EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (peti
senat) v združenih zadevah: C-660/16 in C-661/16
Datum: 31.05.2018
V zadevi:
Achim Kollroß in Erich Wirtl
Predmet spora:
1 Predloga
za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago
členov 63, 65, 167, 185 in 186 Direktive Sveta
2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na
dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1).
2 Ta
predloga sta bila vložena v okviru sporov med Achimom Kollroßom in
Finanzamt Dachau (davčna uprava Dachau, Nemčija) ter med Erichom
Wirtlom in Finanzamt Göppingen (davčna uprava Göppingen, Nemčija),
ker sta ti upravi navedenima posameznikoma zavrnili odbitek
vstopnega davka na dodano vrednost (DDV), povezanega s predplačili
za dobavo naprav za soproizvodnjo toplote in električne energije,
ki nazadnje nista bili dobavljeni.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 63
Direktive 2006/112 določa:
„Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna
DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve
opravljene.“
4 Člen 65
te direktive določa:
„Če je plačilo izvršeno pred opravljeno dobavo
blaga ali preden so storitve opravljene, nastane obveznost obračuna
DDV v trenutku prejema plačila in od prejetega zneska.“
5 Člen 90(1)
navedene direktive določa:
„Pri preklicu naročila, zavrnitvi ali celotnem
ali delnem neplačilu ali znižanju cene po dobavi se davčna osnova
ustrezno zmanjša pod pogoji, ki jih določijo države
članice.“
6 Člen 167
te direktive določa:
„Pravica do odbitka nastane v trenutku, ko
nastane obveznost za obračun odbitnega davka.“
7 Člen 168
Direktive 2006/112 določa:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za
namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v
državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da
odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje
zneske:
(a) DDV, ki
ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago in
storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni
zavezanec;
[…]“
8 Člen 178
te direktive določa:
„Za uveljavljanje pravice do odbitka mora davčni
zavezanec izpolniti naslednje pogoje:
(a) za
odbitke v skladu s členom 168(a) v zvezi z dobavo blaga in
opravljanjem storitev imeti račun, izdan v skladu z oddelki 3 do 6
poglavja 3 naslova XI;
[…]“
9 Člen 184
navedene direktive določa:
„Začetni odbitek se popravi, če je bil odbitek
višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec
upravičen.“
10 Člen 185
iste direktive določa:
„1. Popravek
se zlasti opravi, če se po opravljenem obračunu DDV spremenijo
dejavniki, uporabljeni za določitev zneska, ki se odbije, med
drugim v primeru odpovedi nakupov ali znižanja cen.
2. Z
odstopanjem od odstavka 1 se odbitek ne popravi, če ostanejo
transakcije v celoti ali delno neplačane, v primeru uradno
dokazanega ali potrjenega uničenja, izgube ali tatvine premoženja
ter v primeru dajanja daril manjših vrednosti ali dajanja vzorcev
iz člena 16.
Če transakcije v celoti ali delno ostanejo
neplačane in v primeru tatvine lahko države članice vseeno
zahtevajo popravek.“
11 Člen 186
Direktive 2006/112 določa:
„Države članice določijo podrobnosti za uporabo
členov 184 in 185.“
Nemško pravo
12 Člen 13
Umsatzsteuergesetz (zakon o prometnem davku) v različici, ki se
uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v
nadaljevanju: UStG), naslovljen „Obveznost obračuna vstopnega
davka“, v odstavku 1 določa:
„Obveznost obračuna davka nastane:
1. za dobave
in druge storitve
(a) z
obračunom davka na podlagi dogovorjenega plačila (člen 16(1),
prvi stavek) s potekom obračunskega obdobja, v katerem so bile
storitve opravljene. To velja tudi za delne storitve. […] Če se
plačilo ali del plačila prejme, preden je bila storitev ali delna
storitev opravljena, nastane davčna obveznost s potekom
obračunskega obdobja, v katerem je bilo plačilo ali delno plačilo
prejeto.
[…]“
13 Člen 14c
UStG, naslovljen „Napačen ali neupravičen izkaz davka“,
določa:
„1. Če je
podjetnik v računu za dobavo ali drugo storitev ločeno navedel
višji znesek davka, kot je dolgovan za transakcijo na podlagi tega
zakona (napačen izkaz davka), mora plačati tudi presežni znesek. Če
popravi znesek davka pri prejemniku, se po analogiji uporabi
člen 17(1).
[…]
2. Vsakdo, ki
na računu ločeno navede znesek davka, čeprav to ni upravičen
storiti (neupravičen izkaz davka), mora plačati navedeni znesek.
