EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (četrti
senat) v zadevi: C-39/17
Datum: 14.06.2018
V zadevi: Lubrizol
France
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 28
in 30 PDEU.
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Lubrizol France SAS
(v nadaljevanju: Lubrizol) in Caisse nationale du Régime social des
indépendants (RSI) participations extérieures (državni sklad za
socialno zavarovanje samozaposlenih oseb, oddelek za zunanja
plačila; v nadaljevanju: Caisse RSI) zaradi izračuna osnove za
odmero solidarnostnega socialnega prispevka družb (v nadaljevanju:
C3S) in prispevka, dodatnega glede na ta prispevek (v nadaljevanju:
skupaj: sporna prispevka), ki ju družba Lubrizol dolguje za
leto 2008.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V
skladu s členom 14(1) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost
(UL 2006, L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena
z Direktivo Sveta 2008/8/ES z dne 12. februarja 2008
(UL 2008, L 44, str. 11) (v nadaljevanju: Direktiva
o DDV), „‚[d]obava blaga‘ pomeni prenos pravice do razpolaganja s
premoženjem v stvareh kot lastnik“.
4 Člen 17
te direktive določa:
„1. Za dobavo
blaga, opravljeno za plačilo, se šteje prenos blaga, ki ga opravi
davčni zavezanec iz svojega podjetja v drugo državo
članico.
Za ‚prenos v drugo državo članico‘ se šteje
vsako pošiljanje ali prevoz premičnine, ki ga opravi davčni
zavezanec ali druga oseba za njegov račun, v kraj zunaj ozemlja
države članice, v kateri se blago nahaja, vendar v Skupnosti, za
potrebe svojega podjetja.
[…]“.
Francosko pravo
5 Člen L. 245-13
code de la sécurité sociale (zakonik o socialni varnosti) v
različici, ki je veljala na datum zapadlosti spornih prispevkov (v
nadaljevanju: zakonik o socialni varnosti), določa, da se v korist
Caisse nationale de l’assurance maladie des travailleurs salariés
(nacionalni nosilec za zdravstveno zavarovanje zaposlenih oseb)
uvede prispevek, ki je dodaten glede na C3S in ki zapade ter se
nadzoruje pod enakimi pogoji kot so tisti, ki veljajo za C3S,
njegova stopnja pa znaša 0,03 %.
6 Člen L. 651-1
zakonika o socialni varnosti določa, da se v korist régime sociale
des indépendants (socialna shema za samozaposlene osebe), Fonds de
solidarité vieillesse (solidarnostni sklad za starost) in Fonds de
réserve pour les retraites (rezervni pokojninski sklad) uvede
solidarnostni socialni prispevek, ki ga med drugim plačujejo
delniške družbe in poenostavljene delniške družbe.
7 Člen L. 651-3
navedenega zakonika določa:
„Solidarnostni socialni prispevek se plačuje
letno. Njegova stopnja je določena z dekretom, in sicer znaša
največ 0,13 % prometa, opredeljenega v
členu L. 651-5. Prispevek se ne plača, če je promet
družbe nižji od 760.000 EUR.
[…]“.
8 Člen L. 651-5
zakonika o socialni varnosti določa:
„Družbe in podjetja, zavezani za plačilo
solidarnostnega socialnega prispevka, morajo organu, pristojnemu za
pobiranje tega prispevka, letno prijaviti znesek skupnega prometa,
prijavljenega davčni upravi, izračunanega brez davka na promet in
podobnih davkov[…]“.
9 Člen 256,
III, code général des impôts (splošni davčni zakonik) v različici,
ki je veljala v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari
(v nadaljevanju: CGI), določa:
„Za dobavo blaga se šteje prenos blaga, ki ga
opravi davčni zavezanec iz svojega podjetja v drugo državo članico
Evropske skupnosti.
