EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (osmi
senat) v zadevi: C-365/22
Datum: 17.05.2023
V zadevi:
IT
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago
člena 311(1), točka 1, Direktive Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost
(UL 2006, L 347, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o
DDV).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med IT in État belge
(Belgijska država), ker je belgijska davčna uprava zavrnila uporabo
maržne ureditve za nekatere prodaje vozil, ki jih je opravil
IT.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 311(1)
Direktive o DDV določa:
„Za namene tega poglavja in brez vpliva na druge
določbe Skupnosti imajo posamezni izrazi naslednji
pomen:
(1) ‚rabljeno
blago‘ pomeni premične stvari, ki so primerne za nadaljnjo uporabo
takšne[,] kot so, ali po popravilu, razen umetniških predmetov,
zbirk ali starin in razen plemenitih kovin ali dragega kamenja, kot
določijo države članice;
[…]
(5) ‚obdavčljivi
preprodajalec‘ pomeni vsakega davčnega zavezanca, ki v okviru svoje
ekonomske dejavnosti kupuje ali pridobiva za svoje podjetje ali
uvaža z namenom nadaljnje prodaje rabljeno blago in/ali umetniške
predmete, zbirke ali starine, ne glede na to, ali ta davčni
zavezanec deluje v svojem imenu ali za račun druge osebe v skladu s
pogodbo, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali
prodajo;
[…]“
4 Člen 313(1)
Direktive o DDV določa:
„Države članice za obdavčitev dobav rabljenega
blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih opravijo
obdavčljivi preprodajalci, uporabljajo posebno ureditev, po kateri
se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljiv preprodajalec
v skladu z določbami tega pododdelka.“
5 Člen 314
Direktive o DDV določa:
„Maržna ureditev se uporablja za dobave
rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih
opravi obdavčljivi preprodajalec, če mu to blago v Skupnosti dobavi
ena od naslednjih oseb:
(a) oseba, ki
ni davčni zavezanec;
(b) drug
davčni zavezanec, kolikor je dobava blaga, ki jo opravi ta drug
davčni zavezanec, oproščena v skladu s členom 136;
(c) drug
davčni zavezanec, kolikor dobava blaga, ki jo opravi ta drug davčni
zavezanec, izpolnjuje pogoje za oprostitev za mala podjetja iz
členov 282 do 292 in vključuje osnovna sredstva;
(d) drug
obdavčljiv preprodajalec, kolikor je bila dobava blaga, ki jo
opravi ta drug obdavčljiv preprodajalec, obdavčena z [davkom na
dodano vrednost (DDV)] po tej maržni ureditvi.“
6 Člen 315
Direktive o DDV določa:
„Davčna osnova za dobave blaga iz člena 314
je razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec,
zmanjšana za znesek DDV, ki se nanaša na razliko v ceni.
Razlika v ceni obdavčljivega preprodajalca je
enaka razliki med prodajno ceno, ki jo zaračuna obdavčljivi
preprodajalec za blago, in nabavno ceno.“
Belgijsko pravo
7 S
členom 58(4) code de la taxe sur la valeur ajoutée (zakonik o
davku na dodano vrednost) in členom 1 arrêté royal no 53, du
23 décembre 1994, relatif au régime particulier d’imposition de la
marge bénéficiaire applicable aux biens d’occasion, objets d’art,
de collection ou d’antiquité (kraljevi odlok št. 53 z dne
23. decembra 1994 o posebni ureditvi obdavčitve razlike v ceni
za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke ali starine) sta v
belgijsko pravo prenesena člena 311 in 313 Direktive o
DDV.
Spor o glavni stvari in vprašanje za
predhodno odločanje
8 Od
1. oktobra 2013 je IT za namene DDV identificiran za poklicno
dejavnost prodaje rabljenih vozil in razbitin. V okviru te
dejavnosti zlasti pri zavarovalnicah kupuje nevozna vozila –
torej taka, ki so popolnoma uničena – nato pa jih prodaja
naprej tretjim osebam kot razbitine ali „za dele“.
9 Leta
2015 je bil pri IT opravljen nadzor, na podlagi katerega je bilo
izdano obvestilo o popravku zaradi kršitev pravil o odbitku DDV in
maržne ureditve. Davčna uprava se je na podlagi nacionalnih določb,
s katerimi sta prenesena člena 311 in 313 Direktive o
DDV, odločila, da iz maržne ureditve izvzame račune, na katerih je
naveden izraz „vozila, prodana za dele“, in tiste, ki so se
nanašali na razbitine.
