Pojasnilo FURS, brez številke, februar 2015 (datum
objave)
1.0 RAČUNI
Za namene Zakona o
davku na dodano vrednost –
ZDDV-1(Uradni list RS, št. 13/11-UPB3, 18/11, 78/11, 38/12,
83/12, 14/13, 46/13-ZIPRS1314-A, 101/13–ZIPRS1415, 86/14) so računi
vsi dokumenti na papirju ali v elektronski obliki, ki izpolnjujejo
pogoje iz 80.a do 84.a člena tega zakona. Kot račun se šteje tudi
vsak dokument oziroma sporočilo, ki spreminja prvoten račun in se
nanj nedvoumno nanaša.
2.0 IZDAJA
RAČUNOV
2.1 Pravila za
izdajanje računov
Osnovno pravilo je,
da pravila za izdajo računov določi država članica, v kateri se
opravi dobava (prvi odstavek 80.a člena ZDDV-1).
Obstajata dve izjemi
od osnovnega pravila, in sicer za:
- Čezmejne dobave, za
katere velja obrnjena davčna obveznost iz tretjega in četrtega
odstavka ter 3. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 (drugi
odstavek 80.a člena ZDDV-1). Če v teh primerih izda račun prejemnik
(samofakturiranje), se upošteva osnovno pravilo.
- Za dobave, ki se
obdavčijo zunaj EU (tretji odstavek 80.a člena ZDDV-1).
V teh primerih se
uporabljajo pravila o izdajanju računov, ki veljajo v državi
članici, v kateri ima dobavitelj sedež ali stalno poslovno enoto,
iz katere je dobava opravljena, ali stalno ali običajno
prebivališče.
V Tabeli 1 so
navedena pravila za izdajanje računov za dobave blaga, v kateri je
treba upoštevati, da je:
- država A
Slovenija,
- država B druga
država članica,
- država C tretja
država članica.
Tabela 1: Pravila za
izdajanje računov – dobave blaga
Vrsta
dobave
|
Država članica
ali država dobavitelja
|
Država članica
ali
država prejemnika
|
Gibanje
blaga
|
Država članica
ali država obdavčitve
|
Država članica,
katere pravila veljajo
|
Določba 80.a
člena ZDDV-1
|
Domača dobava
blaga
|
A
|
A
|
v A
|
A
|
A
|
prvi odstavek
|
Oproščena dobava
znotraj Unije
|
A
|
B
|
A do B
|
A
|
A
|
prvi odstavek
|
Oproščena dobava
znotraj Unije s samofakturiranjem
|
A
|
B
|
A do B
|
A
|
A
|
prvi odstavek
|
Prodaja na
daljavo (presežen prag v drugi državi članici)
|
A
|
B
|
A do B
|
B
|
B
|
prvi odstavek 219.a člena Direktive Sveta
2006/112/ES
|
Čezmejna dobava
fizičnim osebam (pod pragom za prodajo na daljavo)
|
A
|
B
|
A do B
|
A
|
A
|
prvi odstavek
|
Drugi člen v
verigi tristranske dobave znotraj Unije
|
A
|
C
|
B do C
|
C
|
A
|
drugi odstavek 219.a člena Direktive Sveta
2006/112/ES
|
Prejemnik,
zavezan plačilu DDV v skladu s tretjim odstavkom 76. člena
ZDDV-1
|
B
|
A
|
v A
|
A
|
B
|
drugi odstavek
|
Čezmejna dobava
plina ali električne energije (preprodajalec)
|
A
|
B
|
A do B
|
B
|
A
|
drugi odstavek
|
Izvoz
|
A
|
Tretja država
|
A do tretje države
|
A
|
A
|
prvi odstavek
|
Dobava zunaj
Unije
|
A
|
Tretja država
|
V tretji državi
|
Zunaj Unije
|
A
|
tretji odstavek
|
Uvoz
|
Tretja država
|
A
|
Tretja država do A
|
Zunaj Unije
|
Zunaj Unij
|
veljajo pravila tretje države
|
V Tabeli 2 na
naslednji strani so navedena pravila za izdajanje računov za
opravljanje storitev, v kateri je treba upoštevati, da je:
- država A
Slovenija,
- država B druga
država članica,
-
država C tretja država članica.
Tabela 2: Pravila za izdajanje računov – opravljanje storitev
Vrsta dobave
|
Določba ZDDV-1 za uporabo pravila o
kraju opravljanja storitev in plačniku DDV
|
Država članica
dobavitelja
|
Država članica ali država prejemnika
|
Država članica ali država obdavčitve
|
Država članica, katere pravila
veljajo
|
Določba 80.a člena ZDDV-1
|
Splošno opravljanje storitev med davčnimi
zavezanci
|
25. člen
|
A
|
A
|
A
|
A
|
prvi odstavek
|
Čezmejno opravljanje storitev med
podjetji
|
25. člen in 3. točka prvega odstavka 76.
člena
|
A
|
B
|
B
|
A
|
drugi odstavek 219.a člena Direktive
Sveta 2006/112/ES
|
Čezmejno opravljanje storitev med podjetji in
izdaja računa s strani prejemnika
|
25. člen, 3. točka prvega odstavka 76. člena in
tretji odstavek 81. člena
|
B
|
A
|
A
|
A
|
prvi odstavek
|
Splošno opravljanje storitev med davčnimi
zavezanci in potrošniki
|
25. člen
|
A
|
B
|
A
|
A
|
prvi odstavek
|
Storitve v zvezi z nepremičninami, premoženje v
državi članici C, brez obrnjene davčne obveznosti
|
27. člen
|
A
|
B
|
C
|
C
|
prvi odstavek 219.a člena Direktive
Sveta 2006/112/ES
|
Storitve med davčnimi zavezanci za prejemnika
zunaj Unije
|
25. člen
|
A
|
Tretja država
|
Tretja država
|
A
|
tretji odstavek
|
Nekatere storitve med davčnimi zavezanci in
potrošniki
|
30.d člen
|
A
|
Tretja država
|
Tretja država
|
A
|
tretji odstavek
|
2.2 Obveznost
izdajanja računov
Vsak davčni zavezanec
mora zagotoviti, da je izdan račun za opravljeno dobavo. Račun izda
davčni zavezanec, ki je opravil dobavo, lahko pa ga v njegovem
imenu in za njegov račun izda tudi prejemnik (samofakturiranje) ali
tretja oseba.