Tako je tudi, kadar oseba izda račun, kot bi to storil podjetnik,
ki je opravil storitev, in ločeno navede znesek davka, čeprav ni
podjetnik ali ne opravi dobave oziroma druge storitve. Znesek
davka, ki je dolgovan na podlagi prvega in drugega stavka, je
mogoče popraviti, če to ne vpliva na davčne prihodke. Popravek ne
vpliva na davčne prihodke, če prejemnik računa ne odbije vstopnega
davka ali če je bil vstopni davek, ki je bil odbit, vrnjen davčnemu
organu. Popravek zneska dolgovanega davka se zahteva ločeno in
pisno pri davčni upravi ter se, ko ga slednja odobri, opravi v
okviru uporabe člena 17(1) po analogiji za obdavčljivo
obdobje, med katerim so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega
stavka.“
14 Pod naslovom
„Odbitek vstopnega davka“ člen 15 tega zakona v
odstavku 1 določa:
„Podjetnik lahko kot vstopni davek
odbije:
1. zakonsko
dolgovani znesek davka iz naslova dobav in drugih storitev, ki jih
njegovemu podjetju zagotovi drug podjetnik. Za odbitek vstopnega
davka mora imeti podjetnik račun, ki je izstavljen v skladu s
členoma 14 in 14a. Če se ločeno navedeni davek nanaša na
take transakcije, ki so bile plačane, vendar še niso bile izvedene,
ga je mogoče odbiti v trenutku, ko je izstavljen račun in je
izvedeno plačilo;
[…]“
15 Člen 17
navedenega zakona določa:
„(1) Če se je
davčna osnova za obdavčljivo transakcijo v smislu člena 1(1),
točka 1, spremenila, mora podjetnik, ki je opravil to
transakcijo, popraviti znesek davka, ki je dolgovan iz tega
naslova. Prav tako mora podjetnik, za katerega je bila ta
transakcija opravljena, popraviti odbitek vstopnega davka.
[…]
(2) Prvi
odstavek se uporablja smiselno, če
1. dogovorjenega
plačila za obdavčljivo dobavo, drugo storitev ali obdavčljivo
pridobitev znotraj Skupnosti ne bi bilo mogoče izterjati. Če je
plačilo prejeto naknadno, se znesek davka in odbitek vstopnega
davka ponovno popravita;
2. se za
dogovorjeno dobavo ali drugo storitev plačilo izvede, dobava ali
druga storitev pa ni bila opravljena;
[…]“
Spora o glavni stvari in vprašanja za
predhodno odločanje
Zadeva C-660/16
16 A. Kollroß
je 10. aprila 2010 pri družbi G-GmbH (v nadaljevanju: GA)
naročil napravo za soproizvodnjo toplote in električne energije.
Družba GA je naročilo potrdila 12. aprila 2010 in za blago, ki
ga je bilo treba dobaviti, izstavila račun za predplačilo v znesku
30.000 EUR, na katerem je bil posebej naveden znesek
dolgovanega DDV v višini 5700 EUR. A. Kollroß je
vzporedno za namene registracije prijavil poklicno dejavnost
proizvajanja energije iz obnovljivih virov in družbi GA
19. aprila 2010 izplačal zahtevano predplačilo. Družba GA je
15. julija 2010 izdala drugi račun o predplačilu, v katerem je
bil sklic na plačilo z dne 19. aprila 2010. Rok dobave še ni
bil določen.
17 Naprava ni
bila dobavljena. Zoper družbo GA se je začel postopek zaradi
insolventnosti, ki je bil nato zaradi nezadostnih sredstev
ustavljen. Osebe, ki so delovale v imenu družbe GA, so bile v 88
primerih spoznane za krive storitve kaznivih dejanj goljufije v
hudodelski združbi in poslovne goljufije ter zaradi naklepne
povzročitve stečaja v breme kupcev naprav za soproizvodnjo toplote
in električne energije. Nasprotno iz predložitvene odločbe ni
razvidno, da bi šlo za davčno utajo.
18 A. Kollroß
je za davčno leto 2010 uveljavljal odbitek vstopnega davka,
povezanega z danim predplačilom. Davčna uprava Dachau mu je
zavrnila pravico do tega odbitka, A. Kollroß pa je zoper to
odločbo vložil ugovor, ki je bil zavrnjen, nato pa tožbo pri
Finanzgericht München (finančno sodišče v Münchnu,
Nemčija).
19 Navedeno
sodišče je njegovi tožbi ugodilo. Zoper sodbo, ki je bila izdana na
prvi stopnji, je bila vložena revizija, o kateri odloča peti senat
Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče, Nemčija), ki je
predložitveno sodišče.
20 Navedeno
sodišče meni, da A. Kollroß izpolnjuje splošne pogoje za
uveljavljanje odbitka vstopnega DDV, povezanega s predplačilom, ki
so našteti v členu 168(a) Direktive 2006/112.
