REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba
Upr. sodišča, številka: I U 1675/2019-12
Datum:
01.02.2022
JEDRO:
Tožnik s tožbo po
presoji sodišča utemeljeno opozarja, na neustrezno dokazno oceno
drugostopenjskega davčnega organa v zvezi z računom z dne 20. 6.
2018. Tožnik ta račun kot dokaz predloži tudi sodišču in na njem je
zapisano, da je bila po ceni 0,00 EUR tožniku fakturirana ena ura
mehaničnega dela na vozilu Ford Ranger, št. šasije ..., na računu
pa je tudi pripis „montaža piskača“. Sodišče ugotavlja, da je
šasijska številka pri tem ista, kot številka vozila, v zvezi s
katerim je tožnik uveljavljal pravico do odbitka, pripis o montaži
piskača pa je skladen s tožnikovimi trditvami o vgradnji naprave za
zvočni opozorilni signal. Vendar pa (drugostopenjski) davčni organ
v zvezi s tem predloženim računom (ki je v upravnem spisu predložen
z enako vsebino, kot je bil predložen v sodni spis) zaključi le, da
ta račun ne dokazuje vgradnje zadevne naprave. Pri tem pa je po
presoji sodišča izostala obrazložena dokazna ocena, zakaj davčni
organ napravi takšen zaključek, ki ni povzročila zgolj dvoma v
pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, temveč
pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka.
IZREK:
I. Tožbi se ugodi,
odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT
42301-669987/2018-5 z dne 13. 11. 2018 se odpravi in se zadeva vrne
prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovno odločanje.
II. Tožena stranka
je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku
347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka
dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Predmet spora:
1. Prvostopenjski
davčni organ je z izpodbijano odločbo v postopku davčnega nadzora
davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), in sicer v delu, ki
se nanaša na odbitek DDV od nabavljenega vozila, tožniku odmeril in
naložil v plačilo DDV v znesku 5.812,33 EUR in pripadajoče obresti
117,04 EUR. Odločil je tudi o stroških ter navedel, da pritožba ne
zadrži izvršitve.
2. Iz obrazložitve
izhaja, da je tožnik predložil obračun DDV-O za drugi kvartal 2018,
priložil pa je tudi knjigo prejetih računov, iz katere je razvidno,
da je knjižil listino dobavitelja A. d.o.o. z dne 5. 3. 2018 v
višini 26.419,67 EUR in DDV 5.812,33 EUR. Ta dobavitelj je 2. 3.
2018 izdal račun družbi B. d.o.o., slednji pa je vozilo dobavil
tožniku po računu z dne 5. 3. 2018. Gre za isto vozilo, ki ga je
družba A. prodala družbi B. V obračun DDV-O za prvi kvartal leta
2018 je tožnik vključil nabavo osnovnega sredstva in iz priloženega
računa B. izhaja, da gre za dobavo predmetnega vozila. Tožnik je
izjavil, da ga bodo uporabljali za izvajanje registrirane
dejavnosti ogleda nepremičnin na terenu, predložil je tudi
homologacijo in prometno dovoljenje. Davčni organ je opravil tudi
ogled tega vozila in v uradnem zaznamku navedel, da vozilo ne
izpolnjuje pogojev po 106. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o
davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik). Zato je bil
tožnik pozvan k popravku obračuna za prvi kvartal leta 2018, vsled
česar je tožnik posredoval pojasnilo in fakturo za vgradnjo zvočne
naprave pri vzvratni vožnji ter popravek obračuna, v katerem si ni
odbil vstopnega DDV za nabavljeno vozilo. V predloženem obračunu za
drugi kvartal pa je ponovno vključil nabavljeno vozilo in upošteval
odbitek, zato ga je davčni organ pozval k dokazilu, da se je vozilo
ob nabavi uvrščalo v tarifno oznako KN 8704. Vsled tega je tožnik
pojasnil, da so bili v juniju 2018 ob dodelavi vozila izpolnjeni
vsi štirje pogoji za odbitek. Davčni organ ugotavlja, da tožnik
nima pravice do odbitka v obračunu za drugi kvartal, saj je pravica
nastala kvečjemu v drugem kvartalu, tedaj pa ni izpolnjeval pogojev
za odbitek, saj niso bili izpolnjeni pogoji iz 106. člena
Pravilnika. Tožnik je sicer na zapisnik vložil pripombe, ki pa po
presoji davčnega organa niso utemeljene, zato mu ni priznal pravice
do odbitka za drugi kvartal leta 2018.
