EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (osmi
senat) v zadevi: C-273/18
Datum: 10.07.2019
V zadevi: SIA „Kuršu
zeme“
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago
člena 168(a) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost
(UL 2006, L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena
z Direktivo Sveta 2010/45/EU z dne 13. julija 2010
(UL 2010, L 189, str. 1) (v nadaljevanju: Direktiva
o DDV).
2 Ta
predlog je bil vložen v sporu med SIA „Kuršu zeme“ in Valsts
ienemumu dienests (davčna uprava, Latvija) (v
nadaljevanju: VID), ker je ta zavrnila priznanje pravice do
odbitka davka na dodano vrednost (DDV) za pridobitve blaga, ki jih
je ta družba izvedla pri družbi SIA „KF Prema“, ker naj v resnici
teh nakupov sploh ne bi bilo.
Pravni okvir
Pravo
Unije
3 Člen 2(1)(a)
in (b)(i) Direktive o DDV določa:
„Predmet DDV so naslednje
transakcije:
(a) dobave
blaga, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na
ozemlju države članice za plačilo;
(b) pridobitve
blaga znotraj Skupnosti, ki jih za plačilo na ozemlju države
članice opravi:
(i) davčni zavezanec, ki deluje kot
tak […].“
4 Člen 14(1)
te direktive določa:
„Dobava blaga‘ pomeni prenos pravice
do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik.“
5 Člen 20,
prvi odstavek, te direktive določa:
„,Pridobitev blaga znotraj
Skupnosti‘ pomeni pridobitev pravice do razpolaganja s premičninami
kot lastnik, ki jih pridobitelju odpošlje ali pripelje prodajalec
ali pridobitelj ali druga oseba za njun račun, v drugo državo
članico, kot je država, v kateri se pošiljanje ali prevoz blaga
začne.“
6 Člen 23
iste direktive določa:
„Države članice sprejmejo potrebne
ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se transakcije, ki bi bile
opredeljene kot ,dobave blaga‘, če bi jih na njihovem ozemlju
opravil davčni zavezanec, ki deluje kot tak, uvrstijo pod
,pridobitve blaga znotraj Skupnosti‘.“
7 Člen 32,
prvi odstavek, Direktive o DDV določa:
„Kadar blago odpošlje ali prevaža
dobavitelj, pridobitelj ali tretja oseba, se za kraj dobave šteje
kraj, kjer se blago nahaja, v trenutku, ko se začne odpošiljanje
ali prevoz blaga pridobitelju.“
8 Člen 40
te direktive določa:
„Za kraj pridobitve blaga znotraj
Skupnosti se šteje kraj, kjer se blago nahaja v trenutku, ko se
konča odpošiljanje ali prevoz blaga pridobitelju.“
9 Člen 68
navedene direktive določa:
„Obdavčljivi dogodek nastane v
trenutku, ko je opravljena pridobitev blaga znotraj
Skupnosti.
Šteje se, da je pridobitev blaga
znotraj Skupnosti opravljena, kadar se za dobavo podobnega blaga
šteje, da je bila opravljena na ozemlju zadevne države
članice.“
10 Člen 69
te direktive določa:
„V primeru pridobitve blaga znotraj
Skupnosti nastane obveznost obračuna DDV ob izdaji računa, če pa
račun ni bil izdan do navedenega datuma, nastane obveznost obračuna
DDV ob izteku roka iz prvega odstavka člena 222.“
11 Člen 138(1)
Direktive o DDV določa:
„Države članice oprostijo dobave
blaga, ki ga prodajalec ali pridobitelj, ali druga oseba za njun
račun odpošlje ali odpelje z ozemlja vsake od njih, vendar znotraj
[Evropske unije], opravljene za drugega davčnega zavezanca ali
pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v državi
članici, ki ni država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz
blaga začne.“
12 Člen 167
navedene direktive določa, da „[p]ravica do odbitka nastane v
trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega
davka“.
