EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (tretji
senat) v zadevi: C-471/15
Datum: 18.01.2017
V zadevi: Sjelle
Autogenbrug
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago
člena 311(1), točka 1, Direktive Sveta 2006/112/ES
z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na
dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Sjelle Autogenbrug
I/S in Skatteministeriet (ministrstvo za davke in trošarine,
Danska) glede uporabe ureditve, po kateri se pri prodaji delov
izrabljenih vozil, namenjenih za prodajo kot rezervni deli,
obdavčuje razlika v ceni.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2006/112
3 V
uvodni izjavi 51 Direktive 2006/112 je navedeno:
„Da se prepreči dvojna obdavčitev in
izkrivljanje konkurence med davčnimi zavezanci, je treba sprejeti
davčni sistem Skupnosti, ki se bo uporabljal za rabljeno blago,
umetniške predmete, starine in zbirke.“
4 Člen 1(2)
te direktive določa:
„Načelo skupnega sistema [davka na dodano
vrednost (DDV)] zajema uporabo splošnega davka na potrošnjo blaga
in storitev, ki je povsem sorazmeren s ceno blaga in storitev, ne
glede na število transakcij, ki so se v proizvodnem ali
distribucijskem procesu opravile pred fazo, v kateri se davek
obračuna.
Pri vsaki transakciji se DDV, izračunan na ceno
blaga ali storitev po stopnji, ki je predpisana za to blago ali za
te storitve, obračuna po odbitku zneska DDV, ki je neposredno
vključen v razne stroškovne komponente.
[…]“
5 Naslov XII
Direktive 2006/112, naslovljen „Posebne ureditve“, vsebuje
poglavje 4 z naslovom „Posebna ureditev za rabljeno blago,
umetniške predmete, zbirke in starine“, ki ga sestavljajo členi
od 311 do 343 te direktive.
6 Člen 311(1),
točki 1 in 5, navedene direktive določa:
„Za namene tega poglavja in brez vpliva na druge
določbe Skupnosti imajo posamezni izrazi naslednji
pomen:
1. ‚rabljeno
blago‘ pomeni premične stvari, ki so primerne za nadaljnjo uporabo
takšne kot so, ali po popravilu, razen umetniških predmetov, zbirk
ali starin in razen plemenitih kovin ali dragega kamenja, kot
določijo države članice;
[…]
5. ‚obdavčljivi
preprodajalec‘ pomeni vsakega davčnega zavezanca, ki v okviru svoje
ekonomske dejavnosti kupuje ali pridobiva za svoje podjetje ali
uvaža z namenom nadaljnje prodaje rabljeno blago in/ali umetniške
predmete, zbirke ali starine, ne glede na to, ali ta davčni
zavezanec deluje v svojem imenu ali za račun druge osebe v skladu s
pogodbo, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali
prodajo“.
7 Oddelek
2 poglavja 4, ki je umeščeno pod naslov XII Direktive
2006/112, je naslovljen „Posebna ureditev za obdavčljive
preprodajalce“ in med drugim vsebuje pododdelek 1, naslovljen
„Maržna ureditev“, v katerem so členi od 312 do 325 te
direktive.
8 Člen 312
navedene direktive določa:
„Pomen izrazov, uporabljenih v tem
pododdelku:
1. ,prodajna
cena‘ pomeni vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo
obdavčljivi preprodajalec prejel od pridobitelja ali tretje osebe,
vključno s subvencijami, neposredno povezanimi s transakcijo,
davki, dajatvami, prelevmani in taksami ter postranskimi stroški,
kot so provizije, stroški embaliranja, prevoza in zavarovanja, ki
jih obdavčljivi preprodajalec zaračuna pridobitelju, razen zneskov
iz člena 79;
2. ,nabavna
cena‘ pomeni vse, kar predstavlja plačilo, opredeljeno v
točki (1), ki ga je ali ga bo prejel dobavitelj od
obdavčljivega preprodajalca.“
9 Člen 313(1)
Direktive 2006/112 določa:
„Države članice za obdavčitev dobav rabljenega
blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih opravijo
obdavčljivi preprodajalci, uporabljajo posebno ureditev, po kateri
se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljiv preprodajalec
v skladu z določbami tega pododdelka.“
10 Člen 314
te direktive določa:
„Maržna ureditev se uporablja za dobave
rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih
opravi obdavčljivi preprodajalec, če mu to blago v Skupnosti dobavi
ena od naslednjih oseb:
(a) oseba, ki
ni davčni zavezanec;
[…]“
11 Člen 315
navedene direktive določa:
„Davčna osnova za dobave blaga iz člena 314
je razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec,
zmanjšana za znesek DDV, ki se nanaša na razliko v ceni.
