Številka:
41/DS/2019
Datum:
18.12.2019
Vprašanje – opis problema
Davčni zavezanec, identificiran za
namene DDV in s sedežem v Sloveniji (v nadaljevanju SI), opravlja
na ozemlju Slovenije dejavnost maloprodaje tehničnega blaga. Pri
nabavi blaga tako v celoti uveljavlja pravico do odbitka DDV, saj
je blago namenjeno transakcijam, za katere ima pravico do odbitka
DDV skladno z določilom 63. člena ZDDV-1.
V decembru 2019 je neznani storilec
vlomil v maloprodajno trgovino SI, iz katere je bilo odtujeno
(ukradeno) tudi blago, za katerega je SI ob nabavi uveljavil
pravico do odbitka DDV.
O izvedeni tatvini je bil sestavljen
tudi policijski zapisnik.
Vprašanje:
·
Ali je SI za ukradeno blago dolžan
izvesti popravek odbitka DDV?
Mnenje
Z dopolnitvijo tretjega odstavka 68.
člena ZDDV-1 (novela ZDDV-1K, Uradni list RS, št. 59/19 z dne
04.10.2019) je zakonodajalec v primere odstopanj od obveznega
popravka odbitka DDV dodal tudi primere dokazane tatvine
premoženja.
SI tako v opisanem primeru za
odtujeno (ukradeno) blago, za katero je ob nabavi uveljavil pravico
do odbitka DDV, ne rabi izvesti popravka odbitka DDV, kot to določa
dopolnjen tretji odstavek 68. člena ZDDV-1.
Obrazložitev
a) Dopolnitev – novela
ZDDV-1K
Nastanek in obseg pravice do odbitka
DDV urejata 62. in 63. člen ZDDV-1, iz katerih izhaja, da pravica
do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna
DDV. Davčni zavezanec ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan
plačati pri nabavah blaga oziroma storitev, odbije DDV, če je to
blago oziroma storitve uporabil za namene svojih obdavčenih
transakcij in drugih navedenih transakcij, za katere lahko uveljavi
pravico do odbitka DDV.
62. člen ZDDV-1
(nastanek pravice do odbitka
DDV)
Pravica do odbitka DDV nastane v
trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV.
63. člen ZDDV-1
(obseg pravice)
(1) Davčni zavezanec ima pravico,
da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan
plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je
to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za
namene svojih obdavčenih transakcij, in sicer:
a) DDV, ki ga je dolžan plačati
ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je
ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec;
b) DDV, ki ga je dolžan plačati
za transakcije, ki se obravnavajo kot dobave blaga ali storitev v
skladu s točko a) 8. člena tega zakona;
c) DDV, ki ga je dolžan plačati
za pridobitve blaga znotraj Unije v skladu z 2. a) točko prvega
odstavka 3. člena tega zakona;
d) DDV, ki ga je dolžan plačati
za transakcije, ki se obravnavajo kot pridobitve blaga znotraj
Unije v skladu z 12. in 13. členom tega zakona;
e) DDV, ki ga je dolžan plačati
ali ga je plačal v Sloveniji v zvezi z uvozom blaga.
[…]
Pogoje za uveljavitev pravice do
odbitka DDV določa 67. člen ZDDV-1.
Nadalje pa prvi odstavek 68. člena
ZDDV-1 določa temeljno načelo, na podlagi katerega se začetni
odbitek popravi, če je višji ali nižji od odbitka, do katerega je
bil davčni zavezanec upravičen. Povedano drugače, s tem členom je
državam članicam naloženo, da določijo popravek, če se izkaže, da
je bil prvotno odbiti znesek DDV višji ali nižji od zneska, ki ga
je imel davčni zavezanec pravico odbiti. Ta obveznost je pojasnjena
z drugim odstavkom 68. člena ZDDV-1, po kateri se popravek opravi
zlasti, če se po obračunu DDV spremenijo dejavniki, uporabljeni za
določitev zneska, ki se odbije.
68. člen ZDDV-1
(popravek odbitka
DDV)
(1) Davčni zavezanec mora prvotni
odbitek popraviti, če je odbitek višji ali nižji od odbitka, do
katerega je bil davčni zavezanec upravičen.
