EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (deveti
senat) v zadevi: C-895/19
Datum: 18.03.2021
V zadevi:
A. (Exercice du droit à déduction)
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 167
in 178 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra
2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006,
L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo
Sveta 2010/45/EU z dne 13. julija 2010 (UL 2010,
L 189, str. 1) (v nadaljevanju: Direktiva o
DDV).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med družbo A. in Dyrektor
Krajowej Informacji Skarbowej (direktor nacionalnega organa za
informiranje v davčnih zadevah, Poljska) (v nadaljevanju: davčni
organ) glede odbitka vstopnega davka na dodano vrednost (DDV) iz
naslova pridobitve blaga znotraj Skupnosti.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 2(1)(b)(i)
Direktive o DDV določa:
„Predmet DDV so naslednje
transakcije:
[…]
(b) pridobitve
blaga znotraj Skupnosti, ki jih za plačilo na ozemlju države
članice opravi:
(i) davčni
zavezanec, ki deluje kot tak, ali pravna oseba, ki ni davčni
zavezanec, če je prodajalec davčni zavezanec, ki deluje kot tak, ki
ni upravičen do oprostitve za mala podjetja, predvidene v
členih 282 do 292 in ga ne zajema ureditev iz členov 33
ali 36“.
4 Člen 68
te direktive določa:
„Obdavčljivi dogodek nastane v trenutku, ko je
opravljena pridobitev blaga znotraj Skupnosti.
Šteje se, da je pridobitev blaga znotraj
Skupnosti opravljena, kadar se za dobavo podobnega blaga šteje, da
je bila opravljena na ozemlju zadevne države članice.“
5 Člen 69
navedene direktive določa:
„V primeru pridobitve blaga znotraj Skupnosti
nastane obveznost obračuna DDV ob izdaji računa, če pa račun ni bil
izdan do navedenega datuma, nastane obveznost obračuna DDV ob
izteku roka iz prvega odstavka člena 222.“
6 Člen 167
iste direktive določa:
„Pravica do odbitka nastane v trenutku, ko
nastane obveznost za obračun odbitnega davka.“
7 Člen 168
Direktive o DDV določa:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za
namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v
državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da
odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje
zneske:
[…]
(c) DDV, ki
ga je dolžan plačati za pridobitve blaga znotraj Skupnosti v skladu
s členom 2(1)(b)(i);
[…]“
8 Člen 178
te direktive določa:
„Za uveljavljanje pravice do odbitka mora davčni
zavezanec izpolniti naslednje pogoje:
[…]
(c) za
odbitke v skladu s členom 168(c) v zvezi s pridobitvijo blaga
znotraj Skupnosti v obračunu DDV iz člena 250 navesti vse
podatke, potrebne za izračun zneska DDV, ki ga je treba plačati za
njegove pridobitve blaga znotraj Skupnosti, in imeti račun, izdan v
skladu z oddelki 3 do 5 poglavja 3 naslova XI;
[…]“
9 Člen 179
te direktive določa:
„Davčni zavezanec opravi odbitek tako, da od
skupnega zneska DDV, dolgovanega za dano davčno obdobje, odšteje
skupni znesek DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica
do odbitka, ki se uveljavlja v skladu z določbami
člena 178.