Davčni zavezanec mora
zagotoviti, da je izdan račun za:
- dobave blaga in
storitev, ki jih je opravil drugemu davčnemu zavezancu ali pravni
osebi, ki ni davčni zavezanec;
- dobave blaga na
daljavo;
- vsako predplačilo,
ki ga prejme, preden je opravljena katera od prej navedenih dobav
blaga;
- vsako predplačilo
za storitve, ki ga prejme od drugega davčnega zavezanca ali pravne
osebe, ki ni davčni zavezanec, preden so storitve dokončane;
- oproščene dobave
blaga v druge države članice, opravljene pod pogoji iz 46. člena
ZDDV-1 (tudi za prenose blaga in vse dobave novih prevoznih
sredstev);
- druge dobave blaga
in storitev, opravljene na ozemlju Slovenije (npr. dobave končnim
potrošnikom).
Za nekatere dobave so
določene izjeme od obveznosti izdajanja računov. Več o tem v
podpoglavju 2.3.
Po DDV zakonodaji je
določen rok za izdajo računa za dobave blaga, opravljene v drugo
državo članico pod pogoji iz 46. člena ZDDV-1, in za opravljene
storitve, za katere je DDV dolžan plačati prejemnik storitev v
skladu s 196. členom Direktive Sveta 2006/112/ES, in sicer
najkasneje 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane
obdavčljivi dogodek.
Davčni zavezanec pa
mora izdati račun tudi za predplačilo, ki ga prejme od drugega
davčnega zavezanca ali pravne osebe, ki ni davčni zavezanec, pred
opravljeno dobavo (glej podpoglavje 2.2.2).
2.2.1
Samofakturiranje
Račun lahko izda
kupec blaga ali naročnik storitev za njemu opravljeno dobavo blaga
ali storitev, ki mu jo je davčni zavezanec dobavil, le v
primeru:
- če se obe stranki o
tem predhodno dogovorita in
- če se še posebej
dogovorita o načinu sprejema vsakega računa s strani davčnega
zavezanca, ki dobavlja blago ali opravlja storitve.
Davčni zavezanec
dobavitelj in kupec blaga ali naročnik storitev, ki izda račun v
imenu in za račun davčnega zavezanca dobavitelja, določita pogoje
in podrobnosti predhodnega dogovora ter postopek sprejema vsakega
računa. Če pogodba za opravljeno dobavo blaga oziroma storitev
vsebuje vse podrobnosti, poseben dogovor ni potreben. Na zahtevo
davčnega organa morata dokazati obstoj predhodnega dogovora.
Vsebina predhodnega dogovora po DDV zakonodaji podrobneje sicer ni
določena.
Pri odkupu vračljive
embalaže je račun lahko izdan v imenu in za račun uporabnika,
identificiranega za namene DDV, brez predhodno sklenjenega
dogovora.
Kupec blaga ali
naročnik storitev mora na računu navesti, da ga izdaja v imenu in
za račun davčnega zavezanca, ki mu je dobavil blago ali opravil
storitev.
2.2.2
Predplačila
Davčni zavezanec mora
izdati račun tudi za predplačilo.
Če davčni zavezanec še ni izdal računa za
prejeto predplačilo, vendar je do roka za predložitev obračuna DDV
za davčno obdobje, v katerem je prejel predplačilo, izdal račun za
opravljeno dobavo blaga ali storitev, mu ni treba izdati računa za
predplačilo.
Če davčni zavezanec prejme predplačilo za dobavo
blaga, od katere obračunava in plačuje DDV od dosežene razlike v
ceni, na računu za prejeto predplačilo obračuna DDV od davčne
osnove, ki je enaka razliki med prodajno ceno, ki jo bo zaračunal
za navedeno blago, in nabavno ceno tega blaga (kalkulativna razlika
v ceni).
Ob dobavi blaga oziroma storitev mora davčni
zavezanec v računu, v katerem obračuna dobavo blaga oziroma
storitve, od obračunanega DDV po tem računu odšteti DDV, obračunan
od predplačil. Na tem računu navede tudi številko izdanega računa
za prejeto predplačilo.
2.3 Izjeme od obveznost izdajanja
računov
Obveznost izdajanja računov se ne
nanaša:
1. za dobave blaga in storitev v okviru osnovne
kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti (v nadaljevanju OKGD),
kot jo določajo predpisi o dohodnini, ob pogoju, da tako
dobavo:
a) opravi davčni zavezanec, ki ni identificiran
za namene DDV (oproščen po drugem odstavku 94. člena ZDDV-1) in
je:
- iz OKGD obdavčen pavšalno po katastrskem
dohodku, torej dohodek iz OKGD ne ugotavlja na podlagi dejanskih
prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih
odhodkov in
- katastrski dohodek vseh članov tega kmečkega
gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega 7.500
eurov;
b) opravi jo neposredno končnemu potrošniku
(npr. neposredna prodaja na domu, prodaja od vrat do vrat,
neposredna prodaja na premičnih stojnicah, na tržnicah) ali za
lastno rabo v okviru kmečkega gospodinjstva davčnega
zavezanca;
c) gre za dobave blaga in storitev v okviru OKGD
davčnega zavezanca.
2. Za nekatere točno določene prodaje, če davčni
zavezanec zagotavlja podatke o prodaji s popisom začetnih in
končnih zalog, ki ga opravi najmanj enkrat mesečno, in sicer za
prodajo:
- vozovnic, kart in žetonov v potniškem prometu
(vlak, avtobus, žičnice);
- znamk, kolekov, vrednotnic in obrazcev v
poštnem prometu;
- vplačil za udeležbo v igrah na srečo, če se te
izvajajo v skladu z zakonom, ki ureja igre na srečo;
- periodičnega tiska;
- na prodajo iz avtomatov (blaga in ne
storitev);
- na prodajo kartic s kodo za polnjenje
predplačniških sistemov mobilnih operaterjev iz bankomatov,
GSM-omrežja ter interneta;
- na prodajo žetonov iz menjalnih avtomatov in
promet storitev na teletočkah.
3. Za zavarovalne in pozavarovalne storitve ter
finančne storitve, če so te storitve opravljene davčnemu zavezancu
v drugi državi članici ob pogoju, da so v tej drugi državi članici
tudi oproščene plačila DDV.
4. Za oproščene finančne storitve (iz 4. točke
44. člena ZDDV-1), za katere se dokumenti izdajajo množično, če so
opravljene na ozemlju Republike Slovenije ali se opravijo zunaj
Unije, če davčni zavezanec prejemniku oziroma naročniku storitev za
opravljene oproščene finančne storitve iz prejšnjega stavka izda
drug dokument (obračun, instrument plačilnega prometa, izpisek,
obvestilo …), iz katerega mora biti razvidna višina zaračunane
storitve in navedba, da DDV ni obračunan v skladu z ustrezno točko
44. člena ZDDV-1. Podatke o oproščenem prometu mora davčni
zavezanec zagotoviti v ustreznih analitičnih evidencah po
posameznih vrstah oproščenih finančnih prihodkov (ali terjatev) od
prodaje blaga oziroma storitev.