(2) Popravek mora davčni
zavezanec opraviti, če se po opravljenem obračunu spremenijo
dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska za odbitek,
kot na primer odpovedi nakupov in znižanja cen.
[…]
V skladu s sodno prakso iz
medsebojne povezave teh dveh določb izhaja, prvič, da če je zaradi
spremembe enega od dejavnikov, ki so bili sprva upoštevani pri
izračunu odbitkov, popravek nujen, mora izračun zneska tega
popravka pripeljati do tega, da znesek končnih odbitkov ustreza
znesku, ki bi ga bil davčni zavezanec upravičen odbiti, če bi bila
ta sprememba upoštevana na začetku. Drugič, pri izračunu tega
zneska se upoštevajo isti dejavniki kot na začetku, razen tistega
dejavnika, ki je bil spremenjen.
Hkrati pa, kar je bistveno pri
odgovoru na zastavljeno vprašanje v opisanem primeru, 68. člen
ZDDV-1 v tretjem odstavku določa odstopanje od prej navedenih
temeljnih načel – tj. primere, v katerih davčni zavezanec ne
popravi prvotnega odbitka DDV.
68. člen ZDDV-1
(popravek odbitka
DDV)
(1) Davčni zavezanec mora prvotni
odbitek popraviti, če je odbitek višji ali nižji od odbitka, do
katerega je bil davčni zavezanec upravičen.
(2) Popravek mora davčni
zavezanec opraviti, če se po opravljenem obračunu spremenijo
dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska za odbitek,
kot na primer odpovedi nakupov in znižanja cen.
(3) Ne glede na drugi odstavek
tega člena, davčni zavezanec ne popravi prvotnega odbitka v primeru
uradno dokazanega uničenja, izgube ali tatvine
premoženja ter v primeru dajanja daril manjših vrednosti
ali dajanja vzorcev iz 7. člena tega zakona.
Do uveljavitve novele ZDDV-1K
(Uradni list RS, št. 59/19 z dne 19.10.2019) je namreč davčni
zavezanec moral v primeru tatvine blaga (premoženja) popraviti
(zmanjšati) prej uveljavljen odbitek DDV, ki ga je odbil ob nabavi
blaga in s tem nosil breme plačila DDV od tega blaga.
Z dopolnitvijo 68. člena ZDDV-1 pa
je zakonodajalec vključil tudi primer, ko zavezancu ni treba
opraviti popravka odbitka DDV, to je v primeru uradno dokazane
tatvine premoženja.
Takšno možnost odstopanja je
Direktiva Sveta 2006/112/ES že opredeljevala v drugem odstavku 185.
člena.
Člen 185 Direktive
Sveta 2006/112/ES
1. Popravek
se zlasti opravi, če se po opravljenem obračunu DDV spremenijo
dejavniki, uporabljeni za določitev zneska, ki se odbije, med
drugim v primeru odpovedi nakupov ali znižanja cen.
2. Z
odstopanjem od odstavka 1 se odbitek ne popravi, če ostanejo
transakcije v celoti ali delno neplačane, v primeru uradno
dokazanega ali potrjenega uničenja, izgube ali tatvine
premoženja ter v primeru dajanja daril manjših vrednosti
ali dajanja vzorcev iz člena 16.
Če
transakcije v celoti ali delno ostanejo neplačane in v primeru
tatvine lahko države članice vseeno zahtevajo
popravek.
b) Dodatno - Popravek odbitka DDV
v primeru tatvine premoženja pred dopolnitvijo tretjega
odstavka 68. člena ZDDV-1 (pred novelo ZDDV-1K)
Tretji odstavek 68. člena ZDDV-1 pred dopolnitvijo
navedenega člena izrecno ni določal, da v primeru uradno dokazane
tatvine ni treba izvesti popravka odbitka DDV. Tako je bilo treba
primere tatvine obravnavati kot rezultat tega, da slovenski
zakonodajalec ni uporabil možnosti odstopanja, ki jo ima država
članica v skladu s drugim odstavkom 185. člena (glej drugi
pododstavek) Direktive Sveta 2006/112/ES. Posledično je bilo treba
uporabiti splošno določilo iz drugega odstavka 68. člena ZDDV-1, po
katerem se izvrši popravek odbitka DDV, če se po opravljenem
obračunu spremenijo dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi
zneska za odbitek DDV.
