www.davkoplacevalci.com

Bilans.siB DoberRacunovodja.siDR DDVpoznavalec.siDDV Superdavki.comSD

krpan in druščina

postani član

POPRAVEK OBRAČUNANEGA DDV V PRIMERU NEPRIJAVE TERJATEV V STEČAJNI POSTOPEK – Izbris dolžnika iz sodnega registra – Dokazovanje obstoja terjatev (31.01.2018)

<!DOCTYPE html PUBLIC "-//W3C//DTD XHTML 1.0 Strict//EN"
    "http://www.w3.org/TR/xhtml1/DTD/xhtml1-strict.dtd">
<html xmlns="http://www.w3.org/1999/xhtml">
<head>
<meta http-equiv="Content-Type" content=
"text/html; charset=utf-8" />
<meta name="Generator" content="Microsoft Word 14 (filtered)" />
<title>REPUBLIKA SLOVENIJA</title>

<style type="text/css">
/*<![CDATA[*/

/*]]>*/
</style>
</head>
<body lang="SL" xml:lang="SL">
<div class="WordSection1">
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-size:14.0pt;font-family:"Arial","sans-serif";color:black'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>REPUBLIKA
SLOVENIJA</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>UPRAVNO
SODIŠČE</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-family:"Arial","sans-serif";color:black'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>Sodba
Upr. sodišča, številka: I U 1416/2016-11</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>Datum:
09.05.2017</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>JEDRO:</span></b></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>V zvezi z obračunom DDV za
avgust 2014 po presoji sodišča ni utemeljeno tožbeno stališče, da v
tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 prijava terjatve v stečajnem
postopku ni določena. Res je sicer, da je prijava terjatve v tem
odstavku ni izrecno predpisana, je pa izrecno predpisana v določbi
četrtega odstavka tega člena, ki je glede na tretji odstavek (ne
glede na prejšnji odstavek) specialna le v pogledu možnosti
popravka (zmanjšanja) davčne osnove že pred zaključkom stečaja.
Tretji in četrti odstavek 39. člena ZDDV-1 torej obravnavata isti
primer - popravek davčne osnove v primeru stečajnega postopka, zato
po presoji sodišča tudi ni mogoče govoriti o zapolnjevanju pravnih
pravil z zakonsko oziroma posamično analogijo.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Po tretjem odstavku 39. člena
ZDDV-1 lahko popravi znesek obračunanega DDV tudi davčni zavezanec,
ki ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil
dolžnik izbrisan iz sodnega registra. Da je mogoče popraviti DDV
zgolj za terjatve, ki obstajajo v trenutku izbrisa, ne more biti
dvoma, pač pa iz zakona, drugače kot meni tožena stranka, ne sledi,
da bi bil zavezanec do popravka upravičen le v primeru aktivne
izterjave terjatve pred izbrisom dolžnika iz sodnega registra.
Zahtevki za izpolnitev obveznosti po izdanem računu so zato lahko
le eno od sredstev za dokazovanje zatrjevanega obstoja terjatve v
trenutku izbrisa. Breme dokazovanja obstoja terjatve je na davčnem
zavezancu. Terjatev se dokazuje s knjigovodskimi listinami, zahteva
za predložitev dodatnih dokazov o nastanku terjatve in o njenem
obstoju pred izbrisom dolžnika, pa je po presoji sodišča utemeljena
le v primeru, če zavezanec zaradi okoliščin, ki utemeljujejo dvom v
resničnost in obstoj terjatve, s predloženimi listinami ne
prepriča. Presoja listin, ki jih je kot dokaz predložila tožeča
stranka, pa v davčnem postopku zaradi zavzetega pravnega stališča
sploh ni bila opravljena.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>IZREK:</span></b></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>I. Tožbi se delno ugodi. Odločba
Finančne uprave Republike Slovenije, št. 0610-4784/2014-8 z dne 30.
9. 2015 se odpravi v delu, v katerem se tožeči stranki dodatno
odmeri in naloži v plačilo davek na dodano vrednost za obdobje
november 2013 od osnove 57.736,94 EUR v znesku 11.547,39 EUR s
pripadajočimi obrestmi ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu
organu v ponovni postopek.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>II. V preostalem delu se tožba
zavrne.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>III. Tožena stranka je dolžna
tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v
roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do
plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Predmet spora:</span></b></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>1. Finančna uprava Republike
Slovenije je tožeči stranki z izpodbijanim delom odločbe št.
0610-4784/2014-8 z dne 30. 9. 2015 dodatno odmerila in naložila v
plačilo davek na dodano vrednost po stopnji 20% za davčno obdobje
november 2013 od davčne osnove 57.736,94 EUR v znesku 11.547,39 EUR
in za davčno obdobje avgust 2014 od davčne osnove 260.791,38 EUR v
znesku 52.158,28 EUR, skupaj s pripadajočimi obrestmi, obračunanimi
do 30. 9. 2015.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>2. Odločitev je v pravnem
pogledu utemeljena s 296. členom Zakona o finančnem poslovanju,
postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v
nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa terjatve, ki jih morajo upniki
prijaviti v stečajnem postopku ter posledico zamude roka za njihovo
prijavo, in z 39. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v
nadaljevanju ZDDV-1), ki določa pogoje za znižanje obračunanega
DDV.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>3. V dejanskem pogledu iz
razlogov sledi, da je tožeča stranka za obdobje november 2013
popravila obračunani DDV v znesku 11.547,39 EUR za neplačani del
računa z dne 24. 2. 2011, ki ga je za dobavo materiala izdala
družbi A. d.o.o., ker je bila navedena družba dne 10. 11. 2011
izbrisana iz sodnega registra. Po ugotovitvi davčnega organa tožeča
stranka do izbrisa dolžnice iz sodnega registra ni storila ničesar
za poplačilo odprte terjatve, prav tako pa vse do novembra 2013 ni
opravila nobene aktivnosti za dosego poplačila terjatve. Ker v tem
pogledu ni dokazala ravnanja s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika,
po presoji davčnega organa ni upravičena do popravka obračunanega
DDV po 39. členu ZDDV-1. Po pripombah na zapisnik davčni organ
ugotavlja, da je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega
registra na podlagi 7. poglavja ZFPPIPP, kar pa ne pomeni, da lahko
upnik zmanjša obračunani DDV že na podlagi izbrisa dolžnika iz
sodnega registra, ne da bi v primerih, ko je to mogoče, poskušal
doseči poplačilo terjatev od pravnih naslednikov izbrisane pravne
osebe. Pobot med terjatvami in obveznostmi, ki ga tožeča stranka
navaja kot aktivnost za dosego poplačila terjatev, pa je očitno
opravila tožeča stranka sama in je upoštevan pri
odločitvi.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>4. V obračunu DDV za avgust 2014
je tožeča stranka po presoji davčnega organa neupravičeno
uveljavljala popravek obračunanega DDV od terjatev, ki jih je imela
do družbe B. d.o.o. Ljubljana, v višini 52.949,66 EUR, na podlagi
pravnomočno končanega stečajnega postopka. Po ugotovitvi davčnega
organa tožeča stranka svojih terjatev v stečajnem postopku nad
dolžnikom ni prijavila. Terjatve do stečajnega dolžnika so zato
prenehale na podlagi 296. člena ZFPPIPP, tožeča stranka pa je s tem
izgubila tudi pravico do poplačila iz morebitno kasneje najdenega
premoženja. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da se je stečajni
postopek nad dolžnikom končal brez razdelitve (378. člen ZFPPIPP)
in je zato popravek DDV utemeljen, davčni organ ugotavlja, da je
bil v stečajnem postopku, ki se je začel 12. 7. 2013, določen rok
za prijavo terjatev 14. 10. 2013. V primeru kasneje najdenega
premoženja se skladno z drugim odstavkom 380. člena ZFPPIPP v
stečajnem postopku nad pozneje najdenim premoženjem terjatve
upnikov ne prijavijo znova, temveč se pri razdelitvi mase, dosežene
z vnovčenjem pozneje najdenega premoženja, upoštevajo samo
terjatve, ki so bile priznane v stečajnem postopku nad stečajnim
dolžnikom.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>5. Ministrstvo za finance je z
odločbo DT 499-16-204/2015-2 z dne 3. 8. 2016 pritožbo tožeče
stranke zoper izpodbijani del odločbe kot neutemeljeno zavrnilo. V
svojih razlogih pritožbeni organ pritrdi odločitvi in razlogom prve
stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa poudari, da se po
določbi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 predpostavlja, da je
davčni zavezanec svojo terjatev do stečajnega dolžnika prijavil
stečajnemu senatu, da je v stečajnem postopku skušal doseči
poplačilo. Če tega niti ne poskuša doseči, bi terjatev ostala
neplačana ne glede na stečaj dolžnika. V primeru, ko davčni
zavezanec ni bil poplačan, ker terjatve v stečajnem postopku ni
niti prijavil (kakor tudi če terjatev v stečajnem postopku ni
priznana) ne gre za situacijo, na katero se nanaša tretji odstavek
39. člena ZDDV-1. V primeru stečaja je torej zavezančeva prijava
terjatve stečajnemu senatu pogoj tako za uveljavljanje pravice do
popravka obračunanega DDV po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1, kot
tudi po četrtem odstavku tega člena. S prijavo zavezanec tudi
izkazuje, da terjatev še vedno obstaja. Drugačna razlaga, ki jo
ponuja tožeča stranka, je zato brez podlage v zakonu, bi pa
ustvarjala pogoje za davčno zlorabo ali davčno goljufijo oziroma za
zmanjšanje obračunanega DDV od terjatev, ki so bile že poravnane
ali ki niso obstajale. Prav tako iz določb tretjega odstavka 39.
člena ZDDV-1 izhaja, da lahko davčni zavezanec uveljavlja pravico
do popravka obračunanega DDV, ker je bil njegov dolžnik izbrisan iz
sodnega registra, samo, če je od dolžnika pred izbrisom skušal
doseči poplačilo svoje terjatve, pa je bil pri tem brezuspešen
zaradi dolžnikovega izbrisa iz sodnega registra. Zato po presoji
pritožbenega organa samo dejstvo izbrisa iz sodnega registra ne
zadošča za nastanek pravice do popravka, temveč mora zavezanec
izkazati, da je terjatev v trenutku izbrisa dolžnika (še)
obstajala, kar bi lahko storil s predložitvijo dokazov o svojih
aktivnostih za njeno poplačilo (tako tudi Upravno sodišče v sodbi I
U 58/2015 z dne 29. 9. 2015).</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>6. Tožeča stranka vlaga tožbo na
odpravo odločbe v delu, ki se nanaša na popravek obračunanega DDV
za meseca november 2013 in avgust 2014, in na povrnitev stroškov
postopka.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>7. Relevantna pravna podlaga v
obravnavani zadevi je tretji odstavek 39. člena ZDDV-1, medtem ko
po prepričanju tožeče stranke v skladu z načelom zakonitosti v
davčnih zadevah odločitve ni mogoče utemeljevati z določbo prvega
odstavka 296. člena ZFPPIPP, ki ni davčni zakon.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>8. V zvezi s popravkom
obračunanega DDV za november 2013 od neizpolnjenih terjatev do
družbe A. d.o.o. dejansko stanje ni sporno. Sporno je stališče
tožene stranke, po katerem naj bi tožeča stranka do popravka ne bi
bila upravičena, ker ni izvedla nobene aktivnosti v smeri
poplačila, ker gre za pogoj, ki ga zakon ne določa.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>9. Direktiva Sveta 2006/112/ES z
dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v
nadaljevanju Direktiva o DDV) v členu 90. jasno določa, da mora
pogoje za popravek določiti država članica, kar pomeni, da morajo
biti pogoji eksplicitno določeni in da jih ni mogoče
predpostavljati oziroma si jih tožena stranka ne more
"izmišljevati" na novo. Takšno ravnanje bi bilo v nasprotju z
Direktivo o DDV, 120. in 87. členom Ustave RS in 4. členom Zakona o
davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Zato tožeča stranka
predlaga, da sodišče prekine postopek in postavi predhodno
vprašanje Sodišču EU, ali je mogoče razloge za popravek širiti na
tiste, ki niso predpisani.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>10. Ne drži tudi, da tožeča
stranka ne bi storila ničesar za poplačilo svoje terjatve, preden
je bil njen dolžnik izbrisan iz sodnega registra. Tako je denimo
15. 6. 2011 podala pobotno izjavo za znesek 9.398,57 EUR, dolžnik
temu pobotu ni nasprotoval (npr. ni vložil tožbe na plačilo tega
zneska), s čemer je priznal utemeljenost zahtevka. Tožeča stranka
je torej izpolnila nepredpisane dodatne zahteve in izvedla
aktivnosti v smeri poplačila svoje terjatve.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>11. Tožeča stranka se sicer