3. Drugostopenjski
davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo
zavrnil. Citira točko c 66. člena, prvi odstavek 146. člena in
drugi odstavek 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v
nadaljevanju ZDDV-1) ter prvi in tretji odstavek 106. člena
Pravilnika. Ugotavlja, da, kljub temu, da je odbitek mogoče
uveljaviti tudi kasneje, kot v obdobju dejanske pridobitve pravice
do odbitka, tožniki niti v prvem niti v drugem kvartalu leta 2018
pogojev za odbitek od nabave spornega vozila ni izpolnjeval. Ni
sporno, da vozilo ob nabavi ni izpolnjevalo četrtega pogoja iz
tretjega odstavka 106. člena Pravilnika (ni bilo opremljeno z
napravo za zvočni opozorilni signal). Navedbam tožnika o naknadni
vgradnji ni mogoče slediti, saj predloženi račun z dne 20. 6. 2018
ne dokazuje, da bi bila v vozilo dejansko vgrajena potrebna
naprava. Poleg tega tožnik ni predložil tehničnega poročila, s
katerimi bi predelovalec potrdil, da je vozilo predelano skladno z
zahtevami homologacijskega tehničnega poročila (po Zakonu o
motornih vozilih). Tožnik pa tudi ni predložil dokazila, da se
vozilo uvršča v tarifno oznako 8704 (med tovorna vozila). Tožnik je
na FURS sicer naslovil neobvezno zahtevo za uvrščanje vozila v
kombinirano nomenklaturo, a postopek ni bil dokončan, saj tožnik v
postopku ni predložil zahtevanih podatkov o vozilu, 20. 6. 2018 pa
je FURS obvestil, da se vozilo za potrebe DDV uvršča pod oznako
8703, gre torej za vozila, konstruirana predvsem za prevoz oseb,
vključno s kombiniranimi vozili. Ker tožnik ni dokazal, da gre za
izjemo iz točke c 66. člena ZDDV-1 v zvezi s tretjim odstavkom 106.
člena Pravilnika, je bila odločitev na prvi stopnji pravilna, zato
so pritožbene navedbe o popravku odbitka DDV pri osnovnih sredstvih
nerelevantne.
4. Tožnik vlaga
tožbo zoper izpodbijano odločbo ter predlaga njeno odpravo in
vrnitev zadeve v ponovni postopek, zahteva pa tudi povračilo
stroškov, ki jih priglaša. Navaja, da je kupil vozilo, ki je bilo
sicer po homologaciji kategorizirano kot tovorno, a je relevantna
za zadevo uvrstitev v kombinirano nomenklaturo. Četudi je tudi od
osebnih vozil iz oznake 8703 mogoče odbiti davek, pa je tožnikovo
vozilo ob nakupu za to izpolnjevalo vse pogoje, razen zadnjega po
tretjem odstavku 106. člena Pravilnika. Tožnik se je zato obrnil na
prodajalca, ki je predlagal vgradnjo signalne naprave, kar je bilo
storjeno, zato je po vgradnji tožnik to (ponovno) vključil v
obračun DDV. V izpodbijani odločbi se je tožniku očitalo, da v
prvem kvartalu ni izpolnjeval pogojev za odbitek ter da so pri
spremembah dejavnikov mišljeni prehodi med oproščeno in obdavčeno
dejavnostjo, ne pa spremembe lastnosti predmeta pogodbe. Tozadevno
tožnik ob sklicevanju na drugi odstavek 67. člena ZDDV-1
argumentira, da je možen odbitek tudi naknadno, vse do konca leta
2019, zato je napačno, da bi tožnik možnost odbitka imel le v prvem
kvartalu leta 2018. V prvem odstavku 110. člena Pravilnika pa se
kot sprememba dejavnikov prehod iz oproščene v obdavčeno dejavnost
navaja le primeroma. Na drugi stopnji pa je bilo sprejeto nasprotno
stališče, da je odbitek res mogoče uveljavljati tudi kasneje,
vendar pa je bilo presenetljivo zavzeto stališče, da tožnik sploh
ne izpolnjuje pogojev za odbitek. Na drugi stopnji je bil predložen
dokaz – račun z dne 20. 6. 2018, na katerem je navedena montaža
piskača – povsem razvrednoten. Tožnik je o vgradnji sicer istega
dne tudi obvestil davčni organ, kar za toženca sploh ni bilo sporno
(temveč je zastopal stališče, da naknadna vgradnja nima vpliva na
odbitek), to je postalo sporno šele na drugi stopnji, kar ni
sprejemljivo. Glede očitka o nasprotovanju Zakonu o motornih
vozilih tožnik meni, da gre za pavšalne očitke, ki se jih ne da
preizkusiti, poleg tega vgradnja signalne naprave po njegovem
mnenju ne pomeni predelave in zato niso potrebni postopki po tem
zakonu. Četudi pa bi bili potrebni, to ne pomeni, da naprava ni
bila vgrajena in zato ne more imeti davčnih posledic. Da je tožnik
iz določenih razlogov opustil možnost razvrstitve vozila v drugo
tarifno oznako, ne pomeni, da ni izpolnjeval pogojev iz Pravilnika,
vse znotraj razvrstitve v oznako 8703. Tožnik je tako prepričan, da
zavezancem mora biti omogočena naknadna sprememba pogojev za
odbitek, tožnik pa je tudi z zadostno verjetnostjo izkazal, da je
naknadno vgradil napravo, s čimer je naknadno izpolnjeval pogoje za
odbitek. V dokaz svojih navedb ponovno prilaga račun družbe C. z
dne 20. 6. 2018, svoj dopis z istega dne, elektronsko korespondenco
z dne 12. 6. 2018 in tehnične podatke prodajalca.
