EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (deseti
senat) v zadevi: C-215/19
Datum: 02.07.2020
V zadevi: Veronsaajien
oikeudenvalvontayksikkö (Service d’hébergement en centre de
données)
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 47
Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347,
str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2008/8/ES
z dne 12. februarja 2008 (UL 2008, L 44,
str. 11) (v nadaljevanju: Direktiva o DDV), ter
členov 13b in 31a Izvedbene uredbe Sveta (EU)
št. 282/2011 z dne 15. marca 2011 o določitvi izvedbenih
ukrepov za Direktivo 2006/112 (UL 2011, L 77,
str. 1), kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo Sveta
(EU) št. 1042/2013 z dne 7. oktobra 2013 (UL 2013,
L 284, str. 1) (v nadaljevanju: Izvedbena
uredba).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru postopka, ki ga je sprožila
Veronsaajien oikeudenvalvontayksikkö (služba davčne uprave za
varstvo pravic prejemnikov davkov, Finska) glede določitve kraja
obračuna davka na dodano vrednost (DDV) v zvezi s storitvami
namestitve v podatkovnem centru, ki jih zagotavlja družba
A Oy.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva o DDV
3 Naslov
V Direktive o DDV, ki se nanaša na kraj obdavčljivih transakcij,
zajema poglavje 3, naslovljeno „Kraj opravljanja storitev“.
Oddelek 2 tega poglavja, naslovljen „Splošne določbe“, vsebuje
člena 44 in 45 te direktive.
4 Člen 44
te direktive določa:
„Kraj opravljanja storitev je za davčnega
zavezanca, ki deluje kot tak, kraj, kjer ima sedež svoje
dejavnosti. Če pa so te storitve opravljene na stalni poslovni
enoti davčnega zavezanca v kraju, ki ni kraj, v katerem ima sedež
svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj stalne
poslovne enote. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni,
je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki
prejme te storitve, stalno prebivališče ali kjer običajno
prebiva.“
5 Oddelek
3 poglavja 3 Direktive o DDV, naslovljen „Posebne določbe“,
vsebuje člene od 46 do 59a te direktive.
6 Člen 47
navedene direktive, naslovljen „Opravljanje storitev v zvezi z
nepremičninami“, določa:
„Kraj opravljanja storitev v zvezi z
nepremičninami, vključno s storitvami strokovnjakov in
nepremičninskih posrednikov, nastanitev v hotelskem sektorju ali v
sektorjih s podobnimi funkcijami, kakor so počitniški tabori ali
prostori, urejeni za uporabo kot prostori za taborjenje,
dodeljevanjem pravic do uporabe nepremičnin in storitvami za
pripravo in koordinacijo gradbenih del, kot so storitve arhitektov
in podjetij, ki zagotavljajo nadzor na kraju samem, je kraj, v
katerem se nepremičnina nahaja.“
7 Člen 135(1)
Direktive o DDV, ki je v poglavju 3, naslovljenem „Oprostitve
za druge dejavnosti“, pod naslovom IX, „Oprostitve“,
določa:
„Države članice oprostijo naslednje
transakcije:
[…]
(l) lizing
nepremičnin ali dajanje nepremičnin v najem.
[…]“
Izvedbena uredba
8 Člen 13b,
ki je v oddelku 1, naslovljenem „Pojmi“, poglavja V Izvedbene
uredbe, naslovljenega „Kraj obdavčljivih transakcij“,
določa:
„Za namene uporabe Direktive [o DDV] se za
,nepremičnino‘ šteje:
[…]
(c) vsak
predmet, ki je vgrajen in je sestavni del zgradbe ali konstrukcije
in brez katerega zgradba ali konstrukcija ni popolna, na primer
vrata, okna, strehe, stopnišča in dvigala;
(d) vsak
predmet, oprema ali stroj, ki je stalno nameščen v zgradbi ali
strukturi in ga ni mogoče odstraniti brez uničenja ali spremembe
zgradbe ali strukture.“
9 Oddelek
4 tega poglavja, naslovljen „Kraj opravljanja storitev
(Členi 43 do 59 Direktive [o DDV]“, vsebuje pododdelek 6a,
naslovljen „Opravljanje storitev, povezanih z nepremičninami“, v
katerem je člen 31a te uredbe, ki določa:
„1. Storitve,
povezane z nepremičninami, iz člena 47 Direktive [o DDV]
vključujejo samo tiste storitve, ki so dovolj neposredno povezane z
zadevno nepremičnino. Šteje se, da so storitve dovolj neposredno
povezane z nepremičnino v naslednjih primerih:
(a) če
izhajajo iz nepremičnine in je ta nepremičnina sestavni del
storitve ter osrednjega in bistvenega pomena za opravljeno
storitev;
(b) če se
opravljajo za nepremičnino ali so namenjene zanjo in je njihov cilj
pravna ali fizična sprememba zadevne nepremičnine.