13 Člen 168
navedene direktive določa:
„Dokler se blago in storitve
uporabljajo za namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni
zavezanec v državi članici, v kateri opravlja te transakcije,
pravico, da odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati,
naslednje zneske:
(a) DDV, ki
ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago ali
storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni
zavezanec;
[…]
(c) DDV, ki
ga je dolžan plačati za pridobitve blaga znotraj Skupnosti v skladu
s členom 2(1)(b)(i)“.
14 Člen 193
te direktive določa:
„DDV je dolžan plačati davčni
zavezanec, ki dobavlja obdavčljivo blago ali opravlja obdavčljivo
storitev […].“
15 Člen 200
Direktive o DDV določa:
„DDV je dolžna plačati vsaka oseba,
ki opravi obdavčljivo pridobitev blaga znotraj
Skupnosti.“
Latvijska
zakonodaja
16 Člen 1,
točki 2 in 34, Likums par pievienotas vertibas nodokli
(zakon o davku na dodano vrednost) z dne 9. marca 1995
(Latvijas Vestnesis, 1995, št. 49, v nadaljevanju:
zakon o DDV), v različici, ki se uporablja za dejstva v postopku v
glavni stvari, določa:
„(2) dobava blaga pomeni posel, s
katerim se pravica do razpolaganja s stvarjo (blagom) kot lastnik
prenese na drugo osebo;
[…]
(34) pridobitev blaga znotraj
Skupnosti pomeni prejem blaga na ozemlju Latvije, ki ga je
pridobitelju iz druge države članice odpremil ali pripeljal
prodajalec, pridobitelj sam ali druga oseba za njun
račun.“
17 Člen 2(3)
tega zakona določa:
„Predmet [DDV] so te transakcije, ki
se izvajajo na ozemlju Latvije in v okviru gospodarskih
dejavnosti:
1. dobave
blaga, opravljene za plačilo, vključno z dobavo blaga, ki se
uporablja za neposlovne namene;
[…]“
18 Člen 10(1),
točki 1 in 7, tega zakona določa:
„Le oseba, ki je registrirana kot
davčni zavezanec pri davčni upravi, ima pravico, da v davčnem
obračunu od davka, ki ga dolguje v proračun, odbije naslednje
zneske vstopnega davka na dodano vrednost:
1. zneske
davka, navedene na računih, ki jih je prejela od drugih davčnih
zavezancev v zvezi z blagom in storitvami tako za namene lastnih
obdavčljivih transakcij kot tudi za namene transakcij, opravljenih
v tujini, ki bi bile obdavčene, če bi se izvedle na ozemlju
Latvije;
[…]
7. davek,
plačan za blago, pridobljeno znotraj Skupnosti, za namene lastnih
obdavčljivih transakcij.“
19 Člen 18(1)
istega zakona določa:
„Obdavčene so te transakcije znotraj
Skupnosti:
1. transakcije,
omenjene v členu 2(2) tega zakona, kadar se opravljajo v
okviru gospodarskih dejavnosti, in pridobitve blaga znotraj
Skupnosti;
2. prenos
blaga s strani osebe iz druge države članice v Latvijo z namenom
opravljanja gospodarskih dejavnosti na ozemlju Latvije, ki je
izenačen s pridobitvijo blaga znotraj Skupnosti;
[…]“
20 Člen 30(1),
prvi stavek, zakona o DDV določa:
„Če davčni zavezanec prejme blago od
drugega davčnega zavezanca iz druge države članice, potem obračuna
in plača davek v proračun po davčni stopnji, ki velja za to
transakcijo v skladu s členom 5(1) ali (3), odvisno od
primera.“
Spor o glavni stvari in
vprašanje za predhodno odločanje
21 Kuršu zeme
je družba s sedežem v Latviji, ki je od februarja do decembra 2012
obračunala transakcije pridobitve blaga od druge družbe s sedežem v
Latviji, KF Prema, in ki je odbila vstopni DDV, ki ga je plačala za
te transakcije.
