www.davkoplacevalci.com

Bilans.siB DoberRacunovodja.siDR DDVpoznavalec.siDDV Superdavki.comSD

krpan in druščina

postani član

PRAVICA DO ODBITKA DDV – Formalno pomanjkljivi računi (22.02.2022)

<!DOCTYPE html PUBLIC "-//W3C//DTD XHTML 1.0 Strict//EN"
    "http://www.w3.org/TR/xhtml1/DTD/xhtml1-strict.dtd">
<html xmlns="http://www.w3.org/1999/xhtml">
<head>
<meta http-equiv="Content-Type" content=
"text/html; charset=utf-8" />
<meta name="Generator" content="Microsoft Word 14 (filtered)" />
<title>REPUBLIKA SLOVENIJA</title>

<style type="text/css">
/*<![CDATA[*/

/*]]>*/
</style>
</head>
<body lang="SL" xml:lang="SL">
<div class="WordSection1">
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-size:14.0pt;font-family:"Arial","sans-serif";color:black'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>REPUBLIKA
SLOVENIJA</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>UPRAVNO
SODIŠČE</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-family:"Arial","sans-serif";color:black'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>Sodba
Upr. sodišča, številka: I U 1110/2020-25</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>Datum:
23.02.2021</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>JEDRO:</span></b></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>V ponovljenem
postopku je prvostopenjski organ pravilno presojal vsak sporni
račun posebej. Pri tem pa ni upošteval materialnopravnih stališč
novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in sicer, da je potrebno
presojati račun skupaj s spremljajočo dokumentacijo. Namen navedb,
ki jih mora obvezno vsebovati račun, je omogočiti davčnim organom
nadzor nad tem, ali je bil plačan dolgovani davek in nadzor nad
pravico do odbitka DDV. Pravico do odbitka pa je mogoče
uveljavljati tudi, če ima račun formalne pomanjkljivosti, saj
skladno s prakso SEU davčni organ ne more zavrniti pravice do
odbitka le zato, ker račun ne izpolnjuje pogojev, določenih v členu
226 Direktive o DDV, če ima davčni organ sicer vse podatke za to,
da preveri, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji v zvezi s to
pravico. V primeru formalnih pomanjkljivosti računov je potrebno
presoditi vsebino vsakega računa posebej (in vseh skupaj) v
povezavi s spremljajočo dokumentacijo, ki jo je tožnik predložil in
šele na tej podlagi lahko davčni organ napravi zaključek o
izpolnjevanju pogojev za odbitek DDV. Dokazno breme pa je na
davčnem zavezancu.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>IZREK:</span></b></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>I. Tožbi se ugodi,
odločba Davčnega urada Celje DT 0610-552/2008-91 (04-220-01,08)PP z
dne 6. 6. 2014 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni
postopek.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>II. Tožena stranka
je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku
1.796,69 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega
roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Predmet spora:</span></b></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>1. Z izpodbijano
odločbo je Davčni urad Celje (v nadaljevanju prvostopenjski,
davčni, tudi finančni organ) tožniku dodatno odmeril davek na
dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 98.399,00 EUR za
davčno obdobje od januarja do vključno oktobra 2008 s pripadajočimi
obrestmi v znesku 4.764,89 EUR (točka I izreka). Ugotovil je, da so
bile obveznosti v skupnem znesku 103.162,89 EUR pod točko I izreka
te odločbe poravnane s plačili, kot jih navaja (točka II izreka).
Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka. Stroški postopka,
ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega (točka III
izreka).</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>2. Iz obrazložitve
izpodbijane odločbe izhaja, da gre za postopek na podlagi napotkov
iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 527/2017-8 z dne 2. 7. 2013, v
kateri je sodišče navedlo, da ne more biti ključen razlog za
zavrnitev pravice do odbitka DDV, da tožnik v postopku ni uspel
dokazati, da izdajatelji obravnavanih računov dejansko niso
opravili storitev, zaračunanih s temi računi oziroma, da navedene
družbe, izdajateljice navedenih računov, niso imele zaposlenih, ali
pa niso imele veljavne identifikacijske številke za DDV. V primeru
dvoma, kdo je opravil določeno storitev, zaračunano z obravnavanimi
računi, pa davčni organ lahko preveri, ali je ni morda opravil
prejemnik računa sam. Če se to potrdi, je prejemnik računa brez
dvoma tudi vedel, da sodeluje pri davčni goljufiji. V primeru
očitkov, da obravnavani računi ne vsebujejo zakonsko predpisanih
elementov iz 82. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v
nadaljevanju ZDDV-1), pa je potrebno presojo opraviti za vsak
posamezen račun posebej. Ob predpostavki, da so bile storitve
opravljene s pomočjo drugih gospodarskih subjektov (podizvajalcev),
pa je ključnega pomena presoja objektivnih okoliščin na strani
tožnika glede tožnikovega subjektivnega elementa. V primeru, da se
izkaže, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so
transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do
odbitka DDD, povezane z goljufijo izdajateljev predmetnih računov,
pa mu že iz tega razloga ne gre pravica do odbitka DDV.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>3. Davčni organ je
presojal vsebino računov izdajateljev: družbe A. d.o.o. (11
računov), B. d.o.o. (3 računi), C. d.o.o. (4 računi) in D. d.o.o.
(2 računa) - (v nadaljevanju tudi sporni računi) in predloženo
dokumentacijo, na podlagi katere je tožnik za davčno obdobje od
januarja do vključno oktobra 2008 uveljavljal pravico do odbitka
vstopnega DDV. Predmet teh računov so bile storitve čiščenja,
polaganje optičnih kablov in gradbene storitve na različnih
objektih. Davčni organ je ugotovil, da družba A. d.o.o. ni
zavezanec za DDV. V vseh primerih pa gre za družbe tipa „missing
trader“ oziroma za „neplačujoče gospodarske subjekte“ v smislu
Uredbe Komisije ES 1925/2004. Računi izdajatelja družbe A. d.o.o.:
02/08, 313/08, 323/08, 363/08, 382/08 in 403/08, računi izdajatelja
družbe B. d.o.o.: 209 in 216 ter račun 12 izdajatelja družbe C.
d.o.o. ne vsebujejo zakonsko predpisanih elementov iz 82. člena
ZDDV-1 (navedbe količine in vrste dobavljenega blaga oziroma
navedbe obsega in vrste opravljenih storitev, niso navedne
nepremičnine, na katere se storitve nanašajo, ni naveden kraj
izvedbe storitev) in po povedanem niso formalno popolni. Do računov
izdajatelja družbe A. se je davčni organ opredelil na straneh 15 do
52, do računov družbe B. d.o.o. na straneh 75 do 93, do računov
družbe C. d.o.o. na straneh 93 do 116, do računov družbe D. d.o.o.
pa na straneh 116 do 119 obrazložitve izpodbijane
odločbe.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>4. Iz obrazložitve
izpodbijane odločbe izhaja tudi ugotovitev, da storitve, ki jih je
zaračunala družba A. d.o.o. z računi: 03/08, 313/08, 318/08 in
382/08, storitve, ki jih je zaračunala družba C. d.o.o. z računom
16 ter storitve, ki jih je opravila družba B. d.o.o in jih
zaračunala z računom 209, dejansko niso bile opravljene, kar davčni
organ obrazloži. Podan je tudi tožnikov subjektivni element zaradi
objektivnih okoliščin, ki jih navaja. Glede na ugotovljena
objektivna dejstva, ki so navedena pri analizi posameznega
obravnavanega računa, davčni organ ugotavlja, da je tožnik vedel
ali bi vsaj moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so
povezane z goljufijo izdajateljev obravnavanih računov. Davčni
organ ugotavlja naslednje objektivne okoliščine: tožnik je v stik z
navedenimi družbami prišel tako, da sta k njemu prišli dve osebi
oz. preko E.. Posle je sklepal brez osnovnih informacij, brez
vzpostavljenega stalnega kontakta z odgovornimi osebami družbe
(tožnik se ne spomni priimkov oseb, s katerimi je sodeloval, ne
spomni se imena vodje delavcev, nima telefonske številke), kar je
neobičajen način poslovanja. Nekatera dela je tožnik naročal kar po
telefonu. Pri nekaterih poslih, ki jih navaja, tožnik ni izkazane
ekonomske logike (npr. za nekatera dela je imel več stroškov, kot
je za njih zaračunal). Časovni potek izdajanja nekaterih računov,
ki jih davčni organ navaja, ni logičen. Podatki na izdanih računov
in na spremljajočih gradbenih dnevnikih se ne ujemajo, kar davčni
organ pojasni. Obstajajo tudi dvojni računi z isto zaporedno
številko in različnimi podatki (tabela na stani 15 in 16
obrazložitve izpodbijane odločbe). Iz pogodb o poslovnem
