EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (prvi
senat) v zadevi: C-40/15
Datum: 17.03.2016
V zadevi:
Aspiro
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago
člena 135(1)(a) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost
(UL L 347, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva
o DDV).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med Minister Finansów
(minister za finance) in družbo Aspiro SA, prej BRE Ubezpieczenia
sp. z o.o. (v nadaljevanju: Aspiro), v zvezi z zavezujočo razlago
oprostitve davka na dodano vrednost (DDV) v zvezi s storitvami
likvidacije škode, ki jih opravlja družba Aspiro v imenu in na
račun zavarovatelja.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 135(1)(a)
Direktive o DDV določa:
„Države članice oprostijo naslednje
transakcije:
(a) zavarovalne
in pozavarovalne transakcije, vključno s povezanimi storitvami, ki
jih opravljajo zavarovalni posredniki in zavarovalni
zastopniki“.
4 Ta
člen 135(1)(a) ustreza členu 13(B)(a) Šeste direktive Sveta
77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje
držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano
vrednost: enotna osnova za odmero (UL, posebna izdaja v
slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23), ki ga je prvi
nadomestil.
5 Na
podlagi člena 135(1)(d) in (f) Direktive o DDV sta davka oproščeni
dve vrsti transakcij:
„(d) transakcije,
vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti in tekočimi računi,
plačili, transferji, dolgovi, čeki ali drugimi plačilnimi
instrumenti, razen izterjave dolgov;
[…]
(f) transakcije,
vključno s posredovanjem, razen upravljanja in hrambe, z delnicami,
deleži v družbah ali združenjih, obveznicami in drugimi
vrednostnimi papirji, razen dokumentov, ki ustanavljajo lastništvo
na blagu, in pravic ali vrednostnih papirjev iz
člena 15(2)“.
Poljsko pravo
6 Zakon
o davku na blago in storitve (ustawa o podatku od towarów i usług)
z dne 11. marca 2004 v različici, ki je veljala v času dejanskega
stanja v postopku v glavni stvari (Dz. U. de 2011, št. 177,
pozicija 1054, v nadaljevanju: zakon o DDV) v členu 43(1), točka
37, določa:
„Davka so oproščene zavarovalne in pozavarovalne
storitve, posredovalne storitve pri opravljanju zavarovalnih in
pozavarovalnih storitev ter storitve zavarovatelja v okviru
zavarovalnih pogodb, ki jih sklene na tuj račun, razen odsvojitev
pravic, pridobljenih v okviru zavarovalnih in pozavarovanih
pogodb.“
7 Člen
43(13) tega zakona določa:
„Oprostitev velja tudi za opravljanje storitve,
ki je sestavni del ene od storitev, navedenih v odstavku 1, točka 7
in točke od 37 do 41, in ki sama tvori samostojno celoto ter je
značilna in nepogrešljiva za opravljanje neobdavčene storitve v
skladu z odstavkom 1, točke 7 in od 37 do 41.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za
predhodno odločanje
8 Družba
Aspiro s sedežem v Varšavi je davčna zavezanka za DDV. V imenu in
na račun zavarovatelja na podlagi pogodbe, sklenjene z
zadnjenavedenim, opravlja vse storitve, povezane z likvidacijo
škode. Stroški se ji povrnejo v skladu s pavšalno stopnjo glede na
vrsto zadevne škode.