21 Natančneje,
navedeno sodišče se sklicuje na točko 39 sodbe z dne
13. marca 2014, FIRIN (C-107/13, EU:C:2014:151), iz katere naj
bi izhajalo, da obveznost obračuna davka v smislu člena 65
Direktive 2006/112 predpostavlja, da nastanek obdavčljivega
dogodka – in torej izvedba storitve – ni
negotov.
22 Predložitveno
sodišče se sprašuje, kako je treba presoditi ta pogoj. V skladu z
navedbami tega sodišča bi povsem objektivna presoja, pri kateri ne
bi bil upoštevan vidik davčnega zavezanca, ki je dal predplačilo,
pomenila prekomerno breme za trgovca.
23 Poleg tega
se predložitveno sodišče sprašuje, ali druge okoliščine, v katerih
je A. Kollroß izvršil predplačilo, iz razlogov, ki so povezani
s pravom Unije, nasprotujejo odbitku oziroma po potrebi povzročijo
nastanek obveznosti popravka. Navedeno sodišče se zlasti sprašuje o
pomenu sodbe z dne 13. marca 2014, FIRIN (C-107/13,
EU:C:2014:151), kar zadeva možnost odbitka in obveznost popravka v
okviru ureditve iz Direktive 2006/112.
24 Navedeno
sodišče glede tega navaja, da je glede te sodbe Sodišča že podalo
ozko razlago v smislu, da bi bilo za popravek v obeh primerih
potrebno, da je bilo predplačilo vrnjeno. Sodišče naj bi namreč
zlasti v točkah 52 in 58 navedene sodbe razsodilo, da
mora prejemnik predplačila popraviti dolgovani davek, šele ko pride
do tega vračila. Navedeno sodišče torej meni, da mora davčni
zavezanec, ki je dal predplačilo, odbitek popraviti, samo če je
bilo predplačilo vrnjeno.
25 Predložitveno
sodišče v zvezi z obveznostjo davčnih organov, da vrnejo davek,
kadar njegovega vračila ni mogoče doseči od prejemnika predplačila,
meni, da je za zadevo, o kateri odloča, mogoče uporabiti ugotovitve
iz sodbe z dne 15. marca 2007, Reemtsma Cigarettenfabriken
(C-35/05, EU:C:2007:167). Tako bi davčni zavezanec, kot je
A. Kollroß, lahko zahteval vračilo DDV za del tega davka, ki
se nanaša na dano predplačilo, saj bi bilo mogoče šteti, da je
vračilo davka od prejemnika predplačila nemogoče ali čezmerno
oteženo.
26 V teh
okoliščinah je Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče) prekinilo
odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta
vprašanja:
„1. Ali se
zahteve glede gotovosti pri opravljanju storitev, kot pogoj za
odbitek vstopnega davka v zvezi s predplačilom v smislu sodbe z dne
13. marca 2014, FIRIN (C-107/13, EU:C:2014:151), […] presojajo
zgolj z objektivnega vidika ali z vidika plačniku znanih
dejstev?
2. Ali imajo
države članice ob upoštevanju istočasnega nastanka obveznosti
obračuna davka in pravice do odbitka na podlagi člena 167
Direktive [2006/112] in zakonodajnih pooblastil iz
člena 185(2), drugi pododstavek, in člena 186 [te
direktive] pravico, da popravek davčne osnove in popravek odbitka
vstopnega davka v enaki meri pogojujejo s povrnitvijo
predplačila?
3. Ali mora
plačniku, ki mu prejemnik predplačila tega ne povrne, zanj
pristojen davčni urad povrniti davek na dodano vrednost? Če je
odgovor pritrdilen, ali se povračilo izvede v postopku določitve
davka ali za to zadošča ločen postopek na podlagi
pravičnosti?“
Zadeva C-661/16
27 E. Wirtl
je z namenom opravljanja poklicne dejavnosti proizvodnje električne
energije 3. avgusta 2010 pri družbi Gesellschaft zur Förderung
erneuerbarer Energien mbH (v nadaljevanju: GB) naročil napravo za
soproizvodnjo toplote in električne energije po ceni
30.000 EUR, povečani za 5700 EUR iz naslova DDV, katere
dobava je bila predvidena 14 tednov po prejemu teh zneskov.
E. Wirtl je z bančnim nakazilom z dne 27. avgusta 2010
izvedel predplačilo v višini 35.700 EUR, ki je bilo zahtevano
6. avgusta 2010, in od družbe GB prejel račun o dobavi naprave
za soproizvodnjo toplote in električne energije z datumom
28. avgusta 2010.
28 E. Wirtl
je 25. oktobra 2010 vložil začasni obračun DDV za
avgust 2010, v katerem je izvedel odbitek v višini
5700 EUR iz naslova pridobitve te naprave za soproizvodnjo
toplote in električne energije. Davčni upravi Göppingen je prav
tako sporočil, da namerava to blago oddati v najem družbi
GB.
