EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (drugi
senat) v zadevi: C-107/13
Datum: 13.03.2014
Zadeva:
FIRIN
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 65,
90(1), 168(a), 185(1), 193 in 205 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano
vrednost (UL L 347, str. 1).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med družbo FIRIN OOD (v
nadaljevanju: FIRIN) in Direktor na Direkcija „Obžalvane i
danačno-osiguritelna praktika“ – Veliko Tarnovo pri Centralno
upravlenie na Nacionalnata agencija za prihodite (direktor
direktorata „pritožbe in davčne prakse ter prakse na področju
socialne varnosti“ za mesto Veliko Tarnovo pri centralni upravi
nacionalne agencije za javne prihodke, v nadaljevanju: Direktor)
glede pravice do odbitka davka na dodano vrednost (v nadaljevanju:
DDV) v obliki odbitka davka, v zvezi s plačilom za dobavo
moke.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 2(1)(a)
in (c) Direktive 2006/112 določa, da so predmet DDV dobave blaga in
storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na
ozemlju države članice za plačilo.
4 Člen
14(1) te direktive določa:
„,Dobava blaga‘ pomeni prenos pravice do
razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik.“
5 V
skladu s členom 63 navedene direktive obdavčljivi dogodek in s tem
obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so
storitve opravljene.
6 Člen
65 te direktive določa:
„Če je plačilo izvršeno pred opravljeno dobavo
blaga ali preden so storitve opravljene, nastane obveznost obračuna
DDV v trenutku prejema plačila in od prejetega zneska.“
7 Člen
90(1) Direktive 2006/112 določa:
„Pri preklicu naročila, zavrnitvi ali celotnem
ali delnem neplačilu ali znižanju cene po dobavi se davčna osnova
ustrezno zmanjša pod pogoji, ki jih določijo države
članice.“
8 V
skladu s členom 167 te direktive pravica do odbitka nastane v
trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega
davka.
9 Člen
168 navedene direktive določa:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za
namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v
državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da
odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje
zneske:
(a) DDV, ki
ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago ali
storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni
zavezanec;
[…]“
10 Člen 178 te
direktive določa:
„Za uveljavljanje pravice do odbitka mora davčni
zavezanec izpolniti naslednje pogoje:
(a) za
odbitke v skladu s členom 168(a) v zvezi z dobavo blaga in
opravljanjem storitev imeti račun, izdan v skladu s členi 220 do
236 in členi 238, 239 in 240;
[…]“
11 Člen 184
Direktive 2006/112 določa, da se začetni odbitek popravi, če je bil
odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni
zavezanec upravičen.
12 Člen 185 te
direktive določa:
„1. Popravek
se zlasti opravi, če se po opravljenem obračunu DDV spremenijo
dejavniki, uporabljeni za določitev zneska, ki se odbije, med
drugim v primeru odpovedi nakupov ali znižanja cen.
2. Z
odstopanjem od odstavka 1 se odbitek ne popravi, če ostanejo
transakcije v celoti ali delno neplačane, v primeru uradno
dokazanega ali potrjenega uničenja, izgube ali tatvine premoženja
ter v primeru dajanja daril manjših vrednosti ali dajanja vzorcev
iz člena 16.
Če transakcije v celoti ali delno ostanejo
neplačane in v primeru tatvine lahko države članice vseeno
zahtevajo popravek.“
13 Člen 186
te direktive določa, da države članice določijo podrobnosti za
uporabo njenih členov 184 in 185.
14 Člen 193 te
direktive določa:
„DDV je dolžan plačati davčni zavezanec, ki
dobavlja obdavčljivo blago ali opravlja obdavčljivo storitev, razen
v primerih, v katerih je davek v skladu s členi 194 do 199 in
členom 202 dolžna plačati druga oseba.“
15 V skladu s
členom 203 Direktive 2006/112 mora DDV plačati vsaka oseba, ki
ta davek izkaže na računu.
