REPUBLIKA
SLOVENIJA
VRHOVNO
SODIŠČE
Sodba
VS, številka: X Ips 286/2016 (veza sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 1280/2015 z dne
31.05.2016)
Datum:
08.03.2017
JEDRO:
Uporaba davčne številke kot
reference je namenjena lažjemu prepoznanju plačnika nakazanega DDV.
Takšno dejstvo pa po presoji Vrhovnega sodišča lahko pomeni, da je
bil sporni znesek DDV plačan v imenu in za račun dobavitelja,
posebno v primeru, da ta ugotovitev temelji še na pogodbenih
določilih, izdanemu računu, predloženih obračunih DDV in same
splošne določbe 76. člena ZDDV-1, ki določa, da mora DDV plačati
davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali storitev.
Kupec je obvezan plačati DDV le ob nastanku obrnjene davčne
obveznosti, ki je urejena v 76.a členu ZDDV-1.
IZREK:
I. Revizija se
zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi
svoje stroške revizijskega postopka.
Predmet spora:
1. Z izpodbijano sodbo je
sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o
upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke
(v nadaljevanju revident) zoper sklep Davčne uprave Republike
Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT
4230-700649/2012-5-08-121-00 z dne 4. 6. 2013, s katero je
prvostopenjski davčni organ zavrgel zahtevo revidenta za vračilo
davka na dodano vrednost v višini 696.000,00 EUR. Ministrstvo za
finance je z odločbo, št. DT 499-16-165/2013 z dne 15. 7. 2015,
revidentovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep kot neutemeljeno
zavrnilo.
2. Sodišče prve stopnje se v
obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja s stališči tožene stranke in
njenimi razlogi za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) ter
dodatno obrazloži, da se strinja z ugotovitvami obeh davčnih
organov, da je revidentu DDV zaračunal prodajalec A., d. o. o., na
podlagi pogodbe z dne 14. 3. 2012, iz katere izhaja tudi, da DDV v
znesku 696.000,00 EUR predstavlja del kupnine, ki jo je revident
plačal preko fiduciarnega računa notarja neposredno na račun DDV
davčnega zavezanca A, d. o. o. (v nadaljevanju dobavitelj), in da
je bil DDV plačan. Dobavitelj je v obračunu DDV-O za mesec marec
2012 prikazal dobavo, na podlagi katere izhaja obveznost po
obračunu. Ta je kasneje storniral dobavo in na ta način izkazal
presežek za vračilo DDV, ki mu je bil tudi vrnjen. To pa pomeni, da
je v obravnavanem primeru dolžan navedeni znesek revidentu vrniti
dobavitelj.
3. Revident izpodbija sodbo
sodišča prve stopnje z revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s 1.
in 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja oba
revizijska razloga iz prvega odstavka 85. člena ZUS-1, to je,
bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo
materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi
in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve
stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni
tako, da tožbi ugodi in zadevo vrne davčnemu organu v nov postopek,
v obeh primerih s stroškovno posledico za toženo stranko. Zahteva
povrnitev stroškov revizijskega postopka.
4. Tožena stranka v
odgovoru na revizijo predlaga Vrhovnemu sodišču, da revizijo
zavrne, po vsebini pa nanjo ni odgovorila.
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
5. Revizija ni
utemeljena.
6. Revizija je dovoljena na
podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je
revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega
upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo
meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke
izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavanem
primeru iz izpodbijane prvostopenjske odločbe izhaja, da
revidentova davčna obveznost presega zahtevani znesek za
dovoljenost revizije.
7. Revizija je izredno pravno
sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen
ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi
bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in
tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe
materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se
glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi
pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko
sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo
izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni
dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen
ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti
revizije v obravnavani zadevi.
8. Iz dejanskega stanja te
zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku in povzetega v
izpodbijani sodbi, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi
odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da je dobavitelj revidentu 14.
3. 2012 izstavil račun za nepremičnino na lokaciji ..., Ljubljana,
ter mu zaračunal vrednost brez DDV 3.480.000,00 EUR in DDV po 20%
stopnji v znesku 696.000,00 EUR, skupaj 4.176.000,00 EUR. Znesek
DDV je po sklenjeni pogodbi predstavljal del kupnine za navedeno
nepremičnino, ki ga je revident tudi plačal davčni upravi preko
fiduciarnega računa notarja. Davčni zavezanec A., d. o. o., je v
obračunu DDV-O za marec 2012 prikazal dobavo, na podlagi katere
izhaja obveznost po obračunu, revident pa je v obračunu DDV-O za
isti mesec izkazal obračunani DDV kot vstopni DDV ter zahteval
vračilo presežka od davčnega organa. V postopku davčnega
inšpekcijskega nadzora (DIN) je bilo ugotovljeno, da se pogodba
nanaša na nepremičnino, ki je po 7. točki 44. člena Zakona o davku
na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) plačila DDV oproščena
transakcija, revident pa je davčnemu organu posredoval pisno izjavo
o izbiri obdavčitve po opravljeni dobavi. Dobavitelj je svoj
obračun DDV-O za mesec marec 2012 popravil in storniral dobavo ter
izkazal presežek DDV. Davčni organ mu ga je tudi vrnil.
