REPUBLIKA
SLOVENIJA
VRHOVNO
SODIŠČE
Sodba
VS, številka: X Ips 10/2013 (veza sodba UprS, št. I U 675/2012)
Datum:
05.02.2015
JEDRO:
Okoliščine, na katere so oprli
svojo odločitev davčni organi in prvostopenjsko sodišče, po presoji
revizijskega sodišča niso okoliščine, ki bi izkazovale, da je
revident pri gradnji obravnavanih hiš objektivno deloval kot
podjetnik, zato je zaključek glede tega preuranjen.
Čeprav na podlagi okoliščin ni
mogoče zaključiti, da je revident deloval kot podjetnik, pa to še
ne pomeni, da je dejansko deloval kot zasebnik – fizična oseba.
Glede na tako stanje stvari in glede na revidentove navedbe, da je
gradil zase oziroma za svoje otroke, se tako izkaže, da je v danem
primeru odločilni kriterij, na podlagi katerega je mogoče določiti,
ali je revident deloval kot podjetnik ali kot zasebnik – fizična
oseba, resničnost oziroma neresničnost njegovih trditev, da je hiše
gradil zase oziroma zato, da bi jih brezplačno naklonil svojim
otrokom. Ta okoliščina v obravnavani zadevi ni bila razčiščena, ker
je davčni organi in prvostopenjsko sodišče niso šteli za
materialnopravno odločilno.
IZREK:
I. Reviziji se ugodi, sodba
Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 675/2012-8 z
dne 9. 10. 2012 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo
sojenje.
II. Odločitev o stroških se
pridrži za končno odločbo.
Predmet spora:
1. Z izpodbijano sodbo je
prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona
o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče
stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Republike
Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike
Slovenije, Davčnega urada Murska Sobota, št. DT 0610-1149/2011-21
(1004-08) z dne 2. 9. 2011, ki jo je navedeni organ izdal po
opravljenem davčnem inšpekcijskem nadzoru obračunavanja in
plačevanja davka od dohodkov iz dejavnosti v obdobju od 1. 1. 2009
do 31. 12. 2010, davka od dohodka iz kapitala v obdobju od 1. 1.
2011 do 28. 2. 2011 in davka na dodano vrednost (v nadaljevanju
DDV) v obdobju od 1. 1. 2010 do 28. 2. 2011. V točki I./1. izreka
odločbe je odločil, da se revidentu za 434,67 EUR zmanjša izguba za
leto 2009 (ki jo je revident izkazoval v obračunu akontacije
dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti) tako,
da (izguba) znaša (pravilno) 462,17 EUR; v točki I./2. je dodatno
odmeril akontacijo dohodnine od dohodkov iz dejavnosti za leto 2010
od osnove 89.080,01 EUR po stopnji 41% v znesku 34.791,14 EUR in
pripadajoče obresti; v točki I./3, je dodatno odmeril DDV za leto
2010 po stopnji 20% v znesku 23.940,92 EUR in pripadajoče obresti.
V točkah II., III. in IV. izreka odločbe je določil način plačila
odmerjenih zneskov, ugotovil, da stroški postopka niso nastali in
da pritožba ne zadrži izvršitve izreka odločbe. Tožena stranka je
revidentovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila kot
neutemeljeno z odločbo, št. DT-499-04-23/2011-3 z dne 29. 3.
2012.
2. V obrazložitvi izpodbijane
sodbe je prvostopenjsko sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom
davčnih organov, na podlagi katerih so presodili, da je revident z
gradnjo treh počitniških hiš opravljal podjetniško oziroma
ekonomsko dejavnost v smislu 46. člena Zakona o dohodnini (v
nadaljevanju ZDoh-2) oziroma 5. člena Zakona o davku na dodano
vrednosti (v nadaljevanju ZDDV-1). Revidentove ugovore, da je
gradil za lastne potrebe oziroma potrebe svojih družinskih članov,
je zavrnilo kot neutemeljene, ker ni šlo za priložnostno dejavnost,
ker je iz gradnje pridobil dohodke, saj je eno hišo že prodal,
drugi dve pa namerava prodati, in ker je bil v času gradnje
registriran kot samostojni podjetnik z gradbeno dejavnostjo. Poleg
tega ni izpolnjeval pogojev za gradnjo v lastni režiji po določbi
79. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).