Razlika v ceni obdavčljivega preprodajalca je
enaka razliki med prodajno ceno, ki jo zaračuna obdavčljivi
preprodajalec za blago, in nabavno ceno.“
12 Člen 318
Direktive 2006/112 določa:
„1. Zaradi
poenostavitve postopka obračunavanja davka in po posvetovanju z
odborom za DDV lahko za določene transakcije ali določene
kategorije obdavčljivih preprodajalcev države članice določijo, da
se davčna osnova za dobave blaga po maržni ureditvi določi za vsako
davčno obdobje, v katerem mora obdavčljivi preprodajalec predložiti
obračun DDV iz člena 250.
V primeru iz prvega pododstavka je davčna osnova
za dobavo blaga, za katerega se uporablja ista stopnja DDV, celotna
razlika, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec, zmanjšana za
znesek DDV, ki se nanaša na to razliko.
2. Celotna
razlika je enaka razliki med obema naslednjima zneskoma:
(a) skupnim
zneskom dobav blaga po maržni ureditvi, ki jih obdavčljivi
preprodajalec opravi v davčnem obdobju, na katerega se obračun
nanaša, tj. skupnim zneskom prodajnih cen;
(b) skupnim
zneskom nabav blaga iz člena 314, ki jih opravi obdavčljivi
preprodajalec v davčnem obdobju, na katerega se obračun nanaša, tj.
skupnim zneskom nabavnih cen.
3. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za
zagotovitev, da davčni zavezanci iz odstavka 1 ne uživajo
neupravičenih ugodnosti ali nimajo neupravičene izgube.“
Direktiva 2000/53/ES
13 V uvodni
izjavi 5 Direktive 2000/53/ES Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 18. septembra 2000 o izrabljenih vozilih (UL, posebna
izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 5,
str. 224) je navedeno eno od temeljnih načel, v skladu s
katerim naj bi se odpadki ponovno uporabili in predelali ter naj bi
imeli ponovna uporaba in recikliranje prednost. V uvodni
izjavi 14 te direktive je priznana potreba po spodbujanju
razvoja trga za reciklirane surovine.
14 Člen 3
Direktive 2000/53, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1
določa:
„Ta direktiva velja za vozila in izrabljena
vozila, vključno z njihovimi sestavnimi deli in surovinami. Brez
poseganja v tretji pododstavek člena 5(4) se to uporablja ne
glede na to, kako se je vozilo med uporabo vzdrževalo in
popravljalo, in ne glede na to, ali je opremljeno s sestavnimi
deli, ki jih je dobavil proizvajalec ali z drugimi sestavnimi deli,
ki se skladno z ustreznimi določbami Skupnosti ali nacionalnimi
določbami lahko vgradijo kot rezervni ali nadomestni
deli.“
Dansko pravo
15 Člen 69(1),
točka 1, in (3), ki je umeščen v poglavje 17,
naslovljeno „Posebna pravila za rabljeno blago, umetniške predmete,
zbirke in starine“, lov om merværdiafgift nr. 106 (zakon
št. 106 o davku na dodano vrednost) z dne 23. januarja
2013, v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v
glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o DDV), določa:
„(1) Podjetja,
ki za nadaljnjo prodajo kupujejo med drugim rabljeno blago,
umetniške predmete, zbirke in starine, ob nadaljnji prodaji plačajo
davek na zadevno blago v skladu s pravili iz tega poglavja. Uporaba
teh pravil je odvisna od tega, ali rabljeno blago dobavi podjetju
iz Danske ali podjetju iz druge države Evropske unije:
1. oseba, ki
ni davčni zavezanec;
[…]
(3) Rabljeno
blago pomeni premične stvari, ki so primerne za nadaljnjo uporabo
takšne, kot so, ali po popravilu, razen umetniških predmetov, zbirk
ali starin in razen plemenitih kovin ali kamenja. Prevozno
sredstvo, dobavljeno v drugo državo Evropske unije ali iz druge