2. Z
odstavkom 1 je zajeto zlasti naslednje:
[…]
(h) dajanje
nepremičnine v zakup ali najem, razen dejavnosti iz točke (c)
odstavka 3, vključno s skladiščenjem blaga, pri katerem je
prejemniku določen del nepremičnine dodeljen v izključno
uporabo;
[…]
3. Z
odstavkom 1 ni zajeto naslednje:
[…]
(b) skladiščenje
blaga v nepremičnini, če prejemniku ni dodeljen določen del
nepremičnine v izključno uporabo;
[…]“
Finsko pravo
10 Člen 1,
prvi odstavek, arvonlisäverolaki (1501/1993) (zakon
št. (1501/1993) o davku na dodano vrednost) z dne
30. decembra 1993 v različici, ki se uporablja za dejansko
stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: AVL),
določa:
„Davek na dodano vrednost se plača državi v
skladu s postopki, določenimi v tem zakonu:
(1) za vsako
prodajo blaga ali storitev, opravljeno na Finskem v okviru
opravljanja gospodarske dejavnosti;
[…]“
11 Člen 27
tega zakona določa:
„Prodaja nepremičnine, lizing, dajanje v najem,
služnostne pravice ali vsak drug prenos pravic, ki ga je mogoče
povezati z nepremičnino, so oproščeni plačila davka.
Plačila davka je oproščena tudi vsaka prodaja
električne energije, plina, toplote, vode in drugega blaga iste
vrste, ki je opravljena v okviru odsvojitve pravice do uporabe
nepremičnine, ki sama ni obdavčena.“
12 Člen 28
navedenega zakona določa:
„,Nepremičnina‘ pomeni vsako nepremičnino v
smislu opredelitve iz člena 13b [Izvedbene
uredbe].“
13 Člen 65
AVL določa:
„Če v nadaljevanju ni določeno drugače, se
šteje, da je bila storitev, opravljena za gospodarski subjekt, ki
deluje kot tak, izvedena na Finskem, če se opravi za stalno
poslovno enoto kupca na Finskem. Če se taka storitev ne opravi za
stalno poslovno enoto, se šteje, da je bila opravljena na Finskem,
če je sedež gospodarske dejavnosti kupca na Finskem.“
14 Člen 67
tega zakona določa:
„Kraj opravljanja storitev v zvezi z
nepremičnino je Finska, če je zadevna nepremičnina v tej
državi.
Za ,opravljanje storitev v zvezi z
nepremičninami‘ se štejejo zlasti storitve strokovnjakov in
nepremičninskih posrednikov, storitve hotelskih nastanitev,
podeljevanje pravic do uporabe nepremičnin in gradbena
dela.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za
predhodno odločanje
15 A Oy, družba
finskega prava, je operater brezžičnih komunikacijskih omrežij,
njena dejavnost pa zajema tudi razvoj telekomunikacijskih omrežij
in infrastruktur omrežij.
16 Ta družba
med drugim ponuja storitve namestitve v podatkovnem centru
operaterjem s sedežem na Finskem in v drugih državah članicah, ki
svoje dejavnosti opravljajo na področju informacijskih tehnologij
in uporabljajo lastne strežnike, da z njimi zagotavljajo
elektronske povezave svojim strankam. Strežniki so nameščeni v
centrih, ki so opremljeni s potrebnimi elektronskimi povezavami in
v katerih se natančno uravnavata vlažnost zraka in temperatura, da
se tako omogoči uporaba teh strežnikov v skladu z njihovo
namembnostjo v ohlajenem okolju.
17 K storitvam
namestitve v podatkovnem centru, ki jih ponuja družba A Oy, spadajo
zagotavljanje omare za naprave s ključavnico, ki jo je mogoče
blokirati, zagotavljanje električne energije in storitev, s
katerimi se zagotovi, da se strežniki uporabljajo v optimalnih
pogojih, kot so spremljanje temperature in vlažnosti, hlajenje,
nadzor izpadov v dovajanju električne energije, detektorji dima, s
katerimi se ugotavljajo morebitni vžigi znotraj omar za naprave, in
elektronski nadzor dostopa. Poleg tega ta družba skrbi za splošno
čiščenje in menjavo električnih žarnic.
18 Omare za
naprave so pričvrščene na tleh v nepremičnini, ki jo najema družba
A Oy. Uporabniki nato v njih shranjujejo svojo opremo, ki se
pričvrsti v omare in jo je mogoče iz njih v nekaj minutah
odstraniti.