sodelovanju, ki jih je tožnik sklepal z navedenimi družbami, izhaja
zelo splošen opis del, brez navedbe cene. Iz pogodb ni razvidno za
kakšne storitve konkretno gre. Računi, izdani na podlagi teh
pogodb, so pomanjkljivi. Tožnikovo poslovanje z navedenimi družbami
odstopa od običajnega poslovanja tožnika z drugimi gospodarskimi
subjekti npr.: F. d.d., G. d.o.o. in H. d.d., kar pojasni. Davčni
organ je tudi upošteval, da je tožnik nekatere obravnavane posle
opravljal skupaj s povezano osebo I.I. s.p., ter da v tovrstnih
razmerjih ekonomska logika ni bila vedno razlog za sklenitev in
izvedbo posla. Družba A. d.o.o. v obravnavanem obdobju ni imela
veljavne ID številke za DDV. Potrdilo o ID za DDV za navedeno
družbo je v dveh jezikih in se že oblikovno razlikuje od običajnih
potrdil, kar bi moralo pri tožniku vzbuditi dvom v verodostojnost
tega potrdila. Glede na navedeno davčni organ tožniku očita, da pri
svojem poslovanju ni izkazal potrebne skrbnosti in da so na strani
tožnika podane takšne objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da
je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri poslih, ki
pomenijo davčno goljufijo. Zaradi predhodno navedenih
pomanjkljivosti davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka
vstopnega DDV, ki ga je uveljavljal na podlagi 62. člena, 63. člena
ter četrtega odstavka 67. člena ZDDV-1. Obračun davčne obveznosti
je razviden na straneh 120 do 122, obračun obresti pa je razviden
na stani 122 obrazložitve izpodbijane odločbe.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>5. Pritožbeni organ
je tožnikovo pritožbo zavrnil. Neutemeljen in neizkazan je tožnikov
ugovor, da so vsi obravnavani računi popolni. Davčni organ je
ugotovil, da račun 02/08 družbe A. d.o.o. in računa 209 in 216
izdajatelja družbe B. d.o.o. ne vsebujeta navedbe objekta, na
katerega se storitve nanašajo. Na računih 323/08, 363/08, 382/09 in
403/08 družbe A. d.o.o. sta navedena dva kraja opravljanja storitev
(kar je sicer možno), pri čemer pa ni razvidno katere storitve se
nanašajo na posamezen objekt. Storitve na računu 313/08 družbe A.
d.o.o. so količinsko izražene v „1 kom“. Enako velja tudi za račun
12 družbe C. d.o.o. in tako ni razviden obseg storitev. Obseg in
vrsta storitev ne izhaja tudi iz naročilnic in pogodb o poslovnem
sodelovanju, kakor tudi ne iz gradbenih dnevnikov. Z računom 382/08
družbe A. d.o.o. je zaračunano zunanje čiščenje prostorov na
objektu Divača – Koper. Tožnik je storitve čiščenja opravljal za
naročnika J.J. s.p., ki pa mu teh storitev ni zaračunal. Na
citiranem računu sta navedena tudi dva kraja izvajanja storitev.
Tudi dela po računih 03/08, 313/08 in 318/08 družbe A. d.o.o. ter
po računu 16 družbe C. d.o.o. v letu 2008 niso bila opravljena, saj
jih je že v letu 2007 opravil K.K. s.p., od katerega je tožnik leta
2007 tudi prejel 2 računa. Iz primopredajnega zapisnika izhaja, da
so bila dela zaključena v letu 2007. Tožnik pa ni predložil dokaza,
da je ta dela opravila družba A. d.o.o. oz. C. d.o.o. Tožnik
navaja, da ta dela leta niso bila zaključena v letu 2007. Tožnik je
tudi v letu 2008 od K.K. s.p. prejel račun za dodatna dela za
izdelavo ograje na objektu F. d.d. Račun družbe L. d.o.o., na
katerega se sklicuje tožnik, pa ni predmet tega postopka. Tudi
storitve ročnega izkopa na objektu ..., zaračunane z računom 16 z
dne 29. 8. 2008 izdajatelja C. d.o.o, niso bile opravljene, saj na
tem objektu v letu 2008 niso bile opravljene nobene gradbene
storitve in jih tožnik tudi ni zaračunal svojemu naročniku, družbi
F. d.d. Tudi storitve po računu 209 izdajatelja B. d.o.o. za
„vlečenje optičnih kablov v kabelsko kanalizacijo“ na objektu ...
niso bile opravljene za naročnika J.J. s.p., tožnik pa navedenega
ni pojasnil. Dela po računu 11 z dne 19. 7. 2008 izdajatelja C.
d.o.o. za objekt ... prav tako niso bila opravljena, kar je bilo
ugotovljeno pri naročniku, družbi H. d.d. in pri družbi M. d.o.o.,
..., ki je izvajala obnovo inštalacij v skladišču kot tožnikov
podizvajalec, kar davčni organ pojasni. Dela po račun 12
izdajatelja C. d.o.o. prav tako niso bila opravljena, kar pojasni.
Ugotovljeno je bilo, da je tožnik storitve čiščenja, ki jih je
zaračunal izdajatelj A. d.o.o. z računi 02/08, 382/08, 393/08 in
402/03 opravil sam, oz. z delavci, ki so bili zaposleni pri
povezani osebi I.I. s.p. in z eno nezaposleno delavko, kar izhaja
iz evidenc delavcev pri družbi F. d.d., ki sta jih podpisala I.I.
in vodja .... Po mnenju pritožbenega organa dobava storitev po
računih 02/08, 03/08, 313/08, 318/08, 382/08, 393/08 in 402/08
izdajatelja A. d.o.o., 209 izdajatelja B. d.o.o. in 11, 12 in 16
izdajatelja C. d.o.o. ni bila opravljena. Posledično na podlagi
citiranih računov tožniku ne gre pravica do odbitka DDV. Navedene
družbe po obravnavanih računih tudi niso obračunale in plačale
DDV.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>6. Pritožbeni organ
soglaša tudi z ugotovitvami prvostopenjskega organa, da je v zadevi
podan tožnikov subjektivni element in da pri poslih ni bil
dobroveren. Na navedeno kažejo tudi določene ekonomske
nelogičnosti, ki jih navaja na strani 42 obrazložitve. Tudi
pritožbeni organ tožniku očita da je vedel oz. bi moral vedeti da
sodeluje pri transakcijah, ki so povezane z goljufijo. Tožnik je
predlagal postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi lahko
ugotovil, da s tremi zaposlenimi delavci ni mogel sam izvesti
takšnega obsega zaračunanih storitev in je zato dejansko imel
podizvajalce. K dopolnitvi pritožbe je tožnik priložil izvedensko
mnenje stalnega sodnega izvedenca in cenilca za gradbeništvo N.N.
s.p., iz katerega izhaja, da je tožnik za izvedbo obravnavanih del
po predmetnih računih potreboval najem dodatne delovne sile,
mehanizacije, strojne opreme, še posebej v času sezone gradbenih
dela. Z navedenim se pritožbeni organ strinja in pripominja, da je
že prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnik imel podizvajalce,
ki jih primeroma navaja: K.K. s.p., O.O. s.p., R.R. s.p., M. d.o.o.
in S. d.o.o.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>7. Tožnik vlaga
tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih
kršitev pravil postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega
dejanskega stanja. Uvodoma povzema potek postopka in sodišču
predlaga, da naj izvede predlagane dokaze, opravi glavno obravnavo,
izpodbijani odločbi odpravi ter samo odloči o povrnitvi že
izterjanih zneskov 76.503,46 EUR dne 23. 7. 2009, 4.806,42 EUR dne
23. 7. 2009, 16.753,56 EUR dne 231. 7. 2009 in 5.400,49 EUR dne 14.
8. 2009. Tožniku naj tudi prisodi povrnitev vplačil z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od dneva vplačila dalje. Tožnik ugovarja, da v
ponovljenem postopku davčni organ ni pritegnil v postopek izvedenca
gradbene stroke, ki bi lahko strokovno utemeljil, da tožnik sam
glede na število zaposlenih ni bil sposoben opraviti takšnega
obsega storitev, kot je bil zaračunan z obravnavanimi računi. Zato
je naročil izdelavo izvedenskega mnenja z dne 29. 8. 2014 pri
stalnem sodnem izvedencu in cenilcu za gradbeništvo mag. N.N., ki
ga je davčnemu organu tudi predložil in katerega vsebino v tožbi
povzema. Iz citiranega izvedeniškega mnenja izhaja, da glede na
število zaposlenih in razpolagajočo opremo tožnik ni mogel opraviti
obravnavanih del sam, marveč je potreboval za izvedbo teh storitev
tudi podizvajalce. Davčni organ neupravičeno vztraja, da je vse
storitve po obravnavanih računih opravil tožnik sam in meni, da je
vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji. Glede
na to, da davčni organ meni, da je tožnik opravil obravnavane
storitve po spornih računih tudi z delavci povezane osebe I.I.
s.p., je tožnik preložil izvedensko mnenje tudi za slednjega. Iz
tega izvedeniškega mnenja pa izhaja, da je moral v letu 2008 tudi
I.I. s.p. najemati podizvajalce in strojno opremo, saj se je v tem
letu zelo veliko gradilo. Po povedanem iz predloženih izvedenskih
mnenj izhaja, da tožnik ni mogel obravnavanih storitev po spornih
računih opravit sam ter, da teh storitev niso mogli opraviti niti
delavci povezane osebe I.I. s.p. V kazenskem postopku v zadevi I K
50504/2013 je Okrajno sodišče v Celju obravnavalo tudi predmetne
račune, vendar pa je navedeno sodišče kazenski postopek 23. 12.
2015 ustavilo. Dne 19. 11. 2013 je bila zaslišana odgovorna oseba
družbe A. d.o.o. T.T., ki je navedel, da je v obravnavanem obdobju
zanj opravljal dela na črno delavci iz Albanije, Kosova, Češke in
Slovaške. Dela so dejansko opravili in so bila tudi v celoti