Kljub določeni izjemi od obveznosti izdajanja
računov, davčni zavezanec za te dobave lahko izda račun, na katerem
pa mora navesti vse podatke, ki so določeni kot obvezni podatki na
računu (glej podpoglavje 3.0.).
3.0 OBVEZNI PODATKI NA RAČUNU
V tem poglavju je pojasnjeno, katere podatke
mora davčni zavezanec navesti na računu oziroma kateri podatki so
po DDV zakonodaji določeni kot obvezni podatki na računu. Seveda pa
mora davčni zavezanec pri navajanju podatkov na računu upoštevati
tudi drugo zakonodajo in druge predpise.
Znesek na računu je lahko izkazan v kateri koli
valuti, s tem da mora davčni zavezanec znesek DDV, ki ga je treba
plačati ali popraviti, izraziti v eurih. Znesek DDV na računu mora
biti izkazan v eurih in centih.
3.1 Račun, ki ga izda davčni zavezanec,
identificiran za namene DDV
Davčni zavezanec, identificiran za namene DDV,
izda račun s podatki po 82. členu ZDDV-1, ob izpolnjevanju pogojev
za izdajo poenostavljenega računa pa lahko izda poenostavljeni
račun s podatki po 83. členu tega zakona.
Na računu mora davčni zavezanec, identificiran
za namene DDV, v skladu z 82. členom ZDDV-1 navesti (najmanj)
naslednje podatke:
1. datum izdaje računa;
2. zaporedno številko, ki omogoča identifikacijo
računa;
3. identifikacijsko številko za DDV, pod katero
je davčni zavezanec dobavil blago ali storitev;
4. identifikacijsko številko za DDV kupca
oziroma naročnika, pod katero je kupec ali naročnik prejel dobavo
blaga ali storitev, za katero je dolžan plačati DDV, ali je prejel
dobavo blaga v skladu s 46. členom tega zakona;
5. ime in naslov davčnega zavezanca in njegovega
kupca ali naročnika;
6. količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma
obseg in vrsto opravljenih storitev;
7. datum, ko je bila opravljena dobava blaga,
ali datum, ko je bila storitev opravljena oziroma končana, ali
datum, ko je bilo opravljeno, če se ta datum lahko določi in je
različen od datuma izdaje računa;
8. davčno osnovo, od katere se obračuna DDV po
posamezni stopnji oziroma na katero se nanaša oprostitev, ceno na
enoto brez DDV ter kakršna koli znižanja cen in popuste, ki niso
vključeni v ceno na enoto;
9. stopnjo DDV;
10. znesek DDV, razen v primerih, kjer se
uporablja posebna ureditev, za katero ta zakon ta podatek
izključuje;
11. v primeru izdaje računa s strani kupca blaga
ali naročnika storitev v imenu in za račun davčnega zavezanca
navedbo »Samofakturiranje«;
12. v primeru oprostitve DDV veljavno določbo
Direktive Sveta 2006/112/ES ali ustrezni člen ZDDV-1 ali drugo
sklicevanje, ki kaže na to, da je dobava blaga ali storitev
oproščena DDV;
13. v primeru, če je plačnik DDV kupec blaga ali
naročnik storitve, navedbo »Obrnjena davčna obveznost«;
14. v primeru dobave novega prevoznega sredstva,
opravljene v skladu s pogoji iz 1. in 2. točke 46. člena ZDDV-1,
značilnosti, kot so opredeljene v tretjem odstavku 3. člena tega
zakona (glej podpoglavje 3.5);
15. v primeru uporabe posebne ureditve za
potovalne agencije navedbo »Posebna ureditev – Potovalne
agencije«;
16. v primeru uporabe ene od posebnih ureditev
za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine navedbo
»Posebna ureditev – rabljeno blago«, »Posebna ureditev – umetniški
predmeti« ali »Posebna ureditev – zbirke in starine«;
17. če je oseba, ki je dolžna plačati DDV,
davčni zastopnik za namene drugega odstavka 76. člena tega zakona,
identifikacijsko številko za DDV davčnega zastopnika, skupaj z
njegovim imenom in naslovom.
Če se račun nanaša na več vrst blaga oziroma
storitev, se lahko vrednosti brez DDV, ki se nanašajo na blago
oziroma storitve, ki so obdavčene z enako stopnjo DDV, seštejejo,
od seštevka pa se obračuna DDV po predpisani davčni
stopnji.
Davčni zavezanec, ki v drugi državi članici, v
kateri je treba plačati DDV, nima sedeža ali njegova poslovna enota
v tej državi članici ne sodeluje pri dobavi v smislu 192.a člena
Direktive Sveta 2006/112/ES, opravi pa dobavo blaga ali storitev
prejemniku, ki je dolžan plačati DDV, na računu namesto vseh
podatkov iz zgoraj navedene 8., 9. in 10. točke navede le davčno
osnovo.
3.2 Poenostavljeni računi
Davčni zavezanec lahko izda poenostavljeni račun
za opravljeno dobavo blaga ali storitev na ozemlju Slovenije, v
skladu s 83. členom , in sicer za dobave:
1. končnim potrošnikom (ne glede na
znesek);
2. drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi,
ki ni davčni zavezanec, ali predplačilo za to dobavo, če znesek na
računu, brez DDV, ni višji od 100 eurov;
3. če se izda dokument oziroma sporočilo, ki
spreminja prvoten račun.
Na poenostavljenem računu davčni zavezanec
navede najmanj naslednje podatke:
1. datum izdaje računa;
2. zaporedno številko, ki omogoča identifikacijo
računa;
3. ime in naslov davčnega zavezanca in
identifikacijsko številko za DDV, pod katero je opravil dobavo
blaga ali storitev;
4. količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma
obseg in vrsto opravljenih storitev;
5. znesek DDV, ki se plača, ali informacije, ki
so potrebne za njegov izračun;
6. jasno in nedvoumno navedbo o prvotnem računu
in konkretnih podrobnosti, ki so spremenjene, če je račun dokument,
ki spreminja prvoten račun in se nanj nedvoumno nanaša.
Davčni zavezanec na poenostavljenem računu lahko
podatke iz 4. točke prejšnjega odstavka zagotovi tako, da navede
opis skupine blaga oziroma storitev na način, ki omogoča kupcu
blaga oziroma storitev, da preveri pravilnost zaračunanega zneska
glede na količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma vrsto
opravljenih storitev.