Države članice pa lahko zahtevajo, da davčni
zavezanci, ki opravljajo občasne transakcije, opredeljene v
členu 12, pravico do odbitka uveljavljajo samo v trenutku
dobave.“
10 Člen 180
navedene direktive določa:
„Države članice lahko davčnemu zavezancu
dovolijo, da opravi odbitek, ki ga ni opravil v skladu z določbami
členov 178 in 179.“
11 Člen 181
Direktive o DDV določa:
„Države članice lahko davčnemu zavezancu, ki
nima računa, izdanega v skladu z oddelki 3 do 5 poglavja 3
naslova XI, dovolijo, da opravi odbitek iz člena 168(c) za
svoje pridobitve blaga znotraj Skupnosti.“
12 Člen 182
te direktive določa:
„Države članice določijo pogoje in podrobnosti
za uporabo členov 180 in 181.“
13 Člen 222,
prvi odstavek, navedene direktive določa:
„Za blago, dobavljeno v skladu s pogoji iz
člena 138, ali opravljene storitve, za katere DDV plača
prejemnik v skladu s členom 196, se račun izda najpozneje
15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane
obdavčljivi dogodek.“
14 Člen 273,
prvi odstavek, te direktive določa:
„Države članice lahko določijo še druge
obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje
DDV in za preprečevanje utaj, ob upoštevanju zahteve po enakem
obravnavanju domačih transakcij in transakcij, ki jih opravljajo
davčni zavezanci med državami članicami, pod pogojem, da takšne
obveznosti v trgovini med državami članicami ne zahtevajo
formalnosti pri prehodu meja.“
Poljsko pravo
15 Člen 86
ustawa o podatku od towarów i usług (zakon o davku na blago in
storitve) z dne 11. marca 2004 (Dz. U. 2018, pozicija 2174) v
različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari (v nadaljevanju:
zakon o DDV), določa:
„1. V delu, v
katerem se blago in storitve uporabljajo za opravljanje obdavčenih
transakcij, ima davčni zavezanec pravico, da od dolgovanega davka
odbije vstopni davek […].
[…]
10. Pravica
do odbitka vstopnega davka od dolgovanega davka nastane v obdobju,
v katerem je glede blaga in storitev, ki jih je pridobil davčni
zavezanec, nastala davčna obveznost.
10b. Pravica
do odbitka vstopnega davka od dolgovanega davka v primerih
iz:
[…]
(2) odstavka 2,
točka 4(c), nastane v skladu z odstavkom 10, če davčni
zavezanec:
(a) prejme
račun, ki potrjuje dobavo blaga, ki zanj pomeni pridobitev blaga
znotraj Skupnosti, v treh mesecih po izteku meseca, v katerem
nastane davčna obveznost v zvezi s pridobljenim blagom;
(b) znesek
davka, ki ga je treba plačati iz naslova pridobitve blaga znotraj
Skupnosti, vključi v davčni obračun, v katerem mora obračunati ta
davek, najpozneje v 3 mesecih po poteku meseca, v katerem je
nastala davčna obveznost v zvezi s pridobljenim blagom.
[…]
10i. Če
davčni zavezanec znesek dolgovanega davka vključi v davčni obračun,
v katerem mora obračunati ta davek, po roku iz odstavka 10b,
točki 2(b) in 3, lahko ustrezno poveča znesek vstopnega
davka v obračunu za davčno obdobje, v zvezi s katerim rok za
predložitev davčnega obračuna še ni potekel.
[…]
13. Če davčni
zavezanec od dolgovanega zneska davka ni odbil zneska vstopnega
davka v rokih, določenih v odstavkih 10, 10d, 10e in 11,
lahko odbije znesek dolgovanega davka tako, da popravi davčni
obračun za obdobje, v katerem je nastala pravica do odbitka davka,
vendar najpozneje pet let od začetka leta, v katerem je nastala
pravica do odbitka, ob upoštevanju odstavka 13a.
13a. Če
davčni zavezanec v zvezi s pridobitvami blaga znotraj Skupnosti,
dobavami blaga in opravljanjem storitev, za katere je v skladu s
členom 17 prejemnik blaga ali storitev davčni zavezanec, od
zneska dolgovanega davka ni odbil zneska vstopnega davka v rokih,
določenih v odstavkih 10 in 11, lahko dolgovani znesek
davka odbije tako, da popravi davčni obračun za obdobje, v katerem
je nastala pravica do odbitka davka, vendar najpozneje pet let po
poteku leta, v katerem je nastala pravica do odbitka.“
16 Besedilo
člena 86(10b), točka 2(b), zakona o DDV izhaja iz
zakonodajne spremembe, ki je začela veljati 1. januarja 2017.
Z učinkom te spremembe je bilo v to določbo vstavljeno besedilo
„najpozneje v treh mesecih po poteku meseca, v katerem je nastala
davčna obveznost v zvezi s pridobljenim blagom“. Pred tem datumom v
navedeni določbi ni bil naveden noben rok. S to spremembo je bil
členu 86 tega zakona dodan odstavek 10i.