19 Stranke
nimajo ključa od omare za naprave, v katero so namestile svoj
strežnik, vendar ga lahko pridobijo ob predložitvi osebne izkaznice
pri varnostnikih, ki so vedno na voljo. Družba A Oy nima
pooblastila za dostop do omare za naprave svoje stranke.
20 Družba A Oy
je pri davčni upravi vložila predlog za izdajo predhodnega mnenja v
zvezi z ureditvijo DDV, ki se uporablja za te storitve.
21 Ta uprava je
z odločbo z dne 27. februarja 2017 ugotovila, da glede obdobja
od 27. februarja 2017 do 31. decembra 2018 za storitve
namestitve v podatkovnem centru, ki jih opravlja družba A Oy, ne
velja splošno pravilo v zvezi s krajem opravljanja storitev iz
člena 65 AVL, ampak je treba te storitve šteti za opravljanje
storitev v zvezi z nepremičnino v smislu člena 67 AVL, pri
katerih se kraj določi na podlagi kraja, v katerem je nepremičnina.
Davčna uprava namreč meni, da je dajanje v najem tehničnega
prostora, ki se zahteva za namestitev strežnikov strank, glavna
storitev iz svežnja storitev, ki jih zagotavlja družba A Oy, ker je
za stranke osrednjega pomena in bistvena. To storitev bi bilo torej
treba obravnavati kot odsvojitev pravice do uporabe nepremičnine iz
člena 27 AVL.
22 Helsingin
hallinto-oikeus (upravno sodišče v Helsinkih, Finska), pri katerem
je družba A Oy vložila tožbo, je s sodbo z dne 27. oktobra
2017 to odločbo odpravilo. To sodišče je ugotovilo, da storitev
namestitve v podatkovnem centru, ki jih zagotavlja ta družba, ni
mogoče šteti za opravljanje storitev v zvezi z nepremičnino v
smislu člena 67 AVL in da zato zanje velja splošno pravilo iz
člena 65 tega zakona. V zvezi s tem je ugotovilo, da so omare
za naprave, ki so namenjene hrambi strežnikov, sicer pričvrščene na
tla, vendar jih je mogoče odstraniti brez uničenja ali spremembe
zgradbe ali strukture v smislu člena 13b, točka (d),
Izvedbene uredbe. Te omare za naprave naj torej ne bi bile
nepremičnine v smislu te določbe, ker stranka ne pridobi v posest
dela podatkovnega centra, ki se šteje za nepremičnino, ampak ima na
voljo samo možnost uporabe navedenih omar za naprave, ki so v
podatkovnem centru, v optimalnih pogojih. Družba A Oy naj bi tako
svojim strankam zagotavljala sveženj storitev v zvezi z
namestitvijo njihovih strežnikov, med katerimi je glavna storitev
zagotavljanje najboljšega mogočega okolja za delovanje teh
strežnikov tem strankam.
23 Služba
davčne uprave za varstvo pravic prejemnikov davkov je pri Korkein
hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče, Finska) zoper to sodbo
vložila pritožbo.
24 V
predložitveni odločbi se to sodišče sprašuje, ali je treba omare za
naprave, ki jih družba A Oy zagotavlja v okviru storitev namestitve
v podatkovnem centru, ki jih ponuja, šteti za nepremičnino v smislu
člena 13b Izvedbene uredbe. V nasprotnem primeru bi se
postavilo vprašanje, ali je treba za te storitve šteti, da so
storitve v zvezi z nepremičninami v smislu člena 47 Direktive
o DDV, katerih kraj opravljanja je kraj, v katerem je nepremičnina.
Navedeno sodišče v okviru presoje zadnjenavedenega vprašanja meni,
da bi bilo treba upoštevati tudi člen 31a Izvedbene uredbe, ki
določa obseg pojma „storitve, povezane z nepremičninami“ v smislu
tega člena 47.
25 V teh
okoliščinah je Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče)
prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti
vprašanji:
„1. Ali je
treba člena 13b in 31a [Izvedbene uredbe] razlagati tako,
da je treba storitev namestitve v podatkovnem centru, kot je ta iz
postopka v glavni stvari, pri kateri gospodarski subjekt svojim
strankam ponuja omare za naprave, namenjene za hrambo strežnikov,
ki stojijo v podatkovnem centru, vključno z dodatnim blagom in
storitvami, šteti za dajanje nepremičnine v najem?
2. Če je
odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje nikalen: ali je
treba člen 47 Direktive [o DDV] in člen 31a [Izvedbene
uredbe] kljub temu razlagati tako, da je treba storitev namestitve
v podatkovnem centru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, šteti
za storitev v zvezi z nepremičninami, kraj njenega opravljanja pa
je kraj, v katerem je nepremičnina?“
Vprašanji za predhodno
odločanje
Uvodne ugotovitve
26 Ugotoviti je
treba, da predložitveno sodišče Sodišče sprašuje o razlagi
Direktive o DDV v okviru spora, ki se nanaša na davčno obravnavanje
opravljanja storitev, ki jih predložitveno sodišče samo opredeljuje
kot „storitve namestitve v podatkovnem centru“.