9 Predložitveno
sodišče pojasnjuje, da družba Aspiro ni ne zavarovatelj, ne
zavarovalni posrednik in ne zavarovalni zastopnik. Natančneje, ni
odgovorna nasproti zavarovancem. V okviru navedene pogodbe opravlja
teh 18 transakcij, izvajanje nekaterih od njih pa prenese na
zunanje podizvajalce:
– sprejemanje
prijav škode;
– vodenje
registra škod, vključenega v informacijski sistem, in posodabljanje
podatkov, pridobljenih v postopku likvidacije škode;
– ugotavljanje
vzrokov in okoliščin škode, vključno s pregledom zavarovanega
predmeta in kraja, kjer je nastala škoda, priprava potrebne
dokumentacije in potrebnih ukrepov za določitev odgovornosti,
zneska škode in odškodnine ter druge storitve, do katerih je
upravičen zavarovanec;
– vodenje
korespondence s stranko, vključno s pravnimi obvestili za
oškodovance ali zavarovance, in z drugimi subjekti, ki sodelujejo v
postopku obravnave škodnih zahtevkov;
– izvajanje
konkretne likvidacije škode, preučitev prejete dokumentacije in
sprejemanje vsebinskih odločitev;
– izdelava
tehničnih in morebitnih dodatnih izvedenskih mnenj v primeru škod
iz prometnih nesreč;
– izdelava
fotografij za ponazoritev obsega škode;
– izdelava
kopij dokumentov, potrebnih za prijavo škode;
– priprava
popolne dokumentacije, ki je potrebna za presojo odškodninskih
zahtevkov ali drugih dajatev;
– arhiviranje
dokumentacije v zvezi s škodami;
– posredovanje
informacij o postopku likvidacije škode in o njihovih pravicah
osebam, ki so upravičenci iz zavarovalne pogodbe;
– vodenje
postopkov v zvezi z regresnimi zahtevki ob izključitvi sodnih
postopkov;
– reševanje
ugovorov in pritožb glede likvidacije škode;
– odobritev
vpogleda v škodni spis upravičenim osebam;
– priprava
računalniško podprtih plačilnih nalogov in nakaznic;
– oddaja
in prejem korespondence, ki je povezana z likvidacijo
škode;
– izdelava
poročil o obravnavanju škode, ki jih zahteva stranka;
– druga
dejanja, ki so potrebna za pravilno likvidacijo škod, ki jih
obsegajo zavarovalne pogodbe, in so povezana z zgoraj navedenimi
dejavnostmi.
10 Družba
Aspiro je ministru za finance predložila zahtevo za zavezujočo
razlago, da bi izvedela, ali so storitve likvidacije škode, ki jih
opravlja, na podlagi zakona o DDV oproščene davka.
11 Družba
Aspiro meni, da so transakcije, ki jih opravlja in se izvajajo v
imenu in na račun zavarovatelja, na podlagi pooblastila,
zavarovalne transakcije v smislu poljskega prava. Tvorile naj bi
ločeno celoto, povsem povezano z dejavnostjo tega zavarovatelja in
neločljivo povezano z njo, ki naj ne bi sledila cilju samemu po
sebi. Družba Aspiro meni, da so te transakcije enota zapletenih
storitev, ki morajo biti v celoti oproščene davka.
12 Minister za
finance je v okviru svoje zavezujoče razlage z dne 31. avgusta 2012
le deloma potrdil stališče družbe Aspiro. Ugotovil je, da je le
peta kategorija transakcij, in sicer vsebinska obravnava škodnih
spisov, ki vsebuje analizo upoštevne dokumentacije in odločitev v
zvezi s kritjem škode, zavarovalna transakcija. Presodil je, da so
vse druge transakcije, ki jih opravlja družba Aspiro, povezane s
postopkom likvidacije škode, vseeno pa ne pomenijo zavarovalnih
transakcij. Po mnenju tega ministra te zato niso oproščene davka,
ker so tehnične in administrativne in se lahko opravljajo v okviru
dejavnosti, ki niso zavarovalne transakcije.
13 Družba
Aspiro je pri Wojewódzki Sąd Administracyjny w Warszawie (vojvodsko
upravno sodišče v Varšavi) izpodbijala to individualno razlago. To
je ugodilo tožbi in navedeno zavezujočo razlago odpravilo, pri
čemer je ugotovilo, da je poljski zakonodajalec oprostitev razširil
preko tega, kar je določeno v Direktivi o DDV, pri čemer je
presodilo, da se minister za finance proti davčnemu zavezancu ne
more opreti na strožje besedilo te direktive.
14 Minister za
finance je zoper to sodbo vložil kasacijsko pritožbo.