države Evropske unije, se šteje za rabljeno blago, če ni zajeto z
opredelitvijo iz člena 11(6).“
16 V skladu s
pripravljalnim gradivom za zakon o DDV iz leta 1994
(Folketingstidende 1993-1994, priloga A, stolpec 4368), s
katerim so bila uvedena pravila o DDV za rabljeno blago, „[je]
namen predlaganih pravil […] izogniti se temu, da bi se celotni
davek za isto blago plačal dva- ali večkrat. To se na primer zgodi,
kadar trgovci od fizičnih oseb kupijo rabljeno blago za nadaljnjo
prodajo.“
17 Iz tega
pripravljalnega gradiva je razvidno, da pojem „rabljeno blago“ iz
člena 69(3) zakona o DDV pomeni „premične stvari, ki so
primerne za nadaljnjo uporabo takšne, kot so, ali po popravilu. To
pomeni, da mora premična stvar ohraniti svojo
identiteto.“
18 Davčna
uprava je v informativni okrožnici z dne 10. februarja 2006 v
zvezi z DDV na vozila za razrez navedla, da pravila o DDV za
rabljeno blago ne veljajo za nadaljnjo prodajo odstranjenih delov
od razstavljavca vozil, saj vozilo, predelano v odstranjene dele,
spremeni lastnosti.
Spor o glavni stvari in vprašanje za
predhodno odločanje
19 Sjelle
Autogenbrug je podjetje za recikliranje vozil, katerega glavna
dejavnost je trženje rabljenih avtomobilskih delov iz izrabljenih
vozil.
20 Dejavnost
družbe Sjelle Autogenbrug poleg tega vključuje odstranjevanje
onesnaževal in obdelavo odpadkov iz teh vozil, kar je predpogoj za
pridobitev pravice do odstranitve rezervnih delov. Nazadnje, manjši
del skupnega prometa podjetja izhaja iz prodaje odpadne kovine
(staro železo), ki ostane po obdelavi in odstranitvi avtomobilskih
delov.
21 Družba
Sjelle Autogenbrug izrabljena vozila kupuje od fizičnih oseb in
zavarovalnic. Niti fizične osebe niti zavarovalnice pri opravljenih
prodajah ne obračunajo DDV. Predložitveno sodišče je v odločbi
navedlo, da se vprašanje, ki ga postavlja Sodišču, nanaša le
opredelitev rabljenih delov, ki jih je družba Sjelle Autogenbrug
kupila od posameznikov.
22 Razrez
izrabljenega vozila da pravico do nadomestila za razrez, ki ga
ministrstvo za okolje izplača lastniku vozila, ki je bil nazadnje
vpisan v nacionalnem registru vozil. Namen te sheme je lastnike
spodbuditi, da poskrbijo za okolju prijazen razrez vozila. Od
leta 2014 so za prejetje nadomestila za razrez dolžni
poskrbeti lastniki teh vozil in ne več družba Sjelle
Autogenbrug.
23 Predložitveno
sodišče navaja, da ni na voljo elementov glede sestave nabavne cene
vozil ter zlasti glede določitve in vključitve vrednosti
avtomobilskih delov, odpadne kovine ter nadomestila za razrez,
namenjenega odstranjevanju onesnaževal in obdelavi odpadkov iz
vozil, v prodajno ceno.
24 Predložitveno
sodišče navaja, da družba Sjelle Autogenbrug DDV obračunava v
skladu s splošnimi pravili. 15. julija 2010 je danske davčne
organe zaprosila za sprejetje zavezujoče davčne odločbe o tem, da
se za njeno dejavnost nadaljnje prodaje rabljenih avtomobilskih
delov uporabi ureditev DDV za rabljeno blago, določena v
poglavju 17 zakona o DDV.
25 Družba
Sjelle Autogenbrug v skladu z zavezujočo davčno odločbo, ki ji jo
je uprava izdala 6. avgusta 2010, ni upravičena do uporabe
ureditve, po kateri se obdavčuje razlika v ceni iz prodaje
rabljenega blaga, ker naj zadevni avtomobilski deli ne bi spadali
pod pojem „rabljeno blago“ v smislu zakonodaje, ki se
uporabi.
26 Landsskatteretten
(davčno sodišče, Danska) je to odločbo potrdilo s sodbo z dne
12. decembra 2011. Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari
je zoper to sodbo vložila pritožbo pri predložitvenem
sodišču.