Takšno (smiselno) obrazložitev je
Sodišče EU že sprejelo v zadevi T-2 (C-396/16 z dne 22.02.2018) v povezavi s
»transakcijami, ki ostanejo neplačane«. V navedeni sodbi se je
predložitveno sodišče (Vrhovno sodišče RS) spraševalo, ali
je treba drugi odstavek člena 185, drugi pododstavek, Direktive
2006/112/ES razlagati tako, da bi morala država članica (Slovenija)
možnost iz te določbe uporabiti tako, da izrecno določi obveznost
popravka v primeru transakcij, ki ostanejo v celoti ali delno
neplačane oz. v primeru tatvine, ali pa lahko zgolj ne vključi tega
primera na seznam odstopanj, s katerim je prenesen
člen 185(2), prvi pododstavek, te direktive.
Povedano drugače, predložitveno
sodišče se je spraševalo, ali je bila z nacionalno
zakonodajo (ZDDV-1) veljavno uporabljena možnost, ponujena s členom
185(2), drugi pododstavek Direktive Sveta 2006/112/ES, po kateri je
določeno izjema od tega odstopanja, saj je v njem pojasnjeno, da
države članice »lahko zahtevajo« popravek, če transakcije v celoti
ali delno ostanejo neplačane in v primeru tatvine. S to določbo je
torej državam članicam ponujena možnost, da določijo popravek in da
tako v zvezi z navedenima primeroma kljub vsemu uporabijo splošno
ureditev, tj. popravek odbitka DDV zaradi spremembe dejavnikov.
Nekaj izsekov iz sklepnih predlogov generalnega pravobranilca v
povezavi z navedeno sodbo Sodišča EU, ki nam pomagajo pri
obrazložitvi DDV obravnave pred dopolnitvijo tretjega odstavka 68.
člena ZDDV-1, navajamo v nadaljevanju:
[…]
81. V zvezi s
tem je treba poudariti, da člen 185(2), drugi pododstavek, te
direktive kot odstopanje od odstopanja določa vrnitev k splošni
ureditvi, vzpostavljeni s členom 185(1) navedene direktive
(obveznost popravka).
82. V tem okviru
se mi ne zdi, da bi bilo v nasprotju z zahtevami po jasnosti in
določnosti pravnih položajev v smislu sodne prakse, navedene v
točki 79 teh sklepnih predlogov, to, da država članica to
možnost uporabi implicitno, tako da omeji obseg odstopanja, s
katerim je prenesen člen 185(2), prvi pododstavek, iste
direktive (prepoved popravka), kot je bilo to storjeno v
členu 68(3) ZDDV-1.
83. V zvezi s
tem člen 68(3) ZDDV-1 (s katerim je prenesen
člen 185(2) Direktive o DDV) določa, da z odstopanjem od
obveznosti popravka iz odstavka 2 tega člena davčni zavezanec
ne popravi prvotnega odbitka v primeru uradno dokazanega uničenja
ali izgube in v primeru dajanja daril manjših vrednosti ali dajanja
vzorcev iz člena 7 tega zakona.
84. Slovenski
zakonodajalec je tako uporabil besedilo člena 185(2), prvi
pododstavek, Direktive o DDV, pri čemer pa je izpustil primera
iz člena 185(2), drugi pododstavek, te direktive, in sicer
„transakcije, ki ostanejo v celoti ali delno neplačane“, in
„uradno dokazano tatvino“.
85. Drži
sicer, da člen 68 ZDDV-1 ne določa izrecno, da je
treba v primeru „transakcij, ki ostanejo v celoti ali delno
neplačane“, in v primeru „uradno dokazane tatvine“ obvezno
izvesti popravek. Vendar kljub temu ostaja dejstvo, da ta
primera nista vključena v besedilo odstopanja, določenega s
členom 68(3) ZDDV-1, zato lahko vsak običajno skrben
davkoplačevalec na podlagi tega sklepa, da se zanju lahko uporablja
obveznost popravka, določena s
členom 68(2) ZDDV-1.