Spor o glavni stvari in vprašanje za
predhodno odločanje
17 Družba A. je
družba, ki v okviru svoje gospodarske dejavnosti opravlja zlasti
pridobitve blaga znotraj Skupnosti na ozemlju Poljske. To blago
uporablja za transakcije, ki so predmet obdavčitve z DDV na tem
ozemlju.
18 Družba A. je
pri davčnem organu vložila predlog za izdajo davčnega stališča
glede dejanskega stanja, opisanega v nadaljevanju. V nekaterih
primerih naj dolgovanega DDV, ki izhaja iz pridobitev blaga znotraj
Skupnosti, ne bi mogla navesti v davčnem obračunu, ki se predloži v
roku treh mesecev po poteku meseca, v katerem je v zvezi s
pridobljenim blagom nastala davčna obveznost. V tem primeru bi ta
DDV navedla po poteku tega roka v popravku svojega davčnega
obračuna. Za to bi lahko šlo v primeru prepoznega prejema računa,
napačne opredelitve transakcije s strani družbe A. ali napake
osebe, ki je odgovorna za poslovno dokumentacijo in obračune
DDV.
19 Družba A. je
davčnemu organu konkretno postavila vprašanje, ali lahko v takšnem
primeru odbije dolgovani vstopni DDV iz naslova pridobitve blaga
znotraj Skupnosti v istem davčnem obdobju, kot je obdobje, v
katerem je bil obračunan dolgovani DDV, in to tudi, če je bil
popravek obračuna DDV predložen po poteku trimesečnega roka,
določenega v členu 86(10b), točka 2(b), zakona o DDV. Po
mnenju družbe A. je treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno,
ker ta določba dodaja dodatno zahtevo k pogojem, ki veljajo za
pravico do odbitka in ki jih določa Direktiva o DDV, ter je v
nasprotju z načeloma davčne nevtralnosti in
sorazmernosti.
20 Kot je
razvidno iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, je davčni organ
27. decembra 2018 sprejel zavezujoče davčno stališče, v skladu
s katerim trimesečni rok iz člena 86(10b), točka 2(b),
zakona o DDV ne omejuje pravice do odbitka in ga zato ni mogoče
šteti za neskladnega z Direktivo o DDV ali z načeloma davčne
nevtralnosti in sorazmernosti. Poleg tega naj bi člen 178 te
direktive državam članicam dopuščal uvedbo formalnosti, ki
pogojujejo pravico do odbitka, kot je ta trimesečni rok.
21 Družba A. je
pri predložitvenem sodišču Wojewódzki Sąd Administracyjny w
Gliwicach (upravno sodišče vojvodstva v Gliwicah, Poljska) vložila
tožbo za odpravo tega davčnega stališča. V utemeljitev tožbe je
navedla, da člen 86(10b), točka 2(b), zakona o DDV ni
združljiv s členoma 167 in 178 Direktive o DDV ter z
načeloma davčne nevtralnosti in sorazmernosti.
22 Predložitveno
sodišče dvomi o združljivosti člena 86(10b), točka 2(b),
zakona o DDV s pravom Unije.
23 Pojasnjuje,
da ta določba od 1. januarja 2017 določa nov pogoj glede roka,
v skladu s katerim je pravica do odbitka pogojena s predložitvijo
davčnega obračuna v roku treh mesecev po poteku meseca, v katerem
je v zvezi s pridobljenim blagom nastala davčna obveznost. Po
poteku tega roka mora davčni zavezanec popraviti prej predloženi
obračun, v skladu s členom 86(10i) zakona o DDV pa lahko
odbije vstopni DDV, ki ga je dolžan plačati za pridobitev blaga
znotraj Skupnosti, le za tekoče obdobje. Davčni zavezanec naj bi
tako nosil ekonomsko breme dolgovanega DDV in, odvisno od primera,
plačila obresti.
24 V skladu z
obrazložitvijo, ki je spremljala to zakonodajno spremembo, bi
morala ta sprememba omogočiti boljši nadzor nad trgovino znotraj
Skupnosti, v zvezi s katero naj bi bile ugotovljene nepravilnosti,
in nad obrnjeno davčno obveznostjo za DDV.
