EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (tretji
senat) v združenih zadevah: C-249/12 in C-250/12
Datum: 07.11.2013
Združeni zadevi: C. Tulica in
C. I. Plavosin
Predmet spora:
1 Predloga
za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago Direktive
Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, str. 1, v
nadaljevanju: Direktiva o DDV), zlasti njunih členov 73 in
78.
2 Ta
predloga sta bila vložena v okviru spora med C. Tulico in
Agenţia Naţională de Administrare Fiscală – Direcţia Generală de
Soluţionare a Contestaţiilor (nacionalna agencija za davčno upravo
– generalna uprava za obravnavanje ugovorov) ter spora med
C. I. Plavoşinom in Direcţia Generală a Finanţelor
Publice Timiş – Serviciul Soluţionare Contestaţii (generalna uprava
za javne finance v Timişu – služba za obravnavanje ugovorov) v
zvezi z določitvijo dolgovanega davka na dodano vrednost (v
nadaljevanju: DDV), kadar se stranki ob določitvi cene dobavljenega
blaga nista nič dogovorili glede tega davka.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V
uvodni izjavi 7 Direktive o DDV je navedeno:
„Skupni sistem DDV bi moral, kljub temu da
stopnje in oprostitve niso popolnoma usklajene, voditi v
nevtralnost konkurence, kar pomeni, da bo imelo podobno blago na
ozemlju vsake države članice enako davčno obremenitev ne glede na
število proizvodnih in distribucijskih faz.“
4 Člen 1
te direktive določa:
„1. S to
direktivo se vzpostavlja skupni sistem [DDV].
2. Načelo
skupnega sistema DDV zajema uporabo splošnega davka na potrošnjo
blaga in storitev, ki je povsem sorazmeren s ceno blaga in
storitev, ne glede na število transakcij, ki so se v proizvodnem
ali distribucijskem procesu opravile pred fazo, v kateri se davek
obračuna.“
Pri vsaki transakciji se DDV, izračunan na ceno
blaga ali storitev po stopnji, ki je predpisana za to blago ali za
te storitve, obračuna po odbitku zneska DDV, ki je neposredno
vključen v razne stroškovne komponente.
Skupni sistem davka na dodano vrednost se
uporablja do vključno faze prodaje na drobno.“
5 Člen 73
navedene direktive določa:
„Pri dobavah blaga in opravljanju storitev,
razen tistih iz členov od 74 do 77, davčna osnova zajema vse, kar
predstavlja plačilo, ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj
ali izvajalec od pridobitelja, prejemnika ali tretje osebe za te
dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno
takšnih dobav.“
6 Člen 78
te direktive določa:
„Davčna osnova vključuje naslednje
elemente:
(a) davke,
dajatve, prelevmane in takse, razen DDV“.
(b) postranske
stroške, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in
zavarovanja, ki jih dobavitelj zaračuna pridobitelju ali
prejemniku.
Za namene točke (b) prvega odstavka lahko države
članice stroške, ki so predmet posebnega dogovora, štejejo za
postranske stroške.“
Romunsko pravo
7 Pod
naslovom VI, naslovljenim „Davek na dodano vrednost“, zakona
št. 571/2003 o davčnem zakoniku, v različici, ki se uporablja
za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: davčni zakonik), je
člen 125a, naslovljen „Pomen nekaterih izrazov“, ki
določa:
„1. Pod tem
naslovom naslednji izrazi pomenijo:
[…]
5. ‚davčna
osnova‘: protivrednost obdavčljive dobave blaga ali obdavčljivega
opravljanja storitev, obdavčljivega uvoza ali obdavčljive
pridobitve znotraj Skupnosti, ki se določi v skladu s poglavjem
VII;
[…]“
8 Člen 137
davčnega zakonika, naslovljen „Davčna osnova za dobavo proizvodov
in opravljanje storitev na nacionalnem ozemlju“, določa:
„1. Osnovo za
odmero [DDV] sestavlja:
(a) pri
dobavah blaga in opravljanju storitev vse, kar predstavlja plačilo,
ki ga je prejel ali ga mora prejeti dobavitelj ali izvajalec od
kupca, prejemnika storitev ali tretje osebe, vključno s
subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno teh
transakcij;
[…]
2. Davčna
osnova vključuje:
(a) davke in
dajatve, če z zakonom ni določeno drugače, razen [DDV];
(b) postranske
stroške, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in
zavarovanja, ki jih dobavitelj ali izvajalec zaračuna pridobitelju
ali prejemniku. Stroški, ki jih dobavitelj blaga ali izvajalec
storitev zaračuna pridobitelju, ki so predmet posebne pogodbe, in
ki so povezani z zadevno dobavo proizvodov ali zadevnim
opravljanjem storitev, se štejejo za postranske
stroške.“
9 Civilni
zakonik v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari,
določa:
„Člen 962
Predmet pogodbe je tisto, k čemur se stranki ali
le ena od strank zaveže.
