EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (prvi
senat) v zadevi: C-71/18
Datum: 04.09.2019
V zadevi: KPC
Herning
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 12
in 135 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra
2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006,
L 347, str. 1).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med Skatteministeriet
(ministrstvo za obdavčitev, Danska) in družbo KPC Herning A/S,
družbo danskega prava, v zvezi z davkom na dodano vrednost (DDV),
ki ga je treba plačati za dobavo nepremičnine.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 1(2)
Direktive 2006/112 določa:
„Načelo skupnega sistema DDV zajema uporabo
splošnega davka na potrošnjo blaga in storitev, ki je povsem
sorazmeren s ceno blaga in storitev, ne glede na število
transakcij, ki so se v proizvodnem ali distribucijskem procesu
opravile pred fazo, v kateri se davek obračuna.
Pri vsaki transakciji se DDV, izračunan na ceno
blaga ali storitev po stopnji, ki je predpisana za to blago ali za
te storitve, obračuna po odbitku zneska DDV, ki je neposredno
vključen v razne stroškovne komponente.
[…]“.
4 Člen 12
te direktive določa:
„1. Države
članice lahko štejejo za davčnega zavezanca vsakogar, ki
priložnostno opravi transakcijo v zvezi z dejavnostmi iz drugega
pododstavka člena 9(1), in zlasti eno od naslednjih
transakcij:
(a) dobavo
objekta ali delov objekta in zemljišča, na katerem objekt stoji
pred prvo uporabo;
(b) dobavo
zemljišča za gradnjo.
2. Za namene
odstavka 1(a) se kot ‚objekt‘ šteje vsaka konstrukcija, trajno
povezana s tlemi ali v tleh.
Države članice lahko določijo podrobne pogoje
uporabe kriterija iz odstavka 1(a) za prenovo objektov in
lahko določijo, kaj šteje ‚za zemljišče, na katerem objekt
stoji‘.
[…]
3. ‚Zemljišče
za gradnjo‘ za namene odstavka 1(b) pomeni vsako neopremljeno
ali opremljeno zemljišče, ki ga kot takega opredelijo države
članice.“
5 Člen 135
Direktive 2006/112 določa:
„1. Države
članice oprostijo naslednje transakcije:
[…]
(j) dobave
objektov ali delov objektov ter zemljišč, na katerih stojijo, razen
tistih iz točke (a) člena 12(1);
(k) dobave
nepozidanih zemljišč, razen dobav stavbnih zemljišč iz
točke (b) člena 12(1);
[…]“.
Dansko pravo
6 Lovbekendtgørelse
om merværdiafgift (objavljen zakon o davku na dodano vrednost)
št. 760 z dne 21 junija 2016 v različici po spremembi z
zakonom št. 520 z dne 12. junija 2009, prečiščeno
besedilo pod št. 760 z dne 21. junija 2016 (v
nadaljevanju: zakon o DDV), v členu 13(1), točka 9,
določa:
„Davka so oproščeni ti blago in
storitve:
[…]
(9) dobava
nepremičnine. Vendar je naslednje izključeno iz
oprostitve:
(a) dobava
novega objekta ali novega objekta in zemljišča, na katerem objekt
stoji;
(b) dobava
tako opremljenega kot tudi neopremljenega zemljišča za gradnjo,
zlasti dobava pozidanega zemljišča.“
7 Člen 13(3)
tega zakona določa:
„Minister za obdavčitev lahko določi podrobna
pravila v zvezi z opredelitvijo nepremičnine v smislu
odstavka 1, točka 9.“
8 Minister
za obdavčitev je za razmejitev transakcij, ki so predmet DDV, z
bekendtgørelse nr. 1370 om ændring af bekendtgørelse om
merværdiafgiftsloven (uredba št. 1370, ki spreminja uredbo o
zakonu o davku na dodano vrednost) z dne 2. decembra 2010
uporabil pooblastilo iz člena 13(3) zakona o DDV. Določbe te
uredbe v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v
glavni stvari, so prenesene v bekendtgørelse nr. 808 om
merværdiafgift (uredba št. 808 o davku na dodano vrednost) z
dne 30. junija 2015 (v nadaljevanju: uredba o DDV).