22 Med davčnim
nadzorom je VID ugotovila, da so bile te pridobitve opravljene v
verigi zaporednih transakcij med več družbami. Zadevno blago je
namreč UAB „Baltfisher“, družba s sedežem v Litvi, prodala dvema
družbama s sedežem v Latviji. Pozneje sta ti družbi to blago
prodali drugi družbi s sedežem v Latviji, ki ga je prodala družbi
KF Prema, ta pa ga je nazadnje prodala družbi Kuršu zeme, ki je
sama zagotovila prevoz tega blaga iz Klaipede (Litva) do svoje
tovarne v Latviji.
23 Ker VID ni
našla nobene logične razlage za to verigo transakcij, je menila,
prvič, da družbe, ki so sodelovale v tej verigi, v resnici niso
opravile nobenega dejanja v okviru pridobitve zadevnega blaga, in
drugič, da je družba Kuršu zeme gotovo vedela za umetno naravo te
verige.
24 VID je torej
menila, da je v resnici družba Kuršu zeme zadevno blago pridobila
neposredno od družbe Baltfisher, zato je zadevne pridobitve
opredelila kot „pridobitve znotraj Skupnosti“. VID je zato
29. aprila 2014 izdala odločbo o dodatni odmeri DDV, s katero
je popravila obračune družbe Kuršu zeme in in s katero je bila
vrednost spornega blaga vključena v vrednost prejetega blaga iz
drugih držav članic, s čimer se je znesek DDV povečal, za isti
znesek pa se je hkrati zmanjšal vstopni davek, ki ga je obračunala
družba Kuršu zeme.
25 Družba Kuršu
zeme je zoper to odločbo vložila tožbo pri administrativa rajona
tiesa (upravno sodišče prve stopnje, Latvija) in trdila, najprej,
da so bile izpolnjene vse formalne in materialne zahteve za odbitek
davka, nato, da ni imela razloga, da bi dvomila o družbi KF Prema
niti o namenu uresničitve teh transakcij, in nazadnje, da v okviru
transakcij, ki jih je opravila s to družbo, ni pridobila nobene
davčne ugodnosti.
26 Ker je bila
njena tožba zavrnjena, je družba Kuršu zeme vložila pritožbo pri
Administrativa apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče, Latvija),
ki je sodbo administrativa rajona tiesa (upravno sodišče prve
stopnje) potrdilo.
27 Družba Kuršu
zeme je zato vložila kasacijsko pritožbo pri Augstaka tiesa
(vrhovno sodišče, Latvija) in trdila, da čeprav so VID,
administrativa rajona tiesa (upravno sodišče prve stopnje) in
Administrativa apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče) odločili,
da je bila vključena v verigo transakcij, ki je bila umetno
ustvarjena za pridobitev davčne ugodnosti, pa niso navedli, kakšna
naj bi bila ta davčna ugodnost, ki naj bi jo ona ali druge družbe,
ki so bile vključene v zadevne transakcije, pridobile. Družba Kuršu
zeme meni, da naj bi celo v primeru, v katerem naj bi zadevno blago
neposredno dobila od družbe Baltfisher, na podlagi člena 10(7)
zakona o DDV za pridobitev tega blaga imela pravico do odbitka DDV,
ker je šlo za „pridobitev znotraj Skupnosti“.
28 Predložitveno
sodišče ugotavlja, da dejstvo, da blago ni bilo prejeto neposredno
od osebe, ki je izdala račun, ni nujno posledica goljufivega
prikrivanja resničnega dobavitelja. Zato okoliščina, da je družba
Kuršu zeme fizično dobila v posest zadevno blago v skladišču
Baltfisher, ne da bi to blago dejansko dobila od izdajatelja računa
za to blago, in sicer od družbe KF Prema, sama po sebi ne more
utemeljiti ugotovitve, da naj družba Kuršu zeme tega blaga ne bi
pridobila od navedene družbe, zato naj bi bila transakcija
pridobitve med družbama Kuršu zeme in KF Prema simulirana in naj bi
šlo za goljufijo na področju TVA.