Potrdilo je tudi odločitev prvostopenjskega davčnega organa, da ne
izvede predlaganega zaslišanja njegovih otrok, za katere naj bi
hiše sprva gradil, saj izpoved priviligiranih prič ne more
nadomestiti listinskih dokazov, ki imajo v davčnem postopku
prednost pred drugimi dokazi. Glede ostalega se je sklicevalo na
razloge davčnih organov, ne da bi jih posebej ponavljalo, za kar
ima pravno podlago v drugem odstavku 71. člena ZUS-1.
3. Zoper prvostopenjsko sodbo je
revident vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje iz vseh
razlogov, določenih v drugem odstavku 83. člena ZUS-1. Navaja, da
je za gradnjo obravnavanih hiš izpolnjeval pogoje iz 2. člena
(točka 8.2.) in 79. člena ZGO-1 za gradnjo v lastni režiji. Hiše je
gradil za potrebe svojih otrok, razen ene, ki jo je gradil zase,
vendar iz navedenega ni mogoče zaključiti, da ne gre za gradnjo za
lastne potrebe. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, na
podlagi katerih dokazov je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da
obravnavana gradnja ni bila enkraten posel oziroma priložnostno
delovanje revidenta. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano na
revidenta kot fizično osebo, gradnja je bila končana šele nekaj let
po izdaji dovoljenja, prav tako je bil DDV na računih za material
naveden in v celoti poravnan. Teh in tudi ostalih v tožbi
izpostavljenih okoliščin prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo.
Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je kršilo materialno
pravo. Ugovarja neizvedenemu zaslišanju prič, ki jih je predlagal.
Prvostopenjsko sodišče zavrnitve dokazov ni obrazložilo, s čimer je
storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka
339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi
s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 oziroma je z obrazložitvijo, da
so predlagane priče priviligirane priče, napravilo nedovoljeno
vnaprejšnjo dokazno oceno. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano
sodbo spremeni tako, da njegovi tožbi v celoti ugodi in odločbo
prvostopenjskega davčnega organa odpravi, toženi stranki pa naloži
v plačilo stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi,
ki tečejo od izpolnitvenega roka dalje, podrejeno pa, da
izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu
sodišču v ponovno odločanje. Priglaša stroške postopka.
4. V odgovoru na revizijo tožena
stranka predlaga, da se revizija zavrne kot neutemeljena iz
razlogov, navedenih v upravnih odločbah.
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
5. Revizija je
utemeljena.
6. Ker je bilo s prvostopenjskim
upravnim aktom odmerjenih skupno 58.732,06 EUR davčnih obveznosti,
upoštevajoč samo glavnice, je revizija dovoljena po 1. točki
drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija
dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta
oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v
zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v
denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.
7. Revizija je izredno pravno
sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen
ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb
postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena
ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne
uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena
ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko
prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost
presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti
zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi
odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo
preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in
v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni
dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen
ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti
revizije v obravnavani zadevi.
8. Iz dejanskega stanja,
ugotovljenega v upravnem postopku, razvidnega iz obrazložitev
davčnih odločb in prvostopenjske sodbe, izhaja, da je revident, ki
je bil registriran kot samostojni podjetnik z dejavnostjo gradnje
stanovanjskih in nestanovanjskih stavb, v letu 2007 kot zasebnik –
fizična oseba kupil zemljišče v ..., na katerem je v letu 2008
začel graditi tri hiše. Gradnjo je izvajal sam. Po lastni izjavi je
gradil za lastne potrebe oziroma potrebe svojih otrok. Dne 17. 9.
