vmesni
procesni akt, s katerim se davčnega zavezanca zgolj seznani z
dejanskim stanjem, ki ga je ugotovil prvostopenjski davčni organ,
in z možnostjo predložitve pripomb.
40 Glede
stališča tožeče stranke v postopku v glavni stvari, da naj bi
Republika Slovenija pred kratkim začela spreminjati nacionalno
zakonodajo iz postopka v glavni stvari, pri čemer je po njenem
mnenju namen te spremembe predvsem črtanje določbe, po kateri se
nova dejstva in dokazi upoštevajo le, če so obstajali pred izdajo
zapisnika in jih davčni zavezanec upravičeno ni mogel navesti ter
predložiti pred to izdajo, zadostuje ugotovitev, da ta stranka
nikakor ne trdi, da bo to vplivalo na pravni okvir, ki se uporablja
za spor o glavni stvari.
41 Na drugem
mestu, predložitveno sodišče mora preveriti, ali je v obravnavanem
primeru spoštovano načelo enakovrednosti, ki zahteva, da nacionalne
postopkovne določbe, ki urejajo oprostitev DDV za dobave blaga
znotraj Unije, niso manj ugodne od tistih, ki urejajo podobne
položaje, za katere velja nacionalno pravo (glej po analogiji sodbo
z dne 9. septembra 2021, GE Auto Service Leasing (C-294/20,
EU:C:2021:723, točka 62 in navedena sodna praksa).
42 Glede na vse
zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da
je treba člen 131 in člen 138(1) Direktive 2006/112 v
povezavi z načeli davčne nevtralnosti, učinkovitosti in
sorazmernosti razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni
ureditvi, ki prepoveduje predložitev in zbiranje novih dokazov, s
katerimi se dokazuje izpolnjevanje vsebinskih pogojev iz
člena 138(1) te direktive, v upravnem postopku, ki se konča s
sprejetjem odločbe o odmeri davka, zlasti po opravljenem davčnem
inšpekcijskem nadzoru, vendar pred sprejetjem te odločbe, če se
spoštujeta načeli enakovrednosti in učinkovitosti.
Stroški
43 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat)
razsodilo:
Člen 131 in člen 138(1) Direktive
Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu
davka na dodano vrednost v povezavi z načeli davčne nevtralnosti,
učinkovitosti in sorazmernosti je treba razlagati tako, da ne
nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki prepoveduje predložitev in
zbiranje novih dokazov, s katerimi se dokazuje izpolnjevanje
vsebinskih pogojev iz člena 138(1) te direktive, v upravnem
postopku, ki se konča s sprejetjem odločbe o odmeri davka, zlasti
po opravljenem davčnem inšpekcijskem nadzoru, vendar pred
sprejetjem te odločbe, če se spoštujeta načeli enakovrednosti in
učinkovitosti.
Področje:
DDV