29 To sodišče
se sprašuje, ali je mogoče ugotoviti obstoj zlorabe, če ni bilo
ugotovljeno, kakšna je neupravičena davčna ugodnost, ki naj bi jo
dobili sam davčni zavezanec ali druge osebe, ki so sodelovale v
zadevni verigi transakcij.
30 V teh
okoliščinah je Augstaka tiesa (vrhovno sodišče, Latvija) prekinilo
odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to
vprašanje:
„Ali je treba člen 168(a)
Direktive [o DDV] razlagati tako, da nasprotuje prepovedi odbitka
[vstopnega] davka na dodano vrednost, če navedena prepoved temelji
samo na zavestni vpletenosti davčnega zavezanca v zasnovo
simuliranih transakcij, vendar pa ni navedeno, kako naj bi bile
konkretne transakcije v škodo proračuna (zaradi neplačila davka na
dodano vrednost ali v obliki neupravičene zahteve za vračilo
navedenega davka), v primerjavi s položajem, v katerem bi bile
transakcije zasnovane v skladu z dejanskimi
okoliščinami?“
Vprašanje za predhodno
odločanje
31 Ker iz
predložitvene odločbe izhaja, da se postopek v glavni stvari ne
nanaša na goljufijo na področju DDV, ampak na mogočo zlorabo, je
treba vprašanje predložitvenega sodišča razumeti tako, da se v
bistvu nanaša na to, ali je treba člen 168(a) Direktive o DDV
razlagati tako, da za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV
okoliščina, da je do pridobitve blaga prišlo na koncu verige
zaporednih prodaj med več osebami in da je davčni zavezanec postal
posestnik zadevnega blaga v skladišču osebe, ki je člen te verige
in ki ni oseba, ki je navedena na računu kot dobavitelj, sama po
sebi zadostuje, da se ugotovi, da na strani davčnega zavezanca ali
drugih oseb, ki sodelujejo v tej verigi, obstaja zloraba, ali pa se
zahteva, da se dokaže tudi, katera je davčna ugodnost, ki naj bi jo
ta zavezanec ali te druge osebe neupravičeno
dobili.
32 V skladu z
ustaljeno sodno prakso Sodišča pravica davčnih zavezancev, da DDV,
ki ga morajo plačati, znižajo za vstopni DDV, ki se dolguje ali
plača za blago, ki so ga pridobili, in storitve, ki so bile
opravljene zanje, pomeni temeljno načelo skupnega sistema DDV, ki
je bilo določeno z zakonodajo Unije (sodba z dne 19. oktobra
2017, Paper Consult, C-101/16, EU:C:2017:775, točka 35 in
navedena sodna praksa).
33 Pravica do
odbitka, določena v členu 167 in naslednjih Direktive o DDV,
je bistven del sistema DDV in načeloma ne sme biti omejena. Zlasti
se ta pravica lahko izvršuje takoj za vse davke, ki se nanašajo na
vstopne transakcije (sodba z dne 19. oktobra 2017, Paper
Consult, C-101/16, EU:C:2017:775, točka 36 in navedena sodna
praksa).
34 Tako je
treba spomniti, da je boj proti davčnim utajam, davčnemu izogibanju
in morebitnim zlorabam cilj, ki ga Direktiva o DDV priznava in
spodbuja. Upravičenci se namreč z namenom goljufije ali zlorabe ne
morejo sklicevati na pravo Unije. Tako morajo nacionalni organi in
nacionalna sodišča pravico do odbitka zavrniti, če se na podlagi
objektivnih elementov ugotovi, da se je na to pravico sklicevalo z
goljufijo ali z zlorabo (sodba z dne 13. februarja 2014, Maks
Pen, C-18/13, EU:C:2014:69, točka 26 in navedena sodna
praksa).