2008 mu je bilo izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo treh
pritličnih, nepodkletenih, počitniških hiš z mansardo, velikosti 12
x 6,60 m + 1,40 x 5 m. Izdano mu je bilo kot zasebniku – fizični
osebi. Tudi material za gradnjo je nabavljal kot zasebnik – fizična
oseba. Poslovnih dogodkov v zvezi z gradnjo, nakupom zemljišča in
gradbenega materiala ni evidentiral v poslovnih knjigah
samostojnega podjetnika, prav tako od računov za material ni
odbijal vstopnega DDV, ker se glede na 78. člena ZDDV-1 ni bil
dolžan prijaviti v sistem DDV. Kot samostojni podjetnik je v zvezi
z gradnjo knjižil le račun z dne 31. 12. 2009, ki ga je v letu 2009
kot samostojni podjetnik izdal sebi kot zasebniku – fizični osebi
za delo v zvezi z gradnjo hiš v skupnem znesku 10.000,00 EUR
(material ni zajet v tem računu). Omenjeni račun je evidentiral med
poslovne prihodke svojega podjetja tega leta. Dne 31. 8. 2010 je
revident odjavil dejavnost samostojnega podjetnika in davčnemu
organu predložil obračun davka od dohodka iz dejavnosti, v katerem
sporne nepremičnine niso bile zajete (kot sredstva samostojnega
podjetnika v obliki zaloge nedokončane proizvodnje ob zaključku
dejavnosti). Ker se otroci, za katere naj bi po lastnih izjavah
hiše gradil, niso odločili, da bi te hiše prevzeli, se je odločil,
da jih bo prodal. V letu 2011 je prodal eno hišo, v času trajanja
davčnega postopka pa je objavil oglas za prodajo drugih dveh
hiš.
9. Zaradi ocene, da je revident
tudi z gradnjo navedenih hiš opravljal podjetniško oziroma
ekonomsko dejavnost, je davčni organ sklepal, da bi moral vse
stroške, povezane z gradnjo obravnavanih hiš, prenesti na
knjigovodsko postavko zalog sredstev podjetja, česar revident ni
storil. Davčni organ je zato bilance in davčne obračune
samostojnega podjetnika za leti 2009 in 2010 spremenil tako, da je
sam izračunal stroške gradnje (nabave zemljišča, materiala, dela,
amortizacije) in jih upošteval pri odmeri davka za posamezno davčno
leto kot odbitno postavko, po drugi strani pa je revidentu za leto
2010 zvišal davčno osnovo za 244.454,70 EUR, kolikor je znašala
vrednost obravnavanih nepremičnin ob prenehanju opravljanja
dejavnosti. Po prvem odstavku 51. člena ZDoh-2 se namreč prenehanje
opravljanja dejavnosti šteje kot odtujitev sredstev podjetja. Ker
je tožnik z realizacijo teh prihodkov presegel mejo 25.000,00 EUR,
ki je po 78. členu ZDDV-1 mejni znesek za vključitev v sistem DDV,
je po presoji davčnega organa v letu 2010 postal tudi zavezanec za
DDV. Od prihodkov (244.454,70 EUR) bi tako moral revident
obračunati še izstopni DDV v višini 20%, vendar mu je davčno organ
kot odbitno postavko upošteval vstopni DDV po računih, ki mu jih je
predložil revident in mu tako odmeril dodatni DDV v višini,
navedeni v točki I./3 izreka prvostopenjske odločbe.
10. V reviziji ostaja sporna
dodatna odmera davka od dohodkov iz dejavnosti in DDV, ki je
posledica ocene davčnega organa, da je revident z gradnjo
obravnavanih hiš opravljal podjetniško oziroma ekonomsko dejavnost
v smislu 46. člena ZDoh-2 oziroma 5. člena ZDDV-1.