Poleg prej navedenih podatkov mora davčni
zavezanec na poenostavljenem računu:
- če opravlja dobavo blaga ali storitev po
različnih davčnih stopnjah, znesek DDV izkazati ločeno po davčnih
stopnjah;
- če opravi dobavo blaga oziroma storitev
davčnemu zavezancu, ki takšen račun potrebuje za uveljavljanje
odbitka DDV, na računu navesti še ime in naslov svojega kupca ali
naročnika;
- če opravi dobavo blaga oziroma storitev v
skladu s 76.a členom ZDDV-1 navesti, da gre za obrnjeno davčno
obveznost;
- če opravi dobavo blaga oziroma storitev, za
katero je predpisana oprostitev plačila DDV, na računu navesti
veljavno določbo Direktive Sveta 2006/112/ES ali ustrezni člen tega
zakona oziroma drugo sklicevanje, ki kaže na to, da je dobava blaga
ali storitev oproščena DDV.
Prejemnik blaga oziroma storitev, ki ni
zavezanec za DDV, lahko zahteva, da mu davčni zavezanec izda račun
s podatki, kot so navedeni v podpoglavju 3.1, če prejemnik
potrebuje tak račun zaradi uveljavljanja ugodnosti v skladu s tem
zakonom (na primer za uveljavljanje oprostitve v okviru
diplomatskih in konzularnih odnosov).
Davčni zavezanec ne sme izdati poenostavljenega
računa za dobave blaga ali storitev, ki jih opravi v drugo državo
članico, v kateri je treba plačati DDV, ali njegova poslovna enota
v tej državi članici ne sodeluje pri dobavi v smislu 192.a člena
Direktive Sveta 2006/112/ES, in je oseba, ki je dolžna plačati DDV,
oseba, kateri je bilo blago dobavljeno oziroma storitev
opravljena.
3.3 Predplačila
Na računu za predplačilo mora davčni zavezanec
navesti najmanj podatke po 82. oziroma 83. členu ZDDV-1.
Račun, ki ga davčni zavezanec izda za prejeto
predplačilo, mora vsebovati podatke o količini in vrsti blaga
oziroma opis in obseg storitev, ki jih bo dobavil za prejeto
predplačilo.
3.4 Račun, ki ga izda mali davčni
zavezanec
Mali davčni zavezanec (davčni zavezanec, ki je
oproščen plačila DDV po 94. členu ZDDV-1, ni identificiran za
namene DDV), mora na računu navesti najmanj naslednje
podatke:
- datum izdaje;
- zaporedno številko, ki omogoča identifikacijo
računa;
- svojo firmo oziroma ime in sedež oziroma
stalno prebivališče;
- svojo davčno številko (podatek obvezen po 35.
členu ZDavP-2);
- prodajno ceno blaga
oziroma storitve (brez DDV) in
- skupno vrednost
prodanega blaga oziroma opravljene storitve (brez DDV).
Če davčni zavezanec
iz prejšnjega odstavka izda račun drugemu davčnemu zavezancu, mora
na računu navesti tudi podatek o količini in vrsti dobavljenega
blaga oziroma obsegu in vrsti opravljenih storitev.
Če mali davčni
zavezanec opravi dobavo blaga ali storitve, ki je oproščena plačila
DDV, na računu navede tudi ustrezni člen ZDDV-1 ali veljavno
določbo Direktive Sveta 2006/112/ES ali drugo sklicevanje, ki kaže
na to, da je dobava oproščena DDV. Zaradi lažjega evidentiranja
računov in večje razumljivosti pa se priporoča, da se na računu
navede klavzula »ni zavezanec za DDV«.
3.5 Račun za
dobavo novega prevoznega sredstva
Na računu, ki ga izda
davčni zavezanec za dobavo novega prevoznega sredstva, mora pod
vrsto dobavljenega blaga biti navedeno:
- znamka novega
prevoznega sredstva;
- tip in model novega
prevoznega sredstva;
- številka šasije
kopenskega motornega vozila ali številko trupa plovila ali številko
ogrodja zrakoplova;
- prostornina in moč
motorja pri kopenskih motornih vozilih ali dolžina plovila ali
vzletno težo zrakoplova;
- število prevoženih
kilometrov pri kopenskem motornem vozilu ali število preplutih ur
pri plovilu ali število preletenih ur pri zrakoplovu na dan izdaje
računa.
Zgoraj navedene podatke mora na računu za dobavo
novega prevoznega sredstva pod vrsto dobavljenega blaga navesti
tudi vsaka oseba, ki priložnostno dobavi novo prevozno sredstvo, ki
ga kupcu odpošlje ali odpelje prodajalec ali kupec ali druga oseba
za njun račun na ozemlje Unije.
3.6 Račun za dobavo blaga oziroma storitve
imetnika dovoljenja za pavšalno nadomestilo
Račun za opravljeno dobavo blaga oziroma
storitve, ki jo kupcu (davčnemu zavezancu, identificiranemu za
namene DDV) opravi imetnik dovoljenja za uveljavljanje pavšalnega
nadomestila (kmet pavšalist) izda kupec blaga oziroma naročnik
storitve. Na računu mora navesti naslednje podatke:
- datum izdaje računa;
- zaporedno številko, pod katero vodi izdani
račun;
- ime in naslov imetnika dovoljenja ter številko
in datum dovoljenja za uveljavljanje pravice
do pavšalnega nadomestila;
- svoje ime in naslov ter svojo identifikacijsko
številko za DDV;
- količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma
obseg in vrsto opravljenih storitev;
- datum opravljene dobave blaga oziroma
storitve;
- osnovo oziroma vrednost, od katere se obračuna
znesek pavšalnega nadomestila;
- stopnjo pavšalnega nadomestila
(8%);
- znesek pavšalnega nadomestila.
3.7 Posebnosti glede podatkov, ki jih mora
vsebovati račun za nekatere druge dobave
Če se zaračunavajo gradbene storitve ali se
račun izda za oddajanje v najem oziroma za stroške obratovanja,
vzdrževanja in upravljanja stanovanjskih in poslovnih prostorov, se
mora na računu posebej navesti nepremičnina, na katero se nanaša
račun.
Če se račun izda za opravljene storitve, pri
katerih ni mogoče izraziti količine v merskih enotah, davčni
zavezanec na računu opiše storitev tako, da je razvidno, za kakšno
storitev gre oziroma kakšen obseg storitve je bil opravljen ali na
katero obdobje se zaračunane storitve nanašajo.