35 Sodišče je
razsodilo, da se za ugotovitev zlorabe na področju DDV zahteva, da
sta izpolnjena dva pogoja, in sicer, prvič, da je rezultat zadevnih
transakcij pridobitev davčne ugodnosti, katere dodelitev bi
nasprotovala cilju upoštevnih določb Direktive o DDV in nacionalne
zakonodaje, s katero je ta direktiva prenesena, čeprav so bili
pogoji, določeni s temi določbami, formalno izpolnjeni, in drugič,
da je iz več objektivnih dejavnikov razvidno, da je bistven cilj
zadevnih transakcij le pridobitev te davčne ugodnosti (sodba z dne
17. decembra 2015, WebMindLicenses, C-419/14, EU:C:2015:832,
točka 36 in navedena sodna praksa).
36 V teh
okoliščinah je treba spomniti, da dejstvo, da blago ni bilo prejeto
neposredno od izdajatelja računa, ne izvira nujno iz goljufivega
prikrivanja pravega dobavitelja in ni nujno zloraba, ampak ima
lahko druge razloge, kakor so med drugim obstoj dveh zaporednih
prodaj, ki se nanašata na isto blago, ki se od prvega prodajalca
neposredno prenese drugemu prodajalcu, tako da gre za dve zaporedni
dobavi v smislu člena 14(1) Direktive o DDV in le za en
dejanski prenos. Poleg tega ni nujno, da prvi pridobitelj postane
lastnik zadevnega blaga v trenutku tega prenosa, saj obstoj dobave
v smislu te določbe ne zahteva prenosa pravne lastnine blaga (glej
v tem smislu sklep z dne 6. februarja 2014, Jagiełło, C-33/13,
neobjavljen, EU:C:2014:184, točka 32 in navedena sodna
praksa).
37 V
obravnavanem primeru iz predložitvene odločbe izhaja, da VID ni
izkazala, katera je v postopku v glavni stvari davčna ugodnost, ki
naj bi jo družba Kuršu zeme dobila, niti ni opredelila morebitnih
davčnih ugodnosti, ki naj bi jih neupravičeno dobile druge družbe,
ki so sodelovale v verigi zaporednih transakcij prodaje zadevnega
blaga, da bi preverila, ali je bil edini resnični cilj teh
transakcij le pridobitev neupravičene davčne ugodnosti. Zato je
treba šteti, da le obstoj verige transakcij in dejstvo, da je
družba Kuršu zeme fizično pridobila v posest zadevno blago v
skladišču družbe Baltfisher, ne da bi ga dejansko dobila od družbe,
ki je na računu navedena kot dobavitelj tega blaga, in sicer od
družbe KF Prema, ne moreta, kakor je ugotovilo tudi predložitveno
sodišče, sama po sebi upravičiti sklepanja, da naj družba Kuršu
zeme tega blaga ne bi dobila od družbe KF Prema, tako da naj
transakcije med tema dvema družbama ne bi bilo.
38 Glede na te
ugotovitve se v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni
stvari, v katerih pristojni davčni organ ni predložil nobenega
dokaza za obstoj zlorabe, davčnemu zavezancu ne sme zavrniti
pravica do odbitka.
39 Dalje, glede
vprašanja, ki ga predložitveno sodišče ni zastavilo, o tem, katera
med temi pridobitvami iz verige iz postopka v glavni stvari je
tista, ki se opredeli kot „skupen prevoz znotraj Skupnosti“ in ki
mora biti edina opredeljena kot „pridobitev znotraj Skupnosti“,
mora predložitveno sodišče opraviti splošno presojo vseh posebnih
okoliščin tega primera in zlasti ugotoviti, kdaj je bila pravica do
razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik prenesena na
družbo Kuršu zeme (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra
2018, AREX CZ, C-414/17, EU:C:2018:1027, točki 70 in 72).