25 Predložitveno
sodišče prav tako poudarja, da člen 86 zakona o DDV določa
petletni rok za popravek dolgovanega DDV, medtem ko ta člen določa
dva roka za uveljavljanje pravice do odbitka, in sicer na eni
strani trimesečni prekluzivni rok za obračunanje tega davka in na
drugi strani petletni zastaralni rok. Ta prekluzivni rok bi lahko z
vidika prava Unije povzročal težave.
26 Iz sodne
prakse Sodišča naj bi namreč izhajalo, da lahko države članice
načeloma določijo prekluzivne roke za uveljavljanje pravice do
odbitka, če ti spoštujejo načeli enakovrednosti in učinkovitosti.
Poleg tega takšni roki ne bi smeli posegati v načelo davčne
nevtralnosti in bi morali biti sorazmerni, tako da ne uvajajo
formalnosti, ki bi bile pretirane glede na zastavljene cilje, in
davčnemu zavezancu ne povzročajo ekonomskega bremena. Pri presoji
spoštovanja teh načel bi bilo treba upoštevati razloge, ki so
povzročili zamudo pri davčnem obračunu, glede na to, ali so ti
razlogi neodvisni od davčnega zavezanca ali pa odražajo napake, ki
mu jih je mogoče pripisati.
27 V
obravnavanem primeru predložitveno sodišče poudarja, da na eni
strani uvedba trimesečnega prekluzivnega roka, katerega trajanje bi
se načeloma zdelo zadostno, lahko davčnega zavezanca spodbudi k
disciplini, hkrati pa se z njim želijo preprečiti zlorabe pravice.
Tako naj bi bil namen tega roka preprečiti položaje, v katerih bi
davčni zavezanci v primeru, da bi bil znesek vstopnega DDV enak
znesku dolgovanega DDV, uporabili možnosti prepoznega popravka za
namene davčne optimizacije in zlorabe pravice. Vendar naj bi na
drugi strani obstajali položaji, v katerih davčni zavezanec ne bi
mogel spoštovati tega trimesečnega roka, zlasti v primeru prepozne
ali nepravilne izdaje računa ali nepravilnosti, ki jih je mogoče
pripisati izvajalcem poštnih storitev. Člen 86(10b),
točka (2)(b), zakona o DDV pa naj ne bi razlikoval glede na
to, ali je davčni zavezanec v dobri veri ali ne.
28 To sodišče
je ugotovilo, da je treba člena 167 in 178 Direktive o
DDV razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, kot je
člen 86(10b), točka 2(b), zakona o DDV, če se navedeni
trimesečni rok uporablja za davčnega zavezanca, ki je ravnal v
dobri veri.
29 V teh
okoliščinah je Wojewódzki Sąd Administracyjny w Gliwicach (upravno
sodišče vojvodstva v Gliwicah) prekinilo odločanje in Sodišču v
predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 167 v povezavi s
členom 178 Direktive [o DDV] razlagati tako, da nasprotujeta
nacionalni ureditvi, ki uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega
davka v istem davčnem obdobju, kot je tisto, v katerem je treba
obračunati davek, ki ga je treba plačati v zvezi s transakcijami,
ki so pridobitve blaga znotraj Skupnosti, pogojuje s tem, da je
davek, ki je dolgovan iz naslova takih transakcij, izkazan v
ustreznem davčnem obračunu, ki mora biti predložen v prekluzivnem
roku (trimesečnem roku na Poljskem) po poteku meseca, v katerem je
v zvezi s pridobljenim blagom in storitvami nastala davčna
obveznost?“
Vprašanje za predhodno
odločanje
30 Predložitveno
sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člena 167 in 178
Direktive o DDV razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni
ureditvi, v skladu s katero je uveljavljanje pravice do odbitka
DDV, ki se nanaša na pridobitev blaga znotraj Skupnosti, v istem
davčnem obdobju, kot je obdobje, v katerem je DDV dolgovan,
pogojeno z navedbo dolgovanega DDV v davčnem obračunu, predloženem
v roku treh mesecev po poteku meseca, v katerem je nastala davčna
obveznost v zvezi s pridobljenim blagom.