15 Naczelny Sąd
Administracyjny (Vrhovno upravno sodišče) je podvomilo o vprašanju,
ali določba, kakršna je člen 43(13) zakona o DDV, neupravičeno širi
obseg določb člena 135(1)(a) Direktive o DDV in ali so lahko
storitve, kakršne so te, ki jih opravlja družba Aspiro, oproščene,
zato je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje
predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 135(1)(a) Direktive o DDV
razlagati tako, da oprostitev iz te določbe velja za storitve,
kakršne so te v obravnavani zadevi, ki jih za zavarovalnico opravi
tretja oseba v imenu in na račun zavarovatelja, pri čemer tretja
oseba ni v nikakršnem pravnem razmerju z zavarovancem?
Vprašanje za predhodno
odločanje
Dopustnost
16 Družba
Aspiro trdi, da spor o glavni stvari odpira le problem razlage
nacionalnega prava in se zato ne nanaša na pravo Unije. Ta družba
meni, da postavljeno vprašanje tako ni upoštevno za obravnavo tega
spora in je zato nedopustno. Družba Aspiro poudarja, da tudi, če bi
člen 43(13) zakona o DDV dodal oprostitev, ki ni določena v členu
135(1)(a) Direktive o DDV, nacionalni organi posamezniku ne bi
mogli naložiti strožjih zahtev iz te direktive.
17 V zvezi s
tem je treba opozoriti, da je v okviru sodelovanja med Sodiščem in
nacionalnimi sodišči, določenim v členu 267 PDEU, le nacionalno
sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno
odločitev, tisto, ki ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi
potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in
tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Kadar se
postavljeno vprašanje nanaša na razlago prava Unije, mora Sodišče
načeloma odločiti. Predlog nacionalnega sodišča lahko Sodišče
zavrže samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima
nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v
glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na
voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena
vprašanja dalo koristne odgovore (glej sodbi PreussenElektra,
C-379/98, EU:C:2001:160, točki 38 in 39 ter Melki in Abdeli,
C-188/10 in C-189/10, EU:C:2010:363, točka 27).
18 V
obravnavani zadevi je treba opozoriti, da mora predložitveno
sodišče nacionalno pravo v največji mogoči meri razlagati glede na
pravo Unije (glej zlasti sodbo Pfeiffer in drugi, od C-397/01 do
C-403/01, EU:C:2004:584, točka 113) in v tej zadevi glede na
Direktivo o DDV. Ker se to sodišče sprašuje o obsegu nacionalne
določbe, na uporabo katere se sklicuje v okviru spora o glavni
stvari in s katero je prenesena Direktiva o DDV, ni očitno, da
vprašanje, postavljeno Sodišču glede razlage, ki jo je treba dati o
tej direktivi, ni upoštevno za obravnavo tega spora.
19 Iz tega
sledi, da je vprašanje za predhodno odločanje dopustno.
Vsebinska presoja
20 Najprej je
treba opozoriti, da se izrazi, ki so uporabljeni za opredelitev
oprostitev iz člena 135(1) Direktive o DDV, razlagajo ozko,
saj te oprostitve pomenijo izjeme od splošnega načela, na podlagi
katerega se DDV plačuje za vsako storitev, ki jo davčni zavezanec
opravi za plačilo (glej sodbo BGŻ Leasing C-224/11, EU:C:2013:15,
točka 56).
21 Za odgovor
na postavljeno vprašanje je treba preučiti, ali dejavnost
likvidacije škode, kakršna je dejavnost, ki jo opravlja družba
Aspiro, vključuje izvajanje „zavarovalnih transakcij“ ali jo je
treba šteti za „povezane storitve, ki jih opravljajo zavarovalni
posredniki in zavarovalni zastopniki“ v smislu člena 135(1)(a)
Direktive o DDV.
22 Prvič, za
zavarovalne transakcije je glede na splošno razumevanje značilno,
da se zavarovatelj zaveže, da bo za zavarovanca v zameno za
vnaprejšnje plačilo premije ob nastanku zavarovalnega primera
opravil storitev, ki je bila dogovorjena ob sklenitvi pogodbe
(sodbi CPP, C-349/96, EU:C:1999:93, točka 17, in Taksatorringen,
C-8/01, EU:C:2003:621, točka 39).