plačana. Nedokazana je trditev, da navedena družba zneska na TRR ni
prejela v celoti, marveč je poslovala z gotovino. V nadaljevanju
povzema izpovedbo T.T.. V kazenskem postopku pa je bil zaslišan
tudi U.U., direktor družbe D. d.o.o., ki je navedel, da je imel
V.V. zaposlene delavce iz tujine, ki so delali po gradbiščih. Iz
izpovedb izhaja, da so navedeni subjekti imeli zaposlene delavce na
črno, da so to bili tujci in da so opravljali gradbena dela. Tožnik
je v celotnem postopku zatrjeval, da je družba A. d.o.o. imela
delavce, ki so delali po različnih gradbiščih in na različnih
objektih, kakšen pa je bil njihov status, tožniku ni znano. V
skladu z načelom materialne resnice bi moral davčni organ dejansko
stanje popolno ugotoviti, česar pa ni storil. Davčni organ v
postopku ni pridobil izjave direktorja družbe A. d.o.o, T.T., ki se
sedaj nahaja v zaporu, in ga ni zaslišal, kot je to predlagal
tožnik. Zato tožnik sedaj sodišču predlaga njegovo zaslišanje.
Tožnik je najemal podizvajalce, ki so dela opravljali s svojimi
delavci in s svojimi stroji, tožnik pa ni nikoli posumil, da so ti
delavci brez dovoljenja za delo in da delo opravljajo na
črno.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>8. Dejansko stanje
glede računov, prejetih od izdajatelja družbe A. d.o.o., ni
pravilno ugotovljeno. Tožnik je bil skrben, saj je pridobil
potrdilo, da je ta družba identificirana (ID številka) za namene
DDV. Potrdilo je bilo opremljeno z žigom davčnega organa in
podpisano, zato ni dvomil v njegovo verodostojnost. Dejstvo, da je
bilo to potrdilo očitno ponarejeno, pa ne more iti v škodo tožnika.
Na tem potrdilu je navedeno, da ga je zavezanec zahteval na podlagi
prvega odstavka 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v
nadaljevanju ZUP), katerega vsebino navaja. Organ je dolžan
izdajati potrdila na zahtevo stranke. Ta potrdila imajo značaj
javne listine. Toženka je tožnika šele 27. 10. 2008 obvestila, da
družba A. d.o.o. nima ID številke za DDV. Da je potrdilo lažno, pa
tožnik ni mogel vedeti. Neutemeljen je očitek davčnega organa, da
je tožnik prikrival dejansko stanje. Tožnik ni vedel, da družba A.
d.o.o. nima veljavne ID za namene DDV. V letu 2008 tudi ni bilo
mogoče na spletnih straneh davčnega organa preverjati pravilnost ID
številk za DDV. Neutemeljeni so tudi očitki, da Pogodba o
tožnikovem sodelovanju z navedeno družbo ne vsebuje natančne
navedbo vrste del, marveč le splošen opis, ter da ne vsebuje
navedbe cen storitev in da ni v skladu z Obligacijskim zakonikom.
Kršitev obligacijskih razmerij ne more imeti sankcije na davčnem
področju in iz njih se tudi ne more izpeljati obstoj subjektivnega
elementa tožnika (najem druge delovne sile in evidence o
opravljenih storitvah). Za potrebe uveljavljanja pravice do odbitka
DDV glede na veljavno zakonodajo ni potrebno sklepati pisnih pogodb
o sodelovanju in voditi gradbenih dnevnikov, prav tako pa tudi ne
izdajati naročilnic. Gre za obligacijska razmerja, ki so v okviru
avtonomije gospodarskih subjektov. Davčni organ je od tožnika
zahteval tudi predložitev računov iz leta 2007, ki pa ni bilo
predmet davčnega inšpekcijskega nadzora. Iz preglednice 1
obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja navedba računov iz leta
2007, ki jih tožnik davčnemu organu ni predložil in tudi ni
izkazano, da bi na njihovi podlagi uveljavljal pravico do odbitka
DDV. Tožnik pa tudi ni mogel vedeti, da posluje z družbo tipa
„missing trader“. Napačen pa je tudi zaključek davčnega organa, da
so obravnavane storitve po spornih računih opravili tožnikovi
delavci in delavci povezane osebe I.I. s.p., ter da je podan
tožnikov subjektivne element. Po že povedanem iz citiranega
izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik sam s svojimi delavci ni
mogel opraviti vseh obravnavanih storitev, brez angažiranja
podizvajalcev, kar velja tudi za povezano osebo I.I. s.p. V
nadaljevanju tožbe navaja izpovedbo Z.Z., zaposlenega pri družbi F.
d.d. v predhodno navedenem kazenskem postopku. Dejansko stanje je
napačno ugotovljeno. Tožnik tudi ni pridobil gotovine s svojim
načinom poslovanja. Navajanje davčnega organa ni podkrepljeno z
nobenim dokazom. Družba F. d.d. je plačala tožniku za opravljene
storitve od januarja do septembra 2008 za delo, ki je bilo dejansko
opravljeno, kar izhaja tudi iz računov, ki jih je tožnik izdal
navedeni družbi za opravljene storitve čiščenja poslovnih prostorov
in za gradbena dela v letu 2008 (str. 17 in 18 tožbe). Vsa naročena
dela pri družbi F. d.d. Pa ni mogel opraviti tožnik sam, zato je za
opravljanje teh storitev pritegnil podizvajalce, kar je običajen
način dela.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>9. Z družbo A.
d.o.o. je tožnik sklenil Pogodbo o poslovnem sodelovanju 10/07,
katere predmet so bila pomožna dela v gradbeništvu in druga pomožna
dela, čiščenje prostorov, elektromontaža, posojanje delavcev itd.
Za ta dela je tožnik prejel od družbe A. d.o.o. račun 02/2008 in
tudi potrdilo o ID številki za namene DDV te družbe, v katerega ni
podvomil. Davčni organ zmotno meni, da je gradbeni dnevnik
nepopolen, ne da bi navedel, na kakšni pravni podlagi bi moral biti
izdan, glede na to, da gre za čiščenje prostorov in pomožna
gradbena dela. V nadaljevanju pojasni okoliščine po posameznih
računih, ki jih je izdala družba A. d.o.o.: 02/08, 382/08, 492/08,
393/08, 403/08, 3/08, 313/08, 318/08, 32/08, 323/08 in 363/08 (od
strani 18 do 51 tožbe). Gre za pomožna dela, za katera ni potrebno
voditi gradbenih dnevnikov. Izvajalec storitev zaračunava storitve
naročniku mesečno, glede na število opravljenih ur. Ni podano
neskladje med zaračunanimi storitvami podizvajalca in storitvami,
ki jih je zaračunal tožnik svojim naročnikom (družbi F. d.d.), saj
ni šlo za iste storitve (stran 20 in 21 tožbe). Tožnik svojemu
podizvajalcu tudi ni plačal več, kot je sam zaračunal svojemu
naročniku storitev (stran 21 in 22 tožbe). Glede delavcev,
navedenih v gradbenih dnevnikih, ki jih davčni organ poimensko
navaja, pa dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Gre za delavce
drugih podizvajalcev, kar potrjuje izpovedba priče T.T., direktorja
družbe A. d.o.o. Ne drži ugotovitev, da je tožnik z obravnavanimi
računi storitve prefakturiral delno preko družbe Ž. d.o.o., delno
pa preko povezane osebe I.I. s.p., kar obrazloži. Da pri družbi F.
d.d. I.I. ni vodil evidence, izhaja tudi iz izpovedbe direktorja
T.T. (strani 23 in 24 tožbe). Družba A. d.o.o. morda res ni imela
uradno zaposlenih delavcev, vsekakor pa je delavce imela. Tožnik je
imel zaposlene le 3 gradbene delavce in tako ni možno, da bi v letu
2008 sam izvedel vsa naročena dela. Tožnik tudi ni sam ponarejal
dokumentov o evidenci opravljenih ur delavcev. Iz izpovedbe priče
Z.Z. iz družbe F. d.d. izhaja, da so se delavci sami vpisovali v
evidenco in da je gradbene dnevnike vodil Z.Z.. Dejansko stanje v
tem delu je prav tako nepopolno ugotovljeno. Tožnik tudi ni izdajal
dvojnih računov, kot to očita davčni organ, kar obrazloži (strani
27 in 28 tožbe). Izdelava betonske ograje na objektu v ... ni bila
končana v letu 2007, kot to navaja toženka, ki si ograje sploh ni
nikoli ogledala, in so se zato dela nadaljevala tudi v letu 2008.
Storitve K.K. s.p. in družbe A. d.o.o. pa niso iste (strani 40 in
41 tožbe). Dela za naročnika J.J. s.p. so se opravljala od
februarja do avgusta 2008 in je zanje bilo izdanih za 171.751,29
EUR računov. Davčni organ napačno ugotavlja, da je dela opravil
tožnik s svojimi delavci in z delavci povezane osebe I.I. s.p., za
kar ne predloži dokazov. Slednji je imel v letu 2008 veliko dela,
saj je samo z naročnikom, družbo X. d.d. ustvaril za 2 milijona EUR
prometa (stran 48 tožbe). Davčni organ ni pravilno ugotovil kakšno
je običajno poslovanje tožnika v razmerju izvajalec-naročnik in
izvajalec-podizvajalec. Tožnikovi očitki glede napačno
ugotovljenega dejanskega stanja so navedeni na straneh 49 in 51
tožbe.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>10. Tožnikovi
ugovori glede računov, prejetih od izdajatelja B. d.o.o.: 211, 216
in 209, so razvidni na straneh 52 do 58 tožbe. Navedena družba je
bila registrirana leta 2006, njen direktor Č.Č. pa se je odselil na
Slovaško, zato je imela navedena družba delavce iz Slovaške. Tožnik
je pridobil potrdilo, da je ta družba zavezanka za namene DDV in mu
ni mogoče očitati neskrbnosti. Z navedeno družbo je tožnik sklenil
letno pogodbo o poslovnem sodelovanju. Računi za storitve v ... in
v ... so verodostojni, kar obrazloži. Neskladja med zaračunanimi
urami in dejansko opravljenim delom, ni bilo. Dejstvo, da se tožnik