Za prenos v smislu prejšnjih določb se šteje
pošiljanje ali prevoz premičnine, ki ga opravi davčni zavezanec ali
druga oseba za njegov račun za potrebe svojega podjetja, razen
pošiljanja ali prevoza blaga, ki je na ozemlju države članice, v
kateri se odpošiljanje ali prevoz konča, namenjeno:
(a) začasni
uporabi za potrebe opravljanja storitev davčnega zavezanca ali v
okoliščinah, v katerih bi bil v primeru uvoza tega blaga upravičen
do začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih
dajatev;
(b) izvedbi
del, če se blago temu davčnemu zavezancu pošlje ali odpelje nazaj v
Francijo;
(c) vgradnji
ali montaži;
(d) dobavam
na krovu prevoznih sredstev, ki jih davčni zavezanec izvede pod
pogoji iz člena 37 Direktive [o DDV].
[…]“.
10 Člen 262b
CGI določa:
„I. Davka na
dodano vrednost so oproščene:
1. dobave
blaga, poslanega ali odpeljanega na ozemlje druge države članice
Evropske skupnosti drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki
ni davčni zavezanec;
[…]
2. prenosi,
ki se štejejo za dobave iz točke III člena 256 in za
katere velja oprostitev iz točke 1° zgoraj, če so bili
opravljeni tretji osebi, ki je davčni zavezanec;
[…]“.
Dejansko stanje v glavni stvari in
vprašanje za predhodno odločanje
11 Lubrizol,
družba v sektorju kemične industrije, proizvaja in prodaja aditive
za maziva. Kot poenostavljena delniška družba s sedežem v Franciji
je zavezanka za plačilo spornih prispevkov.
12 Caisse RSI
je po preverjanju osnove za izračun spornih prispevkov, ki jih je
družba Lubrizol dolgovala za leto 2008, ugotovil neujemanje
med prometom za leto 2007, prijavljenim Caisse RSI, in
prometom, ki ga je sporočila davčna uprava, ker naj bi družba
Lubrizol od osnove za odmero prispevkov odbila znesek prenosov
znotraj Skupnosti.
13 Zato je
Caisse RSI 13. marca 2012 družbi Lubrizol poslal popravek,
nato pa opomin. Družba Lubrizol je izpodbijala dolg zahtevanih
zneskov, ker je menila, da vrednost blaga, ki ga je prenesla v
druge države članice Evropske unije, ni vključena v osnovo za
odmero spornih prispevkov, ki jih je morala plačati za
leto 2008. Meni, da je bila v času teh prenosov še vedno
lastnica tega blaga in da ga še ni prenesla na svoje stranke, tako
da ti prenosi niso pomenili prodaje in jih torej ni bilo mogoče
šteti v promet.
14 Ker sta bili
njena tožba na prvi stopnji in pritožba zavrnjeni, je družba
Lubrizol vložila kasacijsko pritožbo pri Cour de cassation
(kasacijsko sodišče, Francija) in zatrjevala, da je treba v
nasprotju s tem, kar je razsodilo pritožbeno sodišče, sporna
prispevka šteti za dajatvi z enakim učinkom, ker so v njuno osnovo
vključeni prenosi blaga v druge države članice, drugače kakor pri
prenosih blaga znotraj nacionalnega ozemlja ali v tretje
države.
15 Predložitveno
sodišče pojasnjuje, da je bil C3S uveden v korist sistema
zdravstvenega zavarovanja in zavarovanja za materinstvo za
samozaposlene osebe, ki se ne ukvarjajo s kmetijstvom, ter sistemov
pokojninskega zavarovanja za obrtniške, industrijske in trgovske
poklice ter svobodne poklice. To sodišče še poudarja, da so bili
leta 2008 prihodki od C3S namenjeni predvsem v blagajno Caisse
RSI, ki zagotavlja njegovo izterjavo.
16 Kasacijsko
sodišče poleg tega navaja, da je bil prispevek, ki je dodaten glede
na C3S, uveden z zakonom št. 2004-810 z dne 13. avgusta
2004 in da so bili prihodki od tega prispevka v letu 2008
namenjeni predvsem v blagajno nacionalnega nosilca za zdravstveno
zavarovanje zaposlenih oseb, nato pa v solidarnostni sklad za
starost.
