EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (peti
senat) v zadevi: C-264/14
Datum: 22.10.2015
V zadevi: David
Hedqvist
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago
členov 2(1) in 135(1) Direktive Sveta 2006/112/ES
z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na
dodano vrednost (UL L 347, str. 1, v nadaljevanju:
Direktiva o DDV).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med Skatteverket (švedska
davčna uprava) in D. Hedquistom glede predhodne informacije,
ki jo je komisija za davčno pravo (Skatterättsnämnden) podala v
zvezi s tem, ali so transakcije menjave običajnih valut v virtualno
valuto „bitcoin“ oziroma transakcije menjave navedenih valut v
obratni smeri, ki jih namerava D. Hedquist opravljati s
posredovanjem neke družbe, predmet davka na dodano vrednost (v
nadaljevanju: DDV).
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 2
Direktive o DDV določa:
„1. Predmet
DDV so naslednje transakcije:
(a) dobave
blaga, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na
ozemlju države članice za plačilo;
[…]
(c) storitve,
ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju
države članice za plačilo;
[…]“
4 Člen 14(1)
te direktive določa:
„,Dobava blaga‘ pomeni prenos pravice do
razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik.“
5 Člen 24(1)
navedene direktive določa:
„,Opravljanje storitev‘ pomeni vsako
transakcijo, ki ni dobava blaga.“
6 Člen 135
Direktive o DDV določa:
„1. Države
članice oprostijo naslednje transakcije:
[…]
(d) transakcije,
vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti in tekočimi računi,
plačili, transferji, dolgovi, čeki ali drugimi plačilnimi
instrumenti, razen izterjave dolgov;
(e) transakcije,
vključno s posredovanjem, v zvezi z valuto, bankovci in kovanci, ki
se uporabljajo kot zakonito plačilno sredstvo, razen zbirk, zlasti
zlatih in srebrnih kovancev ter kovancev iz drugih kovin ali
bankovcev, ki običajno niso v uporabi kot zakonito plačilno
sredstvo ali kovancev numizmatičnega pomena;
(f) transakcije,
vključno s posredovanjem, razen upravljanja in hrambe, z delnicami,
deleži v družbah ali združenjih, obveznicami in drugimi
vrednostnimi papirji, razen dokumentov, ki ustanavljajo lastništvo
na blagu, in pravic ali vrednostnih papirjev iz
člena 15(2);
[…]“
Švedsko pravo
7 Člen 1
poglavja 1 zakona (1994:200) o davku na dodano vrednost
(mervärdesskattelagen (1994:200), v nadaljevanju: zakon o DDV)
določa, da se DDV v državno blagajno plačuje za obdavčljive dobave
blaga ali storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak,
opravi na nacionalnem ozemlju.
8 Poglavje 3
tega zakona vsebuje člen 23(1), ki določa, da se DDV oprostijo
dobava bankovcev in kovancev, ki se uporabljajo kot zakonito
plačilno sredstvo, razen zbirk, zlasti zlatih in srebrnih kovancev
ter kovancev iz drugih kovin ali bankovcev, ki običajno niso v
uporabi kot zakonito plačilno sredstvo, ali kovancev numizmatičnega
pomena.
9 Člen 9
istega poglavja 3 določa, da se davka oprostijo opravljanje
bančnih in finančnih storitev ter transakcije z vrednostnimi
papirji in podobne dejavnosti. Bančne in finančne storitve ne
zajemajo notarske dejavnosti, storitev izterjave in
administrativnih storitev, povezanih s faktoringom ali lizingom
prostorov za hrambo.
Dejansko stanje spora o glavni stvari
in vprašanja za predhodno odločanje
10 D. Hedqvist
namerava prek neke družbe ponujati storitve menjave običajnih valut
v virtualno valuto „bitcoin“ in obratno.