10 IT je zoper
to odločbo vložil sodno pravno sredstvo, v katerem je s
sklicevanjem na sodbo Sodišča z dne 18. januarja 2017, Sjelle
Autogenbrug (C-471/15, EU:C:2017:20), zlasti trdil, da so vozila,
ki se prodajajo „za dele“, po naravi „rabljeno blago“ v smislu
člena 311(1), točka 1, Direktive o DDV.
11 Cour d’appel
de Liège (pritožbeno sodišče v Liègeu, Belgija) je s sodbo z dne
1. marca 2019 zahtevke IT zavrnilo. Navedlo je, da se sodba z
dne 18. januarja 2017, Sjelle Autogenbrug (C-471/15,
EU:C:2017:20), ne nanaša na vozila, ki se prodajo naprej „za dele“,
ne da bi bili ti deli kakor koli ločeni – za kar gre v
obravnavani zadevi – ampak na dele, ki jih je sam obdavčljivi
preprodajalec odstranil iz izrabljenih vozil in jih kot take prodal
naprej. Navedeno sodišče je nato menilo, da je treba preveriti, ali
so vozila iz postopka v glavni stvari ohranila funkcionalnosti, ki
so jih imela kot nova, tako da jih je mogoče ponovno uporabiti
takšna, kot so, ali po popravilu, in ali jih je zato mogoče
opredeliti kot „rabljeno blago“ v smislu člena 311(1),
točka 1, Direktive o DDV.
12 Navedeno
sodišče je ocenilo, na eni strani, da to očitno ne velja za vozila,
ki jih je IT prodal „za dele“, saj navedba „za dele“ objektivno
potrjuje, da teh vozil načeloma ni več mogoče ponovno uporabiti
takih, kot so, in da je treba upoštevati objektivne okoliščine, v
katerih je bila opravljena nadaljnja prodaja. Na drugi strani je
menilo, da vozil, ki so zgolj razbitine, prav tako ni mogoče
opredeliti kot „rabljeno blago“, ker jih ni mogoče ponovno
uporabiti tako, da bi ohranila značilnosti, ki so jih imela, ko so
bila nova, saj se lahko uporabljajo samo še zaradi unovčitve
nekaterih svojih sestavnih delov in materialov.
13 IT je zoper
sodbo pritožbenega sodišča vložil pritožbo pri Cour de cassation
(kasacijsko sodišče, Belgija), ki je predložitveno sodišče, to pa
se sprašuje, ali je razlaga člena 311(1), točka 1,
Direktive o DDV, ki jo je podalo pritožbeno sodišče,
pravilna.
14 V teh
okoliščinah je Cour de cassation (kasacijsko sodišče) prekinilo
odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to
vprašanje:
„Ali je treba člen 311(1), točka 1,
[Direktive o DDV] razlagati tako, da izrabljena motorna vozila, ki
jih podjetje, ki prodaja rabljena vozila in razbitine, kupi od oseb
iz člena 314 te direktive in so namenjena prodaji ,za dele‘,
ne da bi bili deli teh vozil iz njih odstranjeni, pomenijo rabljeno
blago v smislu te določbe?“
Vprašanje za predhodno
odločanje
15 Predložitveno
sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba
člen 311(1), točka 1, Direktive o DDV razlagati tako, da
motorna vozila, ki so dokončno izrabljena in ki jih podjetje kupi
od oseb iz člena 314 Direktive o DDV ter so namenjena prodaji
„za dele“, ne da bi bili deli teh vozil iz njih odstranjeni,
pomenijo rabljeno blago v smislu prve od teh določb.
16 Najprej je
treba pojasniti, da tako iz dejanskega stanja kot iz postavljenega
vprašanja izhaja, da so vozila, ki jih je kupil IT, nevozna vozila,
torej taka, ki so popolnoma uničena, in da so zato dokončno
izrabljena. V teh okoliščinah in kot izhaja tudi iz predložitvene
odločbe, je mogoče ta vozila prodati naprej le kot razbitine ali za
poznejšo uporabo njihovih sestavnih delov („prodaja naprej za
dele“), ne pa za ponovno uporabo takšnih, kot so, ali za popravilo,
pri čemer je pojasnjeno, da se vprašanje, ki ga je postavilo
predložitveno sodišče, nanaša samo na primer prodaje naprej za
dele.