ne more spomniti imena direktorja družbe B. d.o.o., pa ne more iti
v njegovo breme. Glede fiktivnosti računa za delo na objektu ...
sodišču predlaga, da zasliši pričo J.J.. Tožnikovi ugovori zoper
ugotovitve davčnega organa glede tožnikovega subjektivnega elementa
so navedeni na straneh 57 in 58 tožbe.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>11. Tožnikovi
ugovori glede prejetih računov družbe C. d.o.o.: 11, 12, 14 in 16
so razvidni na straneh 58 do 66 tožbe. Navedena družba je v letu
2008 imela veljavno ID za namene DDV. Davčni organ navaja izjavo
direktorja družbe C. d.o.o., Š.Š., iz katere izhaja, da s tožnikom
ni podpisal pogodbe o poslovnem sodelovanju in tudi ne kakšne druge
listine. Iz sodnega registra pa je razvidno, da gre za direktorja
navedene družbe. Tožnik vztraja, da so bili sporni računi izdani na
podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju. Gradbena dela v Sežani za
naročnika H. d.d. je izvajal podizvajalec C. d.o.o.,
elektroinstalacije pa družba M. d.o.o. Dela so bila zaračunana z
začasnimi situacijami, ki jih navaja. Nekatera dela je opravljal
tudi O.O. s.p., kar prav tako izhaja iz začasnih situacij. Račun
izdajatelja O.O. s.p. tožnik nima dvakrat evidentiranega, kot to
napačno navaja davčni organ. Pri računu 12 pa je prišlo do pisne
napake glede datumov na gradbenih dnevnikih, saj je logično, da
posla v vrednosti 90.000,00 EUR ni mogoče opraviti v treh dneh.
Tožnikovi ugovori glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja so
navedeni na straneh 65 in 66 tožbe.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>12. Tožnikovi
ugovori glede prejetih računov izdajatelja D. d.o.o.: 47/2008 in
50/2008 so razvidni na straneh 66 do 69 tožbe. Davčni organ je
zaslišal pričo U.U., direktorja družbe D. d.o.o., ki je izjavil, da
ni sodeloval z I.I. in da družba ni oglaševala storitev, ter da ni
imela zaposlenih delavcev. Navaja tudi, da je bil direktor te
družbe na podlagi zahteve V.V., ter da je delal po njegovih
navodilih. Tožnik v nadaljevanju navaja dejstva iz zapisnika o
zaslišanju U.U., ki vzbujajo dvom v resničnost njegove izjave.
Sodišču predlaga zaslišanje U.U..</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>13. Sklepno (stran
69 do 87 tožbe) tožnik navaja, da je davčni organ v ponovljenem
postopku presojal svoje ugotovitve le na podlagi gradbenih
dnevnikov in naročilnic ter na podlagi pogodb o poslovnem
sodelovanju. Ugotovitve pa so zmotne, tako glede vsebine listin,
kot glede obveznosti sestavljanja listin. V prvotnem postopku
davčni organ ni imel pripomb glede formalne popolnosti obravnavanih
računov, pa tudi sicer so te ugotovitve niso obrazložene. S
spornimi računi so bile zaračunane storitve, za katere ni obstajala
obveznost voditi gradbenih dnevnikov, saj je šlo za polaganje
kabelsko kanalizacije, izkop, zasip, polaganje cevi, kar vse se ne
šteje za gradnjo ali rekonstrukcijo. V odločbi davčnega organa,
izdani prvotnem postopku, ki jo je presojalo naslovno sodišče pod
opr. št I U 527/2012 bilo ugotovljeno, da so bila obravnavana dela
dejansko opravljena, vendar pa ga niso opravile družbe,
izdajateljice spornih računov. Tožnik pa je v predmetnem postopku
priložil dokaze, iz katerih izhaja, da so obravnavane storitve po
spornih računih opravile predmetne družbe, kljub temu da niso imele
uradno zaposlenih delavcev. Dejansko stanje, ugotovljeno z
izpodbijano odločbo, je povsem drugačno kot v odločbi, izdani v
prvotnem postopku, ki je odpravljena. Toženka ni sledila napotkom
iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 527/2017-8 z dne 2. 7. 2013. Ne
drži ugotovitev, da so sporne storitve opravili delavci tožnika oz.
delavci I.I. s.p. Sklicuje se na obe izvedenski mnenji mag. N.N.,
iz katerih izhaja, da navedena subjekta nista mogla sama opraviti
vseh spornih del s svojimi zaposlenimi in s svojo opremo.
Pritožbeni organ pa se do pritožbenih navedb ni opredelil in je s
tem kršil tožnikovo pravico do pritožbe. Tožnik je dela izvajal za
naročnika J.J. s.p. na podlagi letne pogodbe 02/K/2008. Pogodbe z
enako vsebino je tožnik sklenil s svojimi podizvajalci: A. d.o.o.,
B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. Od tožnika je J.J. s.p. prejel v
letu 2008 skupaj 6 računov v skupnem znesku 230.603,06 EUR, ki jih
navaja. Gre za račune za dela na objektih ..., ..., ...in druga
dela, za katera je tožnik prav tako predložil gradbene dnevnike.
Ker davčni organ te račune šteje za verodostojne, bi moral enako
obravnavati tudi ostale sporne račune. Tožnik je dela opravljal
tudi za naročnika G. d.o.o. Dela na severni tribuni nogometnega
stadiona so bila izvedena le na podlagi ponudbe, v čemer pa davčni
organ ni videl ničesar spornega. Tudi gradbeni dnevniki v tem
primeru so bili enako pomanjkljivi. Na podlagi ponudbe je tožnik v
letu 2008 opravil v obdobju manj kot en mesec za 90.000,00 EUR del
in v tem času tudi opravljal dela za druge naročnike, kar je bilo
brez sodelovanja podizvajalcev, neizvedljivo. Glede na načelo
materialne resnice, bi moral davčni organ ugotoviti, kdo je potem
opravil ta dela in angažirati izvedenca gradbene stroke. Tožnik je
v letu 2008 opravljal dela tudi za naročnika, družbo H. d.d. Na
podlagi pogodb z dne 9. 5. 2008 in 20. 11. 2007 je tožnik s
podizvajalci izvajal gradbena dela in o tem vodil ustrezne gradbene
dnevnike. Elektroinstalacije pa je izvajala družba M. d.o.o.
Gradbeni dnevniki so priloženi računu, ki ga je tožnik izdal družbi
H. d.d. Davčni organ sklepa na fiktivnost računov brez utemeljitve
in navedbe dokazov. Iz ponudbe in plačila družbi H. d.d. je
razvidno, da je bilo delo dejansko opravljeno. Tudi ti računi ne
vsebujejo vseh predpisanih sestavin, a so za davčni organ vseeno
verodostojni. Glede na obseg dela, pa vsega dela tožnik ni mogel
opraviti sam. Obseg dela je razviden iz začasnih situacij, ki jih
je tožnik izdelal za naročnika in tudi iz gradbenih dnevnikov. Na
podlagi celotne dokumentacije bi lahko izvedenec gradbene stroke
podal mnenje, ali so bila navedena dela opravljena in ali je mogoče
šteti, da ga niso opravili podizvajalci tožnika.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>14. Davčni organ je
kršil načelo zakonitosti, materialne resnice, sorazmernosti,
gotovosti in davčne nevtralnosti, kar obrazloži (strani 77 in 78
tožbe). Če davek ni bil plačan, bi moral davčni organ začeti z
izvršbo (143. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju
ZDavP-2). Davčni organ napačno meni, da gre za navidezne posle v
skladu s tretjim odstavkom 74. člena ZDavP-2, saj je nekdo delo
moral opraviti. V obravnavani zadevi je šlo za velike projekte, ki
jih tožnik sam, zgolj s svojimi zaposlenimi, ni zmogel izvesti.
Nepravilno je bilo uporabljeno materialno pravo, kar obrazloži.
Davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedel
razlogov, zaradi katerih meni, da je podan tožnikov subjektivni
element in da je šlo za goljufijo. Povsem napačno ugotavlja, da je
sporne račune pisal I.I.. Iz izpovedbe direktorja družbe D. d.o.o.,
U.U. izhaja, da jih je podpisal on. Iz obrazložitve izpodbijane
odločbe ne izhajajo razlogi za ugotovitev tožnikovega subjektivnega
elementa in ji tako manjka ustrezna obrazložitev ter je ni mogoče
preizkusiti. Tožnikovega vedenja – subjektivnega elementa tudi
kazensko sodišče ni ugotovilo, kljub temu, da je kazenski postopek
tekel prav zaradi spornih računov. Tožnik ni vedel, da z
obravnavanimi transakcijami sodeluje pri davčni utaji. Ravnal je z
vso potrebno skrbnostjo. Predmetne posle je opravljal kot je bila
tudi sicer njegova običajna praksa. Od podizvajalcev je pridobil
potrdila o ID številki za namene DDV, prejel je popolne račune z
vsemi sestavinami in posle opravljal v skladu s Pogodbo o poslovnem
sodelovanju. Pomanjkljivo izpolnjeni gradbeni dnevniki pa še ne
izkazujejo tožnikov subjektivni element. Tožnik ni mogel vedeti, da
imajo družbe izdajateljice obravnavanih računov zaposlene delavce
na črno, saj so imele za izvedbo del vso potrebno opremo in
sredstva. Tožniku ni mogoče očitati neskrbnosti. Gradbenih
dnevnikov za sporne storitve pa tožnik ni bil zavezan voditi, saj
tudi iz pogodb o poslovnem sodelovanju izhaja, da ni šlo za gradnjo
ali rekonstrukcijo. Davčni organ ni preveril subjektov, ki jim je
izdal ID številko za namene DDV in svoje odgovornosti ne more
prevaliti na tožnika. Tožnik tudi ne more trpeti škodljivih
posledic zaradi ponarejenega potrdila o ID številki za namene DDV
družbe A. d.o.o., saj ni imel razlogov za dvom v njegovo