29 Vendar
navedena naprava za soproizvodnjo ni bila nikoli dobavljena. Zoper
družbo GB je bil med letom 2011 začet postopek zaradi
insolventnosti, enajst obdolžencev, ki je delovalo v okviru skupine
GB, pa je bilo v 88 primerih kazensko obsojenih zaradi goljufije v
hudodelski združbi in poslovne goljufije.
30 Davčna
uprava Göppingen je zavrnila letni obračun DDV za davčno
leto 2010, v katerem je E. Wirtl odbil 5700 EUR iz
naslova vstopnega davka, ki je bil plačan v okviru vnaprejšnjega
plačila naprave za soproizvodnjo toplote in električne energije, ki
jo je prodala družba GB.
31 Ugovor, ki
ga je E. Wirtl vložil zoper to odločbo, je bil zavrnjen,
vendar je Finanzgericht Baden-Württemberg (finančno sodišče v
Baden-Württembergu, Nemčija) s sodbo z dne 19. septembra 2014
ugodilo tožbi zoper to zavrnilno odločbo.
32 Enajsti
senat Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče) kot predložitveno
sodišče, ki odloča o reviziji zoper to sodbo, meni, da je treba
merilo, povezano z gotovostjo nastanka obdavčljivega dogodka,
razlagati objektivno. Obveznost obračuna davka, ki ga prejemnik
predplačila dolguje državni blagajni, naj načeloma ne bi mogla biti
odvisna od tega, kar je plačnik predplačila vedel ali bi moral
vedeti.
33 V zvezi z
obravnavo DDV, ki je bil zaradi neobstoja obdavčljive transakcije
neupravičeno zaračunan, naj bi iz Direktive 2006/112 izhajalo, da
se vpletena gospodarska subjekta ne obravnavata nujno enako. Po eni
strani naj bi bil izdajatelj računa v skladu s členom 203 te
direktive, ki je bil v nacionalno pravo prenesen s členom 14c
UStG, dolžan plačati DDV, ki je izkazan na tem računu, tudi v
primeru neobstoja obdavčljive transakcije, kadar dobava – kot
velja za postopek v glavni stvari – nazadnje ni opravljena. Po
drugi strani naj bi bilo uveljavljanje pravice naslovnika računa do
odbitka v skladu s členoma 63 in 167 navedene direktive
omejeno le na davke, ki ustrezajo transakciji, ki je predmet DDV.
Zato naj pridobitelj ne bi smel odbiti davka, povezanega s
predplačilom, pri čemer ni pomembno, da mu dobavitelj tega
predplačila ni vrnil.
34 Nazadnje,
predložitveno sodišče poleg tega dvomi, da lahko zadevna država
članica na podlagi člena 186 Direktive 2006/112 popravek
odbitka pogoji z vračilom, kadar dobava nazadnje ni
opravljena.
35 V teh
okoliščinah je Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče) prekinilo
odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta
vprašanja:
„1. Na
podlagi točke 39, prvi stavek, sodbe z dne 13. marca
2014, FIRIN (C-107/13, EU:C:2014:151), je odbitek vstopnega davka,
ki se nanaša na predplačilo, izključen, če nastanek obdavčljivega
dogodka ob predplačilu ni gotov. Ali se to presoja na podlagi
objektivnih dejstev ali na podlagi plačnikove objektivne ugotovitve
dejstev?
2. Ali je
treba sodbo z dne 13. marca 2014, FIRIN (C-107/13,
EU:C:2014:151, izrek in točka 58), razlagati tako, da je treba
na podlagi prava Unije odbitek, ki ga izvede plačnik računa, ki je
bil izdan zaradi predplačila dobave blaga, popraviti, tudi kadar
predplačilo ni bilo vrnjeno, če ta dobava nazadnje ni bila
opravljena?
3. Če je
odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen: ali lahko na podlagi
člena 186 Direktive [2006/112], ki državam članicam omogoča
določitev podrobnosti popravka na podlagi člena 185 te
direktive, država članica, v tem primeru Zvezna republika Nemčija,
v svojem nacionalnem pravu določi, da se davčna osnova zmanjša šele
s povrnitvijo predplačila in da je treba v skladu z navedenim
popravek dolgovanega davka in odbitka opraviti ob istem času in pod
enakimi pogoji?“
Vprašanja za predhodno
odločanje
Prvi vprašanji v zadevah
C-660/16 in C-661/16
36 Predložitveno
sodišče želi s prvima vprašanjema v zadevah C-660/16 in C-661/16,
ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu izvedeti, ali je treba
člena 65 in 167 Direktive 2006/112, ki se nanašata na
pogoje za odbitek DDV, povezanega s predplačilom, razlagati povsem
objektivno ali glede na informacije, ki jih je davčni zavezanec, ki
je dal predplačilo, poznal ali bi jih moral poznati, v okoliščinah,
kakršne so te iz zadev v glavni stvari, v katerih dobava zadevnega
blaga ni bila opravljena zaradi dejstev, na podlagi katerih so bile
osebe, ki so delale za dobavitelja, obsojene zaradi
goljufije.