[…]
Člen 969
Pogodbe, sklenjene v skladu z zakonom, so za
pogodbeni stranki zavezujoče kot zakoni. Pogodbe se lahko razvežejo
z vzajemnim soglasjem ali prenehajo iz razlogov, ki so določeni z
zakonom.
Člen 970
Pogodbe je treba izvajati v dobri veri.
Zavezujoče so ne le za to, kar je tu določeno, temveč za vse
zavezujoče posledice, glede na njihovo naravo, v skladu s
pravičnostjo, običajem in zakonom.“
Spora o glavni stvari in vprašanje za
predhodno odločanje
10 C. Tulica
in C. I. Plavoşin sta sklenila več pogodb o prodaji
nepremičnin, in sicer C. Tulica 134 pogodb v obdobju od
leta 2007 do leta 2008 in C. I. Plavoşin
15 pogodb v obdobju od leta 2007 do
leta 2009.
11 C. Tulica
in C. I. Plavoşin pri sklenitvi prodajnih pogodb nista
ničesar določila glede DDV.
12 Po tem, ko
so bile navedene transakcije izvršene in je bil opravljen nadzor,
je davčna uprava ugotovila, da ima dejavnost, ki jo opravljata
C. Tulica in C. I. Plavoşin, značilnosti gospodarske
dejavnosti.
13 C. Tulico
in C. I. Plavoşina je zato davčna uprava po uradni
dolžnosti opredelila kot davčna zavezanca za DDV in jima izdala
odločbi o odmeri davka, v katerih je zahtevala plačilo DDV, ki je
bil izračunan tako, da je bil njegov znesek dodan ceni, ki sta jo
določili pogodbeni stranki, in ki so mu bile dodane zamudne
obresti.
14 V postopku v
glavni stvari v zadevi C-249/12 je C. Tulica navedla, da
praksa davčne uprave, da DDV izračuna tako, da njegov znesek doda
ceni, ki sta jo določili pogodbeni stranki, krši več pravnih načel,
med katerimi je načelo pogodbene svobode. DDV naj bi bil del cene,
ne pa element, ki se tej doda. Nikakor naj ne bi bilo samoumevno,
da bi v okoliščinah, ki jih predpostavlja davčna uprava,
pridobitelj kupil nepremičnino. DDV, ki ga zahteva davčna uprava,
naj ne bi bilo več mogoče izterjati od kupca, saj ni predmet
pogodbe in ga od njega ni mogoče zahtevati niti na podlagi
pogodbene obveznosti niti na podlagi zakonske nepogodbene
obveznosti.
15 Davčna
uprava meni, pri čemer se sklicuje na člen 137 davčnega
zakonika, da je treba za določitev dolgovanega DDV za osnovo vzeti
ceno, ki sta jo določili pogodbeni stranki.
16 C. Tulica
je vložila tožbo pri Curtea de Apel Bucureşti (pritožbeno sodišče v
Bukarešti), ki jo je zavrnilo kot neutemeljeno.
17 C. Tulica
je zoper sodbo Curtea de Apel Bucureşti pri Înalta Curte de Casaţie
şi Justiţie (vrhovno kasacijsko sodišče) vložila kasacijsko
pritožbo.
18 C. Tulica
je v pritožbi med drugim ponovila argumentacijo v zvezi z napačno
določitvijo davčne osnove. V utemeljitev te argumentacije se je
sklicevala na točki 26 in 27 sodbe z dne
24. oktobra 1996 v zadevi Elida Gibbs (C-317/94, Recueil,
str. I-5339).