Člen 54(1) te uredbe določa:
„Pojem objekta iz člena 13(1),
točka 9, podtočka (a), zakona o DDV pomeni konstrukcije,
trajno povezane s tlemi ali v tleh, ki so dokončane za njihovo
načrtovano rabo. Dobava delov takega objekta se prav tako šteje za
dobavo objekta.“
9 Člen 56(1)
uredbe o DDV določa:
„Pojem zemljišča za gradnjo iz člena 13(1),
točka 9, podtočka (b), zakona o DDV pomeni nepozidano
zemljišče, ki je v skladu z zakonom o urejanju prostora ali
določbami, sprejetimi v skladu z njim, namenjeno za rabo, ki
omogoča gradnjo objektov v smislu člena 54 te
uredbe.“
10 Oddelek 2.2
Skatteministeriets vejledning om moms på salg af nye bygninger og
byggegrunde (navodilo ministrstva za obdavčitev o DDV pri prodaji
novih objektov in zemljišč za gradnjo) določa:
„Dobava objektov ali zemljišča, na katerem
objekti stojijo, ni predmet DDV, če ne gre za nove
objekte.
Če gre za dobavo zaradi gradnje novega objekta,
pa je treba dobavo šteti za dobavo zemljišča za gradnjo.
[…]
Če je dogovorjeno, da bo prodajalec objekt
porušil ali če je iz prodajne pogodbe razvidno, da je kupec objekte
kupil za rušenje, gre za prodajo zemljišča za gradnjo.
V drugih primerih pa namen kupca ne more biti
odločilen za presojo o tem, ali gre za dobavo zemljišča za
gradnjo.
Merila, ki jih je mogoče upoštevati posamično
ali skupaj, da bi se določilo, ali gre za dobavo zemljišča za
gradnjo, so lahko denimo cena, določena v prodajni pogodbi v
primerjavi z običajno vrednostjo podobnega blaga, značilnosti
gradnje (‚lopa‘), neobstoj povezave z javnimi/ komercialnimi
storitvami, prejšnja raba nepremičnine in značilnosti konstrukcije
(npr. ‚skedenj‘ za skladiščenje, ki ne izpolnjuje najosnovnejših
pogojev za prihodnjo rabo).
Če je ugotovljeno, da gre za dobavo zaradi
gradnje novega objekta, je treba dobavo šteti za dobavo zemljišča
za gradnjo.
[…]“.
Spor o glavni stvari in vprašanje za
predhodno odločanje
11 Družba KPC
Herning je danska projektna in gradbena družba, ki pripravlja
gradbene projekte in izvaja gradbena dela na podlagi pogodb na
ključ na Danskem.
12 Maja 2013
sta se družba KPC Herning in združenje Boligforeningen
Kristiansdal, združenje za neprofitna stanovanja, odločila
zasnovati projekt za gradnjo socialnih stanovanj za mlade na
zemljišču, ki je v lasti pristanišča Odense Havn (pristanišče v
Odenseju, Danska), poimenovanem „Finlandkaj 12“. Projekt sta
obravnavala mestna občina Odense in pristanišče v
Odenseju.
13 Družba KPC
Herning je jeseni 2013 od pristanišča v Odenseju kupila zemljišče,
imenovano „Finlandkaj 12“, z obstoječim skladiščem na tem
zemljišču. Prodajna pogodba je bila sklenjena pod več pogoji, in
sicer med drugim, da družba KPC sklene pogodbo z združenjem za
neprofitna stanovanja z namenom, da bi na zadevnem zemljišču
izvedla stanovanjski projekt, ki ga sestavljajo socialna stanovanja
za mlade.
14 Družba KPC
Herning je 5. decembra 2013 prodala zemljišče, imenovano
„Finlandkaj 12“, skupaj s skladiščem združenju Boligforeningen
Kristiansdal. Pogodbe, sklenjene takrat med strankama, so tvorile
skupen pogodbeni okvir, iz katerega je bilo razvidno, da je bila
prodaja pogojena s tem, da mora družba KPC Herning na tem zemljišču
zasnovati, zgraditi in dobaviti socialna stanovanja za mlade na
ključ.
15 Natančneje,
določeno je bilo, da mora združenje Boligforeningen Kristiansdal
delno porušiti skladišče na zemljišču, imenovanem „Finlandkaj 12“,
in ohraniti srednji del pročelja in nekatere dele tehnične opreme
skladišča. Poleg tega sta se stranki dogovorili, da je družba KPC
Herning zavezana, da na tem zemljišču dobavi objekt za stanovanjsko
rabo v popolnoma dokončanem stanju. Združenje Boligforeningen
Kristiansdal je delno porušilo skladišče na svoje stroške in
prevzelo tveganja.
16 Ni sporno,
da je bilo v času zaporednih prenosov zemljišča in skladišča zadnje
v celoti primerno za uporabo.