16 Člen 205 te
direktive:
„V primerih iz členov [od] 193 do 200 in členov
202, 203 in 204 lahko države članice določijo, da je namesto osebe,
ki je dolžna plačati davek, druga oseba solidarno odgovorna za
plačilo DDV.“
Bolgarsko pravo
17 Člen 70(5)
zakona o davku na dodano vrednost (Zakon za danak varhu dobavenata
stojnost) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (DV
št. 63 z dne 4. avgusta 2006, v nadaljevanju: ZDDS),
določa, da pravica do odbitka vstopnega DDV ne obstaja, če je bil
ta neupravičeno obračunan.
18 Člen 177
ZDDS določa:
„(1) Registrirana
oseba – prejemnik obdavčljive dobave – odgovarja za davek, ki ga
dolguje druga registrirana oseba in ki še ni plačan, če se
uveljavlja pravica do odbitka vstopnega DDV, ki je v neposredni ali
posredni povezavi z dolgovanim in neplačanim DDV.
(2) Odgovornost
v skladu z odstavkom (1) nastane, če je registrirana oseba vedela
ali bi morala vedeti, da davek ne bo plačan, in so inšpekcijski
organi to dokazali v skladu s členi od 117 do 120 zakonika o
davčnem postopku in postopku na področju prispevkov socialnega
varstva.
(3) Za namene
odstavka (2) se šteje, da bi oseba morala vedeti, če so kumulativno
izpolnjeni naslednji pogoji:
1. dolgovanega
davka v smislu odstavka (1), za davčno obdobje dejansko ni plačal
noben prejšnji dobavitelj, na podlagi obdavčljive transakcije,
katere predmet je isto blago ali ista storitev, v isti, spremenjeni
ali predelani obliki;
2. obdavčljiva
dobava je navidezna, se z njo zaobide zakon ali se jo opravi po
ceni, ki se bistveno razlikuje od tržne cene.
(4) Odgovornost
na podlagi odstavka (1) ni vezana na pridobitev točno določene
ugodnosti zaradi neplačila dolgovanega davka.
(5) V
okoliščinah, opredeljenih v odstavkih (2) in (3), je odgovoren tudi
začetni dobavitelj davčnega zavezanca, ki dolguje neplačani
davek.
(6) V
primerih iz odstavkov (1) in (2) je odgovoren davčni zavezanec, ki
je neposredni prejemnik dobave, za katero ni bil plačan dolgovani
davek, in, če popravek ni uspešen, lahko odgovarja vsak poznejši
prejemnik dobavne verige.
(7) Odstavek
(6) se tako mutatis mutandis uporablja tudi za dobavitelje
iz zgornjega dela dobavne verige.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za
predhodno odločanje
19 FIRIN, ki je
pravna naslednica družbe „Hlebozavod Korn“, je družba bolgarskega
prava, katere cilj je proizvodnja in prodaja kruha in slaščic. Njen
kapital je v 99-odstotni lasti družbe „York Skay“ EOOD (v
nadaljevanju York Skay), preostali del pa je v lasti
K. Yorkisheva.
20 Družba FIRIN
je konec leta 2010 pri družbi Agra Plani EOOD (v nadaljevanju: Agra
Plani), ki je v stoodstotni lasti K. Yorkisheva, naročila
10.000 ton pšenice. Družba Agra Plani je za to transakcijo, ki jo
je treba plačati vnaprej, 29. novembra 2010, izdala račun
v višini 3.600.000 bolgarskih levov (v nadaljevanju: BGN), v
katerem je bil naveden dolgovani DDV v višini
600.000 BGN.
21 Bolgarska
davčna uprava je po inšpekcijskem nadzoru izpodbijala odbitek tega
zneska v višini 600.000 BGN , ki ga je družba FIRIN izvedla na
podlagi obračunov DDV za obdobje november-december 2010.