19 Med
postopkom pred Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie je bila v
Monitorul Oficial al României št. 278 z dne
20. aprila 2011 objavljena razlagalna odločba št. 2
centralne davčne komisije z dne 12. aprila 2011 (v nadaljevanju:
razlagalna odločba št. 2/2011). To odločbo je navedena
komisija sprejela pri opravljanju svoje naloge poenotenja uporabe
davčne zakonodaje. Navedena odločba potrjuje pristop davčne uprave
glede določitve davčne osnove za odmero DDV. Določa:
„[…] [DDV], ki se obračuna za obdavčljive dobave
konstrukcij in zemljišč, se določi na podlagi volje strank, ki je
razvidna iz pogodb ali drugih dokaznih sredstev, ki so predložena v
skladu s sklepom romunske vlade št. 92/2003 […]:
(a) z uporabo
stopnje DDV na plačilo za dobave […], kadar:
1. sta se
stranki dogovorili, da DDV ni vključen v plačilo za dobavo,
ali
2. se stranki
v zvezi z DDV nista ničesar dogovorili;
(b) z uporabo
metode izračuna davka iz bruto zneska […], kadar sta se stranki
dogovorili, da je DDV vključen v plačilo za dobavo.“
20 C. I. Plavoşin
je v postopku v glavni stvari v zadevi C-250/12 navedel, da je to,
da se DDV doda znesku, plačanem v protivrednost prodaji, v
nasprotju s ciljem pogodbe, ki sta jo sklenili stranki, in da
povzroča učinke, ki so v nasprotju s ciljem DDV. Po njegovem mnenju
ta davek ne bi smel iti v breme dobavitelju, saj je to davek na
potrošnjo, ki ga mora plačati končni potrošnik.
21 C. I. Plavoşin
trdi, da je, kadar prodajna pogodba ne vsebuje nobenih določb v
zvezi z DDV, treba davek obračunati od zneska razlike cene, ki sta
jo določili pogodbeni stranki, in celotne vrednosti davka, tako da
znesek, ki ga je plačal pridobitelj, vsebuje tako vrednost,
dolgovano dobavitelju, kot tudi DDV.
22 Davčna
uprava se sklicuje na razlagalno odločbo št. 2/2011, ki naj bi
potrjevala pristop te uprave v zvezi z izračunom upoštevnega
DDV.
23 C. I. Plavoşin
je vložil tožbo pri Curtea de Apel Timişoara (pritožbeno sodišče v
Timişoari), ki je to tožbo zavrnilo.
24 Zoper sodbo
Curtea de Apel Timişoara se je zato pritožil pri Înalta Curte de
Casaţie şi Justiţie.
25 To sodišče
dvomi o utemeljenosti razlagalne odločbe št. 2/2011 v zvezi s
pojmom „prejeto plačilo“ in obsegom členov 73 in 78 Direktive
o DDV v primerih, kadar stranki pri prodaji nista glede DDV
določili ničesar. Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie je zato
prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje v vsaki od
zadev, o katerih odloča, predložilo to vprašanje:
„Ali je treba v primeru, da je bil prodajalec
prekvalificiran v davčnega zavezanca za namene DDV, pri čemer
plačilo (ceno) dobave nepremičnine določita stranki, brez omembe
DDV, člena 73 in 78 Direktive [o DDV] razlagati tako, da
davčno osnovo sestavlja:
(a) znesek
plačila (cena) za dobavo blaga, ki ga določita stranki, zmanjšan za
stopnjo DDV, ali
(b) znesek
plačila (cena) za dobavo blaga, ki ga določita stranki?“
26 S sklepom
predsednika Sodišča z dne 22. junija 2012 sta bili zadevi
C-249/12 in C-250/12 združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo
sodbe.
Vprašanje za predhodno
odločanje
27 Predložitveno
sodišče v zvezi s členoma 73 in 78 Direktive o DDV v bistvu
sprašuje, ali je, kadar sta stranki določili ceno blaga, ne da bi
se kar koli dogovorili glede DDV, in je dobavitelj tega blaga
oseba, ki je zavezana za plačilo DDV na obdavčljivo transakcijo,
treba dogovorjeno ceno šteti za ceno, ki že vključuje DDV, ali pa
za ceno brez DDV, ki jo je treba povečati za ta davek.