11 Iz
predložitvene odločbe je razvidno, da se virtualna valuta „bitcoin“
uporablja predvsem za plačila po internetu med fizičnimi osebami in
nekaterimi internetnimi trgovinami, ki to valuto sprejemajo. Ta
virtualna valuta nima le enega izdajatelja, ustvarja se neposredno
po spletu, s posebnim algoritmom. Sistem virtualne valute „bitcoin“
zagotavlja anonimno lastništvo in prenose vrednosti „bitcoin“
znotraj omrežja uporabnikov z naslovi „bitcoin“. Naslov „bitcoin“
se lahko primerja s številko bančnega računa.
12 Predložiteno
sodišče s sklicevanjem na poročilo Evropske centralne banke iz
leta 2012 o virtualnih valutah navaja, da je virtualno valuto
mogoče opredeliti kot obliko nereguliranega digitalnega denarja, ki
ga izdajajo in nadzorujejo njegovi razvijalci in ki je bil sprejet
s strani članov posebne virtualne skupnosti. Virtualna valuta
„bitcoin“ spada med virtualne valute „z dvosmernim tokom“, ki jih
uporabniki lahko kupujejo in prodajajo po menjalnem tečaju. Take
virtualne valute so z vidika uporabe v resničnem svetu podobne
kateri koli drugi zamenljivi valuti. Te virtualne valute omogočajo
nakup tako resničnega kot virtualnega blaga in storitev. Virtualne
valute se ločijo od elektronskega denarja, kot je opredeljen v
Direktivi 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne
16. septembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju
dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za
izdajo elektronskega denarja ter o spremembah direktiv 2005/60/ES
in 2006/48/ES in razveljavitvi Direktive 2000/46/ES
(UL L 267, str. 7), ker v nasprotju s tem denarjem
virtualne valute niso izražene v obliki običajne računske enote,
kot je na primer evro, temveč v virtualni računski enoti, kot je
„bitcoin“.
13 Predložitveno
sodišče navaja, da se bodo transakcije, ki jih namerava opraviti
D. Hedqvist, opravljale elektronsko na spletni strani družbe.
Ta družba naj bi enote virtualne valute „bitcoin“ kupovala
neposredno od zasebnikov in podjetij ali na mednarodnih borzah. Te
enote bo nato na takih borzah prodala naprej ali pa jih bo hranila.
Družba D. Hedqvista jih bo prodajala tudi zasebnikom ali
podjetjem, ki jih bodo naročili na njeni spletni strani. Če bo
stranka sprejela v švedskih kronah navedeno ceno, ki jo ponuja
družba D. Hedqvista, in bo plačilo prejeto, bodo prodane enote
virtualne valute „bitcoin“ avtomatično nakazane na navedeni naslov
„bitcoin“. Prodane bodo bodisi enote virtualne valute „bitcoin“, ki
jih bo družba kupila na borzi takoj po tem, ko bo stranka oddala
naročilo, bodisi tiste, ki jih ima družba na zalogi. Cena, ki jo bo
navedena družba zaračunavala stranki, bo temeljila na trenutni ceni
na določeni borzi, ki se ji bo dodala v odstotkih določena marža.
Razlika med nabavno in prodajno ceno bo dobiček družbe
D. Hedqvista. Drugih stroškov ta družba ne bo
zaračunavala.
14 Transakcije,
ki jih namerava opravljati D. Hedqvist, bi bile torej omejene
na nakup in prodajo enot virtualne valute „bitcoin“ v običajne
valute, kot je švedska krona, ali obratno. Iz predložitvene odločbe
ni razvidno, da bi se te transakcije nanašale na plačila v
virtualni valuti „bitcoin“.
15 D. Hedqvist
je pred začetkom opravljanja teh transakcij pri švedski komisiji za
davčno pravo zaprosil za predhodno informacijo o tem, ali je za
opisani nakup in prodajo enot virtualne valute „bitcoin“ dolžan
plačevati DDV.
16 V predhodni
informaciji z dne 14. oktobra 2013 je ta komisija, ob
upoštevanju sodbe Sodišča v zadevi First National Bank of Chicago
(C-172/96, EU:C:1998:354), ugotovila, da bo D. Hedqvist
menjalno storitev opravljal za plačilo. Poleg tega je ugotovila, da
ta storitev menjave spada v okvir oprostitve iz poglavja 3,
člen 9, zakona o DDV.