37 Opozoriti je
treba, da v skladu s členom 167 Direktive 2006/112 pravica do
odbitka vstopnega DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost za
obračun davka.
38 Na podlagi
člena 63 te direktive obdavčljivi dogodek in s tem obveznost
obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve
opravljene.
39 Vendar
člen 65 Direktive 2006/112 kot odstopanje določa, da če je
plačilo izvršeno pred opravljeno dobavo blaga ali preden so
storitve opravljene, nastane obveznost obračuna davka v trenutku
prejema plačila in od prejetega zneska. To določbo je treba kot
izjemo od pravila, na katero je opozorjeno v prejšnji točki,
razlagati ozko (glej v tem smislu sodbo z dne 21. februarja
2006, BUPA Hospitals in Goldsborough Developments, C-419/02,
EU:C:2006:122, točka 45).
40 Da bi v teh
okoliščinah lahko nastala obveznost obračuna DDV, morajo biti vsi
upoštevni elementi, ki se nanašajo na obdavčljivi dogodek, namreč
prihodnjo dobavo ali storitev, že poznani, blago in storitve pa
morajo biti ob predplačilu natančno opredeljeni (glej v tem smislu
sodbo z dne 21. februarja 2006, BUPA Hospitals in Goldsborough
Developments, C-419/02, EU:C:2006:122, točka 48).
41 Zato
člena 65 Direktive 2006/112 ni mogoče uporabiti, če se izkaže,
da to, ali bo dobava ali storitev opravljena, ob predplačilu ni
gotovo (glej v tem smislu sodbo z dne 13. marca 2014, FIRIN,
C-107/13, EU:C:2014:151, točka 39).
42 Iz tega
izhaja, da se je treba za presojo elementa glede gotovosti tega, da
bo dobava ali storitev opravljena, s katerim sta pogojena obveznost
obračuna DDV v zvezi s predplačilom in soodnosen nastanek pravice
do odbitka, postaviti v čas, ko je to predplačilo
izvedeno.
43 V
obravnavani zadevi je iz obeh predložitvenih odločb razvidno, da je
bilo takrat, ko sta A. Kollroß in E. Wirtl izvedla
predplačili, blago, ki bi moralo biti dobavljeno, jasno
opredeljeno. Zlasti so bile jasno opredeljene lastnosti in cena
tega blaga.
44 Tako pravice
do odbitka DDV, povezanega z danim predplačilom, v položajih, na
kakršna se nanašata zadevi v glavni stvari, ni mogoče zavrniti
potencialnemu pridobitelju, če je bilo to predplačilo plačano in
prejeto ter je bilo mogoče ob tem plačilu za vse upoštevne elemente
prihodnje dobave šteti, da jih je navedeni pridobitelj poznal in se
je torej ta dobava zdela gotova.
45 Glede tega v
nasprotju s tem, kar trdi nemška vlada, okoliščina, da ob
predplačilu datum dobave blaga ni natančno znan, ne omogoča sklepa,
da upoštevni elementi obdavčljivega dogodka, torej prihodnja
dobava, niso znani. Poleg tega zgolj zaradi neobstoja te potankosti
ne more biti omajana gotovost te dobave.
46 Po teh
pojasnilih je treba preučiti vprašanje, ali v okoliščinah, kakršne
so te iz zadev v glavni stvari, morda obstaja element negotovosti,
zaradi katerega bi bila lahko izključena uporaba člena 65
Direktive 2006/112. Glede tega v skladu z navedbami v
predložitvenih odločbah razlog za to, da zadevno blago ni bilo
dobavljeno, niso bile davčne utaje, ampak dejanja, ki so jih
storile osebe, ki so delale za dobavitelja tega blaga in ki so bile
obsojene zaradi goljufije v hudodelski združbi v okviru svoje
poklicne dejavnosti. Iz predložitvenih odločb pa je razvidno, da se
je za ta dejanja izvedelo po datumu izvršitve predplačil, ki
pomenita podlago za zahtevka za odbitek v zadevah iz postopka v
glavni stvari. Vendar mora predložitveno sodišče preveriti, če je
to res tako.