Od trenutka tega prenosa, in sicer pred prevozom znotraj Skupnosti
ali po njem, sta odvisna tako opredelitev ene od pridobitev v
verigi iz postopka v glavni stvari kot pridobitve znotraj Skupnosti
kot obseg pravice do odbitka ali celo vračilo DDV družbi Kuršu zeme
(glej v tem smislu sodbi z dne 21. februarja 2018, Kreuzmayr,
C-628/16, EU:C:2018:84, točki 43 in 44, in z dne
11. aprila 2019, PORR Építési Kft., C-691/17, EU:C:2019:327,
točki 30 in 42).
40 Če je zadnja
dobava v verigi zaporednih dobav, ki vključuje le en prevoz znotraj
Skupnosti, dobava znotraj Skupnosti, končni kupec tako od DDV, ki
ga je dolžan plačati, ne more odbiti DDV, ki je bil za blago, ki mu
je bilo dobavljeno v okviru oproščene dobave znotraj Skupnosti,
plačan neupravičeno, le na podlagi napačnega računa, ki ga je
posredoval dobavitelj (glej v tem smislu sodbo z dne
21. februarja 2018, Kreuzmayr, C-628/16, EU:C:2018:84,
točka 44).
41 Nasprotno pa
bi ta kupec lahko zahteval vračilo davka, ki je bil neupravičeno
plačan dobavitelju, ki je predložil napačen račun v skladu z
nacionalnim pravom (sodba z dne 21. februarja 2018, Kreuzmayr,
C-628/16, EU:C:2018:84, točka 48 in navedena sodna praksa).
Vendar v položaju, v katerem je zadevni dobavitelj DDV dejansko
plačal v državni proračun, če vračilo DDV s strani tega dobavitelja
pridobitelju postane nemogoče ali pretirano oteženo, zlasti v
primeru plačilne nesposobnosti navedenega dobavitelja, načelo
učinkovitosti zahteva, da lahko ta pridobitelj zahteva vračilo
neposredno od davčnih organov (glej v tem smislu sodbo z dne
11. aprila 2019, PORR Építési Kft., C-691/17, EU:C:2019:327,
točka 42 in navedena sodna praksa).
42 Glede na
zgornje ugotovitve je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti, da
je treba člen 168(a) Direktive o DDV razlagati tako, da za
zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV okoliščina, da je do
pridobitve blaga prišlo na koncu verige zaporednih prodaj med več
osebami in da je davčni zavezanec postal posestnik zadevnega blaga
v skladišču osebe, ki je člen te verige in ki ni oseba, ki je
navedena na računu kot dobavitelj, sama po sebi ne zadostuje, da se
ugotovi, da na strani davčnega zavezanca ali drugih oseb, ki
sodelujejo v tej verigi, obstaja zloraba, saj mora pristojni davčni
organ dokazati obstoj davčne ugodnosti, ki naj bi jo ta zavezanec
ali te druge osebe neupravičeno dobili.
Stroški
43 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (osmi
senat) razsodilo:
Člen 168(a) Direktive Sveta
2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na
dodano vrednost, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta
2010/45/EU z dne 13. julija 2010, je treba razlagati tako, da
za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost
(DDV) okoliščina, da je do pridobitve blaga prišlo na koncu verige
zaporednih prodaj med več osebami in da je davčni zavezanec postal
posestnik zadevnega blaga v skladišču osebe, ki je člen te verige
in ki ni oseba, ki je navedena na računu kot dobavitelj, sama po
sebi ne zadostuje, da se ugotovi, da na strani davčnega zavezanca
ali drugih oseb, ki sodelujejo v tej verigi, obstaja zloraba, saj
mora pristojni davčni organ dokazati obstoj davčne ugodnosti, ki
naj bi jo ta zavezanec ali te druge osebe neupravičeno
dobili.