17 Po mnenju
komisije za davčno pravo je virtualna valuta „bitcoin“ plačilno
sredstvo, ki se uporablja na enak način kot zakonita plačilna
sredstva. Poleg tega je izraz „zakonito plačilno sredstvo“ iz
člena 135(1)(e) Direktive o DDV uporabljen za to, da se v
zvezi z bankovci in kovanci omeji področje uporabe oprostitve. Iz
tega je mogoče razumno sklepati, da je treba to določbo razlagati
tako, da se nanaša na bankovce in kovance, ne pa tudi na valuto. Ta
razlaga je skladna tudi s ciljem oprostitve iz tega
člena 135(1), od (b) do (g), Direktive o DDV, ki je izogibanje
težavam, ki bi jih povzročilo obdavčenje finančnih storitev z
DDV.
18 Skatteverket
je zoper odločbo komisije za davčno pravo vložil tožbo pri Högsta
förvaltningsdomstolen (višje upravno sodišče), pri čemer je
navedel, da za storitev, na katero se nanaša prošnja
D. Hedqvista, ne velja oprostitev iz poglavja 3,
člen 9, zakona o DDV.
19 D. Hedqvist
trdi, da je treba tožbo Skatteverket zavrniti, in predlaga, naj se
potrdi predhodna informacija komisije za davčno pravo.
20 Predložitveno
sodišče meni, da je mogoče na podlagi sodbe First National Bank of
Chicago (C-172/96, EU:C:1998:354) sklepati, da so transakcije
menjave virtualne valute v običajno valuto in obratno – ki se
opravijo na podlagi plačila zneska, ki ustreza razliki med nabavno
ceno, ki jo plača izvajalec transakcije, in prodajno ceno, ki jo ta
uporablja – storitve, ki se opravijo za plačilo. V teh
okoliščinah bi se postavilo vprašanje, ali so te menjalne
transakcije zajete v kateri od davčnih oprostitev iz
člena 135(1) Direktive o DDV, ki se nanašajo na finančne
storitve, zlasti iz točk od (d) do (f) te
določbe.
21 Högsta
förvaltningsdomstolen (višje upravno sodišče) dvomi o vprašanju,
ali se ena od teh oprostitev uporablja za te transakcije, zato je
prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti
vprašanji:
„1. Ali je
treba člen 2(1) Direktive o DDV razlagati tako, da se
transakcije menjave, opisane kot menjava virtualnih valut za
tradicionalne valute in obratno, ki se opravljajo proti plačilu
marže, ki jo ponudnik vključi v menjalni tečaj, štejejo za
opravljanje storitev za plačilo?
2. Če je
odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba člen 135(1)
[te direktive] razlagati tako, da so omenjene menjalne transakcije
oproščene plačila davka?“
Vprašanji za predhodno
odločanje
Prvo vprašanje
22 S prvim
vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba
člen 2(1)(c) Direktive o DDV razlagati tako, da se transakcije
menjave, kakršne so te v postopku v glavni stvari – opisane
kot menjava običajne valute za enote virtualne valute „bitcoin“ in
obratno, ki se opravljajo proti plačilu zneska, ki ustreza razliki
med ceno, po kateri zadevni izvajalec transakcij kupi valuto, in
ceno, po kateri jo proda svojim strankam – štejejo za
opravljanje storitev za plačilo.
23 Člen 2(1)
Direktive o DDV določa, da so predmet DDV dobave blaga in storitve,
ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju
države članice za plačilo.
24 Najprej je
treba ugotoviti, da virtualne valute z dvosmernim tokom „bitcoin“,
ki bo zamenjana za običajne valute v okviru menjalnih transakcij,
ni mogoče opredeliti kot „premoženje v stvareh“ v smislu
člena 14 Direktive o DDV, glede na to, kot je v
točki 17 sklepnih predlogov poudarila generalna pravobranilka,
da ima ta virtualna valuta zgolj funkcijo plačilnega
sredstva.