31 Najprej je
treba opozoriti, da v okviru pridobitev blaga znotraj Skupnosti v
skladu s sistemom obrnjene davčne obveznosti ni bilo izvedeno
nobeno plačilo DDV med pridobiteljem in dobaviteljem blaga, saj je
pridobitelj za pridobitve blaga znotraj Skupnosti, ki jih je
opravil, zavezanec za plačilo vstopnega DDV, pri čemer lahko
načeloma ta davek odbije, tako da davčni upravi ne dolguje nobenega
zneska (glej v tem smislu sodbo z dne 11. decembra 2014, Idexx
Laboratories Italia, C-590/13, EU:C:2014:2429,
točka 33).
32 V skladu z
ustaljeno sodno prakso Sodišča pravica davčnih zavezancev, da od
DDV, ki ga morajo plačati, odbijejo vstopni DDV, ki je dolgovan ali
ki je bil plačan za blago, ki so ga pridobili, in za storitve, ki
so bile opravljene zanje, pomeni temeljno načelo skupnega sistema
DDV, vzpostavljenega z zakonodajo Unije (sodbi z dne
11. decembra 2014, Idexx Laboratories Italia, C-590/13,
EU:C:2014:2429, točka 30 in navedena sodna praksa, ter z dne
15. septembra 2016, Senatex, C-518/14, EU:C:2016:691,
točka 26 in navedena sodna praksa). Kot je Sodišče večkrat
poudarilo, je ta pravica sestavni del sistema DDV in načeloma ne
sme biti omejena (sodba z dne 15. septembra 2016, Senatex,
C-518/14, EU:C:2016:691, točka 37 in navedena sodna
praksa).
33 Namen
sistema odbitkov je podjetniku v celoti olajšati breme dolgovanega
ali plačanega DDV v okviru vseh njegovih gospodarskih dejavnosti.
Skupni sistem DDV tako zagotavlja nevtralnost v zvezi z davčnim
bremenom vseh gospodarskih dejavnosti ne glede na njihove cilje ali
rezultate, če so navedene dejavnosti načeloma same predmet DDV
(sodba z dne 15. septembra 2016, Senatex, C-518/14,
EU:C:2016:691, točka 27 in navedena sodna praksa).
34 V skladu s
členom 167 Direktive o DDV pravica do odbitka vstopnega DDV
nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega
davka. V skladu s členom 69 te direktive v primeru pridobitve
blaga znotraj Skupnosti nastane obveznost obračuna DDV ob izdaji
računa, če pa račun ni bil izdan do navedenega datuma, nastane
obveznost obračuna DDV ob poteku roka iz prvega odstavka
člena 222 te direktive.
35 Poleg tega
za pravico do odbitka DDV veljajo vsebinski in formalni pogoji,
določeni z Direktivo o DDV (glej v tem smislu sodbo z dne
26. aprila 2018, Zabrus Siret, C-81/17, EU:C:2018:283,
točka 35).
36 Vsebinski
pogoji za nastanek pravice do odbitka DDV, dolgovanega za
pridobitve blaga znotraj Skupnosti, v skladu s
členom 2(1)(b)(i) te direktive, so našteti v členu 168(c)
te direktive. Ti pogoji zahtevajo, da te pridobitve opravi davčni
zavezanec, da je ta tudi zavezanec za plačilo DDV v zvezi z
navedenimi pridobitvami in da se zadevno blago uporablja za namene
njegovih obdavčljivih transakcij.
37 Nasprotno pa
formalni pogoji v zvezi s pravico do odbitka DDV urejajo podrobna
pravila in nadzor nad njenim uveljavljanjem ter pravilno delovanje
skupnega sistema DDV, kot so obveznosti glede knjigovodstva,
izdajanja računov in obračuna (sodba z dne 11. decembra 2014,
Idexx Laboratories Italia, C-590/13, EU:C:2014:2429,
točka 42).
38 V zvezi z
DDV, ki je dolgovan za pridobitve blaga znotraj Skupnosti, je iz
člena 178(c) Direktive o DDV razvidno, da je uveljavljanje
pravice do odbitka pogojeno s tem, da mora davčni zavezanec v
obračunu DDV, kot je določen v členu 250 te direktive, navesti
vse podatke, potrebne za določitev zneska DDV, ki ga je dolžan
plačati za svoje pridobitve blaga, in imeti račun, izdan v skladu z
določbami naslova XI, poglavje 3, oddelki od (3) do (5),
navedene direktive.