47 Glede tega
je treba opozoriti, da sicer v primerih, v katerih so plačila
prejeta, preden je dobava ali storitev opravljena, s prejetjem teh
predplačil nastane obveznost obračuna davka, vendar je to zato, ker
sopogodbenika tako izkažeta svoj namen, da vnaprej prevzemata vse
finančne posledice v zvezi z izvedbo te dobave ali te storitve
(glej v tem smislu sodbo z dne 21. februarja 2006, BUPA
Hospitals in Goldsborough Developments, C-419/02, EU:C:2006:122,
točka 49).
48 V teh
okoliščinah velja, da če so ob prejetju predplačila pogoji v zvezi
z obveznostjo obračuna DDV, kot je nanje opozorjeno v
točkah 42 in 43 te sodbe, izpolnjeni, nastane pravica do
odbitka in davčni zavezanec, ki je to predplačilo dal, odslej lahko
izvršuje navedeno pravico, ne da bi bilo treba upoštevati druge
elemente dejanskega stanja, za katere se izve pozneje in zaradi
katerih bi to, ali bo zadevna dobava ali storitev opravljena,
postalo negotovo.
49 Nasprotno
morajo nacionalni organi in sodišča temu davčnemu zavezancu
uveljavljanje te pravice zavrniti, če je glede na objektivne
elemente izkazano, da je ob izvršitvi predplačila vedel oziroma da
razumno ni mogoče, da ne bi vedel, da ta dobava ali ta storitev
morda ne bo opravljena.
50 Za takega
davčnega zavezanca namreč ni mogoče šteti, da je kot sopogodbenik
nameraval prevzeti finančne posledice v zvezi z izvedbo prihodnje
zadevne dobave ali storitve, če ve oziroma razumno ni mogoče, da ne
bi vedel, da ta izvedba ni gotova.
51 V teh
okoliščinah je treba na prvi vprašanji v zadevah C-660/16 in
C-661/16 odgovoriti, da je treba člena 65 in 167
Direktive 2006/112 razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so te
v zadevah v glavni stvari, pravice do odbitka DDV, povezanega z
izvršitvijo predplačila, ni mogoče zavrniti potencialnemu
pridobitelju zadevnega blaga, če je bilo to predplačilo izvršeno in
prejeto ter če je mogoče šteti, da so bili temu pridobitelju ob tem
plačilu znani vsi upoštevni elementi prihodnje dobave in se je
torej zdelo, da je dobava tega blaga gotova. Vendar je navedenemu
pridobitelju uveljavljanje te pravice mogoče zavrniti, če je glede
na objektivne elemente izkazano, da je ob izvršitvi predplačila
vedel oziroma da razumno ni mogoče, da ne bi vedel, da ni gotovo,
da bo ta dobava opravljena.
Drugo vprašanje v zadevi
C-660/16 ter drugo in tretje vprašanje v zadevi
C-661/16
52 Predložitveno
sodišče želi z drugim vprašanjem v zadevi C-660/16 ter z drugim in
tretjim vprašanjem v zadevi C-661/16, ki jih je treba preučiti
skupaj, v bistvu izvedeti, ali člena 185 in 186 Direktive
2006/112 nasprotujeta nacionalnim zakonodajam ali praksam, v
katerih je popravek odbitka DDV, povezanega z izvršitvijo
predplačila za dobavo blaga, pogojen s tem, da je dobavitelj to
predplačilo vrnil.
53 Členi
od 184 do 186 Direktive 2006/112 določajo pogoje, pod
katerimi lahko nacionalna davčna uprava od davčnega zavezanca
zahteva popravek.
54 Glede
morebitnega vpliva dogodkov, nastalih po odbitku DDV, ki ga izvede
davčni zavezanec, na navedeni odbitek iz sodne prakse Sodišča
izhaja, da uporaba blaga ali storitev oziroma uporaba, ki je zanje
predvidena, določa obseg začetnega odbitka, do katerega je davčni
zavezanec upravičen, ter obseg morebitnih popravkov v naslednjih
obdobjih (glej v tem smislu sodbi z dne 18. oktobra 2012, TETS
Haskovo, C-234/11, EU:C:2012:644, točka 29 in navedena sodna
praksa, in z dne 13. marca 2014, FIRIN, C-107/13,
EU:C:2014:151, točka 49).
55 Mehanizem
popravka, določen v členih od 184 do 186 Direktive
2006/112, je namreč sestavni del sistema odbitkov DDV, ki ga določa
ta direktiva. Njegov namen je izboljšati natančnost odbitkov, zato
da se zagotovi nevtralnost DDV, tako da transakcije, izvedene prej,
še naprej omogočajo pravico do odbitka, samo če se uporabljajo za
zagotavljanje storitev, ki so obdavčene s tem davkom. Namen tega
mehanizma je torej uvedba tesne in neposredne zveze med pravico do
odbitka vstopnega DDV ter uporabo zadevnega blaga in storitev za
pozneje obdavčene transakcije (sodbi z dne 18. oktobra 2012,
TETS Haskovo, C-234/11, EU:C:2012:644, točki 30 in 31, in
z dne 13. marca 2014, FIRIN, C-107/13, EU:C:2014:151,
točka 50).