17 Družba KPC
Herning je 10. decembra 2013 pri Skatterådet (nacionalna
davčna uprava, Danska) zahtevala pojasnilo, ali sta prodaja
zemljišča, imenovanega „Finlandkaj 12“, in skladišča s strani
pristanišča v Odenseju ter ponovna prodaja iste nepremičnine
oproščeni DDV. Ta organ je v odgovoru z dne 24. junija 2014
odgovoril nikalno.
18 Landsskatteret
(nacionalna komisija za pritožbe v zvezi z davki, Danska), ki je
odločala o pritožbi družbe KPC Herning, je z odločbo z dne
9. decembra 2015 presodila, da ni nobene podlage za
opredelitev zadevne nepremičnine kot zemljišče za gradnjo, katerega
prodaja naj bi bila predmet DDV, z obrazložitvijo, da je bil na
njej v času obeh prodaj objekt. Poleg tega je odločila, da ker je
bilo rušenje opravljeno s strani združenja Boligforeningen
Kristiansdal po prodaji med pristaniščem v Odenseju in družbo KPC
Herning, ni bilo možno zaključiti, da sta zadnjenavedeni stranki
opravili enotno transakcijo, ki vključuje rušenje, kot je to
veljalo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne
19. novembra 2009, Don Bosco Onroerend Goed (C-461/08,
EU:C:2009:722).
19 Ministrstvo
za obdavčitev je 9. marca 2016 zoper odločbo Landsskatteretten
(nacionalna komisija za pritožbe v zvezi z davki) vložilo tožbo pri
Retten i Herning (sodišče v Herningu, Danska), to pa je zadevo
predalo Vestre Landsret (višje sodišče za zahodno regijo, Danska)
zaradi načelnih vprašanj, ki jih odločba zastavlja.
20 Ministrstvo
za obdavčitev je pred predložitvenim sodiščem trdilo, da v skladu s
sodbo z dne 19. novembra 2009, Don Bosco Onroerend Goed
(C-461/08, EU:C:2009:722, točka 43), opredelitev pojma
„zemljišče za gradnjo“ sodi v pristojnost vsake države članice. To
pristojnost naj bi bilo treba izvajati v mejah, ki izhajajo iz
oprostitev iz člena 135(1)(j) in (k) Direktive 2006/112,
glede nepremičnin, ki so sestavljene iz objekta in zemljišča, na
katerem stojijo, ter nepozidanega zemljišča, ki ni namenjeno
gradnji.
21 Po danskem
pravu naj bi se pojem „zemljišče za gradnjo“ nanašal na nepozidana
zemljišča, ob upoštevanju, da naj bi bila v zvezi s tem gospodarska
stvarnost in torej vprašanje, ali je zemljišče namenjeno
novogradnji, odločilna. Ta razlaga naj ne bi izničila bistva
člena 135(1)(j) Direktive 2006/112, saj naj ne bi pomenila, da
je treba vsako dobavo obstoječega objekta in zemljišča, na katerem
stoji, opredeliti kot dobavo zemljišča za gradnjo. Poleg tega naj
bi bila razlaga v skladu s sodbo z dne 20. februarja 1997,
DFDS (C-260/95, EU:C:1997:77, točka 23), v skladu s katero je
upoštevanje gospodarske stvarnosti temeljno merilo za uporabo
skupnega sistema DDV.
22 Zato naj bi
bilo treba transakciji, ki sta ju opravili pristanišče v Odenseju
in družba KPC Herning, šteti za dobavo zemljišča za gradnjo.
Dejstvo, da objekt, ki je bil namenjen za uporabo kot skladišče in
se je nahajal na zemljišču, ni bil popolnoma porušen, naj ne bi
vplivalo na to opredelitev, ker naj neporušenega dela objekta ne bi
bilo mogoče opredeliti kot „objekt“ v smislu člena 12(2)
Direktive 2006/112.
23 Družba KPC
Herning pa naj bi trdila, da zemljišča, na katerem je objekt, ni
mogoče opredeliti kot zemljišče za gradnjo, razen če so izpolnjeni
posebni pogoji iz sodbe z dne 19. novembra 2009, Don Bosco
Onroerend Goed (C-461/08, EU:C:2009:722), kar pa naj v obravnavani
zadevi ne bi bilo. V zadevi, v kateri je bila izdana navedena
sodba, naj bi imel prodajalec obveznost porušiti obstoječi objekt,
da bi lahko dobavil nepozidano zemljišče v okviru sestavljene
storitve.