5. Toženka v
odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih
iz obrazložitev obeh odločb, saj tožnik ponavlja svoje pritožbene
ugovore, ki jih je toženka že obravnavala. Sodišču predlaga, da
tožbo kot neutemeljeno zavrne.
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
6. Tožba je
utemeljena.
7. Sodišče uvodoma
izpostavlja, da ne drži, kar toženka navaja v odgovoru na tožbo, da
naj bi tožnik v tožbi le ponavljal pritožbene ugovore, o katerih se
je toženka že izjasnila v pritožbenem postopku. Tožnik je namreč
svojo argumentacijo tudi nadgradil glede na stališča, ki jih je
toženka zavzela v omenjenem pritožbenem postopku, kar je ustrezno
glede na to, da upravni spor ni zgolj ponovitev pritožbenega
upravnega postopka.
8. Po tem, ko je
drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi zavzel stališče, da je
glede na drugi odstavek 67. člena ZDDV-1 ob izpolnjevanju zakonsko
določenih pogojev mogoče odbitek DDV uveljaviti tudi kasneje, kot
ko je bila pravica do odbitka dejansko pridobljena (vezano na
nesporno dejstvo, da ob nabavi tožnikovo vozilo ni imelo signalne
naprave, temveč je ta bila vgrajena naknadno), med strankama ostaja
sporno le še, ali so v tožnikovem primeru omenjeni pogoji za
odbitek izpolnjeni.
9. ZDDV-1 v 66.
členu omejuje pravico do odbitka, in sicer določa, da davčni
zavezanec ne sme odbiti DDV od, med drugim, osebnih avtomobilov
/.../, razen od vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti
prevoza potnikov in blaga, dajanje v najem in zakup ter za
nadaljnjo prodajo, vozil, ki se uporabljajo v avtošolah za
izvajanje programa usposabljanja iz vožnje v skladu z veljavnimi
predpisi, kombiniranih vozil za opravljanje dejavnosti javnega
linijskega in posebnega linijskega prevoza ter osebnih specialnih
vozil, prilagojenih izključno za prevoz pokojnikov (točka c cit.
člena). Po prvem odstavku 146. člena ZDDV-1 se za razvrstitev
izdelkov po tem zakonu uporablja kombinirana nomenklatura carinske
tarife.
10. Tako Pravilnik
po prvem odstavku 106. člena določa, da so osebni avtomobili iz c)
točke 66. člena ZDDV-1 motorna vozila pod tarifno oznako KN 8703,
konstruirana predvsem za prevoz ljudi, vključno z motornimi vozili
za kombiniran prevoz ljudi in blaga (npr. tip »karavan«, »kombi«
itd.), dirkalni avtomobili in vozila, ki jih proizvajalci
homologirajo kot tovorna vozila, se pa uvrščajo pod tarifno oznako
KN 8703. Tretji odstavek cit. člena pa določa, da sme davčni
zavezanec ne glede na prvi odstavek odbiti DDV od osebnih
večnamenskih vozil, ki so konstruirana za prevoz ljudi in blaga ter
se uvrščajo pod tarifno oznako 8703 in se štejejo, da so namenjena
prevozu blaga ali tovora, če so kumulativno izpolnjeni štirje
pogoji, med drugim da je vozilo opremljeno z napravo za zvočni
opozorilni signal pri vzvratni vožnji. V tej zadevi ostaja sporno
ravno izpolnjevanje tega zadnjega pogoja.
11. V izpodbijani
odločbi se glede tega vprašanja navaja, da je tožnik posredoval
organu pojasnilo, da so se z uvoznikom vozila odločili, da na
vozilo vgradijo napravo za zvočni opozorilni signal pri vzvratni
vožnji, kar so vgradili 19. 6. 2018, tožnik pa je o tem posredoval
tudi prejeti račun za vgradnjo. V nadaljevanju se izpodbijana
odločba nanaša predvsem na vprašanje možnosti odbitka v prvem ali v
drugem kvartalu leta 2018 (ki, kot obrazloženo zgoraj, glede na
tozadevno stališče, sprejeto na drugi stopnji, sedaj med strankama
več ni sporno), pri čemer pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da
bi prvostopenjski organ dvomil v izvedeno spremembo lastnosti
vozila. Navaja se namreč, da se s spremembo lastnosti vozila niso
spremenili dejavniki in da zaradi spremembe lastnosti vozila ne
pride do spremembe dejavnikov (predzadnji odstavek na str. 4
izpodbijane odločbe).