17 Po navedbah
predložitvenega sodišča je osnova za odmero teh dveh prispevkov, ki
v skladu z nacionalnim pravom spadata med druge dajatve, skupni
promet brez davka, prijavljen davčni upravi. Dobava blaga v smislu
člena 14(1) Direktive o DDV je vključena v osnovo za odmero
spornih prispevkov.
18 Po mnenju
tega sodišča pa se brez poseganja v nekatere izjeme, ki v
obravnavani zadevi niso upoštevne, v skladu s členom 17(1)
Direktive o DDV in s členom 256, III, CGI za dobave šteje
prenos blaga, ki ga opravi davčni zavezanec ali druga oseba za
njegov račun za potrebe svojega podjetja, v drugo državo članico
Unije. Tak prenos mora biti naveden na obračunu, ki ga davčni
zavezanec predloži davčni upravi, pri čemer je na podlagi
člena 262b CGI oproščen plačila DDV.
19 V tem okviru
je predložitveno sodišče že razsodilo, da je reprezentativna
vrednost zalog, ki jih podjetje iz Francije prenese v drugo državo
članico Unije, vključena v davčno osnovo za odmero spornih
prispevkov, čeprav ta prenos ne ustvarja prometa. Prenosi znotraj
nacionalnega ozemlja in prenosi, ki se opravijo v tretje države, pa
se ne štejejo za dobavo blaga, tako da njihova reprezentativna
vrednost ni vključena v osnovo za odmero spornih
prispevkov.
20 V teh
okoliščinah je Cour de cassation (kasacijsko sodišče) prekinilo
odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to
vprašanje:
„Ali člena 28 in 30 [PDEU]
nasprotujeta temu, da se vrednost blaga, ki ga zavezanec za plačilo
[spornih prispevkov] ali druga oseba za njegov račun za potrebe
svojega podjetja prenese iz Francije v drugo državo članico
Evropske unije, upošteva pri izračunu skupnega prometa, ki je
davčna osnova za odmero teh prispevkov?“
Vprašanje za predhodno
odločanje
21 Predložitveno
sodišče želi z vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba
člena 28 in 30 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta
zakonodaji države članice, ki določa, da se osnova za odmero
prispevkov, ki se pobirajo glede na letni promet družb, če ta
doseže ali preseže neki znesek, izračuna ob upoštevanju
reprezentativne vrednosti blaga, ki ga davčni zavezanec ali druga
oseba za njegov račun za potrebe svojega podjetja prenese iz te
države članice v neko drugo državo članico Unije, pri čemer se ta
vrednost upošteva od tega prenosa dalje, če pa to blago davčni
zavezanec ali druga oseba za njegov račun za potrebe svojega
podjetja prenese na ozemlje zadevne države članice, se ta vrednost
v navedeni osnovi upošteva šele ob poznejši prodaji tega
blaga.
22 V skladu z
veljavnim nacionalnim pravom se sporna prispevka v postopku v
glavni stvari pobirata glede na letni promet družb, če ta v
upoštevnem davčnem letu znaša vsaj 760.000 EUR. Iz tega
nacionalnega prava je tudi razvidno, da se prenos blaga, ki ga
opravi zavezanec za plačilo teh prispevkov ali druga oseba za
njegov račun za potrebe svojega podjetja, za namene pobiranja
navedenih prispevkov šteje za dobavo blaga in je vključen v promet
zadevne družbe.
23 Predložitveno
sodišče natančneje navaja, da je reprezentativna vrednost blaga, ki
se brez izgube lastninske pravice zgolj prenese v drugo državo
članico Unije, vključena v osnovo za odmero spornih prispevkov,
medtem ko to ne velja, če se ta prenos opravi znotraj francoskega
ozemlja. V primeru prenosov, ki se opravijo znotraj francoskega
ozemlja, je vrednost zadevnega blaga vključena v promet zadevne
družbe šele ob prodaji tega blaga in je vključena v osnovo za
odmero spornih prispevkov. Predložitveno sodišče se zato sprašuje,
ali so ti prispevki – ob upoštevanju načina izračuna osnove za
njihovo odmero – dajatve z enakim učinkom kot carine pri
izvozu, ki so v nasprotju s členoma 28 in 30
PDEU.