24 Družba KPC
Herning je tudi trdila, da je treba dobavo objektov razlikovati od
dobave nepozidanih zemljišč v smislu člena 12(2) oziroma
člena 135(1)(k) Direktive 2006/112. Izrazi, uporabljeni v teh
določbah, naj bi morali biti predmet avtonomne razlage, ki izrazom
ne sme odvzeti učinkov, kar naj bi potrjevala sodna praksa Sodišča
(sodbe z dne 8. junija 2000, Breitsohl, C-400/98,
EU:C:2000:304, točka 48; z dne 11. junija 2009, RLRE
Tellmer Property, C-572/07, EU:C:2009:365, točka 15, in z dne
17. januarja 2013, Woningstichting Maasdriel, C-543/11,
EU:C:2013:20, točka 25).
25 V skladu s
členom 12(3) v povezavi s členom 135(1)(j) in (k)
Direktive 2006/112 naj bi zemljišča za gradnjo pomenila podskupino
nepozidanih zemljišč. Tako naj bi Direktiva 2006/112 prepustila
državam članicam zgolj odločitev, ali in pod kakšnimi pogoji se
nepozidana zemljišča lahko opredelijo kot „zemljišča za
gradnjo“.
26 Poleg tega
naj bi morali nacionalni organi v skladu s sodno prakso Sodišča za
presojo transakcije z vidika Direktive 2006/112 upoštevati
objektivno naravo transakcije in ne subjektivnega namena strank
(sodba z dne 27. septembra 2007, Teleos in drugi, C-409/04,
EU:C:2007:548, točka 39).
27 V tej zadevi
naj bi iz teh načel izhajalo, da naj bi bilo treba zadevni prodaji
opredeliti kot dobavi zemljišča, na katerem stoji star
objekt.
28 V teh
okoliščinah je Vestre Landsret (višje sodišče za zahodno regijo)
prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to
vprašanje:
„Ali je to, da država članica v okoliščinah, kot
so te iz postopka v glavni stvari, dobavo zemljišča, na katerem v
času dobave stoji objekt, obravnava kot prodajo gradbenega
zemljišča, za katero se obračunava [DDV], kadar je namen strank
objekt v celoti ali delno porušiti, da se zagotovi prostor za nov
objekt, po eni strani združljivo s členom 135(1)(j) in
členom 12(1)(a) in (2) ter po drugi s
členom 135(1)(k) in členom 12(1)(b) in (3) Direktive
[2006/112]?“
Vprašanje za predhodno
odločanje
29 Predložitveno
sodišče s vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba
člen 12(1)(a) in (b) ter (2) in (3) ter
člen 135(1)(j) in (k) Direktive 2006/112 razlagati tako,
da se lahko dobava zemljišča, na katerem je v času dobave objekt,
šteje za dobavo „zemljišča za gradnjo“, kadar je bil namen strank
objekt v celoti ali delno porušiti, da se zagotovi prostor za nov
objekt.
30 Predložitveno
sodišče si tako prizadeva določiti ureditev DDV, ki se uporablja za
prodaji, ki sta predmet spora o glavni stvari, na eni strani med
pristaniščem v Odenseju in družbo KPC Herning ter na drugi strani
med družbo KPC Herning in združenjem Boligforeningen Kristiansdal.
Obe transakciji sta se nanašali na isto nepremičnino, ki sta jo
sestavljala zemljišče in na njem objekt, ki je bil namenjen za
uporabo kot skladišče.
31 Kot je
razvidno iz predložitvene odločbe, ni sporno, da je z objektom, ki
je bil namenjen za uporabo kot skladišče, upravljalo pristanišče v
Odenseju pred zadevnimi prodajami in da je bil objekt na dan dobave
družbi KPC Herning in kasneje združenju Boligforeningen
Kristiansdal v celoti primeren za uporabo. Prav tako ni sporno, da
so različne pogodbe, sklenjene v tem okviru, pogojevale transakciji
prodaje s tem, da družba KPC Herning na zadevnem zemljišču izvede
stanovanjski projekt izgradnje socialnih stanovanj.