27 Kot je
razvidno iz predložitvene odločbe, te storitve vključujejo več
elementov, ki zajemajo, kot je bilo navedeno v točkah od 16 do 18
te sodbe, na eni strani to, da ponudnik teh storitev daje na voljo
omare za naprave s ključavnico, ki jo je mogoče blokirati, v
katerih lahko stranke tega ponudnika namestijo svoje strežnike, ter
na drugi strani to, da se zadnjenavedenim dobavi električna
energija in različne storitve, s katerimi se zagotovi, da se ti
strežniki uporabljajo v optimalnih pogojih, zlasti kar zadeva
vlažnost in temperaturo.
28 V skladu s
sodno prakso Sodišča je treba, kadar transakcija obsega skupek
elementov in dejanj, upoštevati vse okoliščine, v katerih se opravi
zadevna transakcija, da bi se ugotovilo, ali ta transakcija za
namene DDV povzroči nastanek dveh ali več ločenih storitev ali ene
enotne storitve (sodba z dne 4. septembra 2019, KPC Herning,
C-71/18, EU:C:2019:660, točka 35 in navedena sodna
praksa).
29 Za enotno
storitev gre med drugim tudi, kadar je treba eno ali več storitev
šteti za glavno storitev in drugo ali druge storitve za eno ali več
pomožnih storitev, ki se z davčnega vidika obravnavajo enako kot
glavna storitev. Zlasti je treba storitev šteti za pomožno storitev
glede na glavno storitev, če za stranke ni cilj, temveč sredstvo,
da lahko uporabljajo glavno storitev ponudnika storitve pod
najboljšimi pogoji (sodba z dne 4. septembra 2019, KPC
Herning, C-71/18, EU:C:2019:660, točka 38 in navedena sodna
praksa).
30 V
obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe, zlasti iz samega
besedila postavljenih vprašanj, razvidno, da predložitveno sodišče
meni, da različni elementi zagotavljanja storitev namestitve v
podatkovnem centru iz postopka v glavni stvari pomenijo enotno
storitev, v okviru katere je dajanje na voljo omar za naprave
glavna storitev, dobava električne energije in storitev, s katerimi
se zagotovi, da se ti strežniki uporabljajo v optimalnih pogojih,
pa se šteje za pomožno tej glavni storitvi.
31 Kot izhaja
iz ustaljene sodne prakse Sodišča, nacionalno sodišče zastavi
vprašanja v zvezi z razlago prava Unije v dejanskem okviru, ki ga
je pristojno opredeliti samo in katerega pravilnosti Sodišče ne
preizkuša (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2020,
Kreissparkasse Saarlouis, C-66/19, EU:C:2020:242, točka 30 in
navedena sodna praksa).
32 Na
vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, je torej treba
odgovoriti na podlagi premise, ki jo je postavilo predložitveno
sodišče in v skladu s katero je zagotavljanje storitev namestitve v
podatkovnem centru iz postopka v glavni stvari enotna storitev, v
okviru katere je glavna storitev dajanje na voljo omar za
naprave.
Prvo vprašanje
33 V okviru
postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem,
določenega s členom 267 PDEU, je naloga Sodišča nacionalnemu
sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o
katerem odloča. Za to mora Sodišče po potrebi preoblikovati
predložena vprašanja. Naloga Sodišča je namreč razložiti vse
določbe prava Unije, ki jih nacionalna sodišča potrebujejo za
odločanje v sporih, ki so jim predloženi, tudi če te določbe niso
izrecno navedene v vprašanjih, ki jih postavijo ta sodišča (sodba z
dne 12. marca 2020, Caisse d’assurance retraite et de la santé
au travail d’Alsace-Moselle, C-769/18, EU:C:2020:203, točka
39).
34 Tako je v
obravnavanem primeru – čeprav je predložitveno sodišče svoje
prvo vprašanje formalno omejilo na razlago členov 13b
in 31a Izvedbene uredbe, ki opredeljujeta pojma „nepremičnina“
in „storitve, povezane z nepremičninami“ za določitev kraja
opravljanja storitev, ki so predmet DDV – iz predložitvene
odločbe razvidno, da se to vprašanje dejansko nanaša na ugotovitev,
ali se člen 135(1)(l) Direktive o DDV, v katerem je določena
oprostitev dajanja nepremičnin v najem, uporablja za storitve
namestitve v podatkovnem centru, ki jih zagotavlja ponudnik iz
postopka v glavni stvari. Poleg tega je ta določba v obrazložitvi
te odločbe navedena kot pravilo prava Unije, ki se uporablja za
spor o glavni stvari, dajanje nepremičnin v najem pa je zajeto v
členu 31a(2)(h) Izvedbene uredbe, ki je v navedenem vprašanju
izrecno omenjen.