24 V skladu z
ustaljeno sodno prakso Sodišča je dajatev z enakim učinkom kot
carina kakršno koli denarno breme, tudi če je še tako majhno, ki je
enostransko naloženo, ne glede na njegovo poimenovanje oziroma
način uporabe, in s katerim je obremenjeno blago zaradi prehoda
meje, če ni carina v pravem pomenu besede. Denarno breme, ki je
posledica splošnega sistema notranje obdavčitve, ki sistematično in
v skladu z istimi objektivnimi merili obravnava kategorije
proizvodov, neodvisno od njihovega izvora ali namembnega kraja, pa
spada na področje uporabe člena 110 PDEU, s katerim so
prepovedani diskriminacijski notranji davki (sodba z dne
1. marca 2018, Petrotel-Lukoil in Georgescu, C-76/17,
EU:C:2018:139, točka 21 in navedena sodna praksa).
25 V zvezi s
tem je treba opozoriti, da se določbe Pogodbe DEU v zvezi z
dajatvami z enakim učinkom in določbe v zvezi z diskriminatornimi
notranjimi davki ne uporabijo kumulativno, tako da ukrep, ki spada
na področje uporabe člena 110 PDEU, v sistemu Pogodbe ne more
biti opredeljen kot „dajatev z enakim učinkom“ (glej v tem smislu
sodbo z dne 2. oktobra 2014, Orgacom, C-254/13,
EU:C:2014:2251, točka 20 in navedena sodna praksa).
26 Denarno
breme prav tako ne more biti opredeljeno kot „dajatev z enakim
učinkom“, če se pod nekaterimi pogoji pobira zaradi nadzora, ki se
opravlja zaradi izpolnitve obveznosti, naloženih s pravom Unije,
ali če pomeni plačilo za storitev, ki je bila dejansko opravljena
za gospodarski subjekt, ki mora zanjo plačati znesek, sorazmeren z
navedeno storitvijo (glej v tem smislu sodbi z dne 11. junija
1992, Sanders Adour in Guyomarc’h Orthez Nutrition animale,
C-149/91 in 150/91, točka 17, in z dne 9. septembra
2004, Carbonati Apuani, C-72/03, EU:C:2004:506,
točka 31).
27 Zato je
treba ugotoviti, ali se sporna prispevka ujemata z opredelitvijo
dajatve z enakim učinkom kot carina, kot izhaja iz dejstev,
povzetih v točkah od 24 do 26 te sodbe.
28 V zvezi s
tem je treba na prvem mestu poudariti, da sta sporna prispevka
denarno breme, ki ga enostransko nalaga država članica. Ker namen
naložitve navedenega bremena ni upošteven, ni pomembno, da gre za
dajatve, namenjene financiranju sistema socialne varnosti (glej v
tem smislu sodbo z dne 21. septembra 2000, Michaïlidis,
C-441/98 in C-442/98, EU:C:2000:479, točka 17).
29 Na drugem
mestu je treba preučiti, ali se sporna prispevka plačujeta za
blago.
30 V zvezi s
tem je treba opozoriti, da je Sodišče v okviru razlage
člena 110 PDEU razsodilo, da je treba šteti, da se dajatev, ki
ni naložena za proizvode, kljub temu plačuje za blago, če takoj
vpliva na ceno zadevnega proizvoda (sodbi z dne 16. februarja
1977, Schöttle, 20/76, EU:C:1977:26, točka 15, in z dne
8. novembra 2007, Stadtgemeinde Frohnleiten in
Gemeindebetriebe Frohnleiten, C-221/06, EU:C:2007:657,
točka 43). To sodno prakso je treba uporabiti tudi v okviru
razlage členov 28 in 30 PDEU.
31 Sporna
prispevka se v postopku v glavni stvari izračunata glede na letni
promet družb, ki so zavezane za njuno plačilo, in ne neposredno
glede na reprezentativno vrednost ali prodajno ceno blaga, ki ga te
družbe prodajajo.