22 Davčna
uprava je navedeno izpodbijanje utemeljila s tem, da storitev ni
bila opravljena in da je bil račun z dne
29. novembra 2010 del sistema utaje, kar je bilo dokazano
z inšpekcijskim nadzorom. Ker namreč družba Agra Plani ni bila
registrirana pri nacionalni službi za žita, naj namreč ob
upoštevanju nacionalnih predpisov ni bila upravičena trgovati z
žitom, kar bi družba FIRIN morala vedeti. Poleg tega je bil celotni
znesek plačil, ki jih je družba FIRIN po
30. novembru 2010 opravila v korist družbe, v višini
4.170.000 BGN, to je znesek, ki je višji od zneska,
dolgovanega v skladu z računom, na ta dan prenesen na račun družbe
York Skay. Poleg tega je istega dne družba York Skay plačala znesek
3.600.000 BGN na bančni račun družbe FIRIN.
23 Ker ni bilo
zanesljivih utemeljitev, davčna uprava ni sprejela pojasnil v zvezi
z naravo finančnih transakcij, ki naj bi bile – kot navaja družba
FIRIN – prva, posojilo družbe Agra Plani družbi York Skay, ter,
druga, dodatni vložek v kapital družbe FIRIN.
24 Kot
posledica tega inšpekcijskega pregleda je bil
26. septembra 2011 izdan popravek odločbe o odmeri davka.
Družba FIRIN je zoper to odločbo o odmeri pri Direktorju vložila
pritožbo v upravnem postopku. Slednji je z odločbo z dne
16. januarja 2012 to odločbo o odmeri potrdil.
25 Družba FIRIN
je nato zoper potrdilno odločbo Direktorja pri predložitvenem
sodišču vložila tožbo in trdila, da je izpolnila vse pogoje za
upravičenost do odbitka zneska 600.000 BGN, in da se razlogi za ta
odbitek nanašajo na okoliščine – vključno z navideznim značajem
transakcije – ki se ne uporabljajo za zavrnitev pravice do odbitka,
temveč za nastanek njegove odgovornosti za DDV, ki ga ni plačal
njegov dobavitelj.
26 Predložitveno
sodišče se v tem okviru sprašuje, ali se lahko pravica do odbitka
DDV prizna v položaju, ko iz več razlogov načrtovana storitev ni
bila ali ni mogla biti opravljena, in ali je mogoče pozneje izvesti
popravek. Prav tako se sprašuje, ali je nacionalni sistem solidarne
odgovornosti na področju DDV v skladu s pravom Unije.
27 V teh
okoliščinah je Administrativen sad Veliko Tarnovo prekinilo
odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta
vprašanja:
„1. Ali je
treba v primerih, kot je obravnavani v postopku v glavni stvari, v
katerih je bil takoj in dejansko izveden odbitek davka na dodano
vrednost, povezan z opravljenim predplačilom za bodočo in točno
določeno dobavo blaga, določbe člena 168(a) v povezavi s členi 65,
90(1) in 185(1) Direktive […] 2006/112[…] razlagati tako, da se
glede na to, da iz objektivnih in/ali subjektivnih razlogov ni bila
opravljena glavna protistoritev v skladu z dobavnimi pogoji,
pravica do odbitka vstopnega davka ob njegovi izvedbi ne sme
priznati?
2. Ali iz te
povezane razlage ob upoštevanju načela nevtralnosti davka na dodano
vrednost sledi, da je v tem primeru pomembna (ali ni pomembna)
objektivna možnost dobavitelja, da popravi na računu izkazani davek
na dodano vrednost in/ali davčno osnovo, kot določa nacionalni
zakon, in kako bi učinkoval tak popravek na nepriznanje prvotnega
odbitka vstopnega davka?
3. Ali je
treba člen 205 v povezavi s členoma 168(a) in 193 ter ob
upoštevanju uvodne izjave 44 Direktive 2006/112 razlagati tako, da
državam članicam dovoljuje, da prejemniku dobave ne priznajo
odbitka vstopnega davka ob uporabi izključno takih meril, ki so jih
same določile v nacionalnem zakonu, v skladu s katerimi se davčni
dolg naloži drugi osebi kot davčnemu zavezancu, če bi se v tem
primeru davčni končni rezultat razlikoval od rezultata, pri katerem
bi se strogo upoštevala pravila, ki jih je določila država
članica?