9. Pojem davčnega zavezanca
določa ZDDV-1 v 5. členu kot osebo, ki kjerkoli neodvisno opravlja
katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat
opravljanja dejavnosti. Položaj davčnega zavezanca se torej ne
določa ob vsaki posamezni transakciji kot zatrjuje revident, temveč
je vezan na opravljanje ekonomske dejavnosti. V obravnavani zadevi
sta revident in dobavitelj opravljala ekonomsko dejavnost, izdane
so jima bile identifikacijske številke za DDV in sta torej bila
davčna zavezanca za namene DDV.
10. Posledično sta davčnemu
organu za mesec, v katerem je bila opravljena sporna dobava (marec
2012), posredovala svoja obračuna DDV-O. Iz njiju je izhajalo, da
je dobavitelj opravil dobavo nepremičnine revidentu, iz katere
izhaja obveznost plačila DDV. Revidentu je dobavitelj izdal račun z
obračunanim DDV, kar je bilo skladno s sklenjeno pogodbo, ki je
določala, da se revident dobavitelju zavezuje poravnati ceno nakupa
in znesek DDV, ki je predmet tega upravnega spora. Tega je revident
nakazal neposredno davčnemu organu (preko fiduciarnega računa
notarja), pri tem pa je kot referenco uporabil davčno številko
dobavitelja.
11. Revident pravilno navaja, da
je uporaba davčne številke kot reference namenjena lažjemu
prepoznanju plačnika nakazanega DDV. Takšno dejstvo pa po presoji
Vrhovnega sodišča lahko pomeni, da je bil sporni znesek DDV plačan
v imenu in za račun dobavitelja, posebno v primeru, da ta
ugotovitev temelji še na pogodbenih določilih, izdanemu računu,
predloženih obračunih DDV in same splošne določbe 76. člena ZDDV-1,
ki določa, da mora DDV plačati davčni zavezanec, ki opravi
obdavčljivo dobavo blaga ali storitev. Kupec je obvezan plačati DDV
le ob nastanku obrnjene davčne obveznosti, ki je urejena v 76.a
členu ZDDV-1. V obravnavani zadevi pa iz ugotovljenega dejanskega
stanja ni mogoče ugotoviti, da bi revident ravnal kot nosilec
obrnjene davčne obveznosti. Opisano tudi ne nasprotuje revidentovi
trditvi, da je bil znesek plačan neposredno iz njegovega
premoženja. To drži, vendar je šlo za plačilo, izvedeno za ime in
račun (namesto) dobavitelja.
12. Znesek DDV v višini
696.000,00 EUR je bil torej preplačan na podlagi napačnih obračunov
DDV-O, ki sta sporno prodajo rabljene nepremičnine obravnavala kot
obdavčljivo dobavo blaga. Iz zgoraj opisanih razlogov je davčni
organ štel, da je DDV preplačal dobavitelj. Ta je svoj obračun za
mesec marec 2012 kasneje popravil in dobavo sporne nepremičnine
storniral (drugi odstavek 39. člena ZDDV-1). S tem je izkazal
presežek za vračilo DDV v navedeni višini, ki mu je bil tudi vrnjen
na podlagi četrtega odstavka 73. člena ZDDV-1. Vprašanje
morebitnega dobaviteljevega vračila zneska v višini plačanega DDV
revidentu, pa se mora reševati v okviru njunega civilnopravnega
razmerja, ki sta ga ustvarila s sklenitvijo kupoprodajne
pogodbe.
13. Situacije, v katerih davčni
zavezanci izvedejo previsoka plačila DDV, so specialno urejene v 2.
podpoglavju (vračilo DDV) IX. poglavja (odbitek DDV) ZDDV-1.