Davčni zavezanec, ki davčnemu zavezancu z enim
samim računom zaračunava dobave, ki jih opravi v skladu s 76.a
členom ZDDV-1 in dobave, od katerih mora sam obračunati in plačati
DDV, mora na računu te dobave izkazati ločeno. Račun mora poleg
obveznih vsebovati tudi podatke o davčni osnovi po posamezni davčni
stopnji in znesek DDV, dolgovan na podlagi obrnjene davčne
obveznosti, ki ni vključen v skupni znesek obračunanega DDV. Enake
podatke mora vsebovati račun za predplačilo.
4.0 PAPIRNATI IN ELEKTRONSKI
RAČUN
Za namene DDV so v skladu z ZDDV-1 računi,
izdani v papirni obliki in računi, izdani v elektronski obliki med
seboj enakovredni. To pomeni, da vsa pravila glede obveznosti
izdajanja računov, navajanja obveznih podatkov na računih in druge
določbe ZDDV-1 glede računov veljajo tako za papirne kot
elektronske račune.
Z novelo ZDDV-1G, ki je bila objavljena v
Uradnem listu RS, št. 83 z dne 6. 11. 2012, se je s spremenjenim
84. členom ZDDV-1 uvedla enakovredna obravnava papirnatih in
elektronskih računov, s čimer naj bi se odpravile ovire za
elektronsko izdajanje računov. Sprememba naj bi spodbudila k
uporabi elektronskega izdajanja računov, saj omogoča svobodno
odločanje o zagotavljanju pristnosti izvora, celovitosti vsebine in
čitljivosti.
4.1 Pristnost izvora, celovitost vsebine in
čitljivost računa
Pristnost izvora, celovitost vsebine in
čitljivost računa v papirnati ali v elektronski obliki morata biti
zagotovljene od trenutka izdaje do konca obdobja hrambe računa.
Vsak davčni zavezanec določi način zagotovitve pristnosti izvora,
celovitosti vsebine in čitljivosti računa. Ta se lahko zagotavlja s
postopki za nadzor poslovanja, ki ustvarijo zanesljivo revizijsko
sled med računom in dobavo blaga ali opravljeno storitvijo.
Pristnost izvora in celovitost vsebine elektronskega računa se
lahko zagotavljata tudi z naprednim elektronskim podpisom ali z
elektronsko izmenjavo podatkov (EDI).
Pristnost izvora računa pomeni zagotovitev
identitete dobavitelja ali izdajatelja računa.
Celovitost vsebine računa pomeni, da vsebina
računa, ki je zahtevana v skladu z ZDDV-1, po izdaji računa ni bila
spremenjena.
Tudi iz uvodnih izjav Direktive Sveta 2010/45/EU
z dne 13. julija 2010 o spremembah Direktive 2006/112/ES o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost glede pravil o izdajanju računov
izhaja, da bi morali računi odražati dejansko dobavo, zato bi
morala biti zagotovljena njihova pristnost, kakor tudi celovitost
in čitljivost. Za vzpostavitev jasnih revizijskih sledi med računi
in dobavami se lahko uporabijo postopki za nadzor poslovanja, s
čimer se zagotovi, da vsi računi (bodisi v papirni bodisi
elektronski obliki) ustrezajo tem zahtevam.
Pristnost in celovitost elektronskih računov se
lahko zagotovi tudi z uporabo določenih obstoječih tehnologij, kot
so elektronska izmenjava podatkov (EDI) in napredni elektronski
podpisi. Navedeni tehnologiji sta našteti le primeroma, pri čemer
pa se zavezanci sami dogovorijo, kako in na kakšen način ter s
katerimi tehnologijami bodo zagotavljali pristnost izvora,
celovitost vsebine in čitljivost računa.
Iz navedenega izhaja, da lahko davčni zavezanci
zagotovijo pristnost izvora, celovitost vsebine in čitljivost
računa na naslednje načine:
- s postopki za nadzor poslovanja, ki
vzpostavijo zanesljivo revizijsko sled med računi in
dobavami,
- z naprednim elektronskim podpisom ali z
elektronsko izmenjavo podatkov,
- z drugimi tehnologijami.
Podrobneje pristnost izvora, celovitost vsebine
in čitljivost računov v Direktivi Sveta 2010/45/EU in v ZDDV-1 niso
opredeljeni.
4.2 Izdaja računov iz vezane knjige
računov
Po DDV zakonodaji oblika, v kateri mora biti
izdan račun, posebej ni predpisana.
Vendar pa morajo po določbi 31.a člena ZDavP-2
davčni zavezanci, ki izdajajo račune pri gotovinskem poslovanju
brez uporabe ustreznega računalniškega programa oziroma elektronske
naprave v skladu z 38. členom ZDavP-2 (z revizijsko sledjo o
izdanih računih), od vključno 31. januarja 2015 dalje izdajati
račune iz posebne vezane knjige računov. Vezano knjigo
računov mora za izdajo računov pri gotovinskem poslovanju uporabiti
tudi vsak davčni zavezanec, ko izdaja računov z uporabo
računalniških programov oziroma elektronskih naprav ni mogoča
zaradi okvare računalniškega programa ali elektronske naprave
oziroma zaradi izpada električne energije. Pred prvo uporabo morajo
davčni zavezanci vezano knjigo računov potrditi pri Finančni upravi
Republike Slovenije.
4.3 Elektronski
račun
Za namene DDV
zakonodaje je elektronski račun račun, ki vsebuje predpisane
podatke (informacije) po ZDDV-1, in ki je bil izdan in prejet v
kateri koli elektronski obliki.
Da lahko upoštevamo račun kot elektronski račun,
mora biti izdan in prejet v kateri koli elektronski obliki zapisa.
Obliko zapisa določi davčni zavezanec.
Račun je lahko v obliki strukturiranih sporočil
(kot je XML) z ustrezno vizualizacijo ali drugih vrst elektronskih
oblik (kot je e-pošta s prilogo PDF ali sporočilo, prejeto po
telefaksu v elektronski obliki in ne v papirni obliki).
Tako kot papirni račun mora tudi elektronski
račun vsebovati podatke, ki jih zahteva ZDDV-1.
Vsi računi, ki so ustvarjeni v elektronski
obliki, se v skladu z opredelitvijo ne štejejo za elektronski
račun. Računi, ki so ustvarjeni v elektronski obliki, na primer z
računovodsko programsko opremo ali programsko opremo za obdelavo
besedil in ki so poslani in prejeti v papirni obliki, niso
elektronski računi.
Kot elektronski računi pa se lahko štejejo
računi, ki so ustvarjeni v papirni obliki in ki se optično
preberejo, pošljejo in prejmejo pa prek e-pošte.
Torej ni pomembna vrsta elektronske oblike
računa, ampak dejstvo, da je račun v elektronski obliki, ko je
izdan in prejet. To omogoča pošiljanje in prejemanje elektronskih
računov v eni obliki zapisa, ki se lahko nato pretvori v
drugo.