35 V teh
okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim
vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 135(1)(l)
Direktive o DDV razlagati tako, da storitve namestitve v
podatkovnem centru, v okviru katerih ponudnik teh storitev svojim
strankam daje na voljo omare za naprave, da te stranke v njih
namestijo svoje strežnike, ter jim zagotavlja dodatno blago in
storitve, kot so električna energija in različne storitve, s
katerimi se zagotovi, da se ti strežniki uporabljajo v optimalnih
pogojih, pomenijo storitve dajanja nepremičnin v najem, za katere
velja oprostitev plačila DDV iz te določbe.
36 V zvezi s
tem je treba opozoriti, da so v skladu s členom 135(1)(l)
Direktive o DDV transakcije dajanja nepremičnin v najem oproščene
plačila DDV.
37 Oprostitve,
kakršne so tiste, ki so določene v členu 135(1) Direktive o
DDV, so samostojni pojmi prava Unije, ki jih je zato treba po vsej
Uniji razlagati in uporabljati enotno (glej po analogiji sodbo z
dne 16. oktobra 2019, Winterhoff in Eisenbeis, C-4/18 in
C-5/18, EU:C:2019:860, točka 43 in navedena sodna
praksa).
38 Poleg tega
iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba izraze, ki se
uporabljajo za opis oprostitev iz te določbe, vključno s pojmom
„dajanje nepremičnin v najem“, razlagati ozko, ker pomenijo
odstopanja od splošnega načela, na podlagi katerega se DDV plača za
vsako storitev, ki jo davčni zavezanec opravi za plačilo (glej v
tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2018, Mailat, C-17/18,
EU:C:2018:1038, točka 37 in navedena sodna praksa).
39 Vendar pa
mora biti razlaga teh izrazov v skladu s cilji, ki se jim sledi z
navedenimi oprostitvami, in mora spoštovati načelo davčne
nevtralnosti, ki je neločljivo povezano s skupnim sistemom DDV.
Tako to pravilo ozke razlage ne pomeni, da je treba izraze,
uporabljene za opredelitev oprostitev iz navedene določbe,
razlagati tako, da bi bil tem oprostitvam odvzet učinek (glej po
analogiji sodbo z dne 16. oktobra 2019, Winterhoff in
Eisenbeis, C-4/18 in C-5/18, EU:C:2019:860, točka 45 in
navedena sodna praksa).
40 Sodišče je
pojem „dajanje nepremičnin v najem“ iz člena 135(1)(l)
Direktive o DDV opredelilo kot pravico, ki jo lastnik nepremičnine
za dogovorjeni čas da najemniku v zameno za plačilo, da ima to
nepremičnino v posesti kot lastnik in da vse druge osebe izključi
od uživanja te pravice (glej v tem smislu sodbo z dne
28. februarja 2019, Sequeira Mesquita, C-278/18,
EU:C:2019:160, točka 18 in navedena sodna praksa).
41 Sodišče je
tudi pojasnilo, da je razlog za oprostitev iz te določbe
okoliščina, da je dajanje nepremičnin v najem, ki je sicer
gospodarska dejavnost, običajno precej pasivna dejavnost, pri
kateri ne nastane pomembna dodana vrednost. Tako je treba tako
dejavnost razlikovati od drugih dejavnosti, ki so bodisi
industrijske in komercialne bodisi je njihov predmet bolj
opravljanje storitve kot preprosto dajanje stvari na voljo, kot je
pravica do uporabe igrišča za golf, pravica do uporabe mostu za
plačilo mostnine ali tudi pravica namestitve avtomatov za cigarete
v poslovnih prostorih (glej v tem smislu sodbi z dne
28. februarja 2019, Sequeira Mesquita, C-278/18,
EU:C:2019:160, točka 19 in navedena sodna praksa).
42 Iz tega
izhaja, da se pasivnost dajanja nepremičnine v najem, ki
upravičuje, da so takšne transakcije oproščene plačila DDV, na
podlagi člena 135(1)(l) Direktive o DDV, nanaša na naravo same
transakcije, ne pa na to, kako najemnik uporablja zadevno stvar
(sodba z dne 28. februarja 2019, Sequeira Mesquita, C-278/18,
EU:C:2019:160, točka 20).
43 Sodišče je
tako razsodilo, da je iz te oprostitve izključena dejavnost, ki ne
zajema le pasivnega dajanja nepremičnine na voljo, ampak tudi nekaj
poslovnih dejavnosti, kot so nadzor, upravljanje in stalno
vzdrževanje s strani lastnika ter dajanje drugih naprav na voljo,
tako da če ni povsem posebnih okoliščin, najem te nepremičnine ne
more biti glavna storitev (sodba z dne 28. februarja 2019,
Sequeira Mesquita, C-278/18, EU:C:2019:160, točka 21 in
navedena sodna praksa).