11. ZDoh-2 v 46. členu določa,
da se za dohodek iz dejavnosti šteje dohodek, dosežen z neodvisnim
samostojnim opravljanjem dejavnosti, ne glede na namen in rezultat
opravljanja dejavnosti, ter da opravljanje dejavnosti pomeni
opravljanje vsake podjetniške, kmetijske ali gozdarske dejavnosti,
poklicne dejavnosti ali druge neodvisne samostojne dejavnosti,
vključno z izkoriščanjem premoženja in premoženjskih pravic. Iz
navedene zakonske opredelitve po presoji revizijskega sodišča
izhaja, da je podjetniška dejavnost posebna oblika delovanja
davčnih zavezancev, kar pomeni, da ZDoh-2 ločuje med podjetniško
sfero in zasebno sfero, ki je antipod prve. Konkretno to pomeni, da
lahko samostojni podjetnik posameznik, kakršen je bil revident,
kljub temu, da gradnjo izvaja kot podjetniško dejavnost, gradi tudi
za lastne potrebe, torej izven svoje podjetniške sfere. V takem
primeru mora biti tudi z davčnega vidika obravnavan kot zasebnik –
fizična oseba. Iz ZDoh-2 nadalje izhaja, da je opravljanje
podjetniške dejavnosti pravna kvalifikacija (zato se do pravilnosti
te kvalifikacije lahko opredeljuje tudi revizijsko sodišče v okviru
presoje pravilnosti uporabe materialnega prava). Ker ZDoh-2
podjetniške dejavnosti natančneje ne definira, je treba pomen pojma
podjetniške dejavnosti po ZDoh-2 določiti glede na splošno sprejeto
opredelitev podjetniške dejavnosti iz drugega odstavka 3. člena
Zakon o gospodarskih družbah, ki določa, da je podjetniška
dejavnost tista dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi
pridobivanja dobička. Za kvalifikacijo podjetniške dejavnosti po
ZDoh-2 je tako odločilno, ali se opravlja na trgu oziroma za
trg.
12. Iz 46. člena ZDoh-2 nadalje
izhaja, da je opravljanje podjetniške dejavnosti objektiven pojem,
saj opravljanje podjetniške dejavnosti ni odvisno ne od namena
(subjektivnih predstav, ki jih ima posameznik o dejavnosti, ki jo
izvaja) ne od rezultata opravljanja dejavnosti (ekonomski
smiselnosti, dobičkonosnosti ali nedobičkonosnosti, izvajanja
dejavnosti). Posameznik opravlja podjetniško dejavnost, če pri
opravljanju dejavnosti objektivno gledano deluje kot podjetnik,
torej tako, da izvedbo dejavnosti organizira tako, kot bi jo
organiziral podjetnik, uporabi iste metode, sredstva in pristope
kot bi jih uporabil podjetnik.
13. Zaradi navedenega mora biti
tudi ločevanje med podjetniško in zasebno sfero istega posameznika
utemeljeno z objektivnimi okoliščinami. Okoliščine, na podlagi
katerih se dejavnost kvalificira kot podjetniška dejavnost, morajo
razkriti, v kakšnem svojstvu posameznik objektivno deluje. V svoji
praksi je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da so takšne
objektivne okoliščine, ki izkazujejo, da posameznik izvaja
podjetniško dejavnost, lahko formalne narave, kot je navedba firme
samostojnega podjetnika na računih in drugih dokumentih v zvezi
poslovnimi dogodki ter vknjižba poslovnih dogodkov v poslovne
knjige (tako v sodbah X Ips 147/2006 z dne 22. 4. 2010 in X Ips
187/2010 z dne 24. 2. 2011). Če takšnih formalnih okoliščin ni, je
mogoče opravljanje podjetniške dejavnosti razpoznati tudi iz drugih
okoliščin, kot je na primer veliko število opravljenih transakcij,
ki jih opravi posameznik, ki sicer nima registrirane dejavnosti
(tako sodba X Ips 1542/2006 z dne 27. 5. 2010).