23 Sodišče je
pojasnilo, da se izraz „zavarovalne transakcije“ ne nanaša le na
transakcije, ki jih opravljajo sami zavarovatelji in je načeloma
dovolj širok, da zajema tudi to, da zavarovalno kritje dodeli
davčni zavezanec, ki sam ni zavarovatelj, ampak ki v okviru
kolektivnega zavarovanja svojim strankam priskrbi tako kritje s
storitvami zavarovatelja, ki prevzame odgovornost za zavarovano
tveganje. Vendar take transakcije po svoji naravi vključujejo
obstoj pogodbenega razmerja med zavarovateljem in osebo, katere
tveganja so krita z zavarovanjem, namreč zavarovancem (glej sodbo
Taksatorringen, C-8/01, EU:C:2003:621, točki 40 in 41).
24 V
obravnavani zadevi pa ponudnik storitev sam, kot je družba Aspiro,
ni zavezan zavarovancu zagotoviti kritje tveganja in ga z
zavarovancem nikakor ne veže pogodbeno razmerje.
25 Zato čeprav
storitev likvidacije škode v postopku v glavni stvari, kot jo je
opisalo predložitveno sodišče, pomeni bistveni element zavarovalne
transakcije, saj v tem primeru vključuje določitev odgovornosti in
zneska škode ter odločitev o izplačilu ali zavrnitvi odškodnine
zavarovancu, je treba ugotoviti, da ta storitev, ki se polega tega
opravlja za zavarovatelja, ne more biti zavarovalna transakcija v
smislu člena 135(1)(a) Direktive o DDV.
26 Poleg tega
je ta ugotovitev podprta z nujnostjo, kot je bilo opozorjeno v
točki 20 te sodbe, ozke razlage izjem splošnega sistema
DDV.
27 Navedene
ugotovitve ni mogoče izpodbiti s trditvijo družbe Aspiro in poljske
vlade, da bi bilo treba uskladiti obravnavo zavarovalnih transakcij
za namen DDV z obravnavo, ki se uporablja za finančne storitve. Ta
družba in ta vlada menita, da ker storitve likvidacije škode
pomenijo ključni element zavarovalne transakcije, čeprav tvorijo
ločeno celoto, bi morale biti v skladu z rešitvijo, sprejeto za
finančne storitve, predmet oprostitve iz člena 135(1)(a) Direktive
o DDV. Ta analiza je podprta s predlogom direktive Sveta o
spremembi Direktive 2006/112 kar zadeva obravnavo zavarovalnih in
finančnih storitev [COM(2007) 747 final], ki ga je predstavila
Komisija 28. novembra 2007.
28 V zvezi s
tem je Sodišče v sodbi, ki se nanaša na finančne ustanove, res
odločilo, da če opravljene storitve, gledano v celoti, v
konkretnemprimeru nekatere informacijske storitve, tvorijo ločeno
celoto in izpolnjujejo posebne in bistvene naloge finančnih
storitev, opisanih v členu 135(1)(d) in (f) Direktive o DDV, potem
so predmet oprostitve iz te določbe (glej v tem smislu sodbo SDC,
C-2/95, EU:C:1997:278, točka 66).
29 Vendar je
Sodišče odločilo, da podobnosti med finančnimi storitvami in
zavarovalnimi transakcijami ni mogoče izpeljati, pri čemer je
poudarilo razliko v besedilu, ki obstaja med členom 135(1)(a)
Direktive o DDV, ki se nanaša le na zavarovalne transakcije v ozkem
smislu, in členom 135(1)(d) in (f) te direktive, ki se nanaša na
transakcije, ki „se nanašajo na“ določene bančne transakcije (glej
v tem smislu sodbo Taksatorringen, C-8/01, EU:C:2003:621, točka
43).
30 Poleg tega
predlog direktive, naveden v točki 27 te sodbe, ki ga Svet ni
sprejel, nikakor ni upošteven za razlago veljavnega prava in torej
ne more upravičiti razlage člena 135(1)(a) Direktive o DDV po
analogiji z razlago člena 135(1)(d) in (f) te direktive.