strinja z načelnim stališčem naslovnega sodišča v sodbi I U 58/2015
z dne 29. 9. 2015, da je mogoče popraviti obračunani DDV zgolj za
terjatve, ki v trenutku izbrisa (še vedno) obstajajo. Ne strinja pa
se s stališčem, da lahko zavezanec obstoj terjatve dokazuje le
tako, da dolžnika pred izbrisom še dodatno terja. Naravo zahtevka
za izpolnitev obveznosti ima že sam račun, pri čemer ni dvoma, da
je družba A. d.o.o. račun prejela. Drugače tudi tožena stranka ne
navaja. Kolikor meni drugače, naj predloži dokaze o tem, da družba
A. d.o.o. na podlagi obravnavanega računa ni odbijala vstopnega DDV
in zato izdanega računa (zahtevka za izpolnitev obveznosti) sploh
ni prejela, posledično pa, da terjatev tožeče stranke do te družbe
ni nikoli obstajala. Ne strinja se tudi z zavzetim stališčem
Upravnega sodišča, da se s terjatvami po izdanem računu izkazuje,
da ne gre za morebitno goljufijo. Dokazno breme, da gre za
goljufijo oziroma vedenje o goljufiji je na toženi stranki. V
obravnavani zadevi pa o tem niti ni mogoče govoriti, saj je
popravek obračunanega DDV izvajal stečajni upravitelj, ki mu
tovrstnega vedenja ni mogoče očitati.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>12. Tožeča stranka nadalje meni,
da ji obstoja terjatve ni treba natančneje dokazovati tudi ob
upoštevanju pogojev za odbitek vstopnega DDV. Če za odbitek
vstopnega DDV zadostuje, da se obveznost plačati dokazuje z
računom, ni jasno, zakaj bi moral pri popravku obračunanega DDV
dobavitelj blaga oziroma storitev svojo terjatev dokazovati
kakorkoli drugače kot s tem, da je izdal račun in ta račun kot
zahtevek za plačilo izročil prejemniku dobavljenega blaga ali
storitev. Interpretacija tožene stranke je nesorazmerna in
nesistemska. Predvsem pa bi morala tožena stranka zatrjevati in
dokazovati, da je bil račun izdan neupravičeno, ker naj bi denimo
dobava ne bila opravljena, da bi potem tožeča stranka lahko
dokazovala nasprotno. Če je problem v tem, da je bila terjatev
kasneje izpolnjena, pa bi morala to zatrjevati in dokazati tožena
stranka. Tožeča stranka namreč ne more dokazovati negativnih
dejstev (t.j. da denarja ni prejela).</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>13. Sicer pa tožeča stranka (do
sedaj nesporen) nastanek terjatve dokazuje na naslednji način. Šlo
je za dobavo blaga (materiala), kar izhaja iz predloženega računa
in terjatev ni fiktivna. Enako velja za pogodbo, sklenjeno z družbo
A. d.o.o. Izpisek odprtih postavk dokazuje, da je tožeča stranka to
terjatev še vedno imela na dan 2. 12. 2013. Tožena stranka je šele
v svoji odločbi s sklicevanjem na stališče Upravnega sodišča
navedla, da mora obstoj terjatve dokazovati tožeča stranka. Pred
tem vprašanje obstoja terjatve ni bilo sporno, saj je šlo le za
vprašanje, ali bi tožeča stranka morala dolžnika dodatno terjati.
To pa, kot že navedeno, ne drži, kajti takega pogoja zakon ne
predpisuje. Nedvomno pa je obstoj terjatve na dan izbrisa iz
sodnega registra mogoče dokazovati tudi v davčnem postopku in temu
sledečem upravnem sporu in ne le z opominjanjem dolžnika pred
izbrisom. Omejitev dokazovanja na delovanje pred izbrisom bi namreč
pomenila uvedbo dokaznega pravila v nasprotju z načelom proste
presoje dokazov in v nasprotju z 22. členom Ustave.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>14. V zvezi s popravkom
obračunanega DDV za avgust 2014 od neizpolnjenih terjatev, ki jih
je imela tožeča stranka do družbe B. d.o.o. ni spora, da se je
zoper dolžnika stečajni postopek končal brez razdelitve upnikom,
kot tudi ne o tem, da tožeča stranka svojih terjatev v stečajnem
postopku ni prijavila. Odločitev v tem delu temelji na stališču, da
je pravočasna prijava terjatev v stečajnem postopku zoper dolžnika
pogoj za popravek obračunanega DDV po tretjem odstavku 39. člena
ZDDV-1. Gre za razlago, ki je v nasprotju z materialnim pravom, ki
obveznosti prijave za zavezanca, ki želi izvesti popravek, ne
določa, nasprotuje Direktivi o DDV in sodni praksi Sodišča EU ter
nesorazmerno posega v ustavno pravico do zasebne lastnine. V
tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 prijava terjatve kot pogoj ni
določena. Tožena stranka širi zakonsko besedilo, saj jezikovna
razlaga ne dopušča njenega zaključka. Gre za stališče davčnih
organov, ki nesorazmerno posega v pravico do popravka. Osnovno
pravilo Direktive o DDV je, da se davčna osnova vedno lahko
popravi, pogoje za popravek pa določijo države. To morajo storiti z
zakonom, ne pa da pogoje oblikujejo davčni organi v svoji praksi. V
obravnavanem primeru je jasno, da tožeča stranka zaradi zaključka
stečaja nikoli ne bi dobila plačila. Izjeme od osnovnega pravila se
vselej razlagajo ozko (restriktivno) in ni mogoče, da bi si tožena
stranka "izmislila" dodatne pogoje, ki jih zakon ne določa. Zato
tožeča stranka tudi v tej zvezi predlaga prekinitev postopka zaradi
postavitve vprašanja za predhodno odločanje Sodišču EU. Pri tem
poudarja, da pri uporabi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni
primerno sklicevanje na četrti odstavek tega člena, ki omogoča
popravek že pred zaključkom stečaja, saj je tam prijava izrecno
predpisana. Tožeča stranka je namreč popravek izvedla šele po
zaključku stečaja.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>15. Drži sicer, da morajo davčni
organi preprečevati davčne zlorabe. Drži tudi, da se z
ugotavljanjem obstoja terjatve v stečajnem postopku ugotavlja njen
obstoj na dan začetka stečajnega postopka, kar pa ne pomeni, da
preizkusa ni mogoče opraviti v davčnem postopku. Gre le za
vprašanje, ali ima organ možnost oporekati terjatvi ali ne. Kadar
je namreč terjatev v stečajnem postopku pravnomočno ugotovljena,
gre za že rešeno predhodno vprašanje in vanj davčni organ ne more
posegati (147. člen ZUP). V primerih, kot je obravnavani, ko
terjatve v stečajnem postopku niso pravnomočno ugotovljene, morajo
obstoj terjatev na dan začetka stečajnega postopka ugotavljati
davčni organi in šele če ugotovijo, da te niso obstajale, zavrniti
pravico do popravka, saj gre sicer za ukrep, ki nesorazmerno posega
v pravice zavezanca. V obravnavani zadevi tožena stranka obstoja
terjatev sploh ni ugotavljala, ker je zmotno razlagala materialno
pravo. Če bi tožeča stranka terjatve prijavila, bi bile priznane.
Tožeča stranka pri tem opozarja še na en aspekt. Logično je, da
davčni zavezanci ne morejo biti upravičeni do popravka, če bi delno
plačilo svojih terjatev lahko prejeli v stečajnem postopku, če bi
te terjatve pravočasno prijavili. V obravnavanem primeru pa je
popolnoma jasno, da se to ne bi zgodilo, kajti stečajni postopek se
je končal brez razdelitve upnikom in tožeča stranka v nobenem
primeru ne bi prejela ničesar. Zavrnitev pravice do popravka se
tako pokaže kot sankcija zaradi opustitve prijave. Smisel prijave
terjatev ni v ugotavljanju, katera terjatev še obstaja na dan
začetka stečajnega postopka in katera ne, saj lahko obstajajo tudi
terjatve, ki niso prijavljene, ki pa se seveda iz stečajne mase ne
bodo poplačevale.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>16. Zlorabe se torej lahko
preprečijo tako, da davčni organ v posameznem primeru ugotovi, 1)
ali je terjatev na dan stečajnega postopka še obstajala ter 2) v
kolikšnem znesku bi bil upnik poplačan, če bi terjatev popravil
(pravilno: prijavil), ne pa da zaradi opustitve prijave popolnoma
onemogoči popravek obračunanega DDV in to celo brez izrecne
zakonske podlage. Razlaga pa je tudi v nasprotju z namenom popravka
obračunanega DDV, kot izhaja iz sodne prakse Sodišča EU ter ni
sorazmerna.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>17. Tožena stranka v odgovoru na
tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih
odločbe o pritožbi. Predlaga zavrnitev tožbe.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>18. Tožeča stranka v
pripravljalni vlogi vztraja, da pravne praznine v tretjem odstavku
39. člena ZDDV-1, v katere obstoj je očitno prepričana tožena
stranka, ni dopustno zapolnjevati z uporabo posamične analogije. Ta
je po stališču davčno-pravne teorije (Bojan Škof in drugi: Davčno
pravo, Pravna Fakulteta Univerze v Mariboru in Davčno-finančni
raziskovalni institut, Maribor, 2007, str.90-91) in sodne prakse