Izpostavljamo, da je s 1. januarjem obvezno
pošiljanje računov proračunskim uporabnikom prek UJPnet v
elektronski obliki, več o tem je objavljeno na spletni strani
Uprave Republike Slovenije za javna plačila.
4.3.1 Zakonske
določbe in povzetek pojasnil TAXUD glede elektronskega izdajanja
računov
GD TAXUD je glede
zahtev za papirne in elektronske račune izdal praktične in
neformalne smernice.
Njihov namen je pomagati državam članicam
pri bolj usklajenem izvajanju in uporabi teh členov v nacionalni
zakonodaji ter pomagati podjetjem s praktičnimi vidiki.
V nadaljevanju
povzemamo te smernice in opozarjamo, da se nanašajo le na vidik DDV
zakonodaje, ne pa tudi ostale davčne zakonodaje.
4.3.1.1 Sprejem s
strani prejemnika
Prejemnik računa se
mora strinjati z uporabo elektronskega računa.
Izrecna navedba, da
se mora prejemnik strinjati z uporabo elektronskih računov, je
utemeljena zlasti zaradi tehničnih zahtev za prejem elektronskega
računa ali zmožnosti prejemnika, da zagotovi pristnost, celovitost
in čitljivost, ki jih je morda treba zagotoviti za prejem
elektronskih računov in ne obstajajo za papirne račune.
Glede na to, da je
treba papirne in elektronske račune obravnavati enako, se lahko
sprejem elektronskega računa s strani prejemnika določi na podoben
način, kot velja za sprejem papirnega računa s strani prejemnika.
To lahko vključuje kakršen koli formalni ali neformalni pisni
sprejem ali sprejem s tihim soglasjem, na primer z obdelavo ali
plačilom prejetega računa.
V vsakem primeru je
odločitev za uporabo elektronskih računov odvisna izključno od
dogovora med poslovnimi partnerji.
4.3.1.2 Pristnost izvora
Pristnost izvora pomeni zagotovitev identitete
dobavitelja ali izdajatelja računa.
Pristnost izvora računa je obveznost davčnega
zavezanca, za katerega se dobavlja blago ali opravljajo storitve,
ter davčnega zavezanca, ki dobavo opravlja. Oba lahko pristnost
izvora zagotovita neodvisno drug od drugega.
Upoštevati je treba štiri elemente:
1. Zagotovitev dobavitelja
Dobavitelj mora po potrebi zagotoviti, da je
račun izdal on ali da je bil račun izdan v njegovem imenu in za
njegov račun. To lahko zagotovi tako, da račun evidentira v
računovodskih listinah. Pri samofakturiranju ali kadar račun izda
tretja oseba, se to lahko dokaže z dokazili.
2. Zagotovitev prejemnika
Davčni zavezanec, za katerega je dobava
opravljena, mora po potrebi zagotoviti, da je prejeti račun od
dobavitelja ali izdajatelja računa.
Glede na to ima davčni zavezanec dve možnosti.
Prva možnost pomeni preverjanje pravilnosti informacij o identiteti
dobavitelja, ki so navedene na računu. Druga možnost je povezana z
zagotovitvijo identitete izdajatelja računa.
a) Zagotovitev identitete dobavitelja
Identiteta dobavitelja je podatek, ki mora biti
na računu vedno naveden. Vendar to samo po sebi ni dovolj za
zagotovitev pristnosti izvora. Prejemnik mora v tem primeru
zagotoviti, da je dobavitelj, ki je naveden na računu, dejansko
dobavil blago ali opravil storitve, na katere se nanaša račun.
Davčni zavezanec lahko za izpolnitev te obveznosti uporabi katere
koli postopke za nadzor poslovanja, ki ustvarijo zanesljivo
revizijsko sled med računom in dobavo blaga ali opravljeno
storitvijo.
b) Zagotovitev identitete izdajatelja
računa
Davčni zavezanec lahko identiteto izdajatelja
računa zagotovi na primer z naprednim elektronskim podpisom ali
elektronsko izmenjavo podatkov. Ne glede na to, morajo računi
odražati dejanske dobave.
Zagotovitev identitete izdajatelja računa se
lahko uporablja za primere, v katerih je račun izdal dobavitelj ali
tretja oseba, ali v primeru samofakturiranja.
4.3.1.3 Celovitost vsebine
Celovitost vsebine pomeni, da vsebina, ki je
zahtevana v skladu z ZDDV-1 (glej podpoglavje 3.0), ni bila
spremenjena.
Celovitost vsebine računa je obveznost davčnega
zavezanca, ki dobavo opravlja, ter davčnega zavezanca, za katerega
je dobava opravljena. Oba lahko neodvisno drug od drugega izbereta
način izpolnitve te obveznosti ali se na primer prek posebne
tehnologije, kot je elektronska izmenjava podatkov ali napredni
elektronski podpisi, skupaj dogovorita o zagotovitvi nespremenjene
vsebine. Davčni zavezanec se lahko odloči, ali bo za izpolnitev
obveznosti uporabljal na primer postopke za nadzor poslovanja, ki
ustvarijo zanesljivo revizijsko sled med računom in dobavo, ali
posebne tehnologije.
Dejstvo, da vsebina računa ni spremenjena
(celovitost vsebine), ni povezano z obliko zapisa elektronskega
računa. Če se vsebina računa, kot jo določa ZDDV-1, ne spremeni, se
lahko oblika zapisa, v kateri je takšna vsebina, pretvori v druge
oblike zapisa. Zato lahko prejemnik ali ponudnik storitev, ki
deluje v svojem imenu, elektronske podatke pretvori ali jih prikaže
drugače, da ustrezajo njegovemu informacijskemu sistemu ali da se
upoštevajo tehnološke spremembe.
Če davčni zavezanec za izpolnitev zahteve glede
celovitosti vsebine pri pretvorbi iz ene oblike zapisa v drugo
uporabi napredni elektronski podpis, mora biti sprememba
evidentirana v revizijski sledi.
Tudi če države članice v skladu z možnostjo iz
člena 247(2) Direktive Sveta 2006/112/ES določijo, da je treba
račun hraniti v izvirni papirni ali elektronski obliki, se lahko
oblika računa v vsakem primeru preprosto spremeni.
Oblika pomeni vrsto računa (papirna ali
elektronska), oblika zapisa pa je povezana s prikazom elektronskega
računa. Sprememba oblike zapisa je lahko na primer sprememba
prikaza datuma, npr. iz dd/mm/ll v llll/mm/dd, ali sprememba vrste
datoteke, npr. XML.
