EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (prvi
senat) v zadevi: C-128/14
Datum: 28.04.2016
V zadevi: Het Oudeland
Beheer
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago
členov 5(3)(b) in (7)(a) ter 11(A)(1)(b) Šeste direktive
Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav
članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano
vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) (UL, posebna izdaja
v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23), kakor
je bila spremenjena z Direktivo Sveta 95/7/ES z dne 10. aprila
1995 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9,
zvezek 1, str. 274) (v nadaljevanju: Šesta
direktiva).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med Staatssecretaris van
Financiën (državni sekretar za finance, Nizozemska) in družbo Het
Oudeland Beheer BV (v nadaljevanju: Oudeland) glede določitve
davčne osnove za dobavo v smislu člena 5(7)(a) Šeste
direktive, ki jo je opravila ta družba.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Čeprav
je bila Šesta direktiva s 1. januarjem 2007 razveljavljena in
nadomeščena z Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost
(UL L 347, str. 1), se glede na čas dejanskega
stanja za spor o glavni stvari še uporablja Šesta
direktiva.
4 Člen 2
Šeste direktive je določal:
„Predmet davka na dodano vrednost je
naslednje:
1. dobava
blaga ali storitev, ki jo davčni zavezanec, ki deluje kot tak,
opravi na ozemlju države za plačilo […]“
5 Člen 5
te direktive, naslovljen „Dobava blaga“, je določal:
„1. ,Dobava
blaga‘ pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v
stvareh kot lastnik.
[…]
3. Države
članice lahko za premoženje v stvareh štejejo naslednje:
[…]
(b) stvarne
pravice, ki dajejo imetniku pravico uporabnika
nepremičnine;
[…]
5. Države
članice lahko izročitev določenih gradbenih del štejejo za dobave v
smislu odstavka 1.
[…]
7. Za dobavo,
opravljeno za plačilo, lahko države članice štejejo:
(a) uporabo
blaga s strani davčnega zavezanca za namene njegove dejavnosti, ki
ga proizvede, konstruira, izkoplje, predela, nabavi ali uvozi v
okviru takšne dejavnosti, kjer davek na dodano vrednost od takšnega
blaga, če bi bilo pridobljeno od drugega davčnega zavezanca, ne bi
bil v celoti odbiten;
[…]“
6 Člen 11
Šeste direktive je določal:
„A. Na
ozemlju države
1. Davčna
osnova:
(a) pri
dobavah blaga in storitev, razen tistih iz (b), (c) in (d)
tega odstavka, je vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je prejel ali
ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali
tretje osebe za te dobave, vključno s subvencijami, ki so
neposredno povezane s ceno takšnih dobav;
(b) pri
dobavah iz člena 5(6) in (7) je nabavna cena blaga ali
podobnega blaga ali ob odsotnosti nabavne cene lastna cena blaga,
določena v trenutku dobave;
[…]“
7 Člen 13
te direktive, naslovljen „Oprostitve na ozemlju države“, je
določal:
„B. Druge
oprostitve
Brez poseganja v druge določbe Skupnosti države
članice pod pogoji, ki jih določijo zaradi zagotavljanja pravilne
in enostavne uporabe oprostitev in preprečevanja vsakršnih možnih
utaj, izogibanj ali zlorab, oprostijo:
[…]
(g) dobave
objektov ali delov objektov ter zemljišč, na katerih stojijo, razen
tistih iz člena 4(3)(a);
[…]
C. Izbire
Države članice lahko dovolijo davkoplačevalcem
pravico do izbire za obdavčitev v primerih:
(a) dajanja v
najem in lizing nepremičnin;
[…]
Države članice lahko omejijo obseg te pravice do
izbire in podrobneje določijo pogoje za njeno uporabo.“
8 Člen 17
navedene direktive, naslovljen „Nastanek in obseg pravice do
odbitka“, je določal:
„1. Pravica
do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun
odbitnega davka.
2. Dokler se
blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčljivih
transakcij, je davčni zavezanec upravičen odbiti davek, ki ga je
dolžan plačati:
(a) davek na
dodano vrednost, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za blago
ali storitve, ki mu jih je dobavil ali mu jih bo dobavil drug
davčni zavezanec;
[…]
(c) davek na
dodano vrednost, ki ga je dolžan v skladu s členoma 5(7)(a)
in 6(3).