39 Člen 179,
prvi odstavek, Direktive o DDV poleg tega določa, da se odbitek
opravi tako, da se od skupnega zneska DDV, dolgovanega za dano
davčno obdobje, odšteje skupni znesek DDV, „za katerega je v istem
obdobju nastala pravica do odbitka, ki se uveljavlja v skladu z
določbami člena 178“.
40 V skladu s
sodno prakso Sodišča iz tega izhaja, da je treba pravico do odbitka
DDV načeloma uveljavljati v davčnem obdobju, v katerem, prvič, je
ta pravica nastala in, drugič, ima davčni zavezanec račun (glej v
tem smislu sodbi z dne 29. aprila 2004, Terra
Baubedarf-Handel, C-152/02, EU:C:2004:268, točka 34, in z dne
15. septembra 2016, Senatex, C-518/14, EU:C:2016:691,
točka 35).
41 Tako se
pravica do odbitka načeloma uveljavlja v obdobju, v katerem je
nastala, in sicer – ob upoštevanju člena 167 Direktive o DDV –
ko nastane obveznost obračuna davka (glej v tem smislu sodbo z dne
26. aprila 2018, Zabrus Siret, C-81/17, EU:C:2018:283,
točka 36).
42 Na podlagi
členov 180 in 182 Direktive o DDV se lahko davčnemu
zavezancu vseeno dovoli odbitek, čeprav svoje pravice ni
uveljavljal v obdobju, v katerem je nastala, če so izpolnjeni
nekateri pogoji in spoštovani nekateri postopki, določeni v
nacionalnih ureditvah (sodbi z dne 12. julija 2012,
EMS-Bulgaria Transport, C-284/11, EU:C:2012:458, točka 46 in
navedena sodna praksa, ter z dne 26. aprila 2018, Zabrus
Siret, C-81/17, EU:C:2018:283, točka 37).
43 V zvezi s
tem lahko države članice na podlagi člena 273 Direktive o DDV
sprejmejo ukrepe za zagotovitev pravilnega pobiranja davka in
preprečevanja davčnih utaj. Vendar taki ukrepi ne smejo preseči
tistega, kar je potrebno za dosego teh ciljev, in ne smejo ogroziti
nevtralnosti DDV (sodbi z dne 12. julija 2012, EMS-Bulgaria
Transport, C-284/11, EU:C:2012:458, točka 47 in navedena sodna
praksa, ter z dne 15. septembra 2016, Barlis 06 –
Investimentos Imobiliários e Turísticos, C-516/14, EU:C:2016:690,
točka 47 in navedena sodna praksa).
44 V
obravnavanem primeru – v skladu z nacionalno ureditvijo iz postopka
v glavni stvari – pravica do odbitka DDV, ki se nanaša na
pridobitev znotraj Skupnosti, nastane, če davčni zavezanec v roku
treh mesecev po poteku meseca, v katerem je nastala davčna
obveznost v zvezi s pridobljenim blagom, prvič, prejme račun, ki
potrjuje dobavo blaga, ki zanj pomeni pridobitev blaga znotraj
Skupnosti, in drugič, v davčnem obračunu, v katerem je zavezan za
obračun tega davka, navede znesek DDV, ki je dolgovan za to
pridobitev. Če obračun, ki je predložen v tem roku, ne vsebuje
takšne navedbe, lahko davčni zavezanec svoj obračun še popravi v
roku petih let po poteku leta, v katerem je nastala pravica do
odbitka DDV, dolgovanega iz naslova pridobitve blaga znotraj
Skupnosti. V tem primeru mora davčni zavezanec za nazaj obračunati
DDV, ki je dolgovan iz naslova te pridobitve, medtem ko lahko DDV,
ki se nanaša na to isto pridobitev, odbije le za tekoče davčno
obdobje.
45 V zvezi s
tem, prvič, ker se zdi, da takšna ureditev pogojuje sam nastanek
pravice do odbitka s pogojema pridobitve računa in obračuna, je
treba poudariti, da je ob upoštevanju točk 34 in 36 te
sodbe nastanek pravice do odbitka lahko pogojen le z vsebinskimi
pogoji, ki jih določa Direktiva o DDV in ki so za pridobitev
znotraj Skupnosti našteti v členu 168(c) te direktive.