ZDDV-1 določa, da mora davčni zavezanec račune
hraniti v svoji izvirni, papirnati ali elektronski obliki, v kateri
so bili poslani ali dani na razpolago. Davčni zavezanec lahko
račune, ne glede na njihovo izvirno obliko hrani tudi na
mikrofilmu, drugem mediju ali v elektronski obliki, če ti načini
hrambe onemogočajo spremembo ali izbris podatkov oziroma omogočajo
reproduciranje računov v izvirni obliki. Če se računi hranijo z
elektronskimi sredstvi, se morajo z elektronskimi sredstvi hraniti
tudi podatki, ki jamčijo pristnost izvora in celovitost vsebine, v
skladu s 84. členom ZDDV-1. Davčni zavezanec, ki hrani elektronske
listine, ki so elektronsko podpisane z uporabo podatkov in sredstev
za podpisovanje, mora hraniti komplementarne podatke in sredstva za
preverjanje elektronskega podpisa enako dolgo, kot hrani
elektronske listine.
4.3.1.4 Čitljivost
Tudi čitljivost računa, v papirni ali
elektronski obliki, se mora zagotoviti od trenutka izdaje do konca
obdobja hrambe računa.
Čitljivost računa pomeni, da ga lahko človek
prebere. Takšen mora ostati do konca obdobja hrambe. Račun je
mogoče prikazati tako, da je vsa vsebina v zvezi z DDV na papirju
ali na zaslonu jasno berljiva, pri tem pa ni potrebna pretirana
natančnost ali interpretacija, npr. sporočila elektronske izmenjave
podatkov, sporočila XML in druga strukturirana sporočila v izvirni
obliki zapisa ne veljajo za berljiva (kot berljiva se lahko štejejo
po postopku pretvorbe).
Za elektronske račune je ta pogoj izpolnjen, če
je račun mogoče na zahtevo prikazati v razumnem času na enak način,
kot je določeno v 86. členu ZDDV-1 v povezavi s prvim odstavkom
152. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost
– pravilnik (Uradni list RS, št. 141/06, 52/07, 120/07, 21/08,
123/08, 105/09, 27/10, 104/10, 110/10, 82/11, 106/11,
108/11, 102/12, 54/13, 85/14 in 95/14), brez odloga – vključno po
postopku pretvorbe – v berljivi obliki na zaslonu ali v tiskani
različici. Omogočeno mora biti preverjanje, da se informacije v
izvirnem elektronskem dokumentu in prikazanem berljivem dokumentu
niso spremenile.
Čitljivost
elektronskega računa od trenutka izdaje do konca obdobja hrambe se
lahko zagotovi na kakršen koli način, pri čemer napredni
elektronski podpis in elektronska izmenjava podatkov sami po sebi
ne zagotavljata čitljivosti.
Za zagotovitev
čitljivosti mora biti v celotnem obdobju hrambe na voljo ustrezen
in zanesljiv prikazovalnik za račune v elektronski obliki.
4.3.1.5 Postopki za nadzor
poslovanja
Postopek za nadzor poslovanja je postopek, ki ga
oblikujejo, izvajajo in posodabljajo osebe, odgovorne (vodstvo,
zaposleni in lastniki) za zagotavljanje razumnega zagotovila glede
finančnega, računovodskega in regulativnega poročanja ter
izpolnjevanja pravnih zahtev.
V povezavi s 84. členom ZDDV-1 to pomeni
postopek, s katerim davčni zavezanec ustvari, izvaja in posodablja
razumno raven zagotovila v zvezi z identiteto dobavitelja ali
izdajatelja računa (pristnost izvora), glede tega, da vsebina v
zvezi z DDV ni bila spremenjena (celovitost vsebine) in glede
čitljivosti računa od trenutka izdaje do konca obdobja
hrambe.
Postopki za nadzor poslovanja morajo biti
primerni glede na velikost, dejavnost in vrsto davčnega zavezanca
ter morajo upoštevati število in vrednost transakcij ter število in
vrsto dobaviteljev in prejemnikov. Kjer je ustrezno, je treba
upoštevati tudi druge dejavnike.
Primer postopka za nadzor poslovanja je
primerjava dokazil. Pomembnost, ki se pripisuje dokazilom, je
odvisna od dejavnikov, kot sta stopnja neodvisnosti izdajatelja
dokazil od davčnega zavezanca ter pomembnost teh dokazil v
računovodskem postopku.
Pomemben vidik te vrste postopka za nadzor
poslovanja je, da se račun preveri kot dokument v poslovnem in
računovodskem postopku ter se ne obravnava kot samostojen
dokument.
Računi so, ne glede na to, ali so v papirni ali
elektronski obliki, običajno le eden od dokumentov (npr.
naročilnica, pogodba, prevozna listina, poziv k plačilu itd.), ki
so povezani s transakcijo in jo dokazujejo.
Za dobavitelja se račun lahko primerja z
naročilnico, prevoznimi listinami in potrdilom o plačilu. Za
prejemnika se račun lahko primerja s potrjeno naročilnico (potrdilo
o nakupu), dobavnico, sporočilom o plačilu in nakazilu. Vendar so
to le primeri značilnih dokumentov, ki so lahko na voljo, pri čemer
se lahko z računom primerjajo tudi drugi dokumenti.
4.3.1.6 Zanesljiva revizijska
sled
V računovodstvu se revizijska sled lahko opiše
kot dokumentirani tok transakcije od začetka, tj. od izvirnega
dokumenta, kot je naročilnica, do konca, tj. do končne evidence v
letnem računovodskem izkazu, in obratno, ki zagotavlja povezave med
različnimi dokumenti v postopku. Revizijska sled vključuje izvirne
dokumente, obdelane transakcije in sklice na povezavo med
navedenimi elementi.
Revizijska sled se lahko šteje za zanesljivo,
kadar je mogoče povezavi med dokazili in obdelanimi transakcijami
preprosto slediti (če je na voljo dovolj podatkov za povezavo
dokumentov), kadar je v skladu z navedenimi postopki in omogoča
pregled postopkov, ki so bili dejansko izvedeni. To je mogoče
zagotoviti na primer z dokumenti tretje osebe, npr. bančnimi
izpiski, dokumenti prejemnika ali dobavitelja (dokumenti druge
strani) in notranjim nadzorom npr. ločitvijo nalog.
Za namene DDV mora revizijska sled zagotoviti
preverljivo povezavo med računom in dobavo blaga ali opravljeno
storitvijo, da se omogoči preverjanje, ali račun odraža, da je bilo
blago dobavljeno ali storitev opravljena.