28 Iz spisa, ki
ga ima Sodišče, je razvidno, da sta tožeči stranki v glavni stvari,
dobavitelja nepremičnin, zavezana za plačilo DDV na obdavčljive
transakcije, ki sta jih opravila. Iz tega spisa je razvidno tudi,
da se stranke pogodb iz postopka v glavni stvari niso ničesar
dogovorile glede DDV, ko so določile ceno nepremičnin, ki so
predmet prodajne pogodbe. Predložitveno sodišče pa ni predložilo
nobene informacije o tem, ali imajo ti dobavitelji na podlagi
nacionalnega prava možnost, da od kupcev poleg dogovorjene cene
izterjajo še DDV, ki ga zahteva davčna uprava.
29 C. Tulica,
C. I. Plavoşin in Evropska komisija v bistvu menijo, da
je DDV po naravi davek na potrošnjo, ki ga mora plačati končni
potrošnik in ki zato ne more bremeniti dobavitelja. DDV naj bi tako
moral biti sestavni del cene, ne pa element, ki se ceni
doda.
30 Romunska
vlada v bistvu meni, da je za določitev plačila, ki ga je prejel
dobavitelj in ki ima subjektivno vrednost, treba upoštevati voljo
strank in ugotoviti, da je to plačilo znesek, ki ga je dobavitelj
nameraval prejeti in ki ga je bil pridobitelj pripravljen plačati.
Ta znesek naj bi v obravnavani zadevi bil cena, določena v pogodbi,
brez odštetja DDV.
31 Romunska
vlada dodaja, da če bi bilo treba šteti, da plačilo pomeni ceno
dobavljenega blaga, zmanjšano za znesek DDV, bi bil dobavitelj v
boljšem položaju kot njegovi konkurenti, kar naj bi bilo v
nasprotju z načelom nevtralnosti DDV in bi spodbujalo
nepravilnosti, kot so te, do katerih je prišlo v zvezi z
dobaviteljema iz postopka v glavni stvari.
32 Glede tega
je treba ponoviti, da je iz členov 1(2) in 73 Direktive o DDV
razvidno, da načelo skupnega sistema DDV pomeni uporabo splošnega
davka na potrošnjo blaga in storitev, ki je povsem sorazmeren z
njihovo ceno, in da davčna osnova zajema vse, kar predstavlja
plačilo, ki ga je prejel ali ga bo za te dobave prejel dobavitelj
blaga ali izvajalec storitev od pridobitelja, prejemnika ali tretje
osebe. V členu 78 te direktive so našteti nekateri elementi,
ki jih zajema davčna osnova. V skladu s členom 78(a) navedene
direktive ta osnova ne vključuje DDV.
33 V skladu s
splošnim pravilom iz člena 73 Direktive o DDV je davčna osnova
za dobavo blaga ali opravo storitve, ki je bila opravljena za
plačilo, plačilo, ki ga je davčni zavezanec za to dejansko prejel.
To plačilo pomeni torej subjektivno vrednost, to je dejansko
prejeto vrednost, in ne vrednosti, ocenjene po objektivnih merilih
(glej zlasti sodbi z dne 5. februarja 1981 v zadevi
Coöperatieve Aardappelenbewaarplaats, 154/80, Recueil,
str. 445, točka 13, in z dne 26. aprila 2012 v
združenih zadevah Balkan and Sea Properties in Provadinvest,
C-621/10 in C-129/11, še neobjavljena v ZOdl.,
točka 43).
34 To pravilo
je treba uporabiti v skladu s temeljnim načelom navedene direktive,
ki je, da je namen sistema DDV obremeniti zgolj končnega potrošnika
(glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Elida Gibbs, točka 19, in
sklep z dne 9. decembra 2011 v zadevi Connoisseur
Belgium, C-69/11, točka 21).
35 Kadar pa je
bila prodajna pogodba sklenjena, ne da bi bilo kar koli določeno
glede DDV – pod predpostavko, da dobavitelj na podlagi nacionalnega
prava od pridobitelja ne more izterjati DDV, ki ga naknadno zahteva
davčna uprava – bi upoštevanje celotne cene brez odštetja DDV za
osnovo, na katero se zaračuna DDV, povzročilo, da bi DDV obremenil
tega dobavitelja in bi bilo zato v nasprotju z načelom, da je DDV
davek na potrošnjo, ki ga mora plačati končni potrošnik.