Nasprotno pa nastanek pravice ni nujno odvisen od pridobitve računa
niti od pridobitve obračuna in odmere DDV, dolgovanega iz naslova
takšne pridobitve, v posebnem roku.
46 Drugič,
nacionalna ureditev, kakršna je ta, ki je opisana v točki 44
te sodbe, lahko povzroči, da se obračun zneska dolgovanega DDV in
enakega zneska odbitnega DDV, ki se nanašata na eno in isto
pridobitev znotraj Skupnosti, ne bo izvedel v istem davčnem
obdobju, ne glede na okoliščine obravnavanega primera, dobro vero
davčnega zavezanca in razloge za poznejši obračun DDV, ki je
dolgovan za takšno pridobitev blaga. Z uporabo te ureditve se
odloži uveljavljanje pravice do odbitka DDV, dolgovanega iz naslova
pridobitve blaga znotraj Skupnosti, zgolj zaradi neupoštevanja
formalnega pogoja. Tako je z njo davčnemu zavezancu začasno
naloženo breme DDV.
47 Na eni
strani iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da v okviru
sistema obrnjene davčne obveznosti temeljno načelo nevtralnosti DDV
zahteva, da se odobri odbitek vstopnega davka, če so izpolnjene
vsebinske zahteve, tudi če davčni zavezanec nekaterih postopkovnih
zahtev ni izpolnil. Zato davčna uprava, če ima na voljo podatke,
potrebne za ugotovitev, da so vsebinske zahteve izpolnjene, glede
pravice davčnega zavezanca, da ta davek odbije, ne sme naložiti
dodatnih zahtev, zaradi katerih bi lahko uveljavljanje te pravice
postalo neučinkovito (sodbi z dne 12. julija 2012,
EMS-Bulgaria Transport, C-284/11, EU:C:2012:458, točka 62 in
navedena sodna praksa, ter z dne 11. decembra 2014, Idexx
Laboratories Italia, C-590/13, EU:C:2014:2429, točki 38
in 40 ter navedena sodna praksa). Položaj pa je lahko
drugačen, če zaradi kršitve takšnih formalnih zahtev ne bi bilo
mogoče predložiti trdnega dokaza, da so bile vsebinske zahteve
izpolnjene (sodbi z dne 12. julija 2012, EMS-Bulgaria
Transport, C-284/11, EU:C:2012:458, točka 71 in navedena sodna
praksa, ter z dne 11. decembra 2014, Idexx Laboratories
Italia, C-590/13, EU:C:2014:2429, točka 39).
48 Po drugi
strani je treba poudariti, da zahteva, na katero je bilo opozorjeno
v točki 41 te sodbe in v skladu s katero se pravica do odbitka
načeloma uveljavlja v obdobju, v katerem je nastala obveznost
obračuna davka, lahko zagotavlja davčno nevtralnost. Z njo je
namreč mogoče zagotoviti, da se plačilo DDV in njegov odbitek
izvedeta v istem obdobju, tako da se davčnemu zavezancu v celoti
olajša breme dolgovanega ali plačanega DDV v okviru vseh njegovih
gospodarskih dejavnosti (glej v tem smislu sodbo z dne
29. aprila 2004, Terra Baubedarf-Handel, C-152/02,
EU:C:2004:268, točke od 35 do 37).
49 Bilo bi v
nasprotju s to logiko, če bi se davčnemu zavezancu začasno naložilo
breme DDV, ki je dolgovan iz naslova pridobitve znotraj Skupnosti,
in to še toliko bolj, ker – kot izhaja iz točke 31 te sodbe –
davčni upravi iz naslova take pridobitve ne dolguje nobenega
zneska.
50 Zato in s
pridržkom, da so izpolnjeni vsebinski pogoji za pravico do odbitka
DDV, kar mora preveriti predložitveno sodišče, uporaba nacionalne
ureditve ne more preprečiti – samodejno in zaradi neizpolnitve
formalne zahteve – uveljavljanja pravice do odbitka DDV,
dolgovanega iz naslova pridobitve znotraj Skupnosti v istem
obdobju, kot je obdobje obračuna enakega zneska DDV, ne da bi se
upoštevale vse upoštevne okoliščine, zlasti pa dobra vera davčnega
zavezanca.