[…]
5. Za blago
in storitve, ki jih bo davčni zavezanec uporabil bodisi za
transakcije iz odstavkov 2 in 3, pri katerih je davek na
dodano vrednost odbiten, bodisi za transakcije, pri katerih davek
na dodano vrednost ni odbiten, je odbiten samo takšen delež davka
na dodano vrednost, ki se pripiše prvim transakcijam.
[…]“
Nizozemsko pravo
9 Člen 3
Wet op de Omzetbelasting 1968 (zakon o prometnem davku iz
leta 1968) v različici, ki se uporablja za postopek v glavni
stvari (v nadaljevanju: Wet OB), je določal:
„1. Za dobavo
blaga se šteje:
[…]
(c) dobava
nepremičnin, ki jo opravi, kdor je nepremičnine ustvaril, razen
nepozidanih zemljišč, ki niso zazidljiva zemljišča […]
[…]
(h) razpolaganje
z blagom, proizvedenim v okviru lastne dejavnosti, za namene
dejavnosti, če davek od tega blaga, če bi bilo pridobljeno od
drugega gospodarskega subjekta, ne bi bil odbiten oziroma ne bi bil
v celoti odbiten; blago, proizvedeno po naročilu in iz
naročnikovega materiala, vključno z zemljišči, se šteje za blago,
proizvedeno v okviru lastne dejavnosti; ta oddelek se ne uporablja
za nepozidana zemljišča, ki niso zazidljiva zemljišča
[…]
[…]
2. Za dobavo
blaga se šteje tudi ustanovitev, prenos, sprememba, opustitev ali
preklic pravic na nepremičninah razen hipotek in zemljiških rent,
razen če plačilo skupaj s prometnim davkom znaša manj kot ekonomska
vrednost teh pravic. Ekonomska vrednost je vsaj lastna cena –
skupaj s prometnim davkom – nepremičnine, na katero se nanaša
pravica, kakršna bi bila, če bi to v trenutku transakcije
ustanovila neodvisna tretja oseba.“
10 Člen 8(3)
in (5) Wet OB je določal:
„3. Glede
dobave, na kakršno se nanašata člen 3(1)(g) in (h) in
člen 3a(1), se za plačilo določi znesek, ki ne vključuje
prometnega davka in ki bi ga bilo treba plačati za to blago, če bi
bilo ob dobavi pridobljeno ali proizvedeno v stanju, v kakršnem je
zdaj.
[…]
5. S splošno
uredbo se lahko določi, v kolikšnem delu:
[…]
(b) stroški,
povezani z lastnino, ki jo bremeni zemljiška renta, z dedno zakupno
pravico, stavbno pravico, služnostjo, stanovanji, s pravicami
članstva v nepremičninski družbi (lidmaatschapsrechten) in z
drugimi podobnimi pravicami, spadajo v plačilo;
[…]“
11 Člen 5
Uitvoeringsbesluit omzetbelasting 1968 (izvedbena uredba za zakon
iz leta 1968 o prometnem davku, v nadaljevanju: izvedbena
uredba) določa:
„1. Pri
ustanovitvi, prenosu, odpovedi ali preklicu dedne zakupne pravice,
stavbne pravice ali služnosti vrednost zakupnine, pristojbine ali
najemnine spada v plačilo, pri čemer to ne sme biti višje od
ekonomske vrednosti blaga, na katero se nanaša pravica. Ekonomska
vrednost zajema vsaj lastno ceno – skupaj s prometnim
davkom – nepremičnine, na katero se nanaša pravica, kakršna bi
bila, če bi to v trenutku transakcije ustanovila neodvisna tretja
oseba.
[…]
5. Vrednost
zakupnine, pristojbine, najemnine ali odškodnine se določi v skladu
s prilogo A k tej uredbi.
[…]“
12 Priloga A
k izvedbeni uredbi določa:
„[…]
(b) vrednost
zakupnine, pristojbine, najemnine ali odškodnine, ki zapade po
določenem času, se določi v letnem znesku, pomnoženem s številom
let, v katerih je treba izvesti plačila […]“
Spor o glavni stvari in vprašanji za
predhodno odločanje
13 Družba
Oudeland je 8. marca 2004 kot zakupnica sklenila dedni zakup
na zemljišču in poslovni stavbi v gradnji na tem zemljišču (v
nadaljevanju: zadevna poslovna stavba), za katerega mora vsako leto
vnaprej plačati dajatev (v nadaljevanju: letna zakupnina). Trajanje
tega zakupa je bilo določeno na 20 let, znesek letne
zakupnine pa je znašal 330.000 EUR.