verodostojnost. Podatkov o uradno zaposlenih delavcih in o stanju
na TRR tožnikovih poslovnih partnerjev pa ni mogel pridobiti.
Države članice EU ne smejo davčnim zavezancem nalagati dodatnih
obveznosti v zvezi z izdajanjem računov, kar pa je toženka v danem
primeru storila s tem, ko tožniku nalaga, da mora voditi popolne
gradbene dnevnike in da morajo biti vse listine pred izdajo računa
perfektne, kar pa zakon ne zahteva. Nesorazmerno je davčnim
zavezancem naložiti odgovornost za primanjkljaj v davčnih prihodkih
zaradi goljufij tretjih oseb. Ni pravilno, da se prevali vso
odgovornost za plačilo DDV na tožnika, namesto, da bi davčni organ
preprečeval davčne utaje. Tožnik poudarja, da v zvezi s spornimi
posli razpolaga poleg računa tudi z naročilnico in pogodbo o
poslovnem sodelovanju, iz katerih jasno izhaja vrsta in količina
storitve. Razpolaga tudi z izvedenskima mnenjema in z zapisnikom o
izpovedbi prič v citiranem kazenskem postopku. Ne glede na
navedeno, pa je veljavno tudi ustno naročilo storitev. Vsa
obravnavana dela so bila tudi dejansko opravljena in plačana.
Tožnik kot dokazni predlog predlaga vpogled v izvedenski mnenji
sodnega izvedenca in cenilca za gradbeništvo, mag. N.N. za tožnika
in za povezano osebo I.I. s.p. z dne 29. 8. 2014 in v listine, ki
jih navaja. Predlaga tudi zaslišanje tožnika in prič: T.T. -
direktorja družbe A. d.o.o., K.K., J.J., U.U. - direktorja družbe
D. d.o.o., predstavnika družbe F. d.o.o. in L. d.o.o. ter
O.O..</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>15. Tožnik izpodbija
tudi naložene zamudne obresti, odmerjene v višini 4.763,89 EUR ker
meni, da ni prišel v zamudo in da je davek pravočasno plačal.
Davčni organ je na podlagi sklepa o izvršbi z dne 30. 4. 2010 v
celoti izterjal dolg v višini 103.226,28 EUR in zato odpravil sklep
o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti z dne 29. 7. 2009. V
skladu z drugim odstavkom 7. člena Zakona o upravnem sporu (v
nadaljevanju ZUS-1) tožnik zahteva povrnitev škode, ki mu je
nastala z odtegnitvijo zneska 103.226,28 EUR. Tožnik meni, da je
izpodbijana odločba nezakonita in zahteva tudi plačilo zakonskih
zamudnih obresti od 16. 7. 2009 do plačila, saj je za plačilo
navedenega zneska moral najeti kredit v višini, ki jo navaja in na
strani 86 tožbe zahteva povrnitev navedenih zneskov. Zahteva tudi
povrnitev stroškov za izvedenski mnenji sodnega izvedenca in
cenilca za gradbeništvo, mag. N.N. s.p. za tožnika in za povezano
osebo I.I. s.p., z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2014
dalje do plačila (za kar prilaga račun). Sodišču v nadaljevanju
predlaga, da izvede predlagane dokaze in po opravljeni glavni
obravnavi tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo in odločbo
pritožbenega organa razveljavi in odpravi (pravilno odpravi, opomba
sodišča), toženi stranki pa tudi naloži plačilo zneskov z
zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz točke 3 na strani 87
tožbe, kakor tudi povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, po
preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva
zamude do plačila, vse pod izvršbo.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>16. Tožena stranka v
odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri
razlogih, razvidnih iz obrazložitev obeh upravnih odločb ter
sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>17. Upravno sodišče
RS je s sodbo I U 979/2016-10 z dne 5. 9. 2017 tožbo zavrnilo.
Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 342/2017 z dne 1. 7. 2020 (v
nadaljevanju sklep VS) sodbo Upravnega sodišča RS I U 979/2016-10 z
dne 5. 9. 2017 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v
novo sojenje zaradi kršitev določb postopka. Odločitev o stroških
je pridržalo za končno odločbo.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" align="center" style=
'text-align:center;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV</span></b></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>18. Tožba je
utemeljena.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>19. V obravnavani
zadevi je med strankama sporno ali gre tožniku pravica do odbitka
vstopnega DDV, ki jo je uveljavljal za davčno obdobje od januarja
do vključno oktobra 2008 na podlagi računov, s katerimi so mu bile
zaračunane različne storitve, ki se večinoma nanašajo na čiščenje
prostorov, prevozne in gradbene storitve (izdelava ograje,
polaganje optičnih kablov, izkop jarka, polaganje betonskih korit
..., izdelava betonskega skladišča, elektro jaška itd. na različnih
objektih) in so jih izdale družbe A. d.o.o. (11 računov), B. d.o.o.
(3 računi), C. d.o.o. (4 računi) in D. d.o.o. (2
računa).</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>20. Pravica do
odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje ZDDV-1
(prvi odstavek 63. člena in prvi odstavek 67. člena, 81. člen in
82. člen)<a href="#_edn1" name="_ednref1" title="" id=
"_ednref1"><span class="MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[1]</span></span></span></a>
in pravo Evropske unije (v nadaljevanju EU). Davčni zavezanec sme
praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV,
ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni
naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga oziroma
storitev od drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec
ustrezen račun, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za
namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo
ali zlorabo sistema DDV oz., da davčni zavezanec ni vedel ali bi
moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri
utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je
storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt više v
dobavni verigi (v nadaljevanju tudi subjektivni element). Pravica
do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri od predhodno
navedenih pogojev ni izpolnjen<a href="#_edn2" name="_ednref2"
title="" id="_ednref2"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style='font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[2]</span></span></span></a>.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>21. Glede prvega
pogoja, ki mora biti izpolnjen za uspešno uveljavljanje pravice do
odbitka DDV in sicer, da se DDV nanaša na dobavo blaga oziroma
storitev od drugega davčnega zavezanca iz obrazložitve izpodbijane
odločbe izhajajo ugotovitve prvostopenjskega organa, da dobava
storitev po računih: 02/08, 03/08, 313/08, 318/08, 382/08, 393/08
in 402/08 izdajatelja A. d.o.o., 209 izdajatelja B. d.o.o. in 11,
12, in 16 izdajatelja C. d.o.o. ni bila opravljena, zato na podlagi
teh računov tožniku ne gre pravica do odbitka DDV. Iz ugotovitev
davčnega organa, razvidnih iz obrazložitve izpodbijane odločbe,
tudi izhaja, da je tožnik storitve čiščenja po računih 02/08,
382/08, 393/08 in 402/08 izdajatelja, družbe A. d.o.o., opravil sam
s svojimi delavci oz. z delavci povezane osebe I.I.s.p., kar izhaja
iz evidence naročnika, družbe F. d.d. - poimensko vodenega seznama
delavcev in tako ne gre za dobavo blaga oz. storitev drugega
davčnega zavezanca. Posledično tožniku po citiranih računih ne gre
pravica do odbitka DDV. Med strankama pa ni sporno, da je I.I. s.p.
s tožnikom povezana oseba, saj je edini družbenik in zakoniti
zastopnik tožnika I.I.. Tožnikov ugovor, da so dela dejansko
opravljali delavci družbe A. d.o.o. in da takšnega obsega del v
letu 2008 ni mogel opraviti sam, je davčni organ zgolj pavšalno
zavrnil. Poleg navedenega se davčni organ ni opredelil do
izvedenskega mnenja sodnega izvedenca in cenilca za gradbeništvo,
mag. N.N., ki ga je izdelal za tožnika in za I.I. s.p., iz katerega
pa izhaja, da tožnik sam ni mogel opraviti vseh obravnavanih
storitev po spornih računih, niti skupaj z delavci povezane osebe
I.I. s.p. Po presoji sodišča je v tem delu dejansko stanje
nepopolno ugotovljeno, izpodbijana odločba pa je tudi pomanjkljivo
obrazložena (214. člen ZUP). Dejstvo, da storitev po prejetih
računih družbe D. d.o.o. tožnik ni zaračunal dalje svojim
naročnikom, pa po presoji sodišča ne more biti razlog za
utemeljitev ugotovitve davčnega organa, da zaračunane storitve po
računih izdajatelja, družbe D. d.o.o., 47 in 50 niso bile
opravljene (strani 116 do 120 obrazložitve izpodbijane
odločbe).</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>22. Glede
izpolnjevanja prvega pogoja za uspešno uveljavljanje pravice do
odbitka DDV - da se DDV nanaša na dobavo blaga oziroma storitev od
drugega davčnega zavezanca in s tem v zvezi z navedbo davčnega