36 Tako
upoštevanje bi bilo poleg tega v nasprotju s pravilom, da davčna
uprava iz naslova DDV ne more pobrati zneska, ki je večji od
tistega, ki ga je prejel davčni zavezanec (glej zlasti zgoraj
navedeno sodbo Elida Gibbs, točka 24; sodbo z dne
3. julija 1997 v zadevi Goldsmiths, C-330/95, Recueil,
str. I-3801, točka 15, in zgoraj navedeno sodbo Balkan
and Sea Properties in Provadinvest, točka 44).
37 Drugače bi
bilo, če bi dobavitelj imel na podlagi nacionalnega prava možnost,
da ceni, določeni s pogodbo, doda znesek davka, ki se zaračuna za
transakcijo, in ga izterja od pridobitelja blaga.
38 Poleg tega
je treba poudariti, da je ena od bistvenih značilnosti DDV to, da
je ta davek popolnoma sorazmeren s ceno zadevnega blaga in
storitev. To pomeni, da vsi dobavitelji za plačilo DDV prispevajo
enak delež celotnega zneska, ki so ga prejeli za prodano
blago.
39 V
obravnavani zadevi mora nacionalno sodišče preveriti, ali je v
romunskem pravu dobaviteljem dana možnost, da od pridobiteljev
izterjajo DDV, ki ga je davčna uprava naknadno
zahtevala.
40 Če bi se pri
tej preveritvi izkazalo, da taka izterjava ni mogoča, bi bilo treba
skleniti, da Direktiva o DDV nasprotuje pravilu, kot je to iz
razlagalne odločbe št. 2/2011.
41 V zvezi s
trditvami romunske vlade, da je učinek pravila, kot je to v
postopku v glavni stvari, da odvrača od nepravilnosti, je treba
navesti, da je vsaka država članica pristojna sprejeti vse potrebne
zakonske in upravne ukrepe, primerne za zagotovitev, da je DDV v
celoti pobran, in za boj proti zatajitvam, ter ima obveznost, da
take ukrepe sprejme (glej v tem smislu sodbo z dne
26. februarja 2013 v zadevi Åkerberg Fransson, C-617/10,
še neobjavljena v ZOdl., točka 25 in navedena sodna
praksa)
42 Vendar ti
ukrepi ne smejo preseči tega, kar je nujno potrebno za dosego tega
cilja (sodba z dne 12. julija 2012 v zadevi EMS-Bulgaria
Transport, C-284/11, še neobjavljena v ZOdl., točka 67 in
navedena sodna praksa). Ravno do tega pa bi prišlo v zvezi s
pravilom iz postopka v glavni stvari, če bi se izkazalo, da to vodi
v položaj, v katerem DDV bremeni dobavitelja in se torej ne pobira
skladno s temeljnim načelom sistema DDV, kot je navedeno v
točki 34 te sodbe.
43 Glede na
zgornje navedbe je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti, da je
treba Direktivo o DDV, zlasti njena člena 73 in 78, razlagati
tako, da je, kadar sta stranki določili ceno blaga, ne da bi se kar
koli dogovorili glede DDV, in je dobavitelj tega blaga oseba, ki je
zavezana za plačilo DDV na obdavčljivo transakcijo, treba šteti, da
dogovorjena cena že vključuje DDV, če dobavitelj nima možnosti od
pridobitelja izterjati DDV, ki ga zahteva davčna uprava.
Stroški
44 Ker je ta
postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški
omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat)
razsodilo:
Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano
vrednost, zlasti njena člena 73 in 78, je treba razlagati
tako, da je, kadar sta stranki določili ceno blaga, ne da bi se kar
koli dogovorili glede davka na dodano vrednost, in je dobavitelj
tega blaga oseba, ki je zavezana za plačilo davka na dodano
vrednost na obdavčljivo transakcijo, treba šteti, da dogovorjena
cena že vključuje davek na dodano vrednost, če dobavitelj nima
možnosti od pridobitelja izterjati davka na dodano vrednost, ki ga
zahteva davčna uprava.