32 Če pa letni
promet teh družb znaša vsaj 760.000 EUR, je ves ta promet
osnova za odmero zadevnih davkov, katerih stopnji sta 0,13 %
in 0,03 % navedenega prometa. Ker se ta promet ustvari s
prodajo proizvodov v Franciji in njihovim prenosom v drugo državo
članico, se sporna prispevka plačujeta za te proizvode, čeprav se
ne pobirata ob njihovi prodaji ali ob njihovem prenosu v drugo
državo članico, temveč globalno in letno.
33 Kot je
generalni pravobranilec poudaril v točki 89 sklepnih
predlogov, ta prispevka neposredno vplivata na stroške dajanja
zadevnih proizvodov v promet, ker vsaka prodaja teh proizvodov
oziroma vsak njihov prenos v drugo državo članico nujno povzroči
povišanje osnove za odmero navedenih prispevkov, ki se pobirata
glede na tako ustvarjen promet, če ta znaša vsaj 760.000 EUR
letno.
34 V teh
okoliščinah je treba šteti, da se sporna prispevka plačujeta za
blago.
35 Te
ugotovitve ne more ovreči sodba z dne 27. novembra 1985,
Rousseau Wilmot (295/84, EU:C:1985:473), v kateri je Sodišče v
točki 16 razsodilo, da je prispevek, kakršen je C3S, zajet s
pojmom „dajatve in bremenitve, ki jih ni mogoče označiti kot
prometne davke“ iz člena 33 Šeste direktive Sveta z dne
17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o
prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost:
enotna osnova za odmero (77/388/EGS) (UL, posebna izdaja v
slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23), med
drugim zato, ker se izračuna na podlagi letnega prometa, ne da bi
neposredno vplival na ceno blaga in storitev. Ta sodba se je namreč
nanašala posebej na skupni sistem DDV in, natančneje, na navedeni
člen 33, katerega namen je preprečiti, da bi bilo delovanje
tega sistema zaradi davčnih ukrepov države članice ogroženo s tem,
da se bremeni pretok blaga in storitev ter da se transakcije
obdavčujejo na način, primerljiv z DDV.
36 Na tretjem
mestu je treba preveriti, ali se sporna prispevka plačujeta za
blago zaradi prestopa meje ali pa sta posledica splošnega sistema
notranje obdavčitve, ki sistematično in v skladu z istimi
objektivnimi merili obravnava kategorije proizvodov, neodvisno od
njihovega izvora ali namembnega kraja.
37 V zvezi s
tem je Sodišče že razsodilo, da je bistvena značilnost dajatve z
enakim učinkom, zaradi katere se razlikuje od splošne notranje
obdavčitve, v okoliščini, da se prva nanaša izključno na proizvod,
ki prehaja mejo, medtem ko se druga nanaša enako na uvožene,
izvožene in nacionalne proizvode (sodba z dne 2. oktobra 2014,
Orgacom, C-254/13, EU:C:2014:2251, točka 28).
38 V
obravnavani zadevi je jasno, da se sporna prispevka po isti stopnji
plačujeta tako za proizvode, prenesene v drugo državo članico, kot
za proizvode, ki se prodajajo na nacionalnem ozemlju.
39 Vendar,
prvič, obravnavano davčno breme mora, da bi spadalo pod splošni
sistem „notranjih obdavčitev“ v smislu člena 110 PDEU,
notranji proizvod in enak izvoženi proizvod obdavčiti z enakim
davkom v isti fazi trženja in tudi obdavčljivi dogodek za davek
mora biti enak za oba proizvoda (sodba z dne 2. oktobra 2014,
Orgacom, C-254/13, EU:C:2014:2251, točka 29 in navedena sodna
praksa).
40 Cena blaga
pa je vključena v osnovo za odmero spornih prispevkov le ob prodaji
tega blaga, če to ostane na nacionalnem ozemlju, medtem ko je
reprezentativna vrednost navedenega blaga, ko se to prenese v drugo
državo članico, vključena v to osnovo od navedenega prenosa
dalje.
41 Ta
okoliščina kljub temu ne more ovreči ugotovitve, da denarno breme,
ki izhaja iz spornih prispevkov, velja v isti fazi trženja, ker se,
kot je francoska vlada navedla v stališčih, ki jih je predložila
Sodišču, nanaša predvsem na proizvod, ki se prodaja na nacionalnem
trgu, in na proizvod, ki se prenese v drugo državo članico, da bi
se prodajal tam.