14. Okoliščine, ki jih je v
obravnavanem primeru ugotovil in na katere je oprl svojo odločitev
davčni organ, s katero se strinja tudi prvostopenjsko sodišče, pa
po presoji revizijskega sodišča niso okoliščine, ki bi izkazovale,
da je revident pri gradnji obravnavanih hiš objektivno deloval kot
podjetnik, zato je zaključek glede tega preuranjen. Dejstvo, da je
revident prodal eno od hiš in da namerava prodati tudi drugi dve,
prav tako ne izkazuje, da jih je gradil v okviru svoje podjetniške
dejavnosti. Ob vsaki prodaji premoženja, tudi zasebnega, namreč
pride do realizacije prihodkov, zato prodaja in pridobitev
prihodkov ni okoliščina, ki izkazuje, da gre za podjetniško
sredstvo, temveč gre prav tako lahko za običajno izvrševanje
upravičenja, ki izvira iz lastninske pravice na zasebnem sredstvu.
Ni mogoče šteti, da je revident z obravnavano gradnjo izvajal
podjetniško dejavnost že zato, ker je bil v času začetka gradnje
registriran kot samostojni podjetnik z gradbeno dejavnostjo, saj
lahko, kot je že bilo pojasnjeno, tak podjetnik gradi tudi izven
podjetniške sfere. Zaključka o opravljanju dejavnosti tudi ni
mogoče utemeljiti s sklicevanjem na zakonske omejitve glede gradnje
v lastni režiji iz 79. člena ZGO-1. Treba je namreč ločiti med
investitorstvom in izvajanjem gradnje. Četudi investitor, ki je
fizična oseba, po navedeni določbi ni upravičen graditi v lastni
režiji, to ne pomeni, da ne more biti kot fizična oseba investitor.
Povedano drugače: gradbena zakonodaja ne preprečuje, da so
investitorji gradnje fizične osebe, fizičnim osebam le prepoveduje
izvajanje gradnje v lastni režiji. V obravnavanem primeru pa je z
vidika obdavčitve pomembno, ali je bil investitor revident kot
fizična oseba ali kot samostojni podjetnik posameznik, in ne, kako
je gradnjo izvajal.
15. Čeprav na podlagi v tem
primeru ugotovljenih okoliščin ni mogoče zaključiti, da je revident
pri gradnji obravnavanih hiš deloval kot podjetnik, to še ne
pomeni, da je dejansko deloval kot zasebnik – fizična oseba. Glede
na to, da je revident načeloma imel pravico hiše graditi kot
zasebnik – fizična oseba in glede na njegove navedbe, da je gradil
zase oziroma za svoje otroke, se tako izkaže, da je v danem primeru
odločilni kriterij, na podlagi katerega je mogoče določiti, ali je
revident deloval kot podjetnik ali kot zasebnik – fizična oseba,
resničnost oziroma neresničnost njegovih trditev, da hiš ni gradil
za nadaljnjo prodajo, temveč zase oziroma zato, da bi jih
brezplačno naklonil svojim otrokom. Ta okoliščina v obravnavani
zadevi ni bila razčiščena, ker je davčni organi in prvostopenjsko
sodišče niso šteli za materialnopravno odločilno.