31 Poleg tega
je treba ugotoviti, da načelo davčne nevtralnosti ne vpliva na
ugotovitev iz točke 25 zgoraj. Kot je generalna pravobranilka
poudarila v točki 28 sklepnih predlogov, to načelo ne dopušča
razširitve področja oprostitve brez nedvoumne določbe. To načelo
namreč ni pravilo primarnega prava, na podlagi katerega bi bilo
mogoče ugotoviti veljavnost oprostitve, temveč je razlagalno
načelo, ki ga je treba uporabiti skupaj z načelom ozke razlage
oprostitev (glej v tem smislu sodbo Deutsche Bank, C-44/11,
EU:C:2012:484, točka 45).
32 Drugič,
preučiti je treba, ali storitve v postopku v glavni stvari pomenijo
„povezane storitve, ki jih opravljajo zavarovalni posredniki in
zavarovalni zastopniki“ in so lahko na tej podlagi predmet
oprostitve.
33 Prvič, v
zvezi s pojmom „povezane storitve, ki jih opravljajo zavarovalni
posredniki in zavarovalni zastopniki“ je treba ugotoviti, kot je
navedla generalna pravobranilka v točki 31 sklepnih predlogov, da
je izraz „povezane“ dovolj širok, da lahko zajame različne
storitve, povezane z izvajanjem zavarovalnih transakcij in zlasti
likvidacijo škode, ki je eden od bistvenih delov teh
transakcij.
34 Drugič, v
zvezi s pogojem, da morajo zadevne storitve „opravlja[ti]
zavarovalni posredniki in zavarovalni zastopniki“, je treba
preveriti, ali je za dejavnost ponudnika storitev, kot je družba
Aspiro, ki vključuje likvidacijo škode v imenu in na račun
zavarovalnice, mogoče šteti, da jo opravljajo taki posredniki in
zastopniki.
35 V zvezi s
tem okoliščina, da, v skladu z opisom dejstev, ki ga je podalo
predložitveno sodišče, družba Aspiro ni zavarovalni posrednik ali
zavarovalni zastopnik, ni odločilna. Uradni status te družbe namreč
ne more zadostovati za ugotovitev, ali njena dejavnost spada na
področje uporabe oprostitve.
36 Kot je
Sodišče že presodilo, je treba preučiti tudi samo vsebino zadevnih
dejavnosti (glej v tem smislu sodbi Arthur Andersen, C-472/03,
EU:C:2005:135, točka 32; Abbey National, C-169/04, EU:C:2006:289,
točka 66, in J.C.M. Beheer, C-124/07, EU:C:2008:196,
točka 17).
37 Za to
preučitev sta potrebna dva pogoja. Prvič, ponudnik mora biti
povezan z zavarovateljem in zavarovancem (sodba Taksatorringen,
C-8/01, EU:C:2003:621, točka 44). Ta povezanost je lahko le
posredna, če je ponudnik posrednikov ali zastopnikov podizvajalec
(glej v tem smislu sodbo J.C.M. Beheer, C-124/07, EU:C:2008:196,
točka 29). Drugič, njegova dejavnost mora zajemati bistvene
naloge zavarovalnega zastopnika, kot so iskanje morebitnih strank
in njihovo povezovanje z zavarovateljem (glej v tem smislu sodbo
Arthur Andersen, C-472/03, EU:C:2005:135, točki 33 in
36).
38 Ponudnik,
kot je družba Aspiro, izpolnjuje prvega od teh pogojev. Ta je
namreč v neposredni povezavi z zavarovalnico, ker opravlja svojo
dejavnost v njenem imenu in na njen račun ter je v posredni
povezavi z zavarovancem v okviru preučevanja in obravnave škodnih
zahtevkov.
39 Nasprotno,
glede drugega od navedenih pogojev v zvezi s storitvami, ki jih
opravljajo zavarovalni posredniki in zavarovalni zastopniki ali
njihovi podizvajalci, morajo biti te povezane s samo naravo poklica
zavarovalnega posrednika ali zavarovalnega zastopnika, ki vključuje
iskanje strank in njihovo povezovanje z zavarovateljem za sklenitev
zavarovalnih pogodb (glej zlasti sodbe Taksatorringen, C-8/01,
EU:C:2003:621, točka 45; Arthur Andersen, C-472/03, EU:C:2005:135,
točka 36, in J.C.M. Beheer C-124/07, EU:C:2008:196, točka 18).