27 V teh
okoliščinah je Vestre Landsret (pritožbeno sodišče zahodne regije,
Danska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje
predložilo to vprašanje:
„Ali je mogoče v okoliščinah te zadeve dele iz
izrabljenih vozil, ki jih podjetje za ponovno uporabo vozil, ki je
zavezanec za DDV, odstrani iz vozila, da bi jih prodalo naprej kot
rezervne dele, šteti za rabljeno blago v smislu člena 311(1)
Direktive [2006/112]?“
Vprašanje za predhodno
odločanje
28 Predložitveno
sodišče z vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali
je treba člen 311(1), točka 1, Direktive 2006/112
razlagati tako, da rabljeni deli iz izrabljenih vozil, ki jih je
podjetje za ponovno uporabo vozil pridobilo od posameznika in ki so
namenjeni za prodajo kot rezervni deli, pomenijo „rabljeno blago“ v
smislu te določbe, zaradi česar bi se za dobavo takih delov, ki jo
opravi obdavčljivi preprodajalec, uporabila maržna
ureditev.
29 V zvezi s
tem je treba opozoriti, da je treba pri določitvi področja uporabe
določbe prava Unije upoštevati hkrati njeno besedilo, njen cilj in
njen kontekst (sodba z dne 3. marca 2011, Auto Nikolovi,
C-203/10, EU:C:2011:118, točka 41 in navedena sodna
praksa).
30 V
obravnavanem primeru člen 311(1), točka 1, Direktive
2006/112 določa, da „rabljeno blago“ pomeni „premične stvari, ki so
primerne za nadaljnjo uporabo takšne kot so, ali po
popravilu“.
31 Ugotoviti je
treba, da iz te določbe ni razvidno, da bi pojem „rabljeno blago“ v
smislu navedene določbe izključeval premične stvari, ki so primerne
za nadaljnjo uporabo takšne kot so, ali po popravilu, in ki
izhajajo iz drugega blaga, katerega sestavni del so bile. Namreč
okoliščina, da je rabljeno blago, ki je sestavni del drugega blaga,
ločeno od tega blaga, ne ovrže opredelitve odstranjenega blaga kot
„rabljenega blaga“, če je primerno za nadaljnjo uporabo „takšno,
kot je, ali po popravilu“.
32 Poleg tega
opredelitev „rabljenega blaga“ zahteva le, da je rabljeno blago
ohranilo funkcionalnosti, ki jih je imelo, ko je bilo novo, in da
je zato primerno za nadaljnjo uporabo takšno, kot je, ali po
popravilu.
33 To velja za
avtomobilske dele, odstranjene iz izrabljenega vozila, ker tudi po
ločitvi od tega vozila ohranijo funkcionalnosti, ki so jih imeli,
ko so bili novi, in so tako primerni za nadaljnjo uporabo v enake
namene.
34 Ta razlaga
je poleg tega v skladu s temeljnim načelom, zapisanim v uvodni
izjavi 5 Direktive 2000/53, v skladu s katerim je treba
avtomobilske odpadke – med katerimi so sestavni deli in
materiali izrabljenih vozil – ponovno uporabiti in
predelati.
35 Argumentacija
danske vlade, da opredelitev „rabljenega blaga“ v smislu
člena 311(1), točka 1, Direktive 2006/112, predpostavlja
istovetnost kupljenega in prodanega blaga, kar naj ne bi veljalo v
primeru nakupa dokončanega vozila in nadaljnje prodaje rezervnih
delov, odstranjenih s tega vozila, ne more ovreči take razlage. Ta
vlada meni, da so bili odstranjeni deli izrabljenega vozila
proizvedeni pri ravnanju z avtomobilskimi odpadki. Zato naj ne bi
ohranili njihove istovetnosti med časom, ko jih je podjetje
nabavilo kot dele izrabljenega vozila, in časom, ko so bili prodani
kot odstranjeni deli.
36 Vendar je
treba ugotoviti, da je vozilo sestavljeno iz skupka delov, ki so
bili sestavljeni in ki jih je mogoče odstraniti in prodati naprej
take kot so, ali po popravilu.