32 Družba KPC
Herning, danska vlada in Evropska komisija so na obravnavi pred
Sodiščem menile, da je treba za opredelitev dveh zaporednih prodaj
in torej za določitev ureditve DDV za ti transakciji presojati
transakciji neodvisno druga od druge. Ne strinjajo pa se glede
razlage Direktive 2006/112 in za ti transakciji predlagajo tri
različne opredelitve. Medtem ko je za družbo KPC Herning treba
vsako od transakcij opredeliti kot „dobavo starega objekta“ v
smislu člena 135(1)(j) te direktive, danska vlada meni, da je
treba transakciji opredeli kot „dobavo zemljišča za gradnjo“ v
smislu člena 12(1)(b) te direktive. Komisija pa obe zadevni
transakciji ločuje in meni, da se prva transakcija nanaša na dobavo
starega objekta. Druga transakcija pa naj ne bi bila zgolj prodaja,
ampak naj bi vključevala gradnjo novih objektov. Zato naj bi bilo
treba drugo transakcijo opredeliti kot „dobavo objekta in
zemljišča, na katerem objekt stoji“ pred prvo uporabo v smislu
člena 12(1)(a) iste direktive.
33 Ta
razhajanja pri razlagi izhajajo iz nestrinjanja družbe KPC Herning,
danske vlade in Komisije o pomembnosti pogodbenih določil in volje
strank, ki jo je mogoče razbrati iz njih, za opredelitve
transakcije z vidika DDV, v primeru da projekti in dela, ki so
pogodbeno vezana na prodajo nepremičnine, ob dobavi te nepremičnine
še niso bili izvedeni. V obravnavani zadevi naj bi bilo torej treba
ugotoviti, ali in koliko je treba upoštevati namen porušitve dela
obstoječega objekta, ki je bil namenjen za uporabo kot skladišče,
na zemljišču, imenovanem „Finlandkaj 12“, in namen nadomestitve
objekta z novim.
34 Tako se
najprej postavlja vprašanje, v katerih okoliščinah je treba več
zaporednih storitev, kot so prodaja objekta z zemljiščem, na
katerem je bil zgrajen, rušenje tega objekta in nato gradnja novega
objekta, z vidika DDV opredeliti kot transakcije, ki so neodvisne
druga od druge, ali kot enotno transakcijo, sestavljeno iz več
nedeljivo povezanih storitev.
35 V zvezi s
tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba, kadar transakcija
obsega skupek elementov in dejanj, upoštevati vse okoliščine, v
katerih se opravi zadevna transakcija, da bi se ugotovilo, ali ta
transakcija za namene DDV povzroči nastanek dveh ali več ločenih
storitev ali ene enotne storitve (sodba z dne 18. oktobra
2018, Volkswagen Financial Services (UK), C-153/17, EU:C:2018:845,
točka 29).
36 Sodišče je
tudi presodilo, da po eni strani iz člena 1(2), drugi
pododstavek, Direktive 2006/112 izhaja, da je treba vsako
transakcijo običajno obravnavati kot ločeno in neodvisno, ter da se
po drugi strani transakcija, ki z gospodarskega vidika obsega eno
samo storitev, ne sme umetno razdeliti, da se ne bi izkrivilo
delovanje sistema DDV (sodba z dne 18. oktobra 2018,
Volkswagen Financial Services (UK), C-153/17, EU:C:2018:845,
točka 30).
37 Zato je
treba v nekaterih okoliščinah več formalno ločenih storitev, ki bi
lahko bile opravljene ločeno in bi bile zato ločeno predmet
obdavčitve ali oprostitve, obravnavati kot enotno transakcijo, če
niso samostojne (sodba z dne 19. decembra 2018, Mailat,
C-17/18, EU:C:2018:1038, točka 32).
38 Storitev je
treba obravnavati kot enotno storitev, kadar sta dva ali je več
elementov ali dejanj, ki jih davčni zavezanec opravi, tako tesno
povezanih, da objektivno sestavljajo eno samo nedeljivo gospodarsko
storitev, katere razdelitev bi bila umetna (sodba z dne
28. februarja 2019, Sequeira Mesquita, C-278/18,
EU:C:2019:160, točka 30). Tako je tudi, kadar je treba eno ali
več storitev šteti za glavno storitev in drugo ali druge storitve
za eno ali več pomožnih storitev, ki se z davčnega vidika
obravnavajo enako kot glavna storitev. Zlasti je treba storitev
šteti za pomožno storitev glede na glavno storitev, če za stranke
ni cilj, temveč sredstvo za uporabo glavne storitve ponudnika
storitve pod najboljšimi pogoji (sodba z dne 19. decembra
2018, Mailat, C-17/18, EU:C:2018:1038, točka 34).