12. Na drugi stopnji
pa je pritožbeni organ to razlogovanje spremenil, in sicer je
zavzel stališče, da pogoji za odbitek niso izpolnjeni, kar je
pojasnil s tremi razlogi: da račun z dne 20. 6. 2018 ne dokazuje
vgradnje naprave za zvočni signal; da tožnik ni predložil dokazil o
predelavi vozila po homologacijskem tehničnem poročilu; ter da
tožnik tudi ni predložil dokazila o uvrstitvi vozila po kombinirani
nomenklaturi med tovorna vozila.
13. Tožnik s tožbo
po presoji sodišča utemeljeno opozarja, na neustrezno dokazno oceno
drugostopenjskega davčnega organa v zvezi z računom z dne 20. 6.
2018. Tožnik ta račun kot dokaz predloži tudi sodišču in na njem je
zapisano, da je bila po ceni 0,00 EUR tožniku fakturirana ena ura
mehaničnega dela na vozilu Ford Ranger, št. šasije ..., na računu
pa je tudi pripis „montaža piskača“. Sodišče ugotavlja, da je
šasijska številka pri tem ista, kot številka vozila, v zvezi s
katerim je tožnik uveljavljal pravico do odbitka, pripis o montaži
piskača pa je skladen s tožnikovimi trditvami o vgradnji naprave za
zvočni opozorilni signal. Vendar pa (drugostopenjski) davčni organ
v zvezi s tem predloženim računom (ki je v upravnem spisu predložen
z enako vsebino, kot je bil predložen v sodni spis) zaključi le, da
ta račun ne dokazuje vgradnje zadevne naprave. Pri tem pa je po
presoji sodišča izostala obrazložena dokazna ocena, zakaj davčni
organ napravi takšen zaključek, ki ni povzročila zgolj dvoma v
pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, temveč
pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke
drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v
zvezi s tretjim odstavkom 2. člena Zakona o davčnem postopku, saj
zaradi izostale dokazne ocene pravilnosti izpodbijane odločitve ni
mogoče preizkusiti.
14. Glede na to, da
je bilo zgornje stališče zavzeto šele na drugi stopnji, pa tožnik
po presoji sodišča utemeljeno izpostavlja tudi, da je šlo za
presenečenje. Povedano drugače, tožnik s takšnim spremenjenim
naziranjem v postopku ni bil seznanjen in se o tem ni imel možnosti
izreči, kar pomeni tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka
iz 3. točke zgoraj cit. drugega odstavka 237. člena Zakona o
splošnem upravnem postopku.
15. Sodišče
pritrjuje tudi tožbenim navedbam v zvezi s pavšalnostjo
obrazložitve glede domnevne vgradnjo zvočne naprave v nasprotju z
določili Zakona o motornih vozilih. Glede na to, da tožnik pravice
do odbitka ni uveljavljal na podlagi tega, ker bi bilo njegovo
vozilo uvrščeno po nomenklaturi med tovorna vozila, temveč jo je
izrecno uveljavljal ko tretjem odstavku 106. člena Pravilnika,
torej v zvezi z vozilom, ki se uvršča pod tarifno oznako 8703, pa
tudi ni jasno, zakaj drugostopenjski davčni organ tožniku očita
nepredložitev dokazil o uvrstitvi vozila pod oznako
8704.
16. Glede na
navedeno je treba tožbi ugoditi na podlagi 3. točke prvega odstavka
64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1),
prvenstveno ker izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, česar
glede na naravo kršitve sodišče ne more samo odpraviti, prav tako
pa ni pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena
ZUS-1. V ponovnem postopku naj prvostopenjski davčni organ upošteva
zgornja stališča, ki se tičejo postopka, ter tožniku omogoči
izjavljanje in poda obrazloženo dokazno oceno glede dokazov o
vgradnji zvočne naprave in, kolikor je relevanten za obravnavano
zadevo, pojasni implikacije Zakona o motornih vozilih v tem
primeru.
17. Izrek o stroških
in višini le-teh temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in
prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem
sporu. Ker je tožnik v postopku uspel in je bila zadeva rešena na
seji, pri čemer ga je zastopala pooblaščena odvetniška pisarna, se
mu prizna 347,70 EUR stroškov.