(odl. US U-I-78/99 z dne 29. 6. 2000 in sodba VS X Ips 1326/2004 z
dne 15. 5. 2008) prepovedana, če bi pomenila poslabšanje pravnega
položaja zavezanca. Opozarja še na stališče Vrhovnega sodišča iz
12. točke sodbe X Ips 296/2015 z dne 1. 6. 2016, ki pri odločitvi
ni bilo upoštevano in v skladu s katerim pravice do popravka
obračunanega DDV ni mogoče pogojevati z obstojem oziroma
prenehanjem civilnopravne terjatve po ZFPPIPP. Čeprav bi torej
terjatev po določbah tega zakona prenehala, ker je upnik ne bi
pravočasno prijavil v stečajnem postopku, upnik zgolj zaradi te
formalnosti ne izgubi pravice do popravka obračunanega
DDV.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" align="center" style=
'text-align:center;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV</span></b></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>19. Tožba je delno
utemeljena.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>20. Po 90 (1) členu Direktive o
DDV, na katerega se sklicuje tožeča stranka, se pri preklicu
naročila, zavrnitvi ali celotnem ali delnem neplačilu ali znižanju
cene po dobavi, davčna osnova ustrezno zmanjša pod pogoji, ki jih
določijo države članice. Po 90 (2) členu lahko države članice
odstopajo od odstavka 1 v primeru celotnega ali delnega neplačila.
Kot izhaja iz 22., 23. in 25. točke sodbe Sodišča EU v zadevi
C-377/13 z dne 15. 5. 2014, je določba člena 90(1) izraz temeljnega
načela Direktive o DDV, na podlagi katerega davčno osnovo tvori
dejansko prejeto plačilo in katerega korelat je, da davčna uprava
iz naslova DDV ne more prejeti zneska, ki je višji od tistega, ki
ga je prejel davčni zavezanec. Vendar pa odstavek 2 navedenega
člena 90 državam članicam omogoča, da odstopajo od tega pravila v
primeru celotnega ali delnega neplačila transakcije. Davčni
zavezanci se zato ne morejo na podlagi člena 90(1) Direktive o DDV
sklicevati na pravico do zmanjšanja davčne osnove za DDV v primeru
neplačila cene, če se je zadevna država članica odločila za uporabo
odstopanja iz člena 90 (2) navedene direktive. V tej zvezi Sodišče
EU opozarja, da v primeru celotnega ali delnega neplačila kupnine
brez odpovedi ali razveljavitve pogodbe, kupec še vedno dolguje
dogovorjeno ceno, prodajalec, čeprav ni več lastnik blaga, pa ima
še vedno načeloma svojo terjatev, na katero se lahko sklicuje pred
sodiščem. Vendar je, ker ni mogoče izključiti, da bo taka terjatev
postala dejansko dokončno neizterljiva, zakonodajalec Unije
posameznim državam članicam prepustil izbiro, da se odločijo, ali
se v položaju neplačila nabavne cene, ki strank, drugače kakor
odpoved ali razveljavitev pogodbe, ne postavlja v prvotni položaj,
podeljuje pravica do ustreznega zmanjšanja davčne osnove ob
pogojih, ki jih določijo, ali pa tako znižanje v tem položaju ni
dovoljeno.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>21. Republika Slovenija je
odstopanje iz člena 90(2) Direktive o DDV določila v drugem,
tretjem in četrtem odstavku 39. člena ZDDV-1. V drugem odstavku s
tem, da celotnega ali delnega neplačila ni navedla med položaji, ki
utemeljujejo zmanjšanje davčne osnove, v tretjem in četrtem
odstavku pa z določbami, ki pomenijo omilitev od tako določene
uporabe odstopanja iz člena 90(2) Direktive o DDV.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>22. Tako lahko po tretjem
odstavku 39. člena ZDDV-1 davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek
obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o
zaključenem stečajnem postopku ali uspešno zaključenem postopku
prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v
celoti. Na enak način lahko ravna tudi davčni zavezanec, ki pridobi
pravnomočni sklep sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka oziroma
drugo listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem
postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ter
davčni zavezanec, ki ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v
celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra oziroma
drugih ustreznih registrov ali predpisanih evidenc. Skladno s