39 Da bi se
ugotovilo, ali so dobavljene storitve samostojne ali pomenijo
enotno storitev, je treba ugotoviti značilnosti zadevne
transakcije. Vendar absolutnega pravila glede določitve obsega
storitve z vidika DDV ni in je torej treba za določitev obsega
storitve upoštevati vse okoliščine zadevne transakcije (sodba z dne
17. januarja 2013, BGŻ Leasing, C-224/11, EU:C:2013:15,
točka 32).
40 Pri tej
splošni presoji okoliščin je treba upoštevati izkazani namen
strank, ki se nanaša na obdavčenje transakcije z DDV, če ga je
mogoče razbrati iz objektivnih elementov (sodba z dne
12. julija 2012, J. J. Komen en Zonen Beheer
Heerhugowaard, C-326/11, EU:C:2012:461, točka 33).
41 V zvezi z
opredelitvijo prodaje zemljišča z obstoječim objektom, za katerega
je predvideno, da se delno ali v celoti poruši, Sodišče je že
večkrat navedlo napotke glede objektivnih elementov, ki so lahko v
zvezi s tem upoštevni.
42 Tako je
Sodišče v sodbi z dne 19. novembra 2009, Don Bosco Onroerend
Goed (C-461/08, EU:C:2009:722, točke 39, 40 in 44),
najprej ugotovilo, da je bil gospodarski cilj prodajalca in kupca
nepremičnine dobava zemljišča, ki je pripravljeno za gradnjo. Za to
je Sodišče navedlo, da je imel prodajalec obveznost porušiti
obstoječo stavbo na zadevnem zemljišču in da je strošek tega
rušenja vsaj deloma nosil kupec. Prav tako je poudarilo, da se je
ob dobavi nepremičnine rušenje objekta že začelo. Ob upoštevanju
teh okoliščin je Sodišče dobavo zadevne nepremičnine in rušenje
obstoječega objekta opredelilo kot enotno transakcijo dobave
nepozidanega zemljišča.
43 Iz sodne
prakse Sodišča izhaja, da so med upoštevnimi objektivnimi elementi,
ki jih je treba med drugim upoštevati za opredelitev določene
transakcije z vidika DDV, faza napredovanja rušitvenih ali
predelovalnih del, ki jih opravi prodajalec, na dan dobave
nepremičnine, ki jo sestavljajo zemljišče in objekt, uporaba te
nepremičnine na isti dan in zaveza prodajalca, da izvede rušitvena
dela z namenom, da se v prihodnosti omogoči gradnja (glej v tem
smislu sodbi z dne 12. julija 2012, J. J. Komen en Zonen
Beheer Heerhugowaard, C-326/11, EU:C:2012:461, točka 34, in
17. januarja 2013, Woningstichting Maasdriel, C-543/11,
EU:C:2013:20, točka 33).
44 Poleg tega
je v sodbi z dne 8. julija 1986, Kerrutt (73/85,
EU:C:1986:295, točki 12 in 15), Sodišče, ki mu je bilo
predloženo vprašanje, ali je treba dobavo zemljišča za gradnjo in
poznejšo gradnjo novega objekta na tem zemljišču, kot sta
predvideni v okvirni pogodbi, opredeliti kot enotno transakcijo,
upoštevalo okoliščino, da sta bili na eni strani transakcija v
zvezi z zemljiščem in na drugi strani dobave nepremičnin in
storitve pravno ločene transakcije, ki so jih opravili različni
podjetniki. Glede na te elemente je Sodišče razsodilo, da kljub
gospodarski povezavi vseh zadevnih transakcij in njihovega skupnega
namena, ki je zajemal gradnjo objekta na pridobljenem zemljišču, v
okoliščinah te zadeve transakcij ni mogoče opredeliti kot enotno
transakcijo.
45 V postopku v
glavni stvari je bilo glede prve zadevne prodaje, v okviru katere
je družba KPC Herning od pristanišča v Odenseju kupila
nepremičnino, sestavljeno iz zemljišča in objekta, ki je bil
namenjen za uporabo kot skladišče, v točki 31 te sodbe že
navedeno, da je bilo to skladišče na dan njegove dobave v celoti
primerno za uporabo. Iz predložitvene odločbe izhaja, da nobena od
strank te prodajne pogodbe ni imela obveznosti porušiti tega
skladišča, saj je bilo rušenje izvedeno šele po tem, ko je
združenje Boligforeningen Kristiansdal pridobilo zadevno
nepremičnino.
46 V teh
okoliščinah je treba šteti, da je transakcija, kot je ta prva
prodaja, ločena in neodvisna od poznejših transakcij, ki sta jih
izvedli družba KPC Herning in združenje Boligforeningen
Kristiansdal, in zlasti od delnega rušenja zadevnega
skladišča.