14 V skladu s
členom 3(2) Wet OB, ki temelji na členu 5(3)(b) Šeste
direktive, se je ustanovitev dedne zakupne pravice za namene
pobiranja davka na dodano vrednost (DDV) štela za dobavo
nepremičnine in je bila zato obdavčena s tem davkom. V skladu s
členom 8(5)(b) tega zakona v povezavi s členom 5(5)
izvedbene uredbe davčna osnova za dobavo, kakršna je ta v postopku
v glavni stvari, zajema vrednost dedne zakupne pravice, izračunano
v skladu s prilogo A, točka (b), k izvedbeni uredbi,
torej kapitalizirano vrednost vseh zakupnin. V obravnavanem primeru
je bila ta vrednost določena na 3.844.500 EUR.
15 Zato je bila
ustanovitev dedne zakupne pravice v postopku v glavni stvari
obdavčena z DDV. Družba Oudeland je ta davek v znesku
730.455 EUR plačala podjetniku, s katerim je sklenila zadevni
dedni zakup, in ga odbila v obračunu DDV za marec 2004.
16 Družba
Oudeland je po ustanovitvi dedne zakupne pravice naročila
dokončanje gradnje zadevne poslovne stavbe in jo prevzela kot
stavbo, pripravljeno za uporabo. Stroški dokončanja gradnje te
stavbe so znašali 1.571.749 EUR. Od tega zneska je družba
Oudeland plačala 298.632 EUR kot DDV in ta znesek takoj
odbila. Med dokončanjem gradnje navedene stavbe je zapadla prva
letna zakupnina, ki jo je družba Oudeland plačala.
17 Družba
Oudeland je dala zadevno poslovno stavbo v najem s 1. junijem
2004. V skladu z upoštevno nacionalno zakonodajo, ki temelji na
členu 13(C)(a) Šeste direktive, se je družba Oudeland za del
te stavbe v soglasju z njenimi najemniki odrekla oprostitvi DDV,
določeni za dajanje nepremičnin v najem. Dajanje drugega dela
stavbe v najem je bilo oproščeno DDV.
18 Družba
Oudeland je menila, da bi bilo treba dajanje zadevne poslovne
stavbe v najem obravnavati kot dobavo blaga, proizvedenega v okviru
dejavnosti, za namene dejavnosti v smislu člena 3(1)(h) Wet OB
in člena 5(7)(a) Šeste direktive. Plačala je DDV za tisti del
te stavbe, ki je bil upravičen do oprostitve tega davka in za
katerega torej ni mogla nastati pravica do odbitka. Družba Oudeland
je v svojem obračunu davčno osnovo za dobavo v postopku v glavni
stvari določila v višini vseh stroškov dokončanja gradnje brez DDV,
povečanih za znesek letne zakupnine, ki je ob tej dobavi že
zapadla.
19 Davčna
uprava je menila, da bi morali davčno osnovo, ki jo je treba
uporabiti za dajanje zadevne poslovne stavbe v najem, sestavljati
stroški, povezani z dokončanjem gradnje, povečani za kapitalizirano
vrednost vseh zakupnin. Družbi Oudeland je bila vročena odločba o
odmeri za obdobje od 1. do 30. junija 2004 za znesek, enak
razliki med davčno osnovo, ki jo je izračunala družba Oudeland, in
tisto, ki jo je določila ta uprava. Ne glede na pritožbo, ki jo je
vložila družba Oudeland, je ta odmera ostala v veljavi.
20 Ker je
tožbo, ki jo je družba Oudeland vložila zoper odločbo o zavrnitvi
njene pritožbe, Rechtbank te‘s-Gravenhage (sodišče v Haagu,
Nizozemska) razglasilo za neutemeljeno, je družba Oudeland zoper to
sodbo vložila pritožbo pri Gerechtshof te‘s-Gravenhage (pritožbeno
sodišče v Haagu, Nizozemska).