44 Z vidika teh
meril, določenih v sodni praksi Sodišča, je treba ugotoviti, ali za
storitve namestitve v podatkovnem centru, kakršne so te iz postopka
v glavni stvari, velja oprostitev DDV iz člena 135(1)(l)
Direktive o DDV.
45 V
obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da
ponudnik storitev namestitve v podatkovnem centru iz postopka v
glavni stvari svojim strankam daje na voljo omare za naprave, v
katerih te stranke lahko namestijo – oziroma naročijo
ponudniku, da namesti – svoje strežnike, in da jim ta ponudnik
dodatno dobavlja električno energijo ter ponuja različne storitve
za zagotovitev uporabe ali celo vzdrževanja teh strežnikov v
optimalnih pogojih. Prav tako je razvidno, da lahko stranke
dostopajo do omare za naprave, ki jim je bila dodeljena, šele po
tem, ko od tretje osebe pridobijo ustrezne ključe, in sicer ob
predložitvi osebnega dokumenta za namene nadzora.
46 V teh
okoliščinah in ob upoštevanju preverjanja, ki ga mora opraviti
predložitveno sodišče, ne kaže, da bi ponudnik storitev iz postopka
v glavni stvari svojim strankam zgolj pasivno dajal na voljo
površino oziroma prostor z zagotavljanjem pravice, da ga zasedajo,
kot da bi bile njegovi lastniki, in tako izključijo vse druge osebe
od uživanja te pravice. Zlasti nič ne kaže na to, da bi imele
stranke tega ponudnika pravico nadzorovati ali omejiti dostop do
dela stavbe, v kateri so bile nameščene omare za
naprave.
47 V zvezi z
vprašanjem, ali bi bilo same omare za naprave mogoče šteti za
nepremičnine, ki so predmet dajanja v najem, je treba poudariti, da
člen 13b Izvedbene uredbe, katerega namen je pojasniti pojem
„nepremičnina“ za namene uporabe Direktive o DDV, med drugim v
točkah (c) in (d) določa, da ta pojem vključuje „vsak
predmet, ki je vgrajen in je sestavni del zgradbe ali konstrukcije
in brez katerega zgradba ali konstrukcija ni popolna, na primer
vrata, okna, strehe, stopnišča in dvigala“, kot tudi „vsak predmet,
opremo ali stroj, ki je stalno nameščen v zgradbi ali strukturi in
ga ni mogoče odstraniti brez uničenja ali spremembe zgradbe ali
strukture“.
48 V
obravnavani zadevi pa kaže, prvič, da omare za naprave nikakor niso
sestavni del stavbe, v kateri so nameščene, ker se ta brez njih ne
bi štela za strukturno „nepopolno“, in drugič, da te omare za
naprave, ki so zgolj pričvrščene na tleh in jih je torej mogoče
prestaviti brez uničenja ali spreminjanja stavbe, niso nameščene
„stalno“. Iz tega sledi, da takšnih omar za naprave ni mogoče
opredeliti kot nepremičnine, ki bi lahko bile predmet dajanja v
najem, ki je na podlagi člena 135(1)(l) Direktive o DDV
oproščeno plačila DDV, kar mora preveriti navedeno
sodišče.
49 Zato je
treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 135(1)(l)
Direktive o DDV razlagati tako, da storitve namestitve v
podatkovnem centru, v okviru katerih ponudnik teh storitev svojim
strankam daje na voljo omare za naprave, da te stranke v njih
namestijo svoje strežnike, in jim zagotavlja dodatno blago in
storitve, kot so električna energija in različne storitve, s
katerimi se zagotovi, da se ti strežniki uporabljajo v optimalnih
pogojih, niso storitve dajanja nepremičnin v najem, za katere velja
oprostitev plačila DDV iz te določbe, ker – kar mora preveriti
navedeno sodišče – na eni strani ta ponudnik svojim strankam
ne daje pasivno na voljo površine oziroma prostora z zagotavljanjem
pravice, da ga zasedajo, kot da bi bile njegovi lastniki, ter na
drugi strani omare za naprave nikakor niso sestavni del stavbe, v
kateri so nameščene, in v njej tudi niso nameščene
stalno.