47 Zgolj
dejstvo, da je bila prodaja po pogodbi med pristaniščem v Odenseju
in družbo KPC Herning pogojena s tem, da družba KPC Herning sklene
pogodbo z združenjem za neprofitna stanovanja z namenom izgradnje
socialnih stanovanj na zadevni nepremičnini, ne more povezati
različnih transakcij tako, da jih je mogoče šteti za eno samo
nedeljivo gospodarsko storitev, katere razdelitev bi bila
umetna.
48 V okviru
druge prodaje, obravnavane v postopku v glavni stvari, je združenje
Boligforeningen Kristiansdal od družbe KPC Herning kupilo zemljišče
in skladišče, ki ju je slednji družbi pred tem prodalo pristanišče
v Odenseju. Kot je razvidno iz elementov spisa, ki so na voljo
Sodišču, se je lahko skladišče ob njegovi dobavi združenju
Boligforeningen Kristiansdal dejansko uporabljalo. Po tej dobavi
prodajalec, in sicer družba KPC Herning, nikakor ni bil vpleten v
rušenje dela skladišča. Kupec je za potrebna dela na lastne stroške
in s prevzemom tveganj najel tretje podjetje. Tako je s pridržkom
preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, razvidno,
da je rušenje skladišča transakcija, ki je neodvisna od njegove
prodaje, in z gospodarskega vidika s prodajo ne tvori ene same
storitve.
49 Prodaja
zemljišča s skladiščem je bila sicer pogojena s tem, da mora
prodajalec, pri čemer ohrani določene obstoječe elemente starega
objekta, zgraditi nov objekt. Vendar, kot je bilo ugotovljeno v
točki 47 te sodbe, zgolj ta okoliščina ne more povezovati
različnih transakcij tako, da tvorijo nedeljivo gospodarsko
storitev, katere razdelitev bi bila umetna.
50 Zato, kot je
navedel tudi generalni pravobranilec v točkah 31 in 32
sklepnih predlogov, ni mogoče šteti, da so prodaje, kot sta ti
transakciji v postopku v glavni stvari, del celote, in jih je treba
z vidika DDV presojati ločeno.
51 V teh
okoliščinah je treba preučiti še vprašanje, ali je ti transakciji
mogoče opredeliti kot „dobavo zemljišča za gradnjo“ v smislu
člena 12(1)(b) Direktive 2006/112.
52 Člen 12(3)
te direktive določa, da „zemljišče za gradnjo“ za namene navedenega
odstavka 1(b) pomeni vsako neopremljeno ali opremljeno
zemljišče, ki ga kot takega opredelijo države članice.
53 Države
članice morajo pri opredelitvi zemljišč, ki se štejejo za
„gradbena“, upoštevati cilj, ki mu sledi člen 135(1)(k)
Direktive 2006/112, in sicer da oprostitev plačila DDV velja le za
dobave nepozidanih zemljišč, ki niso namenjena gradnji (sodba z dne
17. januarja 2013, Woningstichting Maasdriel, C-543/11,
EU:C:2013:20, točka 30).
54 Kot je
navedel generalni pravobranilec v točki 59 sklepnih predlogov,
je polje proste presoje držav članic pri opredelitvi pojma
„zemljišče za gradnjo“ omejeno tudi z obsegom pojma „objekt“, ki ga
je zakonodajalec Unije v členu 12(2), prvi pododstavek,
Direktive 2006/112 opredelil zelo široko, tako da vključuje
„vsak[o] konstrukcij[o], trajno povezan[o] s tlemi ali v
tleh“.
55 Poleg tega
člen 135(1)(j) Direktive 2006/112 določa oprostitev plačila
DDV za dobave objektov, razen tistih iz točke (a)
člena 12(1) Direktive 2006/112. Zadnjenavedena določba se
nanaša na dobavo objekta ali delov objekta ter zemljišča, na
katerem stoji, pred prvo uporabo.
56 Te določbe,
če se obravnavajo skupaj, torej razlikujejo med starim in novim
objektom, saj se načeloma prodaja stare nepremičnine ne obdavči z
DDV (sodba z dne 16. novembra 2017, Kozuba Premium Selection,
C-308/16, EU:C:2017:869, točka 30).
57 Ratio legis
teh določb je relativen neobstoj dodane vrednosti, ki nastane s
prodajo starega objekta. To, da se objekt po prvi dobavi proda
končnemu potrošniku, kar označuje konec postopka proizvodnje,
namreč ne povzroči znatne dodane vrednosti in mora biti zato
prodaja načeloma oproščena (sodba z dne 16. novembra 2017,
Kozuba Premium Selection, C-308/16, EU:C:2017:869,
točka 31).