42 Mogoče je
namreč šteti, da sta prodaja navedenega proizvoda na nacionalnem
ozemlju na eni strani in prenos proizvoda v drugo državo članico
zaradi njegove prodaje na drugi za namene uporabe člena 110
PDEU v gospodarski realnosti del iste faze trženja (glej po
analogiji sodbe z dne 11. junija 1992, Sanders Adour in
Guyomarc’h Orthez Nutrition animale, C-149/91 in C-150/91,
EU:C:1992:261, točka 18; z dne 2. aprila 1998, Outokumpu,
C-213/96, EU:C:1998:155, točka 25, in z dne 23. aprila
2002, Nygård, C-234/99, EU:C:2002:244, točka 30).
43 Drugače pa
bi bilo, kot družba Lubrizol trdi v stališčih, ki jih je predložila
Sodišču, če bi se prenos proizvodov iz postopka v glavni stvari v
drugo državo članico upošteval pri izračunu osnove za odmero
spornih prispevkov, čeprav tak prenos ne pripelje do poznejše
prodaje navedenih proizvodov v tej drugi državi članici. Tak prenos
namreč ne bi bil del iste faze trženja kot prodaja na nacionalnem
trgu.
44 Kot poudarja
Evropska komisija, bi bilo treba šteti, da se denarno breme, ki
izhaja iz spornih prispevkov, plačuje za te proizvode v različnih
fazah trženja, če vrednosti proizvodov, prenesenih v drugo državo
članico, ne bi bilo mogoče odbiti od osnove za odmero spornih
prispevkov, kadar ti niso namenjeni za prodajo oziroma so bili
poslani nazaj v Francijo, ne da bi bili prodani v drugi državi
članici. V takem primeru bi bilo treba šteti, da sta sporna
prispevka – ker bi bila izračunana ob upoštevanju
reprezentativne vrednosti teh proizvodov – dajatve z enakim
učinkom.
45 Poleg tega,
če bi bila vrednost blaga, prenesenega v drugo državo članico, še
enkrat obračunana v osnovo za odmero spornih prispevkov ob prodaji
blaga v tej državi članici, bi bili izvoženi proizvodi z zadevnim
davčnim bremenom obdavčeni dvakrat, drugače kakor proizvodi,
namenjeni za nacionalni trg. Tudi v takem primeru bi bilo treba
šteti, da sta ta prispevka – ker bi bila izračunana ob
upoštevanju prodajne cene tega blaga – dajatve z enakim
učinkom (glej v tem smislu sodbo z dne 17. septembra 1997,
Fricarnes, C-28/96, EU:C:1997:412, točka 28).
46 Poudariti je
treba, drugič, da dajatev, ki sloni na splošnem sistemu notranje
obdavčitve in ki se sistematično naloži na domače proizvode, ki se
tržijo na domačem trgu, in na proizvode, ki se izvozijo, pomeni
dajatev z enakim učinkom kot carine, ki je v nasprotju s
členoma 28 in 30 PDEU, če se z ugodnostmi, ki so
posledica dodelitve prihodka iz te dajatve, popolnoma izravna
breme, ki ga domači proizvod, ki se trži na domačem trgu, nosi ob
dajanju v promet (sodba z dne 1. marca 2018, Petrotel-Lukoil
in Georgescu, C-76/17, EU:C:2018:139, točka 24).
47 V
obravnavani zadevi pa nič ne kaže na to, da bi sporna prispevka
imela tak učinek. Kot je generalni pravobranilec poudaril v
točki 94 sklepnih predlogov, je prihodek iz teh prispevkov
namreč namenjen financiranju proračuna organov socialne varnosti,
ki opravljajo storitve, katerih namen in posledica očitno ni v
celoti nadomestiti breme, ki za nacionalne proizvode, ki se
prodajajo na nacionalnem ozemlju, izhaja iz pobiranja navedenih
prispevkov.