Drugo vprašanje
50 Predložitveno
sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba
člen 47 Direktive o DDV in člen 31a Izvedbene uredbe
razlagati tako, da storitve namestitve v podatkovnem centru, v
okviru katerih ponudnik teh storitev svojim strankam daje na voljo
omare za naprave, da te stranke v njih namestijo svoje strežnike,
ter jim zagotavlja dodatno blago in storitve, kot so električna
energija in različne storitve, s katerimi se zagotovi, da se ti
strežniki uporabljajo v optimalnih pogojih, pomenijo storitve,
povezane z nepremičninami, v smislu teh določb.
51 V zvezi s
tem je treba spomniti, da člena 44 in 45 Direktive o DDV
vsebujeta splošno pravilo, s katerim se določi kraj, ki je davčno
upoštevna navezna okoliščina za opravljanje storitev, medtem ko je
v členih od 46 do 59a te direktive navedena vrsta posebnih naveznih
okoliščin (sodba z dne 13. marca 2019, Srf konsulterna,
C-647/17, EU:C:2019:195, točka 20).
52 Cilj vseh
teh določb je, na eni strani, preprečitev sporov glede
pristojnosti, ki lahko pripeljejo do dvojnega obdavčevanja, in na
drugi strani, neobdavčenje prihodkov (sodba z dne 30. aprila
2015, SMK, C-97/14, EU:C:2015:290, točka 32 in navedena sodna
praksa).
53 Namen
navedenih določb je – z določitvijo kraja davčno upoštevne navezne
okoliščine za opravljanje storitev in z omejitvijo pristojnosti
držav članic – uvedba razumne razdelitve posamičnih področij
uporabe nacionalnih zakonodaj na področju DDV s tem, da se enotno
določi navezna okoliščina za določitev kraja opravljanja storitev
(glej v tem smislu sodbo z dne 30. aprila 2015, SMK, C-97/14,
EU:C:2015:290, točka 33 in navedena sodna praksa).
54 Iz ustaljene
sodne prakse Sodišča izhaja, da člena 44 in 45 Direktive
o DDV nimata prednosti pred členi od 46 do 59a te direktive. V
vsakem položaju posebej se je treba vprašati, ali zadevni primer
ustreza enemu od primerov iz členov od 46 do 59a te direktive. Če
ni tako, se za navedeni položaj uporabita člena 44 in 45
te direktive (sodba z dne 13. marca 2019, Srf konsulterna,
C-647/17, EU:C:2019:195, točka 21 in navedena sodna
praksa).
55 Iz tega
izhaja, da člena 47 Direktive o DDV ni treba šteti za izjemo
od splošnega pravila, ki bi jo bilo treba razlagati ozko (glej po
analogiji sodbe z dne 8. decembra 2016, A in B, C-453/15,
EU:C:2016:933, točka 19; z dne 13. marca 2019, Srf
konsulterna, C-647/17, EU:C:2019:195, točka 22, ter z dne
8. maja 2019, Geelen, C-568/17, EU:C:2019:388,
točka 25).
56 V
obravnavanem primeru je treba ugotoviti, ali je zagotavljanje
storitve namestitve v podatkovnem centru, kakršna je ta v postopku
v glavni stvari, storitev, povezana z nepremičnino, v smislu te
določbe, pri čemer bi bil kraj opravljanja te storitve kraj, kjer
je ta nepremičnina.
57 V zvezi s
tem je treba najprej ugotoviti, da čeprav storitev namestitve v
podatkovnem centru ni med storitvami, naštetimi v členu 47
Direktive o DDV, pa to naštevanje, kot je razvidno iz zgoraj
navedenega izraza „vključno“, ni izčrpno.
58 Vendar kot
je Evropska komisija pravilno poudarila v pisnem stališču, iz
storitev, ki so izrecno navedene v tej določbi, jasno izhaja, da
lahko le storitve, ki imajo dovolj neposredno zvezo z nepremičnino,
spadajo na področje uporabe navedene določbe.
59 V zvezi s
tem je Sodišče razsodilo, da mora biti storitev, zato da bi se
zanjo štelo, da je povezana z nepremičnino v smislu iste določbe,
povezana z izrecno določeno nepremičnino, njen predmet pa je sama
nepremičnina. To še posebej velja, kadar je treba izrecno določeno
nepremičnino šteti za bistveni element opravljanja storitev, ker
predstavlja osrednji in nepogrešljiv sestavni del opravljanja
storitev (glej v tem smislu sodbo z dne 27. junija 2013, RR
Donnelley Global Turnkey Solutions Poland, C-155/12, EU:C:2013:434,
točki 34 in 35).