četrtim odstavkom lahko davčni zavezanec ne glede na določbo
tretjega odstavka popravi (zmanjša) znesek obračunanega in
neplačanega DDV od vseh priznanih terjatev, ki jih je prijavil v
postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>23. V zvezi z obračunom DDV za
avgust 2014 po presoji sodišča ni utemeljeno tožbeno stališče, da v
tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 prijava terjatve v stečajnem
postopku ni določena. Res je sicer, da je prijava terjatve v tem
odstavku ni izrecno predpisana, je pa izrecno predpisana v določbi
četrtega odstavka tega člena, ki je glede na tretji odstavek (ne
glede na prejšnji odstavek) specialna le v pogledu možnosti
popravka (zmanjšanja) davčne osnove že pred zaključkom stečaja.
Tretji in četrti odstavek 39. člena ZDDV-1 torej obravnavata isti
primer - popravek davčne osnove v primeru stečajnega postopka, zato
po presoji sodišča tudi ni mogoče govoriti o zapolnjevanju pravnih
pravil z zakonsko oziroma posamično analogijo. Sodišče se sicer
strinja s tožečo stranko, da je izjeme od osnovnega pravila treba
razlagati restriktivno, vendar pa prav takšno razlago (izjeme) v
obravnavani zadevi narekuje dejstvo, da po osnovnem pravilu iz
drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 zmanjšanje davčne osnove pri
celotnem ali delnem neplačilu ni dopustno. Ker po navedenem ne gre
za zakonsko nedoločen pogoj, sodišče tudi ni sledilo predlogu za
prekinitev postopka in predložitev vprašanja za predhodno odločanje
Sodišču EU. Glede na zavzeto pravno stališče se nadaljnja tožbena
izvajanja (o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom,
ugotavljanju obstoja terjatve na dan začetka stečajnega postopka,
možnosti dejanskega poplačila itd.) pokažejo kot brezpredmetna in
jih sodišče zato ni še dodatno presojalo.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>24. Pač pa je po presoji sodišča
tožba utemeljena v delu, ki se nanaša na obračunan DDV za mesec
november 2013. Po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 lahko popravi
znesek obračunanega DDV tudi davčni zavezanec, ki ni bil poplačan
oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz
sodnega registra. Da je mogoče popraviti DDV zgolj za terjatve, ki
obstajajo v trenutku izbrisa, ne more biti dvoma, pač pa iz zakona,
drugače kot meni tožena stranka, ne sledi, da bi bil zavezanec do
popravka upravičen le v primeru aktivne izterjave terjatve pred
izbrisom dolžnika iz sodnega registra. Zahtevki za izpolnitev
obveznosti po izdanem računu so zato lahko le eno od sredstev za
dokazovanje zatrjevanega obstoja terjatve v trenutku izbrisa. Breme
dokazovanja obstoja terjatve je na davčnem zavezancu. Terjatev se
dokazuje s knjigovodskimi listinami, zahteva za predložitev
dodatnih dokazov o nastanku terjatve in o njenem obstoju pred
izbrisom dolžnika, pa je po presoji sodišča utemeljena le v
primeru, če zavezanec zaradi okoliščin, ki utemeljujejo dvom v
resničnost in obstoj terjatve, s predloženimi listinami ne
prepriča. Presoja listin, ki jih je kot dokaz predložila tožeča
stranka, pa v davčnem postopku zaradi zavzetega pravnega stališča
sploh ni bila opravljena.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>25. Iz navedenih razlogov je
sodišče tožbi delno ugodilo, izpodbijano odločbo v delu, ki se
nanaša na dodatno obračunani DDV za mesec november 2013 odpravilo
na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem
sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu prve stopnje,
da ob upoštevanju stališča sodbe ponovno odloči v zadevi. V ostalem
delu je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot
neutemeljeno zavrnilo.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>26. Odločitev o stroških temelji
na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena
Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni
list RS, št. 24/07, 107/13).</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>27. Sodišče je v zadevi odločilo
brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena
ZUS-1.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
</div>
</body>
</html>