Pomembno je, da podizvajalec sodeluje pri sklenitvi zavarovalnih
pogodb (glej v tem smislu sodbo J.C.M. Beheer, C-124/07,
EU:C:2008:196, točki 9 in 18).
40 Dejavnost,
ki vključuje likvidacijo škode v imenu in na račun zavarovatelja,
kot je ta v postopku v glavni stvari, pa ni nikakor povezana z
iskanjem morebitnih strank in njihovim povezovanjem z
zavarovateljem za sklenitev zavarovalnih pogodb.
41 Iz tega
sledi, da taka dejavnost ne spada pod pojem storitev, „ki jih
opravljajo zavarovalni posredniki in zavarovalni zastopniki“ v
smislu člena 135(1)(a) Direktive o DDV.
42 Tako kot
storitve v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Arthur Andersen
(C-472/03, EU:C:2005:135), je treba storitve likvidacije škode, ki
jih opravlja ponudnik, kot je družba Aspiro, analizirati tako, da
ne pomenijo storitev, ki jih opravlja zavarovalni zastopnik, ampak
izdvojene dejavnosti, ki jih opravljajo zavarovalnice (glej v tem
smislu sodbo Arthur Andersen, C-472/03, EU:C:2005:135, točka
38).
43 Glede na to
se ni potrebno sklicevati, kot je to storila vlada Združenega
kraljestva, na pojem „zavarovalno posredovanje“ iz člena 2, točka
3, Direktive 2002/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9.
decembra 2002 o zavarovalnem posredovanju (UL, posebna izdaja v
slovenščini, poglavje 6, zvezek 4, str. 330), niti na pojma
„zavarovalni posredniki“ in „zavarovalni zastopniki“ iz člena 2(1)
Direktive Sveta 77/92/EGS z dne 13. decembra 1976 o
ukrepih za učinkovito izvajanje svobode ustanavljanja in svobode
opravljanja storitev v zvezi z dejavnostmi zavarovalnih zastopnikov
in zavarovalnih posrednikov (nekdanja skupina ISIC 630) in zlasti o
prehodnih ukrepih za take dejavnosti (UL, posebna izdaja v
slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 46), ki jo je nadomestila
Direktiva 2002/92. Kot je navedla generalna pravobranilka v točki
46 sklepnih predlogov, je namen teh direktiv spodbujanje prostega
pretoka zadevnih storitev v Uniji, pri čemer sledita cilju, ki je
drugačen od cilja Direktive o DDV. Zadevnih opredelitev zato ni
mogoče uporabiti kot takih za namen določitve področja transakcij,
ki so oproščene DDV, v okviru Direktive o DDV.
44 Iz tega
sledi, da transakcija, ki zajema le naložitev likvidacije škode
tretji osebi, ne da bi bilo to zunanje izvajanje bodisi povezano z
iskanjem morebitnih strank in njihovim povezovanjem z
zavarovateljem za sklenitev zavarovalnih pogodb, ni oproščena
DDV.
45 Iz vseh
zgoraj navedenih ugotovitev je razvidno, da je treba na postavljeno
vprašanje odgovoriti, da je treba člen 135(1)(a) Direktive o DDV
razlagati tako, da storitve likvidacije škode, kakršne so te v
postopku v glavni stvari, ki jih v imenu in na račun zavarovalnice
opravlja tretja oseba, ne spadajo pod oprostitev iz te
določbe.
Stroški
46 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški
omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat)
razsodilo:
Člen 135(1)(a) Direktive Sveta 2006/112/ES
z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano
vrednost je treba razlagati tako, da storitve likvidacije škode,
kakršne so te v postopku v glavni stvari, ki jih v imenu in na
račun zavarovalnice opravlja tretja oseba, ne spadajo pod
oprostitev iz te določbe.