60 Ta sodna
praksa je bila v bistvu kodificirana s členom 31a(1)(a)
in (b) Izvedbene uredbe, ki določa, da storitve, povezane z
nepremičninami, v smislu člena 47 Direktive o DDV vključujejo
samo tiste storitve, ki so dovolj neposredno povezane z zadevno
nepremičnino, kar je po eni strani v primeru, če te storitve
izhajajo iz nepremičnine in je ta nepremičnina sestavni del
storitve ter osrednjega in bistvenega pomena za opravljeno
storitev, in po drugi strani, če se opravljajo za nepremičnino ali
so namenjene zanjo in je njihov cilj pravna ali fizična sprememba
zadevne nepremičnine. Kot pa izrecno izhaja iz določb
člena 31a(2)(h) v povezavi s členom 31a(3)(b) Izvedbene
uredbe, dajanja nepremičnine v najem za skladiščenje ni mogoče
šteti za storitev v zvezi z nepremičnino v smislu člena 47
navedene direktive, če prejemniku ni dodeljen noben določen del
nepremičnine v izključno uporabo.
61 V zvezi s
tem pa je iz predložitvene odločbe razvidno, da v obravnavanem
primeru, kot je bilo v bistvu že navedeno v točkah 45, 46
in 48 te sodbe, stranke, ki uporabljajo storitve namestitve v
podatkovnem centru iz postopka v glavni stvari, nimajo pravice do
izključne uporabe dela stavbe, v katerem so bile nameščene omare za
naprave. Prvič, do omare za naprave, ki jim je bila dodeljena,
lahko namreč dostopajo šele po tem, ko so od tretje osebe pridobile
ustrezne ključe, in sicer ob predložitvi osebnega dokumenta za
namene nadzora. Drugič, te stranke očitno nimajo pravice nadzirati
ali omejevati uporabe zadevnega dela navedene stavbe. Tretjič, te
omare za naprave kot takšne ni mogoče opredeliti kot
nepremičnino.
62 Ne kaže
torej, da okoliščine, v katerih so strežniki nameščeni, ustrezajo
okoliščinam, ki se zahtevajo v členu 47 Direktive o DDV in
členu 31a Izvedbene uredbe, da bi bilo mogoče šteti, da so
storitve namestitve v podatkovnem centru iz postopka v glavni
stvari povezane z nepremičnino, kar mora preveriti predložitveno
sodišče.
63 Zato je
treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 47
Direktive o DDV in člen 31a Izvedbene uredbe razlagati tako,
da storitve namestitve v podatkovnem centru, v okviru katerih
ponudnik teh storitev svojim strankam daje na voljo omare za
naprave, da te stranke v njih namestijo svoje strežnike, ter jim
zagotavlja dodatno blago in storitve, kot so električna energija in
različne storitve, s katerimi se zagotovi, da se ti strežniki
uporabljajo v optimalnih pogojih, ne pomenijo storitev, povezanih z
nepremičnino, v smislu teh določb, kadar te stranke nimajo pravice
do izključne uporabe dela stavbe, v katerem so omare za naprave
nameščene, kar mora preveriti predložitveno sodišče.
Stroški
64 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat)
razsodilo:
1. Člen 135(1)(l)
Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost, kakor je bila spremenjena z
Direktivo Sveta 2008/8/ES z dne 12. februarja 2008, je treba
razlagati tako, da storitve namestitve v podatkovnem centru, v
okviru katerih ponudnik teh storitev svojim strankam daje na voljo
omare za naprave, da te stranke v njih namestijo svoje strežnike,
ter jim zagotavlja dodatno blago in storitve, kot so električna
energija in različne storitve, s katerimi se zagotovi, da se ti
strežniki uporabljajo v optimalnih pogojih, niso storitve dajanja
nepremičnin v najem, za katere velja oprostitev plačila davka na
dodano vrednost iz te določbe, ker – kar mora preveriti
navedeno sodišče – na eni strani ta ponudnik svojim strankam
ne daje pasivno na voljo površine oziroma prostora z zagotavljanjem
pravice, da ga zasedajo, kot da bi bile njegovi lastniki, ter na
drugi strani omare za naprave nikakor niso sestavni del stavbe, v
kateri so nameščene, in v njej tudi niso nameščene
stalno.
2. Člen 47
Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2008/8,
in člen 31a Izvedbene uredbe Sveta (EU)
št. 282/2011 dne 15. marca 2011 o določitvi
izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112, kakor je bila spremenjena
z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 1042/2013 z dne
7. oktobra 2013, je treba razlagati tako, da storitve
namestitve v podatkovnem centru, v okviru katerih ponudnik teh
storitev svojim strankam daje na voljo omare za naprave, da te
stranke v njih namestijo svoje strežnike, ter jim zagotavlja
dodatno blago in storitve, kot so električna energija in različne
storitve, s katerimi se zagotovi, da se ti strežniki uporabljajo v
optimalnih pogojih, ne pomenijo storitev, povezanih z nepremičnino,
v smislu teh določb, kadar te stranke nimajo pravice do izključne
uporabe dela stavbe, v katerem so omare za naprave nameščene, kar
mora preveriti predložitveno sodišče.