4. Če je
odgovor na tretje vprašanje pritrdilen, ali so nacionalni predpisi,
kot so obravnavani v postopku v glavni stvari, pri uporabi člena
205 Direktive 2006/112 dopustni in združljivi z načeloma
učinkovitosti in sorazmernosti, če uvajajo solidarno odgovornost za
plačilo davka na dodano vrednost ob uporabi domnev, katerih pogoji
niso neposredno ugotovljiva objektivna dejstva, ampak izoblikovani
instituti civilnega prava, o katerih se v sporu dokončno odloča po
drugi pravni poti?“
Vprašanja za predhodno
odločanje
Dopustnost
28 Predložitveno
sodišče je z vprašanji zaprosilo Sodišče za razlago določb
Direktive 2006/112, ki se nanaša na različna vidika ureditve DDV,
in sicer, prvič, tistega, ki ureja pravico do odbitka vstopnega
davka, in drugič, tistega ki ureja solidarno odgovornost davčnega
zavezanca za davek, ki ga dolguje tretja oseba, kakor je določeno v
členu 205 te direktive.
29 Opozoriti je
treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso postopek, uveden s
členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in
nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotavlja drugim razlago
prava Unije, ki jo potrebujejo za rešitev obravnavanega spora (glej
med drugim sodbo z dne 19. decembra 2013 v zadevi Fish
Legal in Shirley, C-279/12, točka 29)
30 V okviru
tega sodelovanja velja domneva upoštevnosti vprašanj o pravu Unije.
Sodišče lahko predlog nacionalnega sodišča zavrže samo, če je
očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z
dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari,
če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in
dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo
koristne odgovore (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Fish Legal in
Shirley, točka 30).
31 Čeprav ni
sporno, da se spor o glavni stvari nanaša na izpodbijanje pravice
družbe FIRIN do odbitka DDV, pa je iz odločbe predložitvenega
sodišča razvidno, da bolgarska davčna uprava ni štela, da je družba
FIRIN solidarno odgovorna za plačilo DDV, ki ga dolguje družba Agra
Plani.
32 Ker se
nanašata na obseg takšne solidarne odgovornosti sta delno tretje
vprašanje, in četrto vprašanje predložitvenega sodišča, ki se
nanašata na razlago določb člena 205 Direktive 2006/112 očitno brez
povezave s predmetom spora o glavni stvari, in ju je treba zato
razglasiti za nedopustni.
Vsebinska presoja
33 Predložitveno
sodišče z vprašanji, ki se nanašajo na ureditev pravice do odbitka
DDV, in ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali
je treba člene 65, 90(1), 168(a), 185(1) in 193 Direktive 2006/112
razlagati tako, da je treba odbitek DDV, ki ga izvede naslovnik
računa, ki je bil izdan zaradi predplačila dobave blaga, popraviti,
če v okoliščinah, kakršne so te v zadevi v postopku v glavni
stvari, ta dobava nazadnje ni bila opravljena, in to tudi kadar je
dobavitelj ostal dolžan plačati ta davek in ni povrnil
predplačila.
34 Poudariti je
treba, da v skladu s členom 167 Direktive 2006/112 pravica do
odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun
odbitnega davka, in da v skladu s členom 63 iste direktive
obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna davka nastane, ko
je blago dobavljeno ali so storitve opravljene.
35 Člen 65
Direktive 2006/112, ki določa, da obveznost obračuna DDV, če je
plačilo izvedeno preden je blago dobavljeno ali so storitve
opravljene, nastane v trenutku prejema plačila in za prejeti
znesek, pomeni odstopanje od pravila iz člena 63 in mora biti kot
tak predmet restriktivne razlage (sodba z dne
21. februarja 2006 v zadevi BUPA Hospitals in
Goldsborough Developments, C-419/02, ZOdl., str. I-1685,
točka 45).