21 To
pritožbeno sodišče je razsodilo, da na podlagi člena 8(3) Wet
OB davčna osnova za dobave v smislu člena 3(1)(h) tega zakona
vključuje lastno ceno zemljišča, ki ga je družba Oudeland imela na
podlagi sklenjenega dednega zakupa, in da se je treba v zvezi s tem
opreti na vrednost, ki jo je to zemljišče imelo za družbo Oudeland
ob dobavi iz člena 3(1)(h) Wet OB. Poleg tega po mnenju tega
sodišča te vrednosti ni mogoče enačiti z vrednostjo, ki bi jo
navedeno zemljišče takrat imelo za lastnika, ampak jo je treba
omejiti na znesek letne zakupnine, ki je bila plačana pred
dokončanjem zadevne poslovne stavbe.
22 Gerechtshof
te‘s-Gravenhage (pritožbeno sodišče v Haagu) je zato razveljavilo
sodbo Rechtbank te‘s-Gravenhage (sodišče v Haagu) ter odločbo
davčne uprave o zavrnitvi pritožbe družbe Oudeland in odločbo o
odmeri, vročeno tej družbi, odpravilo.
23 Državni
sekretar za finance je pri Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno
sodišče Nizozemske, Nizozemska) vložil kasacijsko pritožbo zoper
sodbo, izdano v pritožbenem postopku.
24 Spor med
strankama v postopku v glavni stvari se nanaša na to, kako je treba
določiti davčno osnovo za dobavo v smislu člena 5(7)(a) Šeste
direktive. Medtem ko družba Oudeland meni, da v to davčno osnovo
spadajo le zneski, zapadli do datuma dobave, torej zneski do tega
datuma zapadlih letnih zakupnin in stroški dokončanja gradnje
zadevne poslovne stavbe, se državni sekretar za finance pri
ugotavljanju vrednosti dedne zakupne pravice opira na
kapitalizirano vrednost vseh zakupnin.
25 Predložitveno
sodišče se sprašuje, ali je treba v skladu s sodbo z dne
8. novembra 2012, Gemeente Vlaardingen (C-299/11,
EU:C:2012:698), iz davčne osnove izključiti elemente lastne cene,
za katere je bil plačan DDV, in sicer vrednost dedne zakupne
pravice in stroške dokončanja gradnje zadevne poslovne stavbe, in
ali velja enako, če je davčni zavezanec takoj in v celoti na
podlagi določb nacionalnega prava odbil tako plačani
DDV.
26 Če je treba
v prejšnji točki te sodbe navedene elemente lastne cene vključiti v
davčno osnovo iz člena 8(3) Wet OB v povezavi s
členom 11(A)(1)(b) Šeste direktive, se predložitveno sodišče
sprašuje, kako je treba določiti to osnovo v zvezi z dedno zakupno
pravico, zlasti kako se vrednost zakupnin, ki jih je treba plačati
zaporedoma na podlagi te pravice, vključuje v davčno osnovo za
dobavo v smislu člena 5(7)(a) Šeste direktive.
27 V teh
okoliščinah je Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče
Nizozemske) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje
predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je
treba člen 11(A)(1)(b) Šeste direktive razlagati tako, da pri
dobavi v smislu člena 5(7)(a) Šeste direktive lastna cena
zemljišč ali drugih snovi in materialov, za katere je davčni
zavezanec pri pridobitvi plačal DDV – v obravnavanem primeru z
ustanovitvijo stvarne pravice do uporabe nepremičnine – ne
spada v davčno osnovo? Ali je to drugače, če je davčni zavezanec
pri pridobitvi ta davek na dodano vrednost odbil na podlagi
nacionalnih predpisov, ne glede na to, ali so ti glede tega v
skladu s Šesto direktivo?
2. Ali je
treba v primeru, kakršen je ta v obravnavani zadevi, v katerem je
bilo zemljišče s stavbo, ki je bila v gradnji, pridobljeno z
ustanovitvijo stvarne pravice v smislu člena 5(3)(b) Šeste
direktive, člen 11(A)(1)(b) te direktive razlagati tako, da
vrednost zakupnine, torej vrednost zneskov, ki jih je treba plačati
vsako leto v času trajanja stvarne pravice ali pa za preostalo
obdobje njenega trajanja, spada v osnovo za odmero davka na dobavo
v smislu člena 5(7)(a) Šeste direktive?“
Vprašanji za predhodno
odločanje
Prvo vprašanje
28 Predložitveno
sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba
člen 11(A)(1)(b) Šeste direktive razlagati tako, da je mogoče
vrednost stvarne pravice, ki svojemu imetniku omogoča uporabo
nepremičnine, in stroške dokončanja gradnje poslovne stavbe,
zgrajene na zadevnem zemljišču, vključiti v davčno osnovo za dobavo
v smislu člena 5(7)(a) Šeste direktive, če je davčni zavezanec
že plačal DDV za to vrednost in te stroške, vendar je ta davek tudi
takoj in v celoti odbil.