25 Enako velja
za običajne valute, če gre za denar, ki je zakonito plačilno
sredstvo (glej v tem smislu sodbo First National Bank of Chicago,
C-172/96, EU:C:1998:354, točka 25).
26 Zato
transakcije iz postopka v glavni stvari, to je menjave različnih
plačilnih sredstev, ne spadajo na področje uporabe pojma „dobava
blaga“ iz tega člena 14 Direktive. V teh okoliščinah te
transakcije pomenijo opravljanje storitev v smislu člena 24
Direktive o DDV.
27 Glede,
drugič, odplačnosti opravljanja storitev je treba poudariti, da se
opravljanje storitev opravi „za plačilo“ v smislu
člena 2(1)(c) Direktive o DDV in se torej zanje plača DDV le,
če obstaja neposredna zveza med opravljeno storitvijo in prejetim
plačilom (sodbe Loyalty Management UK in Baxi Group, C-53/09 in
C-55/09, EU:C:2010:590, točka 51 in navedena sodna praksa, ter
Serebryannay vek, C-283/12, EU:C:2013:599, točka 37). Za tako
neposredno zvezo gre, če med izvajalcem in prejemnikom storitve
obstaja pravno razmerje, v okviru katerega se izmenjajo vzajemne
dajatve oziroma storitve, pri čemer plačilo, ki ga prejme
izvajalec, pomeni dejansko protivrednost storitve, opravljene za
prejemnika (sodba Le Rayon d’Or, C-151/13, EU:C:2014:185,
točka 29 in navedena sodna praksa).
28 V zadevi v
postopku v glavni stvari je iz elementov iz spisa, predloženih
Sodišču, razvidno, da naj bi med družbo D. Hedqvista in
njenimi sopogodbeniki obstajalo dvostransko pravno razmerje, v
okviru katerega se stranke transakcije vzajemno zavežejo, da bodo
prenesle zneske v določeni valuti ter da bodo prejele protivrednost
v virtualni valuti z dvosmernim tokom ali obratno. Navedeno je
tudi, da bo ta družba plačana za opravljanje storitve s plačilom,
ki ustreza razliki, ki jo je vključila v izračun menjalnega tečaja,
po katerem bo pripravljena prodajati in kupovati zadevno
valuto.
29 Sodišče je
že presodilo, da za določitev odplačnosti opravljanja storitev ni
pomembno, da tako plačilo ni v obliki plačila provizije ali plačila
posebnih stroškov (sodba First National Bank of Chicago, C-172/96,
EU:C:1998:354, točka 33).
30 Ob
upoštevanju zgornjih ugotovitev je treba šteti, da transakcije,
kakršne so te v postopku v glavni stvari, pomenijo opravljanje
storitev, ki se opravijo za protidajatev, ki je neposredno povezana
z opravljeno storitvijo, kar pomeni, da gre za opravljanje storitev
za plačilo v smislu člena 2(1)(c) Direktive o
DDV.
31 Zato je
treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(1)(c)
Direktive o DDV razlagati tako, da se transakcije menjave, kakršne
so te v postopku v glavni stvari – opisane kot menjava
običajnih valut za enote virtualne valute „bitcoin“ in obratno, ki
se opravljajo proti plačilu zneska, ki ustreza razliki med ceno, po
kateri zadevni izvajalec transakcij kupi valuto, in ceno, po kateri
jo proda svojim strankam – štejejo za opravljanje storitev za
plačilo v smislu te določbe.
Drugo vprašanje
32 Predložitveno
sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba
člen 135(1), od (d) do (f), Direktive o DDV razlagati
tako, da je opravljanje storitev, kakršne so te v postopku v glavni
stvari – opisane kot menjava običajnih valut za enote
virtualne valute „bitcoin“ in obratno, ki se opravljajo proti
plačilu zneska, ki ustreza razliki med ceno, po kateri zadevni
izvajalec transakcij kupi enote valute, in ceno, po kateri jih
proda svojim strankam – oproščeno plačila DDV.