Splošna pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o
neupravičeni obogatitvi se v davčnem postopku ne uporabljajo (lex
specialis derogat legi generali). Komu se preplačani DDV vrne, pa
je odvisno od tega, kateri davčni zavezanec izkazuje presežek DDV v
svojih obračunih. V obravnavanem primeru je presežek DDV izkazal
dobavitelj. Gre za enako situacijo, kot če bi revident kupnino (v
katero je bil zajet DDV) za nepremičnino namesto na fiduciarni
račun notarja nakazal na račun A., d. o. o., ta pa bi prejeti
znesek DDV plačal davčnemu organu. Odločitev sodišča prve stopnje,
da potrdi sklep prvostopenjskega organa, ki je revidentovo zahtevo
za vračilo DDV zavrgel iz razloga, ker ne more biti stranka v
postopku za vračilo DDV po obračunu dobavitelja, je zato
pravilna.
14. Na podlagi navedenega so
navedbe revidenta, da v obravnavanem primeru nihče ni nastopal kot
davčni zavezanec in se morajo uporabiti določbe OZ in ne ZDDV-1,
nepravilne. Nenazadnje pa izpodbijana odločitev davčnega organa
ugotavlja zgolj to, da revident vračila plačanega zneska ne more
zahtevati po določbah ZDDV-1. Torej prav to, za kar se revident
zavzema v reviziji. Takšna odločitev davčnega organa pa revidentu v
nobenem primeru ne onemogoča morebitnega uveljavljanja zahtevka
zoper Republiko Slovenijo na podlagi določb o neupravičeni
obogatitvi. Ni pa mogoče od davčnega organa zahtevati, da v okviru
davčnega postopka sam odloči o takšnem civilnopravnem zahtevku
zoper državo, saj za to ni pristojen. S takšnim zahtevkom se mora
revident obrniti na sodišče splošne pristojnosti.
15. V nadaljevanju se revident
opredeljuje do odločitve davčnega organa, da se revidentu zaradi
neupravičenega uveljavljanja spornega zneska DDV kot vstopni DDV
naloži v plačilo ugotovljeno razliko davka. Ta odločba davčnega
organa ni predmet tega upravnega spora, zato so te navedbe
neupoštevne in se Vrhovno sodišče do njih ne bo
opredeljevalo.
16. Neutemeljene so tudi
navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da naj bi v
tem primeru nastala obrnjena davčna obveznost, saj je bilo s sodbo
sodišča prve stopnje I U 1343/2014 že pravnomočno ugotovljeno, da
do obrnjene davčne obveznosti ni prišlo. Iz zgoraj navedenih
okoliščin pa tudi ne izhaja, da je revident ravnal kot nosilec
takšne davčne obveznosti. Sodbe Sodišča Evropske unije (v
nadaljevanju SEU) C-427/10 z dne 15. 12. 2011, C-95/07 in C-96/07 z
dne 8. 5. 2008 ter C-392/09 z dne 30. 9. 2010, na katere se
sklicuje revident, se tako nanašajo na situacije, ki so v bistvenem
različne od obravnavane. Revidentu namreč ni uspelo izpolniti ne
formalnega ne materialnega pogoja za nastanek obrnjene davčne
obveznosti. Torej gre za v bistvenem podobno situacijo kot v zadevi
C-424/12 z dne 6. 2. 2014, kjer SEU potrjuje odločitev davčne
uprave Romunije, da davčnemu zavezancu ne prizna nastanka obrnjene
davčne obveznosti, ker je znesek DDV plačal izdajatelju napačno
sestavljenega računa.
17. Ne držijo navedbe revidenta,
da je sedaj izpostavljen dvojni davčni obveznosti v višini
1.392.000,00 EUR. V skladu z ustaljeno sodno prakso SEU[1]
je izvrševanje pravice do odbitka omejeno samo na dolgovane davke,
torej davke, ki ustrezajo transakciji, za katero se plača DDV.
Revident je zato neutemeljeno odbijal sporni znesek kot vstopni DDV
in mu je bilo naloženo zgolj plačilo DDV, ki bi ga (ob pravilnem
obračunu DDV-O za mesec marec 2012) že moral plačati. Neposredno
nakazano plačilo DDV revidenta davčnemu organu v imenu dobavitelja,
pa je bilo slednjemu že vrnjeno, saj je izkazal presežek plačanega
DDV. Republika Slovenija tako ne zadržuje nobenega neutemeljenega
plačila DDV, ne onemogoča vračanja preplačanih zneskov DDV davčnim
zavezancem in tudi ne krši načela davčne nevtralnosti.
18. Materialno pravo je bilo
tako v obravnavani zadevi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno
uporabljeno, zatrjevanih bistvenih kršitev postopka v upravnem
sporu Vrhovno sodišče RS ni ugotovilo, zato je revizijo zavrnilo
kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.
19. Revident z revizijo ni
uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi
odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o
pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena
ZUS-1).