56 Glede
nastanka obveznosti popravka odbitka DDV, ki je bil izveden iz
naslova vstopnega davka, člen 185(1) Direktive 2006/112 določa
načelo, po katerem se tak popravek opravi zlasti, če se po obračunu
DDV spremenijo dejavniki, uporabljeni za določitev zneska
navedenega odbitka (sodbi z dne 4. oktobra 2012, PIGI,
C-550/11, EU:C:2012:614, točka 26, in z dne 18. oktobra
2012, TETS Haskovo, C-234/11, EU:C:2012:644,
točka 32).
57 V
obravnavani zadevi, kot je že bilo pojasnjeno v točki 46 te
sodbe, blago iz zadev v glavni stvari ni bilo dobavljeno, trenutek,
ko je postalo gotovo, da dobava tega blaga ne bo opravljena, pa je
poznejši od datuma izvršitve predplačil in njima sledečih obračunov
DDV.
58 Glede tega
je Sodišče v točki 52 sodbe z dne 13. marca 2014, FIRIN
(C-107/13, EU:C:2014:151), razsodilo, da je treba v položaju, na
kakršnega se je nanašala zadeva, v kateri je bila izdana navedena
sodba, in v katerem ni bilo sporno, da dobava blaga, za katero je
pridobitelj izvršil predplačilo, ne bo opravljena, šteti, da je do
spremembe dejavnikov, ki so bili uporabljeni za določitev zneska
odbitka vstopnega DDV, prišlo po obračunu DDV v smislu
člena 185(1) Direktive 2006/112. Davčna uprava v takem
položaju torej lahko zahteva popravek DDV, ki ga je odbil davčni
zavezanec.
59 Vendar se
zadevi v glavni stvari v nekaterih okoliščinah razlikujeta od
zadeve, v kateri je bila izdana navedena sodba.
60 Prvič, kot
pravilno poudarja Evropska komisija, sta v zadevah v glavni stvari
pridobitelja že prejela dohodke od blaga, za katero sta dala
predplačili, preden je bilo dejansko dobavljeno. Iz predložitvenih
odločb je namreč razvidno, da sta pridobitelja zadevno blago dala v
najem in iz tega naslova prejela najemnini. Tako je bilo to blago,
obdavčeno z vstopnim davkom, v neki meri uporabljeno za pozneje
obdavčene transakcije.
61 Drugič, za
zadevi v glavni stvari je značilno, da dobava blaga, ki sta ga
pridobitelja naročila, ni mogla biti opravljena po dejanjih
goljufije v hudodelski združbi, v katera so bili vpleteni
zastopniki dobaviteljev in zaradi katerih sta bila zoper ta
dobavitelja začeta postopka zaradi insolventnosti, od katerih je
bil eden ustavljen zaradi pomanjkanja sredstev.
62 Obravnavani
zadevi se torej – drugače kot zadeva, v kateri je bila izdana
sodba z dne 13. marca 2014, FIRIN (C-107/13,
EU:C:2014:151) – ne nanašata na primere utaje DDV. Iz tega
naslova predložitveno sodišče šteje za dano dejstvo, da sta
dobavitelja DDV, povezan s predplačiloma iz zadev v glavni stvari,
vplačala v državno blagajno. Poleg tega, ker ta dobavitelja ob
upoštevanju njune insolventnosti ne bosta vrnila zadevnih
predplačil, DDV, ki ga dolgujeta navedeni državni blagajni iz
naslova prejema navedenih predplačil, ne bo treba popraviti na
podlagi povezanih določb členov 65, 90 in 123 Direktive
2006/112. Zato v okoliščinah, kakršne so te v zadevah v glavni
stvari, to, da pridobitelja uveljavljata pravico do odbitka DDV iz
naslova istih predplačil, za to državno blagajno ne povzroči
nobenega tveganja za izgubo davčnih prihodkov.
63 Sodišče je v
točki 57 sodbe z dne 13. marca 2014, FIRIN (C-107/13,
EU:C:2014:151), sicer res razsodilo tudi, da okoliščina, da DDV, ki
ga dolguje dobavitelj, ni popravljen, načeloma ne vpliva na pravico
davčne uprave, da dobi vračilo DDV, ki ga je odbil pridobitelj
blaga zaradi danega predplačila v zvezi s to dobavo.