33 Spomniti je
treba, da gre v skladu s sodno prakso Sodišča pri oprostitvah,
navedenih v členu 135(1) Direktive o DDV, za samostojne pojme
prava Unije, katerih namen je izogniti se razlikam pri uporabi
ureditve DDV v posameznih državah članicah (glej zlasti sodbi
Skandinaviska Enskilda Banken, C-540/09, EU:C:2011:137,
točka 19 in navedena sodna praksa, in DTZ Zadelhoff, C-259/11,
EU:C:2012:423, točka 19).
34 Iz ustaljene
sodne prakse je razvidno tudi, da se izrazi, ki so bili uporabljeni
za opis navedenih oprostitev, razlagajo ozko, saj te oprostitve
pomenijo izjeme od splošnega načela, na podlagi katerega se DDV
plačuje za vsako storitev, ki jo davčni zavezanec opravi za plačilo
(sodbi Ludwig, C-453/05, EU:C:2007:369, točka 21, in DTZ
Zadelhoff, C-259/11, EU:C:2012:423, točka 20).
35 Vendar pa
mora biti razlaga navedenih izrazov v skladu s cilji, ki se
uresničujejo z oprostitvami iz člena 135(1) Direktive o DDV,
in mora spoštovati načelo davčne nevtralnosti, ki je neločljivo
povezano s skupnim sistemom DDV. To pravilo restriktivne razlage
tako ne pomeni, da je treba izraze, uporabljene za opredelitev
oprostitev iz navedenega člena 135(1) razlagati tako, da bi se
jim odvzeli učinki (glej med drugim sodbe Don Bosco Onroerend Goed,
C-461/08, EU:C:2009:722, točka 25; DTZ Zadelhoff, C-259/11,
EU:C:2012:423, točka 21, in J.J. Komen en Zonen Beheer
Heerhugowaard, C-326/11, EU:C:2012:461, točka 20).
36 V zvezi s
tem je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je namen oprostitve
finančnih transakcij, naštetih v členu 135(1), od (a) do (f),
od plačila DDV zlasti ta, da se odpravijo težave, povezane z
določitvijo davčne osnove in zneska DDV, ki se lahko odbije (glej
predvsem sodbo Velvet & Steel Immobilien, C-455/05,
EU:C:2007:232, točka 24, in sklep Tiercé Ladbroke, C-231/07 in
C-232/07, EU:C:2008:275, točka 24).
37 Poleg tega
so transakcije, oproščene plačila DDV na podlagi teh določb
finančne storitve, čeprav ni potrebno, da jih izvedejo banke ali
finančne ustanove (glej sodbi Velvet & Steel Immobilien,
C-455/05, EU:C:2007:232, točki 21 in 22 in navedena sodna
praksa, in Granton Advertising, C-461/12, EU:C:2014:1745,
točka 29).
38 Glede,
prvič, oprostitev iz člena 135(1)(d) Direktive o DDV je
treba spomniti, da v skladu s to določbo države članice oprostijo
transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z „depoziti in
tekočimi računi, plačili, transferji, dolgovi, čeki ali
drugimi
plačilnimi instrumenti“.
39 Transakcije,
ki so oproščene na podlagi navedene določbe, so torej opredeljene
glede na naravo opravljanja storitev. Da bi bile opredeljene kot
oproščene transakcije, morajo storitve sestavljati na splošno
samostojno celoto, katere namen je izpolniti specifične in nujne
naloge storitve, opisane v tej določbi (sodba Axa UK, C-175/09,
EU:C:2010:646, točki 26 in 27 in navedena sodna
praksa).
40 Iz besedila
člena 135(1)(d) Direktive o DDV, ob upoštevanju sodbe
Granton Advertising (C-461/12, EU:C:2014:1745, točki 37
in 38), izhaja, da se transakcije iz te določbe nanašajo na
storitve ali instrumente, katerih način delovanja vključuje prenos
denarja.