29 V skladu s
členom 5(7)(a) Šeste direktive lahko države članice za dobavo,
opravljeno za plačilo, štejejo uporabo blaga – s strani
davčnega zavezanca za namene njegove dejavnosti – ki ga ta
proizvede, konstruira, izkoplje, predela, kupi ali uvozi v okviru
svoje dejavnosti, kadar DDV za pridobitev takega blaga, če bi bilo
pridobljeno od drugega davčnega zavezanca, ne bi bil v celoti
odbiten.
30 Ta možnost
državam članicam dovoljuje, da sprejmejo nacionalno zakonodajo, s
katero zagotavljajo, da podjetja, ki zaradi opravljanja dejavnosti,
ki je oproščena DDV, ne morejo odbiti DDV, ki so ga plačala pri
nakupu poslovnih sredstev, niso v slabšem položaju v primerjavi s
konkurenti, ki enako dejavnost opravljajo s sredstvi, ki so jih
pridobili brez plačila DDV tako, da so jih proizvedli sami, ali
splošneje, tako, da so jih pridobili v okviru svoje dejavnosti
(sodba z dne 8. novembra 2012, Gemeente Vlaardingen, C-299/11,
EU:C:2012:698, točka 26).
31 Najprej je
treba opozoriti, kot je poudaril generalni pravobranilec v
točki 42 sklepnih predlogov, da za uporabo člena 5(7)(a)
Šeste direktive veljajo trije kumulativni pogoji.
32 Prvič,
zadevno blago mora biti „blag[o], ki [se] proizvede, konstruira,
izkoplje, predela[…] v okviru […] dejavnosti [davčnega zavezanca]“.
Sodišče je razsodilo, da zato, da bi se možnost obravnave kot
dobava, opravljena za plačilo, lahko uporabila tako, da bi bila
dejansko odpravljena vsaka neenakost na področju DDV med davčnimi
zavezanci, ki so sredstva pridobili od drugega davčnega zavezanca,
in tistimi, ki so jih pridobili v okviru svoje dejavnosti,
člen 5(7)(a) Šeste direktive ne zajema le blaga, ki ga v
celoti proizvede, konstruira, izkoplje ali predela zadevno
podjetje, ampak tudi tisto, ki ga proizvede, konstruira, izkoplje
ali predela tretja oseba iz materiala, ki mu ga zagotovi navedeno
podjetje, pri čemer mora biti mogoče to obravnavo razširiti na vse
blago, ki ga dokonča ali izboljša tretja oseba (glej v tem smislu
sodbi z dne 8. novembra 2012, Gemeente Vlaardingen, C-299/11,
EU:C:2012:698, točki 27 in 28, ter z dne
10. septembra 2014, Gemeente‘s-Hertogenbosch, C-92/13,
EU:C:2014:2188, točka 28).
33 Drugič,
davčni zavezanec je moral to blago uporabiti za namene svoje
dejavnosti.
34 Tretjič, če
bi bilo navedeno blago pridobljeno od drugega davčnega zavezanca,
DDV za prvega davčnega zavezanca ne more biti v celoti
odbiten.
35 Ob tem
pojasnilu je treba poudariti, da je družba Oudeland v obravnavanem
primeru – potem ko je, prvič, s sklenitvijo dednega zakupa
pridobila pravico na zadevnem zemljišču in poslovni stavbi v
gradnji na njem, plačala DDV za to pridobitev in ta davek odbila v
svojem obračunu DDV za marec 2004 ter, drugič, zagotovila
dokončanje gradnje te stavbe, plačala DDV za njeno dokončanje in
navedeni davek odbila – navedeno poslovno stavbo dala v najem in se
le delno odpovedala oprostitvi DDV, določeni za dajanje nepremičnin
v najem.
36 Ker se je
to, da je družba Oudeland dala v najem tako dokončano nepremičnino,
štelo za uporabo blaga, pridobljenega v okviru dejavnosti, za
opravljanje te dejavnosti in ker se je ta nepremičnina delno
uporabljala za druge namene kot za obdavčljive transakcije, se je
to dajanje v najem tako štelo za dobavo v smislu člena 5(7)(a)
Šeste direktive in je bilo obdavčeno z DDV.