64 Vendar je
treba navesti, da je v primeru popravka pravice do odbitka v
položaju, ko predplačilo ni bilo vrnjeno, spoštovanje načela davčne
nevtralnosti zagotovljeno z možnostjo, ki jo morajo države članice
določiti v svojih zakonodajah, da pridobitelj od svojega
dobavitelja pridobi vračilo predplačila, ki je bilo plačano za
dobavo blaga, ki nazadnje ni bila opravljena (glej po analogiji
sodbi z dne 31. januarja 2013, LVK, C-643/11, EU:C:2013:55
točka 48, in z dne 13. marca 2014, FIRIN, C-107/13,
EU:C:2014:151, točka 55).
65 V
okoliščinah, kakršne so te iz zadev v glavni stvari, pa bi bilo
glede na insolventnost dobaviteljev za pridobitelja prekomerno
težko ali celo nemogoče, da bi dobila vračilo predplačil, ki sta ju
v dobri veri plačala za dobavo naročenega blaga.
66 Poleg tega
je Sodišče v zvezi s primeri, v katerih je bil DDV neupravičeno
zaračunan zaradi neobstoja obdavčljive transakcije, sicer res
razsodilo, da načeli nevtralnosti in učinkovitosti načeloma ne
nasprotujeta nacionalni zakonodaji, v skladu s katero lahko samo
dobavitelj od pristojnih davčnih organov zahteva vračilo zneskov,
ki jim jih je po pomoti plačal iz naslova DDV, pridobitelj blaga pa
mora vložiti tožbo proti temu dobavitelju, da bi od njega prejel
vračilo. Vendar je Sodišče razsodilo tudi, da če taka tožba postane
nemogoča ali čezmerno otežena, zlasti v primeru insolventnosti
dobavitelja, lahko navedeni načeli zahtevata, da pridobitelj
zahtevek za vračilo vloži neposredno proti davčnim organom (glej v
tem smislu sodbo z dne 15. marca 2007, Reemtsma
Cigarettenfabriken, C-35/05, EU:C:2007:167, točke 39, 41
in 42).
67 Ti preudarki
se lahko mutatis mutandis uporabijo v okoliščinah, kakršne
so te iz zadev v glavni stvari. Če bi bila pridobitelja prisiljena
popraviti odbitka, izvedena iz naslova DDV, ki je bil plačan od
izvršenih predplačil, in od dobaviteljev ne bi prejela vračila, bi
tako v skladu s preudarki iz prejšnje točke imela terjatev do
davčnih organov v znesku, ki je enak tistemu, ki so ga ti prejeli v
okviru tega popravka.
68 Očitno
nerazumno pa bi bilo naložiti navedenima pridobiteljema, naj ta
odbitka popravita, nato pa vložita tožbo proti davčnim organom, da
bi prejela vračilo DDV, ki je bil plačan iz naslova zadevnih
predplačil.
69 Glede na vse
zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje v zadevi C-660/16 ter
na drugo in tretje vprašanje v zadevi C-661/16 odgovoriti, da je
treba člena 185 in 186 Direktive 2006/112 razlagati tako,
da v okoliščinah, kakršne so te iz zadev v glavni stvari, ne
nasprotujeta nacionalni zakonodaji ali praksi z učinkom, da je
popravek DDV, povezan z izvršitvijo predplačila za dobavo blaga,
pogojen s tem, da je dobavitelj to predplačilo vrnil.
Tretje vprašanje v zadevi
C-660/16
70 Ob
upoštevanju odgovorov na zgornja vprašanja na tretje vprašanje v
zadevi C-660/16 ni treba odgovoriti.
Stroški
71 Ker je ta
postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v
postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat)
razsodilo:
1. Člena 65
in 167 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra
2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati
tako, da v okoliščinah, kakršne so te v zadevah v glavni stvari,
pravice do odbitka davka na dodano vrednost, povezanega z
izvršitvijo predplačila, ni mogoče zavrniti potencialnemu
pridobitelju zadevnega blaga, če je bilo to predplačilo izvršeno in
prejeto ter če je mogoče šteti, da so bili temu pridobitelju ob tem
plačilu znani vsi upoštevni elementi prihodnje dobave in se je
torej zdelo, da je dobava tega blaga gotova. Vendar je navedenemu
pridobitelju uveljavljanje te pravice mogoče zavrniti, če je glede
na objektivne elemente izkazano, da je ob izvršitvi predplačila
vedel oziroma da razumno ni mogoče, da ne bi vedel, da ta dobava ni
bila gotova.
2. Člena 185
in 186 Direktive 2006/112 je treba razlagati tako, da v
okoliščinah, kakršne so te iz zadev v glavni stvari, ne
nasprotujeta nacionalni zakonodaji ali praksi z učinkom, da je
popravek davka na dodano vrednost, povezanega z izvršitvijo
predplačila za dobavo blaga, pogojen s tem, da je dobavitelj to
predplačilo vrnil.