41 Poleg tega,
kot je generalna pravobranilka navedla v točkah 51 in 52
sklepnih predlogov, se navedena določba ne nanaša na transakcije,
ki so v neposredni zvezi s samo valuto, saj so te transakcije
predmet posebne določbe, in sicer
člena 135(1)(e) Direktive o DDV.
42 Ker je
virtualna valuta „bitcoin“ pogodbeno plačilno sredstvo, je, prvič,
ni mogoče šteti niti za tekoči račun, depozit, plačilo ali
transfer. Drugič, v nasprotju z dolgovi, čeki ali drugimi
plačilnimi instrumenti iz člena 135(1)(d) Direktive o DDV
je ta valuta neposredno plačilno sredstvo med subjekti, ki jo
sprejmejo.
43 Zato
transakcije, kakršne so te v postopku v glavni stvari, ne spadajo
na področje uporabe oprostitev iz tega člena.
44 Drugič,
glede oprostitev iz člena 135(1)(e) Direktive o DDV v
skladu s to določbo države članice oprostijo transakcije „v zvezi z
valuto,
bankovci in kovanci, ki se uporabljajo kot zakonito plačilno
sredstvo“.
45 V zvezi s
tem je treba opozoriti, da je treba pojme, uporabljene v tej
določbi, razlagati in uporabljati enotno v smislu različic v vseh
jezikih Unije (glej v tem smislu sodbi Velvet & Steel
Immobilien, C-455/05, EU:C:2007:232, točka 16 in navedena
sodna praksa, in Komisija/Španija, C-189/11, EU:C:2013:587,
točka 56).
46 Kot je
generalna pravobranilka navedla v točkah od 31 do 34 sklepnih
predlogov, na podlagi več jezikovnih različic
člena 135(1)(e) Direktive o DDV ni mogoče nedvoumno
ugotoviti, ali se ta določba uporablja le za transakcije, ki se
nanašajo na običajne valute, ali pa se nanaša tudi na transakcije,
ki zajemajo druge valute.
47 Ob obstoju
jezikovnih razlik pa ne bi mogli presojati vsebine tega izraza
zgolj na podlagi razlage besedila. Ta izraz je treba razlagati
glede na sobesedilo, iz katerega izhaja, in glede na cilje ter
sistematiko Direktive o DDV (glej sodbi Velvet & Steel
Immobilien, C-455/05, EU:C:2007:232, točka 20 in navedena
sodna praksa, in Komisija/Španija, C-189/11, EU:C:2013:587,
točka 56).
48 Kot je bilo
poudarjeno v točkah 36 in 37 te sodbe, je namen
oprostitve finančnih transakcij, naštetih v členu 135(1)(e)
Direktive o DDV, od plačila DDV zlasti ta, da se odpravijo težave,
povezane z določitvijo davčne osnove in zneska DDV, ki se lahko
odbije, ki se pojavijo v okviru obdavčitve finančnih
transakcij.
49 Transakcije,
ki se nanašajo na valute, ki niso tradicionalne, to je druge
valute, ki niso denar, ki je zakonito plačilno sredstvo v eni ali
več državah članicah, so finančne transakcije, če sta stranki te
valute pri določeni transakciji sprejeli kot plačilno sredstvo, ki
se razlikuje od zakonitih plačilnih sredstev in ima zgolj funkcijo
plačilnega sredstva.
50 Poleg tega,
kot je D. Hedqvist v bistvu trdil na obravnavi, so lahko v
posebnem primeru transakcij, kot so transakcije menjave, težave,
povezane z določitvijo davčne osnove in zneska DDV, ki se lahko
odbije, enake, ne glede na to, ali gre za menjavo tradicionalnih
valut, ki so običajno oproščene na podlagi
člena 135(1)(e) Direktive o DDV, ali menjavo teh valut v
virtualne valute z dvosmernim tokom – in obratno – ki
čeprav niso zakonito plačilno sredstvo, pomenijo plačilno sredstvo,
ki ga sprejmeta stranki določene transakcije.