Način, na katerega lahko davčni zavezanec dokaže
povezavo med računom in dobavo blaga ali opravljeno storitvijo,
določi davčni zavezanec. Uporabijo se lahko na primer različni
dokumenti, kot so naročilnica, prevozne listine in sam račun, pri
katerih obstaja sled primerjave navedenih dokumentov ali le
dejstvo, da se ti trije dokumenti dejansko ujemajo.
4.3.1.7 Napredni elektronski podpis in
elektronska izmenjava podatkov (EDI)
Navedeni možnosti, tj. napredni elektronski
podpis in elektronska izmenjava podatkov, sta samo primera
tehnologij za elektronsko izdajanje računov za zagotovitev
pristnosti izvora in celovitosti vsebine. Kadar se pristnost izvora
in celovitost vsebine elektronskih računov ne zagotavljajo z
naprednim elektronskim podpisom ali z elektronsko izmenjavo
podatkov, lahko elektronski računi še vedno izpolnjujejo zahteve o
postopkih za nadzor poslovanja iz četrtega odstavka 84. člena
ZDDV-1 ali izpolnjujejo pogoj pristnosti izvora in celovitosti
vsebine na podlagi nadomestne tehnologije (vključno na primer z
naprednimi elektronskimi podpisi, ki ne temeljijo na kvalificiranem
potrdilu) ali postopka.
Elektronska izmenjava podatkov temelji na
sporazumu o izmenjavi strukturiranih podatkov v skladu s
Priporočilom Komisije 1994/820/ES in lahko vključuje katero koli
standardizirano obliko zapisa. Ne vključuje le oblike EDIFACT, ki
je le ena od takšnih oblik zapisa.
5.0 POSEBNE OBVEZNOSTI V ZVEZI S HRAMBO
RAČUNOV
Vsak davčni zavezanec mora zagotoviti hrambo
kopij računov, ki jih izda sam, ali njegov kupec ali naročnik ali
tretja oseba v njegovem imenu in za njegov račun, ter vseh računov,
ki jih je prejel.
Če se davčni zavezanec, ki ima sedež na ozemlju
Slovenije odloči, da kopije računov, ki jih je izdal, in račune, ki
jih je prejel, hrani zunaj ozemlja Slovenije, mora predhodno o tem
obvestiti davčni organ.
Davčni zavezanec mora hraniti račune v svoji
izvirni, papirnati ali elektronski obliki, v kateri so bili poslani
ali dani na razpolago. Davčni zavezanec lahko račune, ne glede na
njihovo izvirno obliko hrani tudi na mikrofilmu, drugem mediju ali
v elektronski obliki, če ti načini hrambe onemogočajo spremembo ali
izbris podatkov oziroma omogočajo reproduciranje računov v izvirni
obliki. Če se računi hranijo z elektronskimi sredstvi, se morajo z
elektronskimi sredstvi hraniti tudi podatki, ki jamčijo pristnost
izvora in celovitost vsebine.
Če davčni zavezanec račune, ki jih izda ali
prejme, shrani z elektronskimi sredstvi, ki zagotavljajo on-line
dostop do zadevnih podatkov, ima davčni organ zaradi nadzora
pravico do dostopa, prenosa in uporabe navedenih računov oziroma
mora biti pravica do dostopa, prenosa in uporabe navedenih računov
omogočena tudi pristojnemu organu druge države članice, če je treba
DDV plačati v tej drugi državi članici.
Davčni zavezanec mora zagotoviti hrambo računov,
ki se nanašajo na dobave blaga ali storitev na ozemlju Slovenije,
ter računov, ki jih prejme davčni zavezanec s sedežem na ozemlju
Slovenije, deset let po poteku leta, na katero se računi
nanašajo.
Ne glede na peti odstavek tega člena, mora
davčni zavezanec zagotoviti hrambo računov, ki se nanašajo na
nepremičnine, 20 let po poteku leta, na katero se
nanašajo.
Navedeno se nanaša tudi na račune, ki jih davčni zavezanec prejme
od malih davčnih zavezancev (iz prvega in drugega odstavka 94.
člena ZDDV-1).
Vir: Spletne strani Finančne
uprave Republike Slovenije [26.02.2015].
Vsebina pojasnila / mnenja
FURS-MF temelji na naslednji zakonodaji (zakonski in podzakonski
predpisi):
§
Zakon o davku na dodano vrednost - ZDDV-1
(Uradni list RS, št. 13/11-UPB3, 18/11-ZDDV-1D, 78/11-ZDDV-1E,
38/12-ZDDV-1F, 83/12-ZDDV-1G, 46/13-ZIPRS1314-A in
86/14-ZDDV-1H).
§
Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano
vrednost – PZDDV (Uradni list RS, št. 141/06, 52/07, 120/07,
21/08, 123/08, 105/09, 27/10, 104/10, 110/10, 82/11, 106/11,
108/11, 102/12, 54/13, 85/14 in 95/14).
§
Direktiva Sveta 2006/112/ES
(Uradni list EU, št. L 347/06),
Direktiva Sveta 2006/138/ES (Uradni list EU, št. L 384/06),
Direktiva Sveta 2007/75/ES (Uradni list EU, št. L 346/07),
Direktiva Sveta 2008/8/ES (Uradni list EU, št. L 44/08), Direktiva
Sveta 2008/9/ES (Uradni list EU, št. L 44/08), Direktiva Sveta
2008/117/ES (Uradni list EU, št. 14/09), Direktiva Sveta 2009/47/ES
(Uradni list EU, št. L 116/09), Direktive Sveta 2009/69/ES (Uradni
list EU, št. L 175/09), Direktiva Sveta 2009/132/ES (Uradni list
EU, št. L 292/09), Direktiva Sveta 2009/162/EU (Uradni list EU, št.
L 10/10), Direktiva Sveta 2010/23/EU (Uradni list EU, št. L 72/10),
Direktiva Sveta 2010/45/EU (Uradni list EU, št. L189/10), Direktiva
Sveta 2010/88/EU (Uradni list EU, št. L 326/10), Direktiva Sveta
2013/42/EU (Uradni list EU, št. L 201/13), Direktiva Sveta
2013/43/EU (Uradni list EU, št. L 201/13) in Direktiva Sveta
2013/61/EU (Uradni list EU, št. L 353/13).
§
Zakon o davčnem postopku –ZDavP-2
(Uradni list RS, št. 13/11-UPB4, 32/12-ZDavP-2E, 94/12-ZDavP-2F,
111/13-ZDavP-2G, 40/14-ZIN-B, 25/14-ZFU in
90/14-ZDavP-2H).
OPOMBA: Zapis zakonodaje, na
katerem temelji pojasnilo FURS-MF, je pripis
uredništva.