36 Tako morajo
biti, zato da bi v teh okoliščinah lahko nastala obveznost obračuna
DDV, vse upoštevne informacije, ki se nanašajo na obdavčljivi
dogodek, namreč prihodnje dobave ali storitve, že znane, in zlasti
morajo biti ob plačilu blago in storitve jasno opredeljeni (v tem
smislu zgoraj navedena sodba BUPA Hospitals in Goldsborough
Developments, točka 48).
37 Da bi lahko
ugotovili obstoj pravice do odbitka, ki jo na podlagi zadevnega
plačila uveljavlja družba FIRIN, je treba preveriti, ali je tako
tudi v zadevi v postopku v glavni stvari.
38 V zvezi s
tem je iz predložitvene odločbe razvidno, da je bilo blago, ki ga
je bilo treba dostaviti, jasno opredeljeno, ko je družba FIRIN
plačala predplačilo iz postopka v glavni stvari .
39 V teh
okoliščinah, kakor je navedla generalna pravobranilka v točki 24
sklepnih predlogov, člena 65 Direktive 2006/112 ni mogoče
uporabiti, če je nastanek obdavčljivega dogodka ob plačilu negotov.
Tako naj bi bilo zlasti v primeru goljufivega ravnanja.
40 Opozoriti je
namreč treba, da je boj proti morebitnim utajam, izogibanju davkom
in zlorabam cilj, ki ga Direktiva 2006/112 priznava in podpira.
Sodišče je v zvezi s tem presodilo, da se upravičenci ne morejo
sklicevati na pravo Unije v namen goljufije ali zlorabe. Tako
morajo nacionalni organi in nacionalna sodišča pravico do odbitka
zavrniti, če se na podlagi objektivnih dokazov ugotovi, da se je na
to pravico sklicevalo z goljufijo ali z zlorabo (v tem smislu sodba
z dne 6. decembra 2012 v zadevi Bonik, C-285/11, točke
od 35 do 37).
41 Takšen je
primer, kadar davčno utajo zagreši sam davčni zavezanec. V tem
primeru namreč objektivna merila, na katerih temeljita pojma dobave
blaga ali opravljanja storitev, ki jih opravi davčni zavezanec, ki
deluje kot tak, in pojem gospodarske dejavnosti, niso izpolnjena
(zgoraj navedena sodba Bonik, točka 38 in navedena sodna
praksa).
42 Nasprotno pa
z ureditvijo pravice do odbitka iz Direktive 2006/112 ni
združljivo sankcioniranje davčnega zavezanca – ki ni vedel in ni
mogel vedeti, da je bila zadevna transakcija povezana z goljufijo,
ki jo je storil dobavitelj ali drug trgovec, oziroma da je neka
druga transakcija, ki je bila del dobavne verige pred transakcijo,
ki jo je izvedel navedeni davčni zavezanec, ali po njej, pomenila
utajo DDV – s tem, da se mu zavrne pravica do odbitka (zgoraj
navedena sodba Bonik, točka 41 in navedena sodna
praksa).
43 Z uvedbo
sistema stroge odgovornosti bi bilo namreč prekoračeno tisto, kar
je potrebno za varovanje pravic javne blagajne (glej v tem smislu
zgoraj navedeno sodbo Bonik, točka 42 in navedena sodna
praksa).
44 Ker je
zavrnitev pravice do odbitka izjema od uporabe temeljnega načela,
ki ga sestavlja ta pravica, mora pristojni davčni organ pravno
zadostno dokazati objektivne dejavnike, na podlagi katerih je
mogoče ugotoviti, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral
vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri
utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je
storil dobavitelj ali drug trgovec v dobavni verigi (zgoraj
navedena sodba Bonik, točka 43 in navedena sodna
praksa).