51 Iz
sobesedila in namena navedenega člena 135(1)(e) je torej
razvidno, da bi razlaga te določbe, v skladu s katero ta zadeva
transakcije, ki se nanašajo le na tradicionalne valute, tej določbi
odvzela del njenih učinkov.
52 V zadevi v
postopku v glavni stvari ni sporno, da ima virtualna valuta
„bitcoin“ zgolj funkcijo plačilnega sredstva in da jo neki subjekti
sprejemajo kot tako.
53 Zato je
treba ugotoviti, da se člen 135(1)(e) Direktive o DDV nanaša
tudi na opravljanje storitev, kakršne so te v postopku v glavni
stvari, opisane kot menjava običajnih valut za enote virtualne
valute „bitcoin“ in obratno, ki se opravljajo proti plačilu zneska,
ki ustreza razliki med ceno, po kateri zadevni izvajalec transakcij
kupi enote valute, in ceno, po kateri jih proda
strankam.
54 Nazadnje,
glede oprostitev iz člena 135(1)(f) Direktive o DDV je
treba spomniti, da se ta določba nanaša tudi na transakcije v zvezi
z „delnicami, deleži v družbah [in] obveznicami“, in sicer na
vrednostne papirje, ki dajejo lastninsko pravico nad pravnimi
osebami, ter na „druge vrednostne papirje“, za katere je treba
šteti, da so primerljivi z vrednostnimi papirji, posebej navedenimi
v tej določbi (sodba Granton Advertising, C-461/12, EU:C:2014:1745,
točka 27).
55 Vendar pa ni
sporno, da virtualna valuta „bitcoin“ ni niti vrednostni papir, ki
daje lastninsko pravico nad pravnimi osebami, niti primerljiv
vrednostni papir.
56 Zato
transakcije iz postopka v glavni stvari ne spadajo na področje
uporabe oprostitev iz člena 135(1)(f) Direktive o
DDV.
57 Glede na
zgoraj navedene preudarke je treba na drugo vprašanje
odgovoriti:
– člen 135(1)(e) Direktive
o DDV je treba razlagati tako, da je opravljanje storitev, kakršne
so te v postopku v glavni stvari, opisane kot menjava običajnih
valut za enote virtualne valute „bitcoin“ in obratno, ki se
opravljajo proti plačilu zneska, ki ustreza razliki med ceno, po
kateri zadevni izvajalec transakcij kupi enote valute, in ceno, po
kateri jih proda strankam, transakcija, ki je v skladu s to določbo
oproščena plačila DDV;
– člen 135(1)(d)
in (f) Direktive DDV je treba razlagati tako, da opravljanje
teh storitev ne spada na področje uporabe teh določb.
Stroški
58 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški
omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat)
razsodilo:
1. Člen 2(1)(c) Direktive
Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da
štejejo za opravljanje storitev za plačilo v smislu te določbe
transakcije, kakršne so te v postopku v glavni stvari, opisane kot
menjava običajnih valut za enote virtualne valute „bitcoin“ in
obratno, ki se opravljajo proti plačilu zneska, ki ustreza razliki
med ceno, po kateri zadevni izvajalec transakcij kupi enote valute,
in ceno, po kateri jih proda strankam.
2. Člen 135(1)(e) Direktive
2006/112 je treba razlagati tako, da je opravljanje storitev,
kakršne so te v postopku v glavni stvari, opisane kot menjava
običajnih valut za enote virtualne valute „bitcoin“ in obratno, ki
se opravljajo proti plačilu zneska, ki ustreza razliki med ceno, po
kateri zadevni izvajalec transakcij kupi enote valute, in ceno, po
kateri jih proda strankam, transakcija, ki je v skladu s to določbo
oproščena plačila davka na dodano vrednost.
Člen 135(1)(d) in (f) Direktive
2006/112 je treba razlagati tako, da opravljanje teh storitev ne
spada na področje uporabe teh določb.