48 Na četrtem
mestu je treba navesti, kot je generalni pravobranilec v bistvu
poudaril v točki 71 sklepnih predlogov, da iz spisa,
predloženega Sodišču, ni razvidno, da bi se sporna prispevka
pobirala zaradi nadzora, ki se opravlja zaradi izpolnitve
obveznosti, naloženih s pravom Unije, ali da bi pomenila plačilo za
storitev, ki je bila dejansko opravljena za gospodarski subjekt, v
znesku, sorazmernem z navedeno storitvijo.
49 Iz tega
izhaja, da sta sporna prispevka – brez poseganja v navedbe iz
točk od 43 do 47 te sodbe – očitno notranja davka v
smislu člena 110 PDEU, kar pa mora preveriti predložitveno
sodišče.
50 Ker je
družba Lubrizol na obravnavi pred Sodiščem navedla, da se ne
sklicuje na kršitev člena 110 PDEU in ker Sodišču v zvezi s
tem ni bilo postavljeno nobeno vprašanje, ni treba preučiti, ali so
prispevki, kakršna sta sporna prispevka, diskriminatorni v smislu
člena 110 PDEU.
51 Iz
navedenega izhaja, da je treba člena 28 in 30 PDEU
razlagati tako, da ne nasprotujeta zakonodaji države članice, ki
določa, da se osnova za odmero prispevkov, ki se pobirajo glede na
letni promet družb, če ta doseže ali preseže neki znesek, izračuna
ob upoštevanju reprezentativne vrednosti blaga, ki ga davčni
zavezanec ali druga oseba za njegov račun za potrebe svojega
podjetja prenese iz te države članice v neko drugo državo članico
Unije, pri čemer se ta vrednost upošteva od navedenega prenosa
dalje, če pa to blago davčni zavezanec ali druga oseba za njegov
račun za potrebe svojega podjetja prenese na ozemlje zadevne države
članice, se ta vrednost v navedeni osnovi upošteva šele ob poznejši
prodaji tega blaga, in sicer:
– prvič,
če se vrednost tega blaga ob njegovi poznejši prodaji v tej državi
članici ne vključi vnovič v navedeno osnovo,
– drugič,
če se njihova vrednost odbije od navedene osnove, kadar to blago ni
namenjeno za prodajo v drugi državi članici oziroma je bilo poslano
nazaj v državo članico izvora, ne da bi bilo prodano, in
– tretjič,
če se z ugodnostmi, ki so posledica obdavčitve z navedenimi
prispevki, ne izravna popolnoma breme, ki ga domači proizvod, ki se
trži na domačem trgu, nosi ob dajanju v promet, kar mora preveriti
predložitveno sodišče.
Stroški
52 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat)
razsodilo:
Člena 28 in 30 PDEU je treba razlagati
tako, da ne nasprotujeta zakonodaji države članice, ki določa, da
se osnova za odmero prispevkov, ki se pobirajo glede na letni
promet družb, če ta doseže ali preseže neki znesek, izračuna ob
upoštevanju reprezentativne vrednosti blaga, ki ga davčni zavezanec
ali druga oseba za njegov račun za potrebe svojega podjetja prenese
iz te države članice v neko drugo državo članico Evropske unije,
pri čemer se ta vrednost upošteva od navedenega prenosa dalje, če
pa to blago davčni zavezanec ali druga oseba za njegov račun za
potrebe svojega podjetja prenese na ozemlje zadevne države članice,
se ta vrednost v navedeni osnovi upošteva šele ob poznejši prodaji
tega blaga, in sicer:
– prvič,
če se vrednost tega blaga ob njegovi poznejši prodaji v tej državi
članici ne vključi vnovič v navedeno osnovo,
– drugič,
če se njihova vrednost odbije od navedene osnove, kadar to blago ni
namenjeno za prodajo v drugi državi članici oziroma je bilo poslano
nazaj v državo članico izvora, ne da bi bilo prodano,
in
– tretjič,
če se z ugodnostmi, ki so posledica obdavčitve z navedenimi
prispevki, ne izravna popolnoma breme, ki ga domači proizvod, ki se
trži na domačem trgu, nosi ob dajanju v promet, kar mora preveriti
predložitveno sodišče.