37 V skladu s
členom 11(A)(1)(b) Šeste direktive davčno osnovo pri
transakcijah, na katere se nanaša med drugim člen 5(7)(a)
navedene direktive, sestavlja „nabavna cena blaga ali podobnega
blaga ali ob odsotnosti nabavne cene, lastna cena blaga, določena v
trenutku dobave“.
38 Glede tega
je Sodišče pojasnilo, da je iz navedenega člena 11(A)(1)(b)
nedvoumno razvidno, da je le ob neobstoju nabavne cene blaga ali
podobnega blaga davčna osnova „lastna cena blaga“ (sodba z dne
23. aprila 2015, Property Development Company, C-16/14,
EU:C:2015:265, točka 37).
39 Glede tega
predložitveno sodišče navaja, da v obravnavanem primeru ni sporno,
da ni podana nabavna cena blaga, podobnega zadevni poslovni stavbi.
Zato se je treba opreti na lastno ceno.
40 Predložitveno
sodišče pa se sprašuje, ali je treba iz davčne osnove izključiti
elemente lastne cene, ki so bili oproščeni DDV, in sicer vrednost
dednega zakupa in stroške dokončanja gradnje zadevne poslovne
stavbe, tudi če je davčni zavezanec na podlagi določb nacionalnega
prava takoj in v celoti odbil DDV, ki je bil tako plačan za
ustanovitev dedne zakupne pravice in dokončanje gradnje te
stavbe.
41 Glede tega
je Sodišče pojasnilo, da možnosti obravnave kot dobava, opravljena
za plačilo, ni mogoče uporabiti za to, da se pobere DDV od
vrednosti blaga, od katere je ta davčni zavezanec v okviru prejšnje
obdavčitve že plačal DDV (glej v tem smislu sodbo z dne
8. novembra 2012, Gemeente Vlaardingen, C-299/11,
EU:C:2012:698, točka 32).
42 Taka ponovna
obdavčitev namreč ne bi bila v skladu niti z bistveno značilnostjo
DDV, da se ta davek obračuna od dodane vrednosti zadevnega blaga
ali storitev, saj se dolgovani davek od transakcije izračuna po
odbitku davka, ki je bil plačan od predhodne transakcije (glej
zlasti sodbe z dne 16. decembra 1992, Beaulande, C-208/91,
EU:C:1992:524, točka 14; z dne 17. septembra 1997, UCAL,
C-347/95, EU:C:1997:411, točka 34, in z dne 29. aprila
2004, GIL Insurance in drugi, C-308/01, EU:C:2004:252,
točka 33), niti z namenom navedene možnosti obravnave, ki je
sicer res omogočiti državam članicam, da uporabo blaga za
dejavnost, oproščeno DDV, obdavčijo z DDV, vendar navedenim državam
nikakor ne dovoljuje, da isti del vrednosti tega blaga večkrat
obdavčijo z DDV (sodba z dne 8. novembra 2012, Gemeente
Vlaardingen, C-299/11, EU:C:2012:698, točka 32).
43 Kot je v
bistvu poudaril generalni pravobranilec v točki 49 sklepnih
predlogov, če je bil DDV, plačan za elemente lastne cene, nato
odbit, obdavčitev na podlagi obravnave kot dobava, opravljena za
plačilo, ne povzroči ponovne obdavčitve iste vrednosti. Le kadar
DDV, ki se nanaša na te elemente, ostane v breme davčnega
zavezanca, ker jih ta ni odbil, se ti elementi ne smejo upoštevati
v davčni osnovi v skladu s členom 5(7)(a) Šeste
direktive.
44 Glede tega
je Sodišče razsodilo, da davčne osnove iz člena 11(A)(1)(b)
Šeste direktive nikakor ni mogoče razumeti kot vrednost, od katere
je davčni zavezanec že plačal DDV, ne da bi ga nato imel možnost
odbiti (glej sodbo z dne 23. aprila 2015, Property Development
Company, C-16/14, EU:C:2015:265, točka 42 in navedena sodna
praksa).
45 Iz tega je
razvidno, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 50
sklepnih predlogov, da se vrednosti, od katerih je davčni zavezanec
že plačal DDV, vendar ga je odbil, lahko vključijo v davčno osnovo
iz člena 11(A)(1)(b) Šeste direktive.