Bodite prvi, ki bo komentiral.

3 RAZLOGI ZA "DDVPOZNAVALCA"

VEČ RAZLOGOV

5 RAZLOGOV ZA "SUPERDAVKE"

ODLOG UGOTAVLJANJA DAVČNE OBVEZNOSTI po 1. točki drugega odstavka 100. člena ZDoh-2 (podrobnejši opis)
Iz sklopa - modula: PRAKSA/Mnenja FU ...
11.12.2024 - 09:09:16
ZAKON O DAVKU OD DOHODKOV PRAVNIH OSEB (ZDDPO-2 - neuradno prečiščeno besedilo)
Iz sklopa - modula: ZAKONODAJA/Davki ...
04.12.2024 - 08:10:16
PODATKI ZA OBRAČUN PLAČ – obračun za OKTOBER 2024
Iz sklopa - modula: STATISTIKA & ...
04.11.2024 - 10:26:17

VEČ RAZLOGOV

KRPANOV BLOG

BABUNI in BABUNKE iz parlamenta - ko primati sprejemajo davčne predpise!
Mi je prav žal, vendar: »Da lahko opišem v nas ...
21.07.2021 - 10:59:31
NE IZGRAJTE SE Z NAŠIM DENARJEM - Izboljšajte "mega paket" za gospodarstvo!
Da bo vsem jasno: »Finančno breme vseh »MEGA P ...
07.04.2020 - 11:55:29
HEJ, BANDA, BREZ GOSPODARSTVA NE BOSTE PREŽIVELI!
Da ne bo nesporazuma: »Apel ni namenjen samo v ...
23.03.2020 - 16:17:31

ARHIV

NOVICE

Cesarjev poziv tlačanom
Kako lahko vsak prebivalec sodeluje pri soobli ...
27.11.2024 - 11:58:58
Državni zbor sprejel državna proračuna za leti 2025 in 2026
Državni zbor je 20.11.2024 sprejel spremembe d ...
21.11.2024 - 10:51:55
Državni zbor sprejel prvi paket davčnih sprememb
Državni zbor je včeraj sprejel prvi paket davč ...
15.11.2024 - 11:05:48

ARHIV