17 Ob
upoštevanju te uvodne ugotovitve je treba opozoriti, da v skladu s
členom 311(1), točka 1, Direktive o DDV „rabljeno blago“
pomeni „premične stvari, ki so primerne za nadaljnjo uporabo
takšne[,] kot so, ali po popravilu“.
18 V zvezi s
tem je Sodišče ocenilo, da ta pojem zajema premične stvari, ki so
primerne za nadaljnjo uporabo takšne, kot so, ali po popravilu in
ki izhajajo iz drugega blaga, katerega sestavni del so bile, ter da
opredelitev „rabljenega blaga“ zahteva le, da je rabljeno blago
ohranilo funkcionalnosti, ki jih je imelo, ko je bilo novo, in da
je zato primerno za nadaljnjo uporabo takšno, kot je, ali po
popravilu (glej zlasti sodbo z dne 18. januarja 2017, Sjelle
Autogenbrug, C-471/15, EU:C:2017:20, točki 31
in 32).
19 Poleg tega
je Sodišče prav tako navedlo, da uporaba maržne ureditve ne
predpostavlja nujno istovetnosti kupljenega in prodanega blaga.
Sodišče je zlasti potrdilo, da se ta ureditev uporablja za
nadaljnjo prodajo delov, ki jih sam davčni zavezanec odstrani iz
izrabljenega vozila, ki ga je kupil, ker je motorno vozilo
sestavljeno iz skupka delov, ki so bili sestavljeni ter ki jih je
mogoče odstraniti in prodati naprej take, kot so, ali po popravilu
(glej zlasti sodbo z dne 18. januarja 2017, Sjelle
Autogenbrug, C-471/15, EU:C:2017:20, točki 36
in 37).
20 Res je, da
je – drugače kot v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj
navedena sodba – za postopek v glavni stvari značilno dejstvo,
da obdavčljivi preprodajalec delov dokončno izrabljenega vozila, ki
ga je kupil, ni odstranil z namenom, da bi jih sam prodal, ampak je
vozilo takšno, kot je, prodal naprej „za dele“, in sicer da bi se
deli tega vozila pozneje uporabljali kot odstranjeni
deli.
21 Vendar, kot
Evropska komisija v bistvu navaja v pisnem stališču, na podlagi te
razlike ni mogoče sklepati, da razlogovanja Sodišča v sodbi z dne
18. januarja 2017, Sjelle Autogenbrug (C-471/15,
EU:C:2017:20), ni mogoče prenesti na položaj, kakršen je ta v
postopku v glavni stvari.
22 Upoštevati
je namreč treba dejstvo, navedeno v točki 16 te sodbe, da so
vozila, ki jih kupi obdavčljivi preprodajalec, kakršen je IT,
dokončno izrabljena in jih torej ni mogoče prodati naprej, da bi se
ponovno uporabila takšna, kot so, ali popravljena. Ker sámo vozilo
kot premična stvar takšno, kot je, ali po popravilu v smislu
člena 311(1), točka 1, Direktive o DDV po naravi stvari
ni primerno za nadaljnjo uporabo, se je treba za ugotovitev, ali se
to vozilo lahko šteje za rabljeno blago in je tako upravičeno do
maržne ureditve, osredotočiti zgolj na tiste dele tega vozila, ki
so primerni za to, da jih obdavčljivi preprodajalec v okviru take
nadaljnje prodaje proda naprej drugim osebam.
23 Razlaga, s
katero se dopušča, da se za dokončno izrabljeno vozilo – kot
rabljeno blago – uporablja maržna ureditev, ker je nekatere
njegove sestavne dele mogoče ponovno uporabiti, je v skladu s
ciljem te ureditve, ki je – kot to izhaja iz uvodne
izjave 51 Direktive o DDV – preprečitev zlasti dvojne
obdavčitve, ki je lahko posledica okoliščine, prvič, da se pri
prodajni ceni teh sestavnih delov že upošteva vstopni DDV, ki ga je
pri nakupu vozila plačala oseba iz člena 314 te direktive, in
drugič, da niti ta oseba niti obdavčljivi preprodajalec tega zneska
nista mogla odbiti (glej v tem smislu sodbo z dne 18. januarja
2017, Sjelle Autogenbrug, C-471/15, EU:C:2017:20, točki 39
in 40 ter navedena sodna praksa).