37 V teh
okoliščinah je treba dele, ki izhajajo iz izrabljenih vozil, šteti
za „rabljeno blago“ v smislu člena 311(1), točka 1,
Direktive 2006/112, zaradi česar se za dobavo takih delov, ki jo
opravi obdavčljivi preprodajalec, v skladu s členom 313(1) te
direktive uporabi maržna ureditev.
38 V zvezi s
tem je treba glede maržne ureditve spomniti, da je v skladu s
členom 315, drugi odstavek, Direktive 2006/112 razlika v ceni
obdavčljivega preprodajalca enaka razliki med prodajno ceno, ki jo
zaračuna obdavčljivi preprodajalec za blago, in nabavno
ceno.
39 Neuporaba te
ureditve za rezervne dele, odstranjene iz izrabljenih vozil,
kupljenih od posameznikov, bi bila v nasprotju s ciljem posebne
maržne ureditve, katere namen je, kot je razvidno iz uvodne
izjave 51 Direktive 2006/112, preprečitev dvojnega
obdavčevanja in izkrivljanja konkurence med davčnimi zavezanci na
področju rabljenega blaga (glej v tem smislu sodbe z dne
1. aprila 2004, Stenholmen, C-320/02, EU:C:2004:213,
točka 25; z dne 8. decembra 2005, Jyske Finans, C-280/04,
EU:C:2005:753, točka 37, in z dne 3. marca 2011, Auto
Nikolovi, C-203/10, EU:C:2011:118, točka 47).
40 Obveznost
plačila DDV za transakcije dobave takih rezervnih delov, ki jih
izvrši obdavčljivi preprodajalec, bi namreč povzročila dvojno
obdavčitev, prvič, ker se pri prodajni ceni navedenih delov nujno
že upošteva vstopni DDV, ki ga je pri nakupu vozila plačala oseba
iz člena 314(a) Direktive 2006/112, in drugič, ker ne ta oseba
ne obdavčljivi preprodajalec nista mogla odbiti tega zneska (glej
sodbo z dne 3. marca 2011, Auto Nikolovi, C-203/10,
EU:C:2011:118, točka 48 in navedena sodna praksa).
41 Danska in
grška vlada sicer opozarjata na morebitne težave pri določitvi
davčne osnove za razliko v ceni v skladu s členom 315
Direktive 2006/112 in zlasti nabavne cene vsakega od odstranjenih
delov.
42 Vendar
morebitne praktične težave pri uporabi maržne ureditve ne morejo
upravičiti izključitve nekaterih kategorij obdavčljivih
preprodajalcev iz te ureditve, saj možnost take izključitve ni
določena ne v členu 313 ne v nobeni drugi določbi Direktive
2006/112.
43 Poleg tega
mora biti davčna osnova, določena v skladu z maržno ureditvijo,
razvidna iz obračuna, ki omogoča preveritev, ali so vsi pogoji za
uporabo te ureditve izpolnjeni.
44 Poleg tega
je treba spomniti, da lahko države članice zaradi poenostavitve
postopka obračunavanja davka in po posvetovanju z odborom za DDV za
določene transakcije ali določene kategorije obdavčljivih
preprodajalcev določijo, da je davčna osnova za dobave blaga po
maržni ureditvi, za katero se uporablja enaka stopnja DDV, celotna
razlika v ceni, kot je opredeljena v členu 318 Direktive
2006/112.
45 Glede na vse
zgoraj navedene premisleke je treba predložitvenemu sodišču
odgovoriti, da je treba člen 311(1), točka 1, Direktive
2006/112 razlagati tako, da rabljeni deli iz izrabljenih vozil, ki
jih je podjetje za ponovno uporabo vozil pridobilo od posameznika
in ki so namenjeni za prodajo kot rezervni deli, pomenijo „rabljeno
blago“ v smislu te določbe, zaradi česar se za dobavo takih delov,
ki jo opravi obdavčljivi preprodajalec, uporabi maržna
ureditev.
Stroški
46 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški
omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat)
razsodilo:
Člen 311(1), točka 1, Direktive Sveta
2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu
davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da rabljeni deli
iz izrabljenih vozil, ki jih je podjetje za ponovno uporabo vozil
pridobilo od posameznika in ki so namenjeni za prodajo kot rezervni
deli, pomenijo „rabljeno blago“ v smislu te določbe, zaradi česar
se za dobavo takih delov, ki jo opravi obdavčljivi preprodajalec,
uporabi maržna ureditev.