46 Zato je
treba glede na vse zgoraj navedeno na prvo vprašanje odgovoriti, da
je treba člen 11(A)(1)(b) Šeste direktive razlagati tako, da
je mogoče vrednost stvarne pravice, ki svojemu imetniku omogoča
uporabo nepremičnine, in stroške dokončanja gradnje poslovne
stavbe, zgrajene na zadevnem zemljišču, vključiti v davčno osnovo
za dobavo v smislu člena 5(7)(a) Šeste direktive, če je davčni
zavezanec že plačal DDV za to vrednost in te stroške, vendar ga je
tudi takoj in v celoti odbil.
Drugo vprašanje
47 Predložitveno
sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba v
položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je
bilo zemljišče s stavbo v gradnji na njem pridobljeno z
ustanovitvijo stvarne pravice, ki imetniku daje pravico do uporabe
teh nepremičnin, člen 11(A)(1)(b) Šeste direktive razlagati
tako, da vrednost te stvarne pravice, ki mora biti vključena v
davčno osnovo za dobavo v smislu člena 5(7)(a) te direktive,
ustreza vrednosti zneskov, ki jih je treba plačati vsako leto v
času celotnega trajanja dednega zakupa, iz katerega izhaja ta
stvarna pravica, ali vrednosti zneskov, ki jih je treba še plačati
za preostalo obdobje trajanja tega zakupa.
48 Prvič,
opozoriti je treba, kot je pojasnjeno v točkah 38 in 39
te sodbe, da je le ob neobstoju nabavne cene blaga ali podobnega
blaga davčna osnova „lastna cena“ in da v obravnavanem primeru ni
podana nabavna cena blaga, podobnega zadevni poslovni
stavbi.
49 Zato je v
postopku v glavni stvari davčna osnova za dobavo v smislu
člena 5(7)(a) Šeste direktive lastna cena.
50 Drugič, iz
besedila člena 11(A)(1)(b) Šeste direktive izhaja, da morata
biti lastna in nabavna cena blaga ali podobnega blaga določeni v
trenutku dobave v smislu člena 5(7)(a) te
direktive.
51 Tretjič,
opozoriti je treba, da se je v skladu z nacionalno določbo, s
katero se uresničuje možnost iz člena 5(3)(b) Šeste direktive,
ustanovitev dedne zakupne pravice v obravnavanem primeru štela za
dobavo blaga. Kar zadeva ustanovitev dedne zakupne pravice za
obdobje 20 let, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, se v
skladu z določbami nacionalnega prava, ki se uporabi, plačilo za to
dajatev določi na podlagi fiksnega letnega zneska, pomnoženega s
številom let, v katerih je treba izvesti plačila, tako dobljeni
znesek pa se nato popravi ali kapitalizira ob ustanovitvi te
pravice v skladu s predpisi nacionalne ureditve. V obravnavanem
primeru je bil zaradi ustanovitve dedne zakupne pravice enkrat
plačan DDV za skupni znesek tako določenega plačila.
52 Pojasniti je
treba, da način določitve tega plačila ni predmet vprašanj, ki ju
je postavilo predložitveno sodišče, saj se vrednost navedenega
plačila ne izpodbija v okviru postopka v glavni stvari.
53 Ker je iz
odgovora na prvo vprašanje razvidno, da plačilo DDV za vrednost
dedne zakupne pravice ni ovira za upoštevanje te vrednosti v davčni
osnovi za dobavo v smislu člena 5(7)(a) Šeste direktive, če je
bil ta davek takoj in v celoti odbit, in ker se ne izpodbija to, da
je navedena vrednost eden od elementov lastne cene, je treba
ugotoviti, ali je treba upoštevati celotno vrednost dedne zakupne
pravice, kot predlaga nizozemska vlada, ali njen del.
54 Glede tega
je treba poudariti, da je dedni zakup časovno omejen in da se
vrednost plačila za ustanovitev dedne zakupne pravice, kot je
navedeno v točki 51 te sodbe, določi glede na dogovorjeno
trajanje dednega zakupa.
55 Če se dobava
v smislu člena 5(7)(a) Šeste direktive ne opravi hkrati z
ustanovitvijo dedne zakupne pravice, temveč pozneje, vrednost te
pravice, ki jo je treba upoštevati v davčni osnovi, ustreza njeni
preostali vrednosti ob dobavi (glej po analogiji sodbi z dne
17. maja 2001, Fischer in Brandenstein, C-322/99 in C-323/99,
EU:C:2001:280, točka 80, ter z dne 8. maja 2013, Marinov,
C-142/12, EU:C:2013:292, točka 32).