[…]
87. Prav tako je
treba dopustiti, da je treba nacionalno določbo, kot je
člen 68(3) ZDDV-1, v kateri pri naštevanju primerov, v
katerih se odbitek ne popravi v skladu s členom 185(2), prvi
pododstavek, Direktive o DDV, niso navedena neplačila cene
transakcije, obravnavati kot rezultat tega, da je država članica
uporabila možnost odstopanja, ki jo ima v skladu s
členom 185(2), drugi pododstavek, Direktive o
DDV.
88. V istem
smislu je Sodišče v sodbi PIGI menilo, da je mogoče v skladu z
zadnjenavedeno določbo z nacionalno zakonodajo veljavno naložiti
obveznost popravka v primeru tatvine, tudi če ta zakonodaja ne
vsebuje izrecnega napotila na ta primer, ampak je v njej kot razlog
za popravek navedena zgolj „ugotovitev manka“.
89. Predložitveno
sodišče se je spraševalo, ali ni mogoče te razlage izpodbijati s
sklicevanjem na sodbo SALIX Grundstücks-Vermietungsgesellschaft. Po
mnenju družbe T-2 je s to sodbo utemeljeno stališče, po katerem je
treba možnost, ponujeno s členom 185(2), drugi pododstavek,
Direktive o DDV, uporabiti prek določbe, s katero je izrecno
določena obveznost popravka v primeru „transakcij, ki ostanejo v
celoti ali delno neplačane“.
[…]
92. Člen 185(2),
drugi pododstavek, navedene direktive določa – kot sem
pojasnil zgoraj – odstopanje od odstopanja in torej vrnitev k
splošni ureditvi, vzpostavljeni s členom 185(1) iste
direktive.
[…]
95. Ob
upoštevanju navedenega menim, da je treba člen 185(2), drugi
pododstavek, Direktive o DDV razlagati tako, da lahko država
članica uporabi možnost iz te določbe, ne da bi izrecno določila
obveznost popravka v primeru „transakcij, ki ostanejo v celoti ali
delno neplačane“, ampak lahko zgolj ne vključi tega primera na
seznam odstopanj, s katerim je prenesen člen 185(2), prvi
pododstavek, te direktive.
Z dopolnitvijo 68. člena ZDDV-1 pa
je zakonodajalec med besedilo odstopanja od obveznosti popravka
odbitka DDV vključil tudi primer tatvine, zato davčnemu zavezancu
od 19.10.2019 (tj. od uveljavitve spremembe/dopolnitve) ni treba
popraviti odbitka DDV v primeru uradno dokazane tatvine.
Veljavna zakonodaja
(ustrezni zakonski in podzakonski predpisi) ter ostali predpisi v
času izdaje strokovnega mnenja:
·
Zakon o davku na dodano vrednost
(ZDDV-1), Uradni list RS, št.
13/11-UPB3, 18/11-ZDDV-1D, 78/11-ZDDV-1E, 38/12-ZDDV-1F,
83/12-ZDDV-1G, 46/13-ZIPRS1314-A, 86/14-ZDDV-1H, 90/15-ZDDV-1I,
77/18-ZDDV-1J, 59/19-ZDDV-1K in 72/19-ZDDV-1L.
·
Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost
(PZDDV), Uradni list RS, št. 141/06,
52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09, 27/10, 104/10, 110/10, 82/11,
106/11, 108/11, 102/12, 54/13, 85/14, 95/14, 39/16, 45/16, 86/16,
50/17 in 84/18.
·
Direktiva Sveta 2006/112/ES, (Uradni list EU, št. L 347/06),
zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2018/2057 z dne 20. decembra
2018 (Uradni list EU, št. L 329/18).
·
Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca
2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o
skupnem sistemu davka na dodano vrednost (prenovitev), Uradni list
EU, št. L 77/11, 290/12, 284/13, 294/14, 348/17 in
311/18).