24 V
obravnavani zadevi se bo moralo predložitveno sodišče – da bi
preverilo, ali se lahko za vozila, ki jih je IT prodal naprej,
uporablja maržna ureditev – prepričati, da so v skladu s sodno
prakso, na katero je opozorjeno v točki 18 te sodbe, ta vozila
še vedno vsebovala sestavne dele, ki so ohranili funkcionalnosti,
ki so jih imeli, ko so bili novi, tako da jih je mogoče ponovno
uporabiti takšne, kot so, ali po popravilu.
25 Predložitveno
sodišče bo moralo poleg tega preveriti, ali navedena vozila
dejansko niso bila prodana z namenom, da se preprosto uničijo ali
predelajo v drug predmet. Vozilo, katerega sestavnih delov, ki so
ohranili funkcionalnosti, ki so jih imeli, ko so bili novi, kupec
ne bi odstranil, da bi bili ponovno uporabljeni takšni, kot so, ali
po popravilu, namreč ne bi ostalo v gospodarskem krogotoku, ki je
bil njegov, in zato se zanj maržna ureditev ne bi mogla uporabiti
(glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2018, E LATS,
C-154/17, EU:C:2018:560, točka 34).
26 V okviru
tega preverjanja bo moralo predložitveno sodišče upoštevati vse
objektivne okoliščine, v katerih je bila opravljena nadaljnja
prodaja. Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, so namreč pojmi,
uporabljeni v Direktivi o DDV, objektivni ter se uporabljajo
neodvisno od ciljev in rezultatov zadevnih transakcij (sodba z dne
11. julija 2018, E LATS, C-154/17, EU:C:2018:560,
točka 35 in navedena sodna praksa).
27 Čeprav je
upoštevanje namena davčnega zavezanca, ki sodeluje pri transakciji,
razen v izjemnih primerih, v nasprotju s cilji skupnega sistema
DDV, pa bo lahko predložitveno sodišče upoštevalo objektivne
elemente, kot so videz in stanje vozil, predmet pogodbe, vrednost,
po kateri so bila ta vozila prodana, način izdajanja računov ali
celo gospodarska dejavnost osebe, ki je navedena vozila kupila
(glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2018, E LATS,
C-154/17, EU:C:2018:560, točki 36 in 37 ter navedena
sodna praksa).
28 Glede na
zgoraj navedene razloge je treba na postavljeno vprašanje
odgovoriti, da je treba člen 311(1), točka 1, Direktive o
DDV razlagati tako, da dokončno izrabljena motorna vozila, ki jih
podjetje kupi od oseb iz člena 314 te direktive in so
namenjena prodaji „za dele“, ne da bi bili deli teh vozil iz njih
odstranjeni, pomenijo rabljeno blago v smislu člena 311(1),
točka 1, navedene direktive, kadar, prvič, še vedno vsebujejo
dele, ki so ohranili funkcionalnosti, ki so jih imeli, ko so bili
novi, tako da jih je mogoče ponovno uporabiti takšne, kot so, ali
po popravilu, in drugič, je dokazano, da so ta vozila ostala v
svojem gospodarskem krogotoku zaradi take ponovne uporabe
delov.
Stroški
29 Ker je ta
postopek za stranki iz postopka v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat)
razsodilo:
Člen 311(1), točka 1, Direktive Sveta
2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na
dodano vrednost je treba razlagati tako, da dokončno izrabljena
motorna vozila, ki jih podjetje kupi od oseb iz člena 314 te
direktive in so namenjena prodaji „za dele“, ne da bi bili deli teh
vozil iz njih odstranjeni, pomenijo rabljeno blago v smislu
člena 311(1), točka 1, navedene direktive, kadar, prvič,
še vedno vsebujejo dele, ki so ohranili funkcionalnosti, ki so jih
imeli, ko so bili novi, tako da jih je mogoče ponovno uporabiti
takšne, kot so, ali po popravilu, in drugič, je dokazano, da so ta
vozila ostala v svojem gospodarskem krogotoku zaradi take ponovne
uporabe delov.