56 Ta preostala
vrednost dedne zakupne pravice se določi glede na preostalo
trajanje dednega zakupa in zajema vrednost letnih zneskov, ki jih
je še treba plačati na podlagi tega zakupa in ki so popravljeni ali
kapitalizirani po metodi, kakršna je bila uporabljena za določitev
vrednosti dedne zakupne pravice.
57 To razlago
potrjuje cilj možnosti obravnave, ki jo člen 5(7)(a) Šeste
direktive priznava državam članicam, kakor je naveden v
točki 30 te sodbe.
58 Če bi namreč
ob izvedbi dobave v smislu člena 5(7)(a) Šeste direktive
konkurent za preostalo trajanje dednega zakupa, ki ga je sklenila
družba Oudeland, sklenil dedni zakup za isto nepremičnino, da bi
zadevno poslovno stavbo uporabil za dejavnost, kakršno opravlja
družba Oudeland, bi lastna cena dedne zakupne pravice za tega
konkurenta ustrezala vrednosti te pravice ob tej sklenitvi in torej
njeni preostali vrednosti.
59 Če bi se v
skladu z mnenjem nizozemske vlade štelo, da je treba upoštevati
celotno vrednost dednega zakupa, ki ustreza plačilu ob njegovi
sklenitvi, se s tem ne bi upoštevalo dejstvo, ki ga je generalni
pravobranilec navedel v točki 70 sklepnih predlogov, in sicer
da se vrednost dednega zakupa na splošno sorazmerno s potekom časa
zmanjšuje, s tem pa se ne bi upoštevalo pravilo, da je treba lastno
ceno določiti ob izvedbi dobave v smislu člena 5(7)(a) Šeste
direktive.
60 Prav tako
sicer zneski že zapadlih letnih dajatev pomenijo zneske, ki jih je
družba Oudeland plačala iz naslova dedne zakupne pravice, vendar ti
zneski ne pomenijo vrednosti te pravice ob dobavi v smislu
člena 5(7)(a) te direktive.
61 Glede na
zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba
v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je
bilo zemljišče s stavbo v gradnji na njem pridobljeno z
ustanovitvijo stvarne pravice, ki imetniku daje pravico do uporabe
teh nepremičnin, člen 11(A)(1)(b) Šeste direktive razlagati
tako, da vrednost te stvarne pravice, ki mora biti vključena v
davčno osnovo za dobavo v smislu člena 5(7)(a) Šeste
direktive, ustreza vrednosti zneskov, ki jih je treba plačati vsako
leto v času preostalega trajanja dednega zakupa, iz katerega izhaja
ta stvarna pravica, in ki so popravljeni ali kapitalizirani po
metodi, kakršna je bila uporabljena za določitev vrednosti
ustanovitve dedne zakupne pravice.
Stroški
62 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat)
razsodilo:
1. Člen 11(A)(1)(b)
Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju
zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem
davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS),
kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 95/7/ES z dne
10. aprila 1995, je treba razlagati tako, da je mogoče
vrednost stvarne pravice, ki svojemu imetniku omogoča uporabo
nepremičnine, in stroške dokončanja gradnje poslovne stavbe,
zgrajene na zadevnem zemljišču, vključiti v davčno osnovo za dobavo
v smislu člena 5(7)(a) te direktive, kakor je bila
spremenjena, če je davčni zavezanec že plačal davek na dodano
vrednost za to vrednost in te stroške, vendar ga je tudi takoj in v
celoti odbil.
2. V
položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je
bilo zemljišče s stavbo v gradnji na njem pridobljeno z
ustanovitvijo stvarne pravice, ki imetniku daje pravico do uporabe
teh nepremičnin, je treba člen 11(A)(1)(b) Šeste direktive
77/388, kakor je bila spremenjena z Direktivo 95/7, razlagati tako,
da vrednost te stvarne pravice, ki mora biti vključena v davčno
osnovo za dobavo v smislu člena 5(7)(a) navedene direktive,
ustreza vrednosti zneskov, ki jih je treba plačati vsako leto v
času preostalega trajanja dednega zakupa, iz katerega izhaja ta
stvarna pravica, in ki so popravljeni ali kapitalizirani po metodi,
kakršna je bila uporabljena za določitev vrednosti ustanovitve
dedne zakupne pravice.