organa, da družba A. d.o.o. ni bila registrirana za namene DDV,
sodišče pripominja, da je že SEU presodilo, da ima prejemnik računa
pravico do odbitka DDV, čeprav je izvajalec storitev davčni
zavezanec, ki ni registriran za namene DDV, če računi za opravljene
storitve vsebujejo vse podatke, ki jih zahteva člen 226 Direktive
2006/112, zlasti tiste, ki so potrebni za identifikacijo osebe, ki
je izdala te račune in vrsto storitev.<a href="#_edn3" name=
"_ednref3" title="" id="_ednref3"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style='font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[3]</span></span></span></a>
Račun, ki pa nima izpolnjenih niti minimalnih zahtev glede
identifikacije obsega in vrste opravljenih storitev, pa ne more
biti podlaga za uveljavljanje pravice do odbitka.<a href="#_edn4"
name="_ednref4" title="" id="_ednref4"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style='font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[4]</span></span></span></a></span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>23. Za uspešno
uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV mora biti
kumulativno izpolnjen tudi drugi pogoj - da ima davčni zavezanec
ustrezen račun, ki izpolnjuje vse zakonsko določene pogoje iz 82.
člena ZDDV-1, torej formalno popolen račun. Iz obrazložitve
izpodbijane odločbe izhajajo ugotovitve davčnega organa da računi:
02/08 z dne 31. 1. 2008, 382/08 z dne 19. 5. 2008, 393/08 z dne 30.
5. 2008, 402/08 z dne 30. 6. 2008, 403/08 z dne 30. 6. 2008, 313/08
z dne 30. 4. 2008, 032/08 z dne 22. 3. 2008, 323/08 z dne 30. 4.
2008 in 363/08 z dne 5. 5. 2008 izdajatelja A. d.o.o. nimajo vseh
zakonsko predpisanih sestavin. Enako velja za računa 216 z dne 28.
3. 2008 in 209 z dne 13. 2. 2008 z dne 13. 2. 2008 izdajatelja B.
d.o.o. in za račun 12 z dne 20. 7. 2008 izdajatelja C.
d.o.o.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>24. V skladu z
napotki iz sodbe tega sodišča I U 527/2012-8 z dne 2. 7. 2013,
točka 26, je v ponovljenem postopku prvostopenjski organ pravilno
presojal vsak sporni račun posebej. Pri tem pa ni upošteval
materialnopravnih stališč novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS
in sicer, da je potrebno presojati račun skupaj s spremljajočo
dokumentacijo.<a href="#_edn5" name="_ednref5" title="" id=
"_ednref5"><span class="MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[5]</span></span></span></a>
Namen navedb, ki jih mora obvezno vsebovati račun, je omogočiti
davčnim organom nadzor nad tem, ali je bil plačan dolgovani davek
in nadzor nad pravico do odbitka DDV. Pravico do odbitka pa je
mogoče uveljavljati tudi, če ima račun formalne pomanjkljivosti,
saj skladno s prakso SEU davčni organ ne more zavrniti pravice do
odbitka le zato, ker račun ne izpolnjuje pogojev, določenih v členu
226 Direktive o DDV, če ima davčni organ sicer vse podatke za to,
da preveri, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji v zvezi s to
pravico. V primeru formalnih pomanjkljivosti računov je potrebno
presoditi vsebino vsakega računa posebej (in vseh skupaj) v
povezavi s spremljajočo dokumentacijo, ki jo je tožnik predložil in
šele na tej podlagi lahko davčni organ napravi zaključek o
izpolnjevanju pogojev za odbitek DDV<a href="#_edn6" name=
"_ednref6" title="" id="_ednref6"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style='font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[6]</span></span></span></a>.
Dokazno breme pa je na davčnem zavezancu.<a href="#_edn7" name=
"_ednref7" title="" id="_ednref7"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style='font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[7]</span></span></span></a>
Glede na predhodno navedeno je prvostopenjski organ v konkretnem
primeru napačno zaključil, da računa izdajatelja A. d.o.o. 323/08 z
dne 30. 4. 2008 in 363/08 z dne 5. 5. 2008 nimata zakonsko
predpisanih elementov, ker sta na obeh računih navedena objekta v
dveh različnih krajih. Iz vsebine obeh citiranih računov izhaja
navedba: „Objekt: ..., ...“. Iz predloženih spremljajočih listin k
tema računoma in sicer: iz naročilnice 1a/2008 z dne 1. 4. 2008 in
gradbenega dnevnika za 1. 4. 08 do 30. 4. 08, kot tudi iz
naročilnice 1a/2008 z dne 18. 4. 2008 in gradbenega dnevnika za 1.
5. 08 do 5. 5. 08 pa jasno izhaja, da gre za: „Objekt: ...“ (strani
47 do 52). Ob izpolnjevanju ostalih vsebinskih pogojev, če
posamezna navedba na računu iz 82. člena ZDDV-1, ki je sicer
njegova obvezna sestavina manjka, to po presoji sodišča ne more
biti razlog za zavrnitev pravice do odbitka, pod pogojem, da imajo
davčni organi na voljo potrebne informacije, da preverijo ali so
izpolnjeni vsebinski pogoji v zvezi z uveljavljanjem pravice do
odbitka DDV.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>25. Za uspešno
uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV mora biti
kumulativno izpolnjen tudi četrti pogoj - da ne gre za goljufijo
ali zlorabo sistema DDV oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali
bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri
utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je
storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt više v
dobavni verigi. Temeljno načelo sistema DDV je nevtralnost, ki se
je načeloma ne sme omejiti, vendar le takrat, kadar davčnemu
zavezancu ni mogoče očitati subjektivnega elementa. Subjektivni
element (da je davčni zavezanec „vedel oziroma moral vedeti“) je
kot pravni standard sestavni del materialnopravne podlage za
odločitev o oprostitvi DDV oziroma za naknadno naložitev plačila
DDV v primerih zlorabe. Navedeni pravni standard ni enoten, temveč
je sestavljen iz dveh različnih delov. Prvi del predstavljajo
okoliščine dejanskega primera, ki kažejo na to, da je davčni
zavezanec vedel, da sodeluje pri goljufiji sistema DDV (naklep),
drugi del pa predstavljajo okoliščine, ki kažejo, da je izdajatelj
računa sodeloval v transakcijah, ki pomenijo goljufijo sistema DDV,
pa jih zaradi lastne nedopustne malomarnosti ni prepoznal.<a href=
"#_edn8" name="_ednref8" title="" id="_ednref8"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style='font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[8]</span></span></span></a>
V okviru navedenega pravnega standarda sta določeni različni
stopnji vedenja davčnega zavezanca (naklep in malomarnost). Ta
normativna različnost pravnega standarda „vedel oziroma moral
vedeti“ pa vpliva tudi na dejstva in okoliščine, ki jih je potrebno
ugotoviti, saj davčnemu zavezancu ni mogoče pripisati obojega.
Razlikovanje je pomembno, ker je od njega odvisno dejansko stanje,
ki ga je potrebno ugotoviti.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>26. V obrazložitvi
izpodbijane odločbe, kot tudi odločbe pritožbenega organa, so
navedene objektivne okoliščine na strani tožnika iz katerih izhaja,
da je tožnik „vedel oziroma bi moral vedeti“, da so transakcije, na
katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezane
z goljufijo izdajateljev predmetnih računov. Po predhodno navedenem
pa davčni organ tožniku ne more očitati naklepno ravnanje (da je
vedel) in hkrati tudi malomarnost (da bi moral vedeti). Glede
subjektivnega elementa po presoji sodišča davčni organ v
obravnavani zadevi ni raziskal okoliščin v zadostni meri. Tako ni
razvidno ali je tožnik v predmetni zadevi „vedel“, da so bile
obravnavane transakcije del utaje (naklep) ali pa bi zgolj „moral
vedeti“ da so bile obravnavane transakcije del utaje (malomarnost).
Sodišče meni, da v konkretnem primeru objektivne okoliščine na
strani tožnika glede obstoja njegovega subjektivnega elementa niso
raziskane v zadostni meri in na način, da bi sodišče lahko celovito
presodilo ali so v predmetni zadevi izpolnjeni pogoji za naložitev
plačila DDV, ker ni izkazan četrti kumulativno določen pogoj -
subjektivni element tožnika. Samo navajanje ugotovljenih
objektivnih okoliščin pa ne pomeni celovite dokazne ocene
obravnavanega subjektivnega elementa, marveč mora iz obrazložitve
izhajati razlog, zaradi katerega so ugotovljene okoliščine takšne
narave, da bi jih moral davčni zavezanec zaznati in ustrezno
ukrepati. Davčni organ zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč
ni ugotavljal, kateri so tisti indici, na podlagi katerih bi bilo
od tožnika mogoče zahtevati, da preveri okoliščine, ki kažejo na
zlorabo.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>27. Po povedanem je
bilo v obravnavani zadevi materialno pravo deloma napačno
uporabljeno, posledično pa je ostalo glede relevantnih okoliščin
nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje (ali so obravnavani
računi s spremljajočo dokumentacijo vsebinsko popolni in ali je
tožnik „vedel“ ali pa „bi moral vedeti“ da sodeluje pri utaji),
zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v skladu s 4.
točko in 2. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter
zadevo vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek, ob upoštevanju
četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>28. Upoštevajoč
stališča sodišča iz te sodbe naj davčni organ o predmetni zadevi
ponovno odloči. Pri tem bo moral dopolniti ugotovitveni postopek in
popolno ugotoviti dejansko stanje glede vsebinske presoje
obravnavanih računov v povezavi s spremljajočo dokumentacijo, ki jo
je tožnik predložil, (naročilnice, gradbeni dnevnik, pogodbe o
poslovnem sodelovanju). Davčni organ bo moral dopolniti
ugotovitveni postopek tudi v delu, ki se nanaša na obstoj
tožnikovega subjektivnega elementa in sicer z ugotavljanjem ali je
tožnik v predmetni zadevi „vedel“, da sodeluje pri utaji - naklep
ali pa bi zgolj „moral vedeti“ da sodeluje pri utaji - malomarnost.
Nato pa bo moral jasno in celovito oceniti in analizirati
objektivna dejstva, jih povezati v smiselno celoto in navesti,
katere so tiste relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi v
obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnik „vedel“ ali pa, glede
na ugotovljeno dejansko stanje v zadevi, navesti tiste objektivne
okoliščine, ki naj bi v obravnavanem primeru dokazovale, da bi
tožnik „moral vedeti“, da so bile dobave, ki so sledile predmetnim
uvozom, del utaje, ki jo je storil pridobitelj.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>29. Ker je bilo
potrebno že zaradi predhodno navedenih nepravilnosti tožbi ugoditi,
se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni
opredeljevalo.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>30. Sodišče je v
zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje
drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe,
izpodbijane odločbe in listin iz upravnega spisa razvidno, da je
treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti. Ob pravilni
uporabi materialnega prava ima namreč davčni organ podlago za
ugotavljanje pravno odločilnih dejstev. Šele po dopolnjenem
ugotovitvenem postopku, v katerem bo davčni organ ugotovil
relevantno dejansko stanje (ob upoštevanju vseh možnih dokaznih
sredstev in vseh okoliščin predmetne zadeve), bo v zadevi lahko, ob
upoštevanju stališč iz te sodbe in pravilni uporabi materialnega
prava, v zadevi ponovno odločil. Pri tem sodišče pripominja, da se
je upravno-sodna praksa že večkrat izrekla, da so dokazna sredstva
poleg listin tudi zaslišanje stranke ali priče, izjave stranke ali
priče in druga dokazna sredstva. Iz navedenih razlogov in zaradi
narave stvari, v kateri je treba relevantno dejansko stanje šele
ugotoviti, sodišče v zadevi ni odločalo v sporu polne
jurisdikcije.</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>31. Odločitev o
stroških temelji na določbah 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi
ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s
tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna
dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi
pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o
povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju
Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v
postopku imel pooblaščenca odvetnika, se mu v skladu z drugim
odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR,
kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR. O stroških revizijskega
postopka je sodišče odločilo na podlagi 155. člena in 163. člena
Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim
odstavkom 22. člena ZUS-1 in ob upoštevanju drugega odstavka 12.
člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki določa, da je
stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v
času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v
času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo
v Republiki Sloveniji. Stroški revizijskega postopka so odmerjeni
glede na vrednost spornega predmeta (103.463,93 EUR), ob
upoštevanju 1. in 5. točke tarifne številke 30 v zvezi s 1. točko
tarifne številke 18 OT. Nagrada za revizijo znaša 1.950 točk
oziroma (ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času plačila
0,60 EUR) 1.170,00 EUR. Na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT
je sodišče tožniku priznalo tudi priglašene materialne stroške v
pavšalnem znesku 2 % od skupne vrednosti storitev do 1.000 točk in
1% od presežka nad 1.000 točk, kar znaša 29,50 točk (oziroma 17,70
EUR). Nagrada za revizijo znaša skupaj 1.187,70 EUR, skupaj z 22%
DDV pa znaša 1.448,99 EUR, kar se naloži v plačilo toženi stranki.
Zahtevane zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od
poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299.
člena Obligacijskega zakonika). Skupaj mora tožena stranka povrniti
tožniku 1.796,69 EUR (stroški upravnega spora znašajo 347,70 EUR,
stroški revizije pa znašajo 1.448,99 EUR). Glede vračila takse pa
se upošteva 37. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1).</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
</div>
<div><br clear="all" />
<hr align="left" size="1" width="33%" />
<div id="edn1">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref1" name="_edn1" title="" id="_edn1"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[1]</span></span></span></span></a><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Takšna ureditev izhaja tudi iz
določb členov 2(1), 17(1), 2(a), 18(1), 22(3), 28(g), (h), (f)
Šeste direktive in določb členov 2(1)(a) in (c), 167, 168(a), 178,
220, 226 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 (v
nadaljevanju Direktiva 2006/112), ki je nadomestila Šesto
direktivo, in jih je RS prenesla v določbe ZDDV in
ZDDV-1.</span></p>
</div>
<div id="edn2">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref2" name="_edn2" title="" id="_edn2"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[2]</span></span></span></span></a><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Glej sklep Vrhovnega sodišča RS
X Ips 342/2017 z dne 1. 7. 2020, točka 10.</span></p>
</div>
<div id="edn3">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref3" name="_edn3" title="" id="_edn3"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[3]</span></span></span></span></a><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Primerjaj s sodbo SEU v zadevi
Gábor Tóth, C-324/11, točka 32.</span></p>
</div>
<div id="edn4">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref4" name="_edn4" title="" id="_edn4"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[4]</span></span></span></span></a><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Enako tudi sodba SEU v zadevi
Dankowski, C-438/09, točka 38.</span></p>
</div>
<div id="edn5">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref5" name="_edn5" title="" id="_edn5"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[5]</span></span></span></span></a><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Glej sklep Vrhovnega sodišča RS
X Ips 307/2013 z dne 13. 11. 2014, točka 14.</span></p>
</div>
<div id="edn6">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref6" name="_edn6" title="" id="_edn6"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[6]</span></span></span></span></a><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Glej sklep Vrhovnega sodišča RS
X Ips 197/2015 z dne 15. 11. 2017, točka 18.</span></p>
</div>
<div id="edn7">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref7" name="_edn7" title="" id="_edn7"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[7]</span></span></span></span></a><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Glej sklep Vrhovnega sodišča RS
X Ips 197/2015 z dne 15. 11. 2017, točka 15.</span></p>
</div>
<div id="edn8">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref8" name="_edn8" title="" id="_edn8"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[8]</span></span></span></span></a><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Glej sklepe Vrhovnega sodišča RS
X Ips 54/2016 z dne 7. 3. 2018, točka 23; X Ips 341/2016 z dne 25.
4. 2018, točka 26 in X Ips 355/2016 z dne 16. 1. 2019, točki 18 in
20.</span></p>
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'> </p>
</div>
</div>
</body>
</html>