58 V
obravnavani zadevi se zdi, da niti prva prodaja nepremičnine, ki se
obravnava v postopku v glavni stvari, niti druga nista povečali
ekonomske vrednosti te nepremičnine, tako da ti transakciji nista
ustvarili znatne dodane vrednosti, da bi bili predmet DDV v skladu
s sodno prakso, navedeno v prejšnjih točkah te sodbe.
59 Če bi bilo
mogoče prodajo skladišča, ki je v celoti primerno za uporabo, kot
je ta, ki je predmet prodaj v postopku v glavni stvari, šteti za
dobavo zemljišča za gradnjo, in ne za dobavo starega objekta in
zemljišča, na katerem objekt stoji, izključno na podlagi namena
pogodbenih strank, bi to pomenilo kršitev načel Direktive 2006/112
in bi lahko izničilo bistvo oprostitve, določene v
členu 135(1)(j) te direktive.
60 Taka razlaga
bi bila v nasprotju z navedeno določbo. Razlaga izrazov,
uporabljenih za opredelitev oprostitev iz člena 135(1)
Direktive 2006/112, mora biti namreč v skladu s cilji, ki se jim
sledi z navedenimi oprostitvami, in spoštovati zahteve načela
davčne nevtralnosti, ki je neločljivo povezano s skupnim sistemom
DDV. Zato teh izrazov ni mogoče razlagati tako, da bi se tem
oprostitvam odvzel učinek (glej v tem smislu sodbo z dne
16. novembra 2017, Kozuba Premium Selection, C-308/16,
EU:C:2017:869, točki 39 in 40).
61 Poleg tega,
kot izhaja iz sodb z dne 19. novembra 2009, Don Bosco
Onroerend Goed (C-461/08, EU:C:2009:722), in z dne
17. januarja 2013, Woningstichting Maasdriel (C-543/11,
EU:C:2013:20), se prodaja nepremičnine, ki je sestavljena iz
zemljišča in objekta, za katerega je predvideno rušenje, šteje za
enotno transakcijo, katere predmet je dobava nepozidanega zemljišča
in ne objekta in zemljišča, na katerem stoji, le če so nekatere
objektivne okoliščine izpolnjene, kot so zlasti tiste, naštete v
točkah 42 in 43 te sodbe, ki izkazujejo, da je prodaja
tako tesno povezana z rušenjem objekta, da bi bila njuna razdelitev
umetna.
62 Zato
transakcije, ki vključuje dobavo zemljišča, na katerem je že
zgrajen objekt, ki je v celoti primeren za uporabo – kot je na
eni strani prodaja nepremičnine iz postopka v glavni stvari s
strani pristanišča v Odenseju družbi KPC Herning in po drugi strani
ponovna prodaja te nepremičnine s strani družbe KPC Herning
združenju Boligforeningen Kristiansdal, ki sta gospodarsko
neodvisni prodaji in z drugimi storitvami ne pomenita enotne
transakcije – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti
predložitveno sodišče, ni mogoče šteti za prodajo zemljišča za
gradnjo.
63 Iz vseh
zgornjih ugotovitev izhaja, da je treba na postavljeno vprašanje
odgovoriti, da je treba člen 12(1)(a) in (b) ter (2)
in (3) ter člen 135(1)(j) in (k) Direktive 2006/112
razlagati tako, da se dobava zemljišča, na katerem je v času dobave
objekt, ne more šteti za dobavo „zemljišča za gradnjo“, kadar je ta
transakcija gospodarsko neodvisna od drugih storitev in z drugimi
storitvami ne tvori enotne transakcije, tudi če je namen strank
objekt v celoti ali delno porušiti, da se zagotovi prostor za nov
objekt.
Stroški
64 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat)
razsodilo:
Člen 12(1)(a) in (b) ter (2)
in (3) ter člen 135(1)(j) in (k) Direktive Sveta
2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na
dodano vrednost je treba razlagati tako, da se dobava zemljišča, na
katerem je v času dobave objekt, ne more šteti za dobavo „zemljišča
za gradnjo“, kadar je ta transakcija gospodarsko neodvisna od
drugih storitev in z drugimi storitvami ne tvori enotne
transakcije, tudi če je namen strank objekt v celoti ali delno
porušiti, da se zagotovi prostor za nov objekt.