16. Glede DDV revizijsko sodišče
ugotavlja, da je ta davek davčni organ revidentu odmeril, ker je,
izhajajoč iz svoje ocene, da so bile obravnavane hiše revidentovo
podjetniško premoženje, štel, da je ob zaključku dejavnosti te
nepremičnine prenesel iz podjetja v gospodinjstvo. Z vidika DDV
takšno ravnanje pomeni uporabo poslovnih sredstev za neposlovne
namene, njegove pravne posledice pa ureja prvi odstavek 7. člena
ZDDV-1, ki določa, da se za dobavo blaga, opravljeno za plačilo,
šteje tudi uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega
zavezanca, za zasebne namene ali za zasebne namene njegovih
zaposlenih, brezplačna odtujitev tega blaga ali kakršnakoli uporaba
blaga za druge namene, kot za namene opravljanja njegove
dejavnosti, če je za to blago ali sestavine tega blaga izkoristil
pravico do celotnega ali delnega odbitka DDV. Namen te določbe, s
katero je v slovenski pravni red prenesen vsebinsko enak 16. člen
Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost, je izenačitev položaja končnih
potrošnikov, ki nimajo pravice odbijati vstopnega DDV, in oseb, ki
v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti odbijajo vstopni
DDV od pridobljenega blaga ali sredstev, pa jih uporabijo za
zasebne namene. V teh primerih bi davčni zavezanci, ki imajo
možnost odbijanja vstopnega DDV, uživali ekonomsko prednost pred
končnimi potrošniki, zato se uporaba za neposlovne namene šteje kot
obdavčljiva dobava.
17. V obravnavanem primeru
revident od nakupa zemljišča in od materiala, ki ga je uporabil za
gradnjo, niti od računa za izvajanje gradbenih del, ki ga je kot
samostojni podjetnik izstavil sam sebi kot zasebniku, ni odbijal
vstopnega DDV. Z vidika DDV torej ni bil z ničemer v prednosti v
primerjavi s končnim potrošnikom, zato tudi ni potrebe po
izenačitvi njegovega položaja s položajem končnega potrošnika. To
pa pomeni, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za
uporabo prvega odstavka 7. člena ZDDV-1, saj za blago, ki naj bi
bilo po oceni davčnega organa del revidentovih poslovnih sredstev,
revident ni izkoristil pravice do odbitka DDV. Smiselno enako
stališče je v zadevi, ki je tudi po vsebini primerljiva s položajem
v obravnavnem primeru, sprejelo Sodišče Evropske unije v sodbi z
dne 6. 5. 1992, v zadevi de Jong, C-20/91. Prenos podjetniškega
premoženja v gospodinjstvo tako v obravnavanem primeru ne more biti
razlog za nastanek obveznosti obračuna izstopnega DDV.
18. Glede na vse navedeno
revizijsko sodišče meni, da je zaključek davčnih organov in
prvostopenjskega sodišča, da je revident z gradnjo obravnavanih hiš
izvajal podjetniško dejavnost v smislu 46. člena ZDoh-2 oziroma
ekonomsko dejavnost v smislu 5. člena ZDDV-1 materialnopravno
zmoten. Ker pa v obravnavanem primeru ni bilo razčiščeno, ali je
revident dejansko gradil hiše zase oziroma svoje otroke, kar je
odločilna materialnopravna okoliščina, je zaradi zmotne uporabe
materialnega prava dejansko stanje v zadevi ostalo nepopolno
ugotovljeno. Vrhovno sodišče je zato odločilo kot narekuje drugi
odstavek 94. člena ZUS-1, ki določa, da če Vrhovno sodišče ugotovi,
da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje
nepopolno ugotovljeno in da zato ni pogojev za spremembo
izpodbijane sodbe, s sklepom ugodi reviziji in v celoti ali deloma
razveljavi sodbo sodišča ter vrne zadevo v novo sojenje. V novem
sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti, ali je revident
obravnavane hiše gradil zase oziroma svoje otroke. Za potrditev ali
ovrženje te okoliščine je po presoji revizijskega sodišča primeren
in ustrezen dokaz z zaslišanjem oseb, katerim naj bi bile hiše
namenjene. Zato bo moralo prvostopenjsko sodišče v novem sojenju
izvesti s strani revidenta že predlagano zaslišanje teh
oseb.
19. Odločitev o stroških
revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek
165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena
ZUS-1).