Bodite prvi, ki bo komentiral.

3 RAZLOGI ZA "DDVPOZNAVALCA"

VEČ RAZLOGOV

5 RAZLOGOV ZA "SUPERDAVKE"

ODLOG UGOTAVLJANJA DAVČNE OBVEZNOSTI po 1. točki drugega odstavka 100. člena ZDoh-2 (podrobnejši opis)
Iz sklopa - modula: PRAKSA/Mnenja FU ...
11.12.2024 - 09:09:16
ZAKON O DAVKU OD DOHODKOV PRAVNIH OSEB (ZDDPO-2 - neuradno prečiščeno besedilo)
Iz sklopa - modula: ZAKONODAJA/Davki ...
04.12.2024 - 08:10:16
PODATKI ZA OBRAČUN PLAČ – obračun za OKTOBER 2024
Iz sklopa - modula: STATISTIKA & ...
04.11.2024 - 10:26:17

VEČ RAZLOGOV

KRPANOV BLOG

BABUNI in BABUNKE iz parlamenta - ko primati sprejemajo davčne predpise!
Mi je prav žal, vendar: »Da lahko opišem v nas ...
21.07.2021 - 10:59:31
NE IZGRAJTE SE Z NAŠIM DENARJEM - Izboljšajte "mega paket" za gospodarstvo!
Da bo vsem jasno: »Finančno breme vseh »MEGA P ...
07.04.2020 - 11:55:29
HEJ, BANDA, BREZ GOSPODARSTVA NE BOSTE PREŽIVELI!
Da ne bo nesporazuma: »Apel ni namenjen samo v ...
23.03.2020 - 16:17:31

ARHIV

NOVICE

Cesarjev poziv tlačanom
Kako lahko vsak prebivalec sodeluje pri soobli ...
27.11.2024 - 11:58:58
Državni zbor sprejel državna proračuna za leti 2025 in 2026
Državni zbor je 20.11.2024 sprejel spremembe d ...
21.11.2024 - 10:51:55
Državni zbor sprejel prvi paket davčnih sprememb
Državni zbor je včeraj sprejel prvi paket davč ...
15.11.2024 - 11:05:48

ARHIV