51 Nobenih
drugačnih ugotovitev ni mogoče izpeljati iz sodne prakse Sodišča, v
skladu s katero lahko države članice – iz razlogov pravne
varnosti – določijo prekluzivni rok, posledica poteka katerega
je sankcioniranje premalo skrbnega davčnega zavezanca, ki ni
zahteval odbitka vstopnega DDV, tako da izgubi pravico do odbitka,
če ta rok po eni strani velja enako za podobne pravice na davčnem
področju, ki temeljijo na nacionalnem pravu, in za tiste, ki
temeljijo na pravu Unije (načelo enakovrednosti), in če po drugi
strani v praksi ne onemogoča ali čezmerno otežuje uveljavljanja
pravice do odbitka (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbo
z dne 26. aprila 2018, Zabrus Siret, C-81/17, EU:C:2018:283,
točka 38 in navedena sodna praksa).
52 Iz
elementov, navedenih v točkah 44 in 46 te sodbe, namreč
izhaja, da trimesečnega roka, ki ga nacionalna zakonodaja iz
postopka v glavni stvari določa za obračun DDV v zvezi s
pridobitvijo blaga znotraj Skupnosti, ni mogoče enačiti s
prekluzivnim rokom v smislu te sodne prakse, ki povzroči izgubo
pravice do odbitka.
53 Po tej
ugotovitvi in kot je razvidno iz sodne prakse, navedene v
točki 43 te sodbe, so države članice pristojne, da ob
spoštovanju načela sorazmernosti določijo sankcije v primeru
nespoštovanja formalnih pogojev v zvezi z uveljavljanjem pravice do
odbitka DDV na podlagi člena 273 Direktive o DDV. Zlasti pravo
Unije ne onemogoča, da bi države članice, če bi bilo to potrebno,
naložile globo ali denarno kazen, ki je sorazmerna teži kršitve,
zato da se sankcionira nespoštovanje postopkovnih zahtev (sodba z
dne 15. septembra 2016, Barlis 06 – Investimentos
Imobiliários e Turísticos, C-516/14, EU:C:2016:690, točka 48
in navedena sodna praksa).
54 Nasprotno pa
nacionalna ureditev, ki bi sistematično prepovedovala uveljavljanje
pravice do odbitka DDV v zvezi s pridobitvijo znotraj Skupnosti v
istem obdobju, kot je obdobje, v katerem je treba obračunati enak
znesek DDV, ne da bi določala, da se upoštevajo vse upoštevne
okoliščine, zlasti pa dobra vera davčnega zavezanca, presega to,
kar je potrebno na eni strani za zagotovitev pravilnega pobiranja
DDV, če – kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 31
te sodbe – davčni upravi ni dolgovan noben znesek DDV, na
drugi strani pa za preprečevanje davčnih utaj.
55 Glede na vse
zgoraj navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je
treba člena 167 in 178 Direktive o DDV razlagati tako, da
nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero je
uveljavljanje pravice do odbitka DDV, ki se nanaša na pridobitev
znotraj Skupnosti, v istem davčnem obdobju, kot je obdobje, v
katerem je treba plačati DDV, pogojeno z navedbo dolgovanega DDV v
davčnem obračunu, predloženem v roku treh mesecev po poteku meseca,
v katerem je nastala davčna obveznost v zvezi s pridobljenim
blagom.
Stroški
56 Ker je ta
postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat)
razsodilo:
Člena 167 in 178 Direktive Sveta
2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na
dodano vrednost, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta
2010/45/EU z dne 13. julija 2010, je treba razlagati tako, da
nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero je
uveljavljanje pravice do odbitka davka na dodano vrednost (DDV), ki
se nanaša na pridobitev znotraj Skupnosti, v istem davčnem obdobju,
kot je obdobje, v katerem je treba plačati DDV, pogojeno z navedbo
dolgovanega DDV v davčnem obračunu, predloženem v roku treh mesecev
po poteku meseca, v katerem je nastala davčna obveznost v zvezi s
pridobljenim blagom.