45 Vendar pa
Sodišče v postopku na podlagi člena 267 PDEU ni pristojno
preverjati okoliščin dejanskega stanja v postopku v glavni stvari.
Zato mora nacionalno sodišče v skladu z nacionalnimi dokaznimi
pravili opraviti splošno presojo vseh elementov in okoliščin
dejanskega stanja te zadeve, da bi ugotovilo, ali družba Bonik
lahko uveljavlja pravico do odbitka na podlagi navedenih dobav
blaga (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Bonik).
46 Iz tega
sledi, da je izključno predložitveno sodišče tisto, ki mora
preveriti, ali so zadevni davčni organi dokazali objektivne
dejavnike, ki jih navajajo za ugotovitev, da je družba FIRIN vedela
ali bi morala vedeti, da predmet plačila dobavitelju v resnici ni
bila dobava blaga, kakor je navedeno v računu, ki ga je izdal ta
dobavitelj.
47 Vendar pa je
treba za zagotovitev koristnega odgovora predložitvenemu sodišču
preučiti vprašanja, ki se nanašajo na pogoje popravka DDV, ki ga je
odbila družba FIRIN, za primer, da bi po presoji, ki jo mora
opraviti, ugotovilo, da lahko štejemo, da so bili vsi upoštevni
elementi prihodnje dobave tej družbi znani že ob plačilu
predplačila, in da zato ta dobava ni bila negotova.
48 V zvezi s
tem je treba spomniti, da členi od 184 do 186
Direktive 2006/112 določajo pogoje, pod katerimi lahko davčna
uprava od davčnega zavezanca zahteva popravek (v tem smislu sodba z
dne 18. oktobra 2012 v zadevi TETS Haskovo, C-234/11,
točka 26).
49 Glede
morebitnega vpliva dogodkov, nastalih po navedenem odbitku, na
odbitek DDV, ki ga izvede davčni zavezanec, iz sodne prakse izhaja,
da uporaba blaga in storitev ali predvidena uporaba blaga in
storitev določa obseg začetnega odbitka, do katerega je davčni
zavezanec upravičen, ter obseg morebitnih popravkov v naslednjih
obdobjih, ki jih je treba izvesti v skladu s pogoji, določenimi v
teh členih od 185 do 187 Direktive (zgoraj navedena sodba TETS
Haskovo, točka 29 in navedena sodna praksa).
50 Mehanizem
popravkov, ki je določen z navedenimi členi Direktive, je namreč
sestavni del ureditve odbitkov DDV, ki jo določa Direktiva
2006/112. Njegov namen je izboljšati natančnost odbitkov, zato da
se zagotovi nevtralnost DDV, tako da transakcije, izvedene prej, še
naprej omogočajo pravico do odbitka, samo če se uporabljajo za
zagotavljanje storitev, ki so obdavčene s tem davkom. Namen tega
mehanizma je torej uvedba tesne in neposredne zveze med pravico do
odbitka vstopnega DDV ter uporabo zadevnega blaga in storitev za
pozneje obdavčene transakcije (zgoraj navedena sodba TETS Haskovo,
točki 30 in 31).
51 Glede
nastanka morebitne obveznosti popravka odbitka vstopnega DDV
člen 185(1) Direktive 2006/112 določa načelo, po katerem se
tak popravek opravi zlasti, če se po obračunu DDV spremenijo
dejavniki, uporabljeni za določitev zneska navedenega odbitka
(zgoraj navedena sodba TETS Haskovo, točka 32).
52 V položaju,
kakršen je ta v zadevi v postopku v glavni stvari, iz katerega je
na podlagi navedb predložitvenega sodišča razvidno, da dobava
blaga, za katero je družba FIRIN plačala predplačilo, ne bo
opravljena, je torej treba ugotoviti, kot je poudarila generalna
pravobranilka v točki 35 sklepnih predlogov, da je do spremembe
dejavnikov, ki so bili uporabljeni za določitev zneska navedenega
odbitka, prišlo po obračunu DDV. Davčna uprava tako v takšnih
okoliščinah lahko zahteva popravek DDV, ki ga je odbil davčni
zavezanec.
53 Te
ugotovitve ne more omajati okoliščina, da sam DDV, ki ga dolguje
dobavitelj, ni bil popravljen.
54 V zvezi s
tem je namreč treba spomniti, da v zvezi z obravnavo DDV, ki je bil
zaradi neobstoja obdavčljive transakcije neupravičeno zaračunan, iz
Direktive 2006/112 izhaja, da se vpletena gospodarska subjekta ne
obravnavata nujno enako. Po eni strani je namreč izdajatelj računa
DDV, ki je izkazan na tem računu, v skladu s členom 203 Direktive
2006/112 dolžan plačati, čeprav obdavčljiva transakcija ne obstaja.
Po drugi strani pa je uveljavljanje pravice naslovnika računa do
odbitka v skladu s členoma 63 in 167 te direktive omejeno le na
davke, ki ustrezajo transakciji, ki je predmet DDV (sodba z dne
31. januarja 2013 v zadevi LVK – 56, C-643/11,
točki 46 in 47).
55 V takem
primeru je spoštovanje načela davčne nevtralnosti zagotovljeno z
možnostjo – ki jo morajo določiti države članice – da se davek, ki
je bil na računu neupravičeno izkazan, popravi, če izdajatelj
računa dokaže, da je bil v dobri veri, ali pravočasno popolnoma
odpravi nevarnost izgube davčnih prihodkov (zgoraj navedena sodba
LVK – 56, točka 48).
56 Poleg tega,
kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 43 sklepnih
predlogov, dokler v okoliščinah, kakršne so te v zadevi v postopku
v glavni stvari, dobavitelj ne vrne predplačila, se davčna osnova
davka, ki ga mora ta plačati iz naslova prejema tega predplačila,
ne more zmanjšati na podlagi povezanih določb členov 65, 90 in 193
Direktive 2006/112 (glej v tem smislu, glede popravka davčne
osnove v primeru povračil, sodbo z dne 29. maja 2001 v
zadevi Freemans, C-86/99, Recueil, str. I-4167,
točka 35).
57 V teh
okoliščinah in brez poseganja v pravico davčnega zavezanca, da na
podlagi upoštevnih nacionalnih instrumentov od svojega dobavitelja
dobi povrnjeno predplačilo, plačano za dobavo blaga, ki nazadnje ni
bilo dobavljeno, okoliščina, da sam DDV, ki ga dolguje ta
dobavitelj, ni popravljen, ne vpliva na pravico davčne uprave, da
dobi vračilo DDV, ki ga je odbil ta davčni zavezanec zaradi plačila
predplačila v zvezi s to dobavo.
58 Ob
upoštevanju zgoraj navedenega je treba na zastavljena vprašanja
odgovoriti, da je treba člene 65, 90(1), 168(a), 185(1) in 193
Direktive 2006/112 razlagati tako, da se z njimi zahteva, da je
treba odbitek DDV, ki ga izvede naslovnik računa, ki je bil izdan
zaradi predplačila dobave blaga, popraviti, če v okoliščinah,
kakršne so te v zadevi v postopku v glavni stvari, ta dobava
nazadnje ni bila opravljena, in to tudi kadar je dobavitelj ostal
dolžan plačati ta davek in ni povrnil predplačila.
Stroški
59 Ker je ta
postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v
postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški
omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat)
razsodilo:
Člene 65, 90(1), 168(a), 185(1) in 193
Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o
skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako,
da se z njimi zahteva, da je treba odbitek davka na dodano
vrednost, ki ga izvede naslovnik računa, ki je bil izdan zaradi
predplačila dobave blaga, popraviti, če v okoliščinah, kakršne so
te v zadevi v postopku v glavni stvari, ta dobava nazadnje ni bila
opravljena, in to tudi kadar je dobavitelj ostal dolžan